Milena Usenik: Povezovanja - slike in risbe 2004–2015

Milena Usenik: Povezovanja - slike in risbe 2004–2015
18. maj – 30. junij 2016

Vljudno vabljeni na odprtje razstave, ki bo v sredo, 18. maja 2016, ob 19. uri v Bežigrajski galeriji 1, na Dunajski 31 v ljubljani.

Akademska slikarka Milena Usenik po 21 letih predstavlja pregled svojih likovnih del v Bežigrajski galeriji 1. Na ogled so postavljene posamezne serije slik, 16 akrilov na platnu večjega formata in 5 risb, oglje in mešana tehnika na papirju, ki jih je avtorica ustvarila v času med leti 2004 in 2015.

Milena Usenik se je že v 70. letih uveljavila kot predstavnica z njej svojstvenem pop- in op-artom ter z abstraktnim načinom izražanja, značilno predvsem za zadnje obdobje njenega ustvarjanja. Njeno kreativnost zaznamujeta predvsem pristen ter izviren umetniški izraz, ki je svojevrsten prikaz njenih ustvarjalnih vrhuncev abstraktnih stvaritev

Rodila se je 9. septembra 1934 na Velikem vrhu na Blokah. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 pri prof. Maksimu Sedeju diplomirala in nato leta 1968 pri prof. Gabrijelu Stupici končala še slikarsko specialko. S svojimi deli se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Živi in ustvarja v Logatcu in Ljubljani.

Emerik Bernard o Mileni Usenik
»Toda slikarkine težnje so počasi postale drugačne ali dopolnjene. Občutila je, da jo zanimajo tudi različni načini abstraktnega izražanja na slikovni površini. Zatorej vidljivi učinki, ki so bili prisotni v ozkih prepletajočih barvnih potezah, niso bili zmeraj koristni v fazah abstraktnih oblik. Prav zaradi tega se je avtorica odločila za barvne zamahe, ki so tvorili samobitne vidljivosti. Tako so konstitutivne barvne in tonske površine zasnovale posebne optične fenomene. Nekatere slike so segale tudi nazaj, in to kljub temu, da so predstavljale samozadostne barvne ploskve. To so bile na primer slike Resje (2005), Prečrtana (2006), Zamik (2008,) Po neurju (2015), Pljusk (2015) itd.

A to še ni bilo vse. Milena Usenik pač ne bi bila Milena, če se ne bi soočila z očitnimi razlikami. Ena med njimi je bil triptih, ki je nastajal iz treh slik, na katerih so bili različno razdeljeni šopki. Zadeva je bila komplicirana, a če je slikarka opazovala funkcije medsebojnih razlik, je gotovo ugotovila, da je razlika postala novost, ki ni zrušila celote. Pač pa se je zgodilo drugače, kontrasti so tvorili živ odnos med razlikami in v ospredju se je pojavila nova likovna celota. Je bila pri tem prisotna Istra, ki je spodbujala k novostim, ali je morda slikarka odprla možnosti za zbližanje preteklosti in sedanjosti? Njena likovna kvaliteta si je vsekakor zaslužila pozornost. Kajti čas je bil in je tudi zdaj tak čas, da skupaj utripajo razlike med preteklostjo in morebitno novostjo. Oboje je vredno resničnega likovnega preživetja. Istra to zagotavlja.«

Povezovanja in prekrivanja slikarskih površin v svobodi barv in oblik
Slikovne in risarske površine v umetninah Milene Usenik niso nikoli povsem vidne. Posamezne podobe so izseki ali kadri večjih podob. Na robu njenih upodobitev se slikarske poteze in ploskve nadaljujejo v širše videnje, gledanje v prostor podobe. Ta se navidezno in tudi resnično nahaja izven robov slik in risb. Prikazovanja v njenih delih so sledi in likovni fenomeni v času pričakovanj svojih uresničitev. Vse v njenih delih je kot trenutek bivanja potez in naslikanih površin. Vse je neskončno in trenutno druženje. Pred nami se dinamično zasnovane podobe spreminjajo v kadre, ki so (za večno) spremenljivi.
Za njene novejše umetnine je značilno zgoščevanje oblik v eno samo tvar in snov. Značilna in samosvoja zasnova umetnin se pred nami navidezno spreminja v avtonomen svet oblik in potez in hkrati v nov, iz realnosti spremenjen svet.

Njene podobe so bivanja trenutnih slikarskih površin v neprestanem gibanju in sožitju. Vse se dogaja na prvi površini, vse je usmerjeno izven oblik slikarskih podob in naprej. Vse njene upodobitve se hkrati širijo v navidezno brezkončnost in so približane svojemu in našemu (v)pogledu. Snov je barva njenih videnj in občutenj resničnih pokrajin, ki so vedno in za vedno. Nepredmetne oblike in poteze uprizarjajo vizijo konkretne pokrajine narave ali kompozicij, kot so cvetlični šopki. Abstrahirane in hkrati doživljajske forme so stvaritev novih podob, ki temeljijo na videzu realnega sveta.

Miloš Bašin

● Ob razstavi je na 36. straneh izšel katalog s 22. reprodukcijami in besedili Emerika Bernarda ter kustosa razstave Miloša Bašina.

Foto: Marko Tušek