Literarni večer Društva slovenskih pisateljev

Ob mednarodnem dnevu maternega jezika vas vabimo na literarni večer z avtorico in avtorji, ki pišejo v angleščini, madžarščini, kajkavščini, prekmurščini in rezijanščini. Dogodek bo v petek, 21. februarja, ob 17.30. uri v prostorih Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12).

Z nami bodo ERICA JOHNSON DEBELJAK, ALBERT HALÁSZ, ZLATKO KRALJIĆ, TINE MLINARIČ in RENATO QUAGLIA. Branje in pogovor z njimi bo vodila Simona Solina. V drugem delu večera bodo z branjem iz svojih del nastopili tudi drugi člani in članice Društva slovenskih pisateljev.

Erica Johnson Debeljak se je rodila leta 1961 v San Franciscu v Kaliforniji. Od 1981 do 1993 je študirala in delala v New York Cityju, po tem pa se je preselila v Slovenijo, kjer se je poročila s pesnikom Alešem Debeljakom. Študirala je jezik svoje nove domovine in delovala najprej kot prevajalka, nato tudi kot pisateljica in kolumnistka. Čeprav piše v angleški materinščini, najde svoje bralce in teme predvsem v Sloveniji. V angleščino je prevedla tudi nekatera od velikih imen slovenske književnosti.

Albert Halász se je rodil leta 1969 v madžarski družini in okolju v Gornjem Lakošu v bližini Lendave. Študiral je madžarski jezik s književnostjo ter etnologijo na Univerzi v Budimpešti, iz etnologije je tudi doktoriral. Deloval je kot direktor madžarskega programa Radiotelevizije Slovenije, zadnja leta je zaposlen kot direktor v lendavski knjižnici. Ukvarja se z etnologijo madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, z njenimi medetničnimi stiki in multikulturnostjo, za svoje delo je bil odlikovan s strani Madžarske znanstvene akademije in Madžarske panevropske zveze. Pesmi piše več kot petindvajset let, prevaja pa tudi dela slovenskih avtorjev v madžarščino.

Zlatko Kraljić se je rodil leta 1962 v Sv. Martinu na Muri, v Međimurju. Šolal se je v Čakovcu, Varaždinu in Mariboru, živi in dela pa v Velenju. Že od srednješolskih let je aktiven na literarnem in likovnem področju, za svoje delo je prejel več nagrad, priznanj in certifikatov kakovosti za likovno ustvarjanje,  Hrvaško kulturno združenje in Društvo domoljubnih književnikov pa sta ga leta 2013 nagradila s plaketo Mihovila Pavla Miškine za narečno pesništvo. Pesmi, drame in romane piše v hrvaščini, v kajkavskem narečju in v slovenščini.

Tine Mlinarič se je rodil leta 1955 v Ižakovcih. Je pesnik, esejist, publicist in urednik, s pobudami za ohranitev reke Mure pa je aktiven tudi na področju ekologije. Je pobudnik vsakoletne prireditve Büjraški dnevi na Muri v Ižakovcih. Njegova literatura temelji na raziskovanjih prostora in subjekta v njem, na snovno-duhovnih, ljubezensko-religioznih dialogih, samogovorih ter na naravni in kulturni dediščini. Navdihuje in zaznamuje ga okolje, kjer živi in ustvarja – Prekmurje. Izdal je več pesniških zbirk, zadnji dve -Vrètine dnìk in Srečekovači sta izšli v prekmurščini.

Renato Quaglia se je rodil leta 1941 v Solbici v Reziji. Po študiju bogoslovja v Vidmu in Veroni je več let opravljal bogoslužje v severni Italiji in Veroni, nato pa se je duhovniškemu poklicu odpovedal. Na Mednarodnem inštitutu Lumen vitae in na univerzi v Lovanu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. Je pesnik, ki piše v rezijanščini, v solbaškem narečju in v italijanščini, v domači dolini pa se je tudi angažiral pri obujanju gospodarskega ter zlasti narodnostnega in duhovnega življenja. V slovenski pesniški prostor se je vpisal s svojo prvo zbirko Baside/Besede za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Poslanica predsednika Društva slovenskih pisateljev ob mednarodnem dnevu maternega jezika
Vse velike in slavnostne besede so zaman, vse svečane in goreče zaobljube so zaman, vsi trenutki iskrene skrbi so povsem odveč, vsa duhamorna ljubezen je odveč, tudi goreča zaklinjanja, da ljubimo materinščino, so odveč. Izražajo skromnost, bojazen in hinavščino, podrejenost, ker so to samo oblike samotolažb in zavajanja in strahu, če ne obstaja odgovor na tisto osnovno in temeljno spraševanje - kdo smo, kje smo in kaj hočemo.

Po sto in nekaj letih smo slovenščino vendarle razvili v orodje za delovanje lastne nacionalne države. V slovstvu in šolstvu ter v vsakdanji rabi z nastajanjem države in z vsakdanjo rabo smo utemeljili slovenščino, to našo materinščino, kot jezik znanosti, umetnosti, filozofije, prava, jezik medsebojnega komuniciranja, časnikarski jezik, jezik modernih medijev. Pa vendar …

Opozorilo, da je v slovenskem šolskem sistemu s slovenščino, ki je učno sredstvo in princip in ki jo tako opevamo, tako ljubimo, smo ji tako življenjsko zavezani, nekaj zelo narobe;
- da postaja samo drugi učni jezik, da namesto srbohrvaščine ali hrvaško-srbskega jezika, če bi ostali v Jugoslaviji, dobivamo drugi poučevali jezik, angleščino;
- tako da ne šolarji ne dijaki ne študentje ne zmorejo več brati in ne pisati daljših sporočil v slovenščini;
- da hoče naša intelektualna smetana pisati svoje dosežke samo v angleščini;
- da vodilne skupine v nekdaj naših odličnih podjetjih kot uradni jezik in jezik sporazumevanja srednjega strokovnega kadra uporabljajo angleščino, slovenščino pa verjetno samo še v proizvodnji in skladiščih;
- da se jezikovna sporočila, ki bi naj bila sporočena v slovenščini, pretvarjajo v likovne podobe, spremljajoči jezik pa je latovščina vsakdana;
- da je jezik mnogih javnih poročevalcev zvočno in vsebinsko tako siromašen, da sporočilom odvzema vsakršno vsebinsko moč in da se zdi, da je slovenščina jezik izrazne in vsebinske siromaščine;
- da naši športni novinarji, posebej očitno pri nogometu, uporabljajo pri prevajajo v slovenščino fraze in besede iz jezikov nekdanje skupne države;
- da ostali športni novinarji siromašijo slovenščino s tako slabim strokovnim in vsebinskim uvidom, da nas lahko bolijo ušesa itd.

Materinščine ni potrebno ljubiti in se grabiti za srce in pretakati solz in kremžiti obraza, ko zaslišimo nacionalno himno. Potrebno jo je le uporabljati, tudi izrabljati, dopolnjevati, spreminjati, treba je v njej vsak dan od jutra do večera sanjati, govoriti in pisati. Ni je treba zanemarjati, potiskati v kot, kakor da je dekla tujim gospodarjem v svojem domu, jo omalovaževati in se je celo doma sramovati. Ne, tega nam pa res ni treba.

Predsednik DSP Dušan Merc