Vse za začetek vrtnarske sezone - Eurogarden
3Julij 2020

Otvoritev razstave Slobodan Vidović - Stanja / States

03.07.2020 ob 19:00

Galerija Božidar Jakac

Razstava:
Slobodan Vidović – Stanja / States
Kustos razstave: dr. Nikola Šuica (Beograd)
Otvoritev: 3.7. 2020 ob 19. uri
Trajanje razstave: 4. 7.‒ 6. 9. 2020

S prvo letošnjo razstavo v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac zaključujemo serijo pomladnih razstav v našem muzeju. Da je umetnost pogosto vizionarska, nam tokrat pove že sam naslov razstave Stanja / States. Stanja, ki jih preživljamo letos na globalni ravni, niso prav daleč od teme, ki si jo je slikar zadal v omenjenem ciklu, saj se je umetnik tokrat osredotočil predvsem na objekte, ki odsluženi in odvezani svoje funkcije obležijo na smetišču zgodovine, ki je hkrati smetišče vsebin, ki služijo pri vzpostavitvi državnih aparatov. V tem kontekstu je trenutna pandemija zgolj še eden en vzrokov Stanj, ki, antropocentrično gledano, zadeva samo središče funkcioniranja državnih sistemov. Tako smo se po otvoritvi razstave Armanda Marrocca iz Milana zopet znašli v situaciji, da na otvoritvi ne bo možna fizična prisotnost umetnika, tokrat akademskega slikarja Slobodana Vidovića, ki prihaja iz Banjaluke, njegov projekt v naši galeriji pa je plod večletnega uspešnega sodelovanja z Muzejem sodobne umetnosti RS iz Banjaluke. Tokrat ne bo možna niti fizična prisotnost kustosa, uveljavljenega in cenjenega umetnostnega zgodovinarja, rednega profesorja Fakultete za likovno umetnost Univerze v Beogradu dr. Nikole Šuice. Njuno navzočnost na otvoritvi bomo poskušali nadomestiti z digitalnim prenosom, s čimer bomo dejansko vsebinsko posegli v razstavo samo.

Slobodan Vidović, ki ga do sedaj poznamo predvsem po abstraktnih slikah velikih formatov, je tokrat posegel v povsem drugo polje – polje digitalnih medijev, ki, okrepljeni z informacijsko revolucijo in prenosi digitalne preciznosti, že več kot tri desetletja vstopajo tudi v polje slikarstva. Vidovič, kot je zapisal dr. Nikola Šuica, je tako posegel po medijskih dražljajih, ki ustvarjajo sodobne modele vidnosti tako, da mešajo resničnost in laži. Dojemanje panoptikuma takšnega neustavljivo dinamiziranega sveta pa se komajda lahko spozna brez ironije. Naslikani motivi prihajajo iz planetarnega razpona in s svojo senzibilnostjo izdelave združujejo melanholični občutek izključenosti. Cikel Stanja prinaša natančen obseg realnih, vendar s slikarskim jezikom zamišljenih svetov, strukturiranih prizorov, ki jih prepoznavamo in  jih hkrati zaznamo v plastenju medijskih fiksacij. Skozi statično umirjenost zelo natančne strukture motiva je mogoče opaziti oddaljeno sled fotografskega izhodišča, preoblikovanega in izvedenega skozi reducirano barvno lestvico, pri čemer način slikanja skozi plastenje barvnih nanosov prav gotovo izhaja iz njegovih prejšnjih abstraktnih ciklov in pristopov nepredmetnega spontanega prodiranja v materijo. Skozi Vidovićev avtentični slikarski proces se, v splošni tranzicijski obremenitvi tretjega tisočletja in globalni izčrpanosti, izrisuje nova vloga umetnika, usmerjenega v položaj obsesivne samotne, a tudi globalnega soočenja s koncem zgodovine.  Naslikana dela so lokacijsko in smiselno diskretno subverzivna. V naslovih, kot so ’Željezara Sisak’ (Železarna Sisak; op. prev.), ’Silosi u severnoj Bosni’ (Silosi v severni Bosni; op. prev.) ali ’Pista’ se njihov jasen propad ali usmerjen namen zrcali kot  primer spomenika zgodovinskim izginotjem, nesrečam ali slutnji, izzivu ugaslih sanj. Pista letališkega asfalta iz ekvatorialne Gvineje v zahodni Afriki, kot industrijski interier, prinaša v sivi gami nanesene in izostrene robove točke pogleda, ki stapljajo stanja samotne izrabljenosti, vendar po fotografiji ali kakršnem koli izpisu spadajo kot opozorila v imaginativne svetove stroge realnosti. Videti je, da se tukaj, kot dediščina slikarstva od srede petdesetih let, v principih barvnih polj, abstrakcije ali figuralnih sledi, razkriva sanjski potencial realnosti kjer je ekspresija barvnega nanosa razdelila razpone, ki se z lahkoto prepoznajo v dediščini zorenja moderne dobe. Moč takšnih prizorov se vidi pri začetniku, Gerhardu Richterju in njegovih delih iz šestdesetih let, v njegovi materialni adaptaciji fotografskega izhodišča kot izida k neobičajnim iskanjem v vrtincu svetov.

Ambient zadušnice ali posvečenega kraja samote in gledanja je princip, ki se dosledno odvija na monumentalnih platnih cikla ’Stanja’.  Nalaganje po potezah s čopičem ali lopatico teh nepovezanih delov primarnega slikanja je slikovna meditacija o preteklem in neustavljivem času: grenki in nostalgični 'Izgubljeni raj' teksture in prenos slikanih programov, kjer mikroskopski sloji površine demonstrirajo nedoumljive sklade, ustvarjajoč nove 'fosilne ostanke'. Ti se vidijo skozi stanjšane gestualne barvne nanose in nenavadno nelagodje statusa samih lokacij in atmosfere. Sliki Crni ambar (Črni skedenj; op. prev.) in Crvena farma (Rdeča farma; op. prev.) ustrezata temu zadušenemu opustošenemu definiranju, tem heideggerjanskim krajem, kjer stvari - predmeti počivajo. Ambientalne interierne zadušitve prizorov, tovarniška hala železarne v Sisku in monumentalna ameriška propadla tovarna karoserij za Buick in Cadillac iz Detroita, sta tudi distopični psihološki polji epskih dimenzij, kronani z nedvoumno odsotnostjo. Razdeljeni svet usmerjajo v geološko usodo po zakonih Newtonove gravitacije z zemeljskimi, sedaj slikarsko ustvarjenimi tokovi planetarnih oddaljenosti planeta Zemlje, vtisnjenimi v emocionalno gostoto.

Slobodan Vidović se je rodil leta 1974 v Gradiški, Bosna in Hercegovina (Republika Srbska). Leta 2002 je diplomiral na Umetniški akademiji, na oddelku za slikarstvo. Leta 2005 je osvojil nagrado April mesta Banja Luka za mlade in prvo nagrado študentov Bosne in Hercegovine v Sarajevu 2000 (Galerija Mak, v organizaciji IC RC). Sodeloval je pri več rezidenčnih projektih doma in tujini. Leta 2014 je končal podiplomski študij na Akademiji za umetnost v Banja Luki na oddelku za slikarstvo. Živi in ustvarja v Banja Luki kjer je zaposlen v Kulturnem centru Banski dvor.

Foto: Jaka Babnik