Odprtje razstave Aleksija Kobala v AS Galeriji

Odprtje likovne razstave v četrtek, 7. decembra 2017, ob 18.00 v AS Galeriji na Dunajski 63 v Ljubljani. Razstava bo na ogled do 2. marca 2018.

»Če se zazremo v jasno nebo, na njem pa ne lenari noben oblak, se nam ponudi neopredeljen zaslon, neskončna plahta globoke modrine, ki nas nemudoma spelje v razmišljanje. Kaj to nebo v resnici vsebuje ali – bolje – kaj se projicira na to nebo? Abstraktno polje nikoli ni samo abstraktno, kakor predmetni svet nikoli ni samo predmeten; vedno se polju minimalnega izraza skuša vsiliti prepoznavna ali pomenska oblika, in tudi v oblikovno opredeljenih likih, če dovolj pozorno zremo vanje, iščemo nevtralnost abstraktnega.« - Aleksij Kobal

S temi besedami je Aleksij Kobal strnil nekaj misli, ki se navezujejo na njegovo zdajšnje ustvarjanje. Zanj je slikanje proces, ki se nenehno spreminja. Najpomembnejše pa je, da posluša sebe in svoja notranja občutja. Imel je krize v svojem umetniškem ustvarjanju, vendar pa ni nikoli dvomil o svoji umetniški vlogi. Na svoji več kot tridesetletni ustvarjalni poti je prešel veliko faz, ki so se zelo spreminjale, vendar pa ostaja ves čas neka nevidna nit, ki se pojavlja v njegovih delih. Temačnost. Temačnost, ki je njegov podzavestni, nezavedni svet. Umetnik opiše temačnost s temi besedami: »Moje nebo je najprej napolnila črnina. Tema, ki nima samo psihološke in politične aktualne konotacije, pač pa pomeni nevtralno polje; nič, iz katerega se postopoma, kakor ob svetlobi sveč, pričnejo kazati oblike lastnega podzemlja.«

Nasprotni pol temi je svetloba. Svetloba in tema sta neločljivo povezani. Med njima je pomemben dialog. Primerja tudi temo in tišino, ker obe v človeku prebudita veliko stvari. Vse slike so zanj njegovi skriti, imaginarni svetovi, ki skušajo v gledalcu vzbuditi podobna občutja. Kobal v svojih delih na neki poseben način pripoveduje zgodbe, tokrat konkretne slikarske zgodbe. Rad potuje, saj so potovanja tista, ki človeku razširijo obzorje. In rad hodi v hribe. Na svojih pohodniških potovanjih ga prevzamejo lepota kamna, neokrnjenost narave, bistrost gorskih rek in jezer, ki mu pomenijo simbol čistosti.

Na svojem zadnjem potovanju po gorskih poteh Irana sta ga očarali kultura in privlačnost dežele. Nebo nad Esfahanom. Iransko-ameriška zgodba. Lepota perzijske kulture. Pod oboki mogočne imamove mošeje, ki spominjajo na satovje granatnega jabolka, je naslikal ladjo, največjo in obenem najdražjo ameriško superletalonosilko, ki nosi ime nekdanjega predsednika ZDA Geralda Forda. Gigantska ladja ne deluje prav nič grozeče, bolj nas spominja na nekakšen nežen duh, ki se skrije pred silovito in mogočno perzijsko arhitekturo. »Čutiti je objem mogočne islamske kulture, ki se zdi zunaj časa in prostora in ob kateri se vsaka prepoznavna oblika tehnološke agresije spremeni v lastno nasprotje.« V delu z naslovom Danaja gre za starogrško mitološko zgodbo. Danaja je hči Akrizija, kralja v Argosu. Umetnik je upodobil trenutek, ko se je snop zelene svetlobe, prispodobe boga Zeusa, spustil v prostor. Zgodba je postavljena v današnji čas in prostor, kar se kaže z upodobitvijo temačne kovinske konstrukcije, ki je »lahko prispodoba samega Zeusa, ki se je pritihotapil v nas in nam pustil zametke tehnološkega napredka«. V delu Westminster Abbey je naslikal strop slovite londonske katedrale, ki se ponavlja v neskončnost. Tudi tukaj umetnik upodobi moderne arhitekturne elemente, ko namesto gotskih stebrov naslika sodobne konstrukcijske pilastre.

V njegovih slikah ni figur. Meni, da so nepotrebne. Figura je gledalec, ki opazuje sliko. Ko stoji pred sliko in jo gleda, miselno vstopi vanjo. Odvije se mu zgodba, ki je odvisna od njegovega načina razmišljanja in ki je drugačna od vsakega posameznika, ki vstopa vanjo.

Kobala zanimajo svobodni tokovi v svetu, vendar meni, da mora biti umetnik nad tem. Sodobne tehnologije, mediji in novi načini komunikacije so sicer vnesli v človeška življenja nove spodbude in razsežnosti prebivanja, vendar pa po drugi strani odvračajo človeka od sebe. Tehnologija mora biti v službi umetnika in ne nasprotno. Zanima ga, kako lahko obrne tehnologijo sebi v prid. Pri ustvarjanju si pomaga z računalniško tehnologijo, s katero oblikuje zamisel o sliki. Preden naslika delo, se najprej ukvarja z računalniško gradnjo osnutka, ki ga naredi v 3D-programu. Ta poustvari motiv, postavitev in kompozicijo slike do želene podobe, ki jo pozneje umetnik prenese na platno. Poglavitni del slike nastane v računalniku, v katerem se oblikuje zamisel in je vsak detajl vnesen ročno. Ta tehnika je še posebej priročna pri ustvarjanju arhitekturnih elementov. V njegovem opusu je zadnja leta arhitektura temelj umetnikovega zanimanja. Zanima ga renesančna perspektiva, prenesena v današnji čas.

Slike Aleksija Kobala upodabljajo neki imaginaren svet, ki asociira na sodoben čas. Tematika je reducirana na kovinske konstrukcije, zapuščene stavbe, industrijske objekte, stopnišča, ograje, mreže, mesta, modro nebo, na oblake … Pomemben element v njegovem slikarstvu je rdeča barva, ki pa jo je v novejših delih zamenjal z belo osnovo. Slikal je na rdečo osnovo, ki od spodaj pronica skozi preostale barvne nanose in poenoti poznejše nanose. Simbolično izraža našo podzavest; je simbol krvi in življenja. Kot nekakšna lava, ki pronica iz nas. Vse, kar pride iz lave, se ohladi, oblikuje v osebek, posameznika. Če se njegova slika začenja z eno barvo čez vse platno, ji nato sledi slojevitost. Značilno zanj je odvzemanje barv, da prihaja do spodnjih plasti. Poredko uporablja klasično orodje, tj. čopič. Če ga, je ta rabljen in razdrapan. Zelo uporabni orodji pri slikanju sta tudi palčka za ušesa in prst.

Umetnost je velikokrat zrcalo nekega časa. Umetnost mora spodbujati ljudi k razmišljanju, ozaveščanju in k vrednotam, ki so v dobrobit vseh. S svojimi razstavami opozarja na probleme človeške družbe, sveta in človeka kot posameznika. Današnji svet je v nekem smislu grozljiv, kar se kaže v razslojenosti družbe, vse večjem prepadu med bogatimi in revnimi, padanju temeljnih humanih načel, v begunski problematiki …

Slikarstvo ga še vedno neizmerno veseli in še vedno verjame v moč slike. Zelo ga razveseli, če njegove slike nekomu nekaj povedo in če nastane med gledalcem in sliko neke vrste medsebojen odnos. Včasih se mu zdi, da je izbral precej drugačno pot od preostalih; da hodi v nasprotno smer od drugih, da ubere pot, ki nikogar ne zanima, oziroma da večina izbere pot, ki njega ne pritegne. Sam sebi pravi, da je gverilec, ki se ne pusti ujeti v zobovje današnjega časa, vendar verjame, da ne smemo pozabiti na svoje sanje in želje ter in da je treba živeti tukaj in zdaj.

BIOGRAFIJA
Aleksij Kobal se je rodil 23. oktobra 1962 v Kopru. Leta 1986 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku. Podiplomski študij iz slikarstva je končal leta 1993 pri profesorici Metki Krašovec. Za likovno udejstvovanje je prejel več priznanj in nagrad. Imel je številne razstave doma in v tujini. Štiri leta je sodeloval s tolkalsko skupino The Stroj, poleg tega je soavtor več glasbenih projektov. Napisal je knjigo Glas. Igra flavto. Kot svobodni umetnik živi in dela v Ljubljani.

O AS Galeriji
Likovna zbirka Adriatica Slovenice (AS), zbrana v AS Galeriji, je nastala na prelomu let 2007/2008 na pobudo Matjaža Gantarja, idejnega očeta in soustvarjalca zbirke. Poudarek zbirke je na moderni likovni umetnosti, ki jo dopolnjuje tudi nekaj kiparskih del. Z željo, da si številne umetnine slovenskih in tujih avtorjev ogleda tudi širša javnost, so jih začeli razstavljati in so od leta 2013 v AS Galeriji na voljo širšemu krogu ljubiteljev in poznavalcev umetnosti. Za zbirko več kot 1000 del skrbi kustosinja Petra Bizilj Silva. Celotna zbirka AS Galerije in vse dosedanje večje razstave so zbrane tudi v virtualni AS Galeriji in so dostopna za ogled na povezavi.