Drama od doma na Ta veseli dan kulture

Drama od doma na Ta veseli dan kulture: predvajanje arhivskega posnetka komedije Ko sem bil mrtev v režiji Diega de Bree (3. december ob 20.00)

Mednarodno uspešnico Ko sem bil mrtev po znamenitem nemem filmu Ernsta Lubitscha v režiji Diega de Bree si je na 99 predstavah v Mali drami in na 108 gostovanjih doma in po svetu ogledalo več kot 35 000 gledalcev. Premiera je bila marca 2010, uprizoritev pa je z repertoarja odšla z mnogo prezgodnjim slovesom igralca Jerneja Šugmana. Letošnji Ta veseli dan kulture ljubljanska Drama obeležuje s predvajanjem arhivskega posnetka uprizoritve Ko sem bil mrtev na YouTube kanalu SNG Drama Ljubljana, z začetkom ob 20.00. Slavnostna projekcija je posvečena tudi izjemnemu umetniku in članu igralskega ansambla Drame Jerneju Šugmanu. »Ne samo, da ga zelo pogrešamo, vemo, da je bil izvrsten kolega in igralec, in če bi bil rojen v Antiki, bi verjetno postal bog igre. Tako pa za njim ostaja umetniški in etični kanon. Kako predano igrati, kako biti velik človek in eno samo srce, ki se razdaja ... Jernej je bil odličen komik in letošnji Veseli dan kulture naj bo torej presvetljen s smehom, radostjo in optimizmom tudi v njegov spomin,« je o igralskem kolegu v uvodniku v predvajanje posnetka uprizoritve povedala članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Saša Pavček.

Odličnost prve slovenske uprizoritve burleske Ko sem bil mrtev potrjujejo številna mednarodna gostovanja, med drugim tudi v Kolumbiji, Italiji, Franciji, Nemčiji, Turčiji, Srbiji, Črni gori, Makedoniji in Romuniji, ter številne domače in tuje gledališke nagrade. Režiser in scenograf Diego de Brea je postal žlahtni režiser na Dnevih komedije 2011. Jernej Šugman je za vlogo Tašče prejel Borštnikovo nagrado za igro (2010), nagrado Veljka Maričića za najboljšo moško vlogo (19. Mednarodni festival malih odrov Reka, 2012) in nagrado za igralsko bravuroznost (7. Festival mediteranskega gledališča Purgatorije Tivat, 2012). Vrhunsko igralsko zasedbo so sestavljali še Alojz Svete kot Soprog, Janez Škof kot Soproga in Služkinja ter Boris Mihalj kot Snubec in Šahist. Poleg izvrstne neme igre in nostalgičnih filmskih mednapisov pomembno prispevajo k vznemirljivemu uprizoritvenemu duhu 20. let prejšnjega stoletja tudi v živo odigrana glasba pianista in skladatelja Jožeta Šaleja in kostumi Bjanke Adžić Ursulov. Oblikovalec luči je bil Milan Podlogar. Predstava je postala žlahtna komedija po izboru strokovne žirije Dnevov komedije 2011. V istem letu je prejela še posebno priznanje zlati smeh igralski ekipi za posrečeno predstavitev nemega filma na gledališki oder (35. Dnevi satire, 2011, Zagreb), nagrado revije Tmača art na 51. Mednarodnem gledališkem festivalu Mess v Sarajevu, priznanje ardalion za avtentičen gledališki izraz na 16. Jugoslovanskem gledališkem festivalu (Užice, Srbija) in nagrado za najboljšo uprizoritev po izboru strokovne žirije na 7. Festivalu mediteranskega gledališča Purgatorije Tivat, 2012 (Črna gora).  

Lubitscheva burleska Ko sem bil mrtev je zasnovana na motivu moža, ki napove svojo smrt, potem pa izgine in se ponovno pojavi z lažno identiteto. Junak (Alojz Svete) je lahkoživ bonvivan, ki se ob večerih rad izmuzne od doma in predaja šahiranju v radoživi moški družbi. Bolj kot ženo (Janez Škof) to moti njegovo taščo (Jernej Šugman), ki lepega dne (pravzaprav sredi noči) zaklene vrata, nesrečni mož pa mora prespati na neudobnem stopnišču. Naslednjega dne napove samomor in izgine. Namesto v smrt se odpravi v svobodo samskega življenja. Domnevna vdova žaluje, mož pa se tudi kmalu naveliča postopanja. V svoj nekdanji dom in k ženi, ki jo vendar ljubi, se vrne v vlogi služabnika. A tašča že najde novega ženina (Boris Mihalj) za užaloščeno hčer in ga tudi privede domov. Kaj vse bo napletel lažni služabnik, da osmeši snubca, ponovno osvoji ženo in se končno tudi znebi nadležne tašče?

Odkritje Lubitschevega izgubljenega flma Ko sem bil mrtev je bilo velik dosežek na novo ustanovljene Slovenske kinoteke, ki je z njim potrdila svoj profesionalni ugled tudi pred mednarodno filmsko javnostjo. Eden prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha (med njegovimi najslavnejšimi filmi je Ninočka z Greto Garbo iz leta 1939) je veljal za izgubljenega, samo nekaj zgodovinskih virov je pričalo, da je veliki avtor leta 1916 posnel uspešno komedijo o bonvivanu in v njej sam tudi igral glavno vlogo. Leta 1994 pa sta Silvan Furlan in Ljilijana Nedič v Goriškem muzeju v zapuščini zbiralca Štefana Štekarja našla dotlej pozabljene filmske kolute, ki so se znašli na Primorskem menda v času soške fronte. Med njimi sta identificirala malo mojstrovino iz obdobja nemega filma. Rekonstruirani film so prvič predstavili naslednje leto na filmskem festivalu v Pordenonu.

Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana