Optius e-informator
28Junij 2013

STRITARJEVA NAGRADA

28.06.2013

Društvo slovenskih pisateljev

Ošabno pokonci glave ne nosim,
pa milostne sodbe tudi ne prosim:
če pesmi ti moje niso pogodi,
ostro jih sodi,
le hud mi, prosim te, bralec, ne bodi!
Josip Stritar, Bralcu

In zakaj je to nagrada prav za mlade kritike?
Najprej zato, ker mlad kritik  potrebuje spodbudo in potrditev, da vztraja v tej dejavnosti. Dosedanje nagrade dokazujejo, da so dosegle ta temeljni namen, saj je velika večina nagrajenih kritikov in kritičark še zmeraj na tej sceni kritike navzoča in aktivna. Drugič pa zato, ker je mladi Stritar (1836-1923) pri starosti 31 let pisal svoja znamenita, za tedanjo rast slovenske literature fundamentalna Kritiška pisma (1867/68, Slovenski glasnik) in ravno tako nadvse pomemben uvodni esej v novo izdajo Prešernovih poezij, s katerim je pesnika postavil med najpomembnejše evropske poete, kjer je ostal od tedaj po Stritarjevi »evropeizaciji« slovenske literature za zmeraj. Stritar je s tem za zmeraj postavil tudi  normo umetniškega ustvarjanja v slovenski literaturi z evropskega kritiškega obzorja in svetovljanskega vidika. - Veno Taufer

LETOS O NAGRAJENKI OZ. NAGRAJENCU ODLOČA ŽIRIJA V SESTAVI; META KUŠAR (PREDSEDNICA), MOJCA PIŠEK (LANSKOLETNA NAGRAJENKA) TER IVAN DOBNIK.

Dosedanji nagrajenci: Mitja Čander, Petra Vidali, Ignacija Fridl, Vanesa Matajc, Urban Vovk, Lucija Stepančič, Alenka Jovanovski, Petra Pogorevc, Gorazd Trušnovec, Tina Kozin, Jelka Ciglenečki, Goran Dekleva, Gaja Kos, Ana Geršak, Mojca Pišek.
 
STRITARJEVA NAGRADA 2012
Stritarjevo nagrado 2012 je z odločitvijo žirije v sestavi: Peter Kolšek (predsednik žirije), Andrej Blatnik (pisatelj in literarni strokovnjak) Ana Geršak (nagrajenka 2011) prejela MOJCA PIŠEK.

Utemeljitev žirije: Mojca Pišek je ostrino svojega kritiškega peresa začela brusiti leta 2007 z objavami v reviji Literatura, kmalu za tem pa še na spletni strani Airbeletrine, kjer je bila leto dni urednica kritiške rubrike. Širšemu krogu bralcev je gotovo najbolje poznana po člankih iz Dnevnika, kjer poleg kritik piše tudi pronicljive raziskovalne in analitične članke s področja kulture ter ureja priljubljeno rubriko Črnilo na prstih, ki je namenjena refleksivni predstavitvi mlajše in najmlajše poezije. Mojca Pišek je svojo kritiško pot začela ravno s poglobljenim branjem pesniških tekstov, nedavno pa je v kritikah dosegla nov zagon z obravnavo proze. Čeprav se osredotoča predvsem na slovensko žanrsko literaturo, njene obravnave spretno izrabljajo in celo presegajo običajne literarno-teoretske instrumentarije ter segajo na področje sociološke analize z osupljivo slogovno in terminološko ekspertizo. V žanrski literaturi razbira drobne patologije sodobne družbe, kar daje njenim kritikam dodatno širino. S privzemanjem semantičnega modula obravnavanega dela Mojca Pišek razkriva fabulativno inkoherenco od znotraj. Avtoričina kritiška agilnost pride do izraza tako v kratki kot v dolgi formi, tako v časopisnem kot strokovno literarnem kontekstu; njene tekste odlikujeta izjemna berljivost in globina. Poleg kritik je avtorica od leta 2007 spisala tudi lepo število refleksij slovenske in tuje fotografske ustvarjalnosti.

Mojca Pišek je nagrado sprejela z besedami: »…literarna kritika je vse tisto, česar avtor in založnik ne želita objavljenega. Vse ostalo je literarni piar. Je negativno kritiko spisal zadirčen kritik ali jo je naredila slaba knjiga? To je vprašanje o kokoši in jajcu v svetu kritične recepcije knjig. Literarna kritika je malo ekonomije in varstva potrošnikov, preostalo pa je matematika in statistika. S knjigami je kot pri vsakem drugem »nakupu«. Za večino izdelkov se izkaže, da bi lahko živeli brez njih. Avtorju in kritiku, obema, so pomembnejši bralci. Edina enačba, ki se kritiku izide, je skrhana samopodoba avtorja krat srd založnika, nikoli slaba volja bralcev, ki jim priporoča povprečne knjige. Pravi predmet kritike je še bolj neulovljiv in nehvaležen, kot se zdi, saj so to redko slabe knjige, pač pa so njen dejanski predmet povprečne knjige. Statistično neverjetno je, da bi bilo vse dobro. Statistično neverjetno je, da bi bilo vse slabo. Najbolj verjetno je, da je večina povprečna. In res, na zelo slabo in zares dobro knjigo naleti kritik tako redko, da mora zaupati verjetnosti. Najlepše je seveda imeti v rokah knjigo, o kateri lahko mirno zapiše vse najboljše. Sicer pa to ni zares odvisno od njega. Odvisno je od avtorja in od sistema, ki avtorja omogoča. Še največ lahko za kritiko naredi avtor sam. Piše lahko boljše knjige in v objavo ponuja najboljše. Avtorji povprečnih knjig se ne rabijo bati kritike. Njihov literarni agent in aktualni zaveznik je slab okus.«

STRITARJEVO NAGRADO leta 2011 pa je prejela Ana Geršak.
“Ana Geršak je svojo kritiško pot začela v reviji Literatura s kratko formo t.i. robnih zapisov in kmalu prešla k daljšim in bolj poglobljenim kritiškim besedilom, a tudi omenjenim robnim zapisom z bistroumnimi besedili, ki so bralcu vselej v užitek in nemalokrat tudi v zabavo, ostaja zvesta vse do danes. Svoje kritiško delovanje je v zadnjih nekaj letih močno razširila; dobro prirezano kritiško pero vihti tudi za Sodobnost, Poglede, Delo, Ampak in Primerjalno književnost, prav tako pa tudi za spletne medije in radio. Njene kritike, ki vselej razkrivajo osupljivo poznavanje domače in tuje literature, tako proze kot poezije, so zavezane jasnim in trdnim argumentom in brez izjeme spretno zastavljene, speljane in spisane. Posebej pa velja izpostaviti še eno področje, ki se ga v obliki kritiško in kritično našpičenih poročil loteva Ana Geršak – gre za poročanje o literarnih dogodkih, torej simpozijih, literarnih večerih in festivalih, česar se je lotila pred štirimi leti in tako hvalevredno poskrbela tudi za  področje, ki je bilo v našem prostoru do sedaj s stališča poročanja nerazvito oziroma podhranjeno. Kritike Ane Geršak tako niso izstopajoče le po svoji številčni prisotnosti in stalni kakovosti, pač pa so, z ozirom na različne literarne vrste, zvrsti in področja, ki se jih lotevajo, tudi izjemno raznolike in kažejo njeno širino, ob kateri pa prav nikoli ne izostane globina.”

Ana Geršak je nagrado sprejela z besedami; “Kritika je nehvaležna tema pogovora. Razpravljati o njenih metodah je podobno kot loviti prašne delce – naporno in nesmiselno. Pisanje kritik razumem kot prakso, odziv na konkreten tekst, ki bi sicer v večini primerov ostal brez artikulirane spremljave. Kritikov prvi bralec je od nekdaj bil in bo avtor. Po drugi strani je avtor lahko prepričan, da bo njegovemu delu le redko kdo namenil toliko časa in pozornosti, da ne rečem – »ljubezni«, kot ravno kritik. Namen takšnih kratkotrajnih, grizljajočih, a vselej intenzivnih uroboroških razmerij, je tiho prepričanje, da gre obema stranema za, kot je rekel Matevž Kos, »zadevo literature«, tanko rdečo črto, ki razmejuje »o čem« govoriti od »kako« to ubesediti.”

tekst in foto: Društvo slovenskih pisateljev
http://www.drustvo-dsp.si/
Nazaj