Kabi CRM
18September 2019

Od skice do lutke in slike

18.09.2019 ob 18:00

Bežigrajska galerija 1

Vljudno vabljeni na odprtje razstave z naslovom Od skice do lutke in slike, ki bo v sredo, 18. septembra 2019, ob 18. uri v Bežigrajski galeriji 1 na Dunajski 31.

Letošnja tradicionalna razstava Od skice do lutke, ki jo Bežigrajska galerija 1 pripravlja vse od leta 1980, predstavlja umetnost Gledališča Zapik s poudarkom na Kamišibaju in nagrajenih lutkovnih predstavah. Predstavljene bodo skice, lutke, slike, scenski elementi, fotografije in video ustanoviteljev Gledališča Zapik, Jelene Sitar, univ. dipl. dramaturginja, režiserka, gledališka pedagoginja in lutkarica ter Igorja Cvetka, prof. muzikologije, etnomuzikolog, ilustratorja in lutkarja.  

Jelena Sitar, lutkovna ustvarjalka, pedagoginja in publicistka. Diplomirala je iz dramaturgije na AGRFT v Ljubljani. Med leti 1983 in 1986 je delala kot samostojna strokovna svetovalka za gledališče in lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, od leta 1986 v svobodnem poklicu (dramaturginja), med leti 2007 in 2010 kot umetniški vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Od leta 2010 poučuje lutkarstvo in gledališče na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v Kopru, zdaj kot izredna profesorica. Zrežirala je okoli 50 lutkovnih predstav v poklicnih in alternativnih gledališčih po Sloveniji in tujini. Med nagradami omenja jugoslovansko nagrado za mlade umetnike 7 sekretarjev SKOJ-a in nagrade za predstave v celoti. Ko je Šlemil šel v Varšavo, ki jo je Jelena režirala leta 2010, je mariborskemu lutkovnemu gledališču prinesla največ nagrad v njegovi zgodovini. V zadnjih letih raziskuje in ustvarja kamišibaj – kot umetniško formo. Na zadnjih dveh slovenskih festivalih je za svoje kamišibaje prejela priznanji strokovne žirije. Poleg umetniškega ustvarjanja Sitarjeva vodi lutkovne delavnice za otroke in seminarje za učitelje, gledališke pedagoge, terapevte in igralce v Sloveniji in tujini. Piše članke in razprave o lutkarstvu za časopise in strokovne revije ter se z referati udeležuje znanstvenih kongresov. Poleg strokovne literature piše tudi leposlovje in objavlja v otroških literarnih revijah. Je avtorica knjig Primeri detektiva Karla Loota (skupaj z Igorjem Cvetkom, Ljubljana: DZS, 1996), ki je spoj slikanice in priročnika za senčne lutke (nagrada Bela vrana na svetovnem sejmu otroške knjige LIBRO v Bologni, Italija, 2000) in Zgodbe za lutke in prste (Ljubljana: DZS, 2001). V lanskem letu je izšla njena knjiga Umetnost kamišibaja, priročnik za ustvarjalce (Maribor: Aristej, 2018).

Mag. Igor Cvetko, etnomuzikolog, publicist, lutkar in kamišibajkar  V svojem dolgem raziskovalnem obdobju (15 let sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani) je bil tudi 10 let predavatelj etnomuzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter vrsto let kustos za duhovno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Zbrano otroško narodopisno gradivo je izdal v številnih odmevnih (strokovnih in popularnih) knjigah, med njimi: Slovenske otroške prstne igre, Radovljica: Didakta, 1996 Najmanjše igre na Slovenskem, Radovljica: Didakta, 2000 Aja, tutaja, Slovenske ljudske  uspavanke, Ljubljana: DZS, 2005 Trara, pesem pelja, otroška ljudska glasbila na Slovenskem, Ljubljana: MK, 2006 Veliko malo prstno gledališče, Radovljica: Didakta, 2010 Slovenske otroške igre od A do Ž, Celje: Celjska Mohorjeva, 2017 Je prejemnik Štrekljeve nagrade za življenjsko delo na področju etnologije v letu 2015. Med pomembnimi priznanji za dosežke na področju etnomuzikologije štejeta   Murkovo priznanje za postavitev monumentalne razstave Zvoki Slovenije, od ljudskih pevcev do avsenikov v SEM-u (2008) in Kajuhova nagrada za monografijo Jest sem Vodovnik Juri, o slovenskem ljudskem pevcu 1791–1858. Igor Cvetko se ves čas udejstvuje tudi kot ilustrator otroških knjig.  V slovenskih poklicnih lutkovnih gledališčih se podpisuje predvsem kot likovni in glasbeni ustvarjalec. Cvetko je odličen kamišibajkar, zadnji dobitnik Zlatega kamišibaja za najboljši slovenski kamišibaj na 6. slovenskem festivalu kamišibaja v Štanjelu, 2018.

Obe biografiji pa bi bili pomanjkljivi brez Gledališča ZAPIK, ki označuje Cvetka in Sitarjevo kot umetniški in raziskovalni tandem. Zapik je znan kot najmanjše slovensko lutkovno gledališče. Predstave Zapika so redno del širših raziskav in projektov (etnologija, glasba, pedagogika in terapija). V njem sta že leta 1997 ustvarila predstavo namenjeno dojenčkom in malčkom, združevala dokumentarne z umetniškimi prvinami, ukinjala rampo in se družila z mladimi gledalci kot soustvarjalci predstave ... Poleg interaktivnosti zaznamuje njune predstave tudi njihov komorni in minimalistični značaj. V Zapiku se Jelena in Igor družita kot celostna ustvarjalca, sama ustvarita predstavo v vseh njenih elementih in jo izvedeta. Zapik je v vseh letih ustvaril deset predstav, velikokrat prepotoval Slovenijo po dolgem in počez, najbolj ga je k sebi vlekla Primorska. Igral je na festivalih v Ameriki, Kanadi, Kazahstanu, po Evropi in Balkanu. V Veliki Britaniji sta Jelena in Igor leta 2008 izvedla 10-dnevno turnejo od Oxforda do Edinburga, leta 2016 pa sta zastopala Slovenijo na festivalu Kids Euro v Washingtonu. Na festivalih sta prejela številne nagrade, zlasti za predstavi Miška kaško kuhala in Zgodba na gumbe. Minimalizem in komorni značaj, značilna za Zapik, označujeta tudi kamišibaj. Igor je leta 2009 prinesel iz Japonske prve tiskane primerke kamišibaja. Od leta 2013, ko se kamišibaj v Sloveniji na Zapikovo pobudo začne razvijati, Igor in Jelena igrata pri tem ključno vlogo: Najprej zanj navdušita zanimive ustvarjalce, organizirata nacionalni festival, po petih letih še mednarodnega, sta pobudnika in programsko vodita mednarodni simpozij Slovenskega gledališkega inštituta na temo umetnost kamišibaja. V svojih seminarjih sta  z osnovnim znanjem o kamišibaju opremila več kot 500 seminaristov in v Sloveniji ustvarila pravo kamišibajsko gibanje. Številni od njih so postali izvrstni kamišibaj umetniki, pedagogi in terapevti, nekaterim pomeni kamišibaj način življenja. Zapik pa se je v zadnjih letih odločno vpisal na svetovni zemljevid kamišibaja. …

Kljub temu, da se lutkovno Gledališče Zapik zadnjih nekaj let intenzivneje posveča umetnosti kamišibaja, pa je njihovo delovanje zelo pestro in raznovrstno že več kot dvajset let. Toliko časa namreč soustvarjajo gledališče za najmlajše, zato so del letošnje tradicionalne razstave seveda, tudi njihove igrive lutkovne predstave. Tudi v tej umetniški zvrsti se izraža pristna ustvarjalnost, saj vsaka lutkovna predstava izkazuje drugačen likovni in ustvarjalni pristop, ki ga poleg tehnologije lutke lahko soustvarja še glasba. Ker so vrste lutk v lutkarstvu različne, vsaka vrsta pa ima specifične izrazne možnosti, vam preko različnih lutkovnih predstav, predstavljamo nekatere od njih. Nagrajena predstava Zverinice iz Rezije se izraža preko lutke javanke. To je lutka, ki je vodena od spodaj navzgor in animirana posredno s pomočjo paličic. Javanka združuje gibčnost, ki je značilna za ročne lutke in princip mehkih gibov marionete. Naslednja razstavljena lutkovna predstava Miška kaško kuhala, je sinonim za gledališčem Zapik in je z njim prepotovala svet ter prejela številne nagrade. Ta lutkovna predstava, ki temelji na slovenskem otroškem ljudskem izročilu, je igrana z različnimi lutkovnimi tehnikami, začne se kot gledališče, konča pa kot skupna igra. Prevladujoča lutkovna tehnika je ploska lutka, ki je vodena od spodaj, v konkretnem primeru pobarvana lutka iz lepenke. Zgodba na gumbe, še ena od nagrajenih predstav, s pomembno nagrado za najbolj humano sporočilo, pa je predstava, kjer je oder predstave slikarsko stojalo, slikar pa zgodbo med pripovedovanjem sproti riše. Predstava V deželi prstnih lutk pa nam predstavi umetnost le-teh. Kar na tokratni razstavi vsekakor izstopa, je bogastvo likovnega izraza, ki ga posredujeta in posedujeta razstavljalca in ustanovitelja Gledališča Zapik, Igor Cvetko in Jelena Sitar. Vsaka razstavljena predstava, tako kamišibaj kot lutkovne predstave, nam likovno sporočajo nekaj novega in drugačnega. Kljub temu, da se likovne tehnike ponavljajo, največkrat pa prepletajo in dopolnjujejo, je likovni izraz lutkovnega gledališča Zapik pri vsaki predstavi izviren in svež, slikovit in duhovit. O tem pričajo tudi številne prejete nagrade. Tanja Bokal (Iz besedila za katalog) …

Ob razstavi je izšel katalog na 36 straneh z 32 reprodukcijami, besedili Igorje Cvetka, Jelene Sitar Cvetko in Tanje Bokasl ter fotografijami Marka Tuška.

Več informacij


Nazaj