Razstava ilustracij: ZVONKO ČOH

Razstava ILUSTRACIJ: ZVONKO ČOH - Otvoritev 4.2.2023 ob 18.00h (trajanje razstave: 4.2.2023 - 3.3.2023)
Galerija Salsaverde Izola, Gramscijeva ulica 4

Zvonko Čoh se je rodil leta 1956 v Celju. V Ljubljani je končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1981 diplomiral pri profesorju Janezu Berniku. Študij slikarstva je nadaljeval na ljubljanski specialki pri profesorju Štefanu Planincu. Že v času specialke se je začel ukvarjati z risanim filmom in ilustracijo. Danes deluje na področju ilustracije, stripa, vizualnih komunikacij, umetniškega animiranega filma in oglaševalskih TV spotov.
Sprva se je posvečal bolj mladinski knjižni ilustraciji in sodeloval z otroškim periodičnim tiskom.

Danes se bolj posveča otroški ilustraciji. V njegovem opusu je že preko 100 ilustriranih otroških in mladinskih knjig, za katere je prejel številna priznanja, med njimi Zlato pero Beograda 1983, Levstikovi nagradi 1988 in 1999, Veliko nagrado Hinka Smrekarja 2002 za serijo ilustriranih knjig o Kekcu, njegova knjiga Obuti maček pa je knjižnem sejmu dobila nagrado za najlepšo otroško knjigo 2003, na področju knjig za otroke in mladino. Z največjo ljubeznijo pa se je posvečal animiranemu filmu, njegov opus zajema preko 20 TV spotov in kratkih filmov. Nagrada za najboljšo animacijo na mednarodnem festivalu animiranega filma v Trevisu 1987 ( kratki film Poljubi mehka me radirka) ga je opogumila, da se je še intenzivneje posvetil risanemu filmu. Tako je nastala celovečerna risanka Socializacija bika, ki jo je ustvaril skupaj z Milanom Eričem, zanjo sta prejela številne nagrade, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada. Leta 2006 sta skupaj z Eričem razstavljala v Moderni galeriji, leta 2011 v Galeriji »S« na Ljubljanskem grad, leta 2012 v galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju in leta 2014 sta se s prostorsko instalacijo predstavila v kostanjeviški cerkvi . Leta 2016 je imel pregledno razstavo z naslovom » Vse kar vidim počečkam« v Mestni galeriji Ljubljana, pomladi leta 2018 se je z ambientalno postavitvijo »Odtisnjeni fragmenti« skupaj s slikarko Jasno Samarin predstavil v Mestni galeriji Nova Gorica, jeseni istega leta, pa skupaj z Milanov Eričem ponovno v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju z razstavo »Vidno, a ne za vedno«.

»Med posebnostmi sodobne slovenske ilustracije, ki je bila od nekdaj izjemno pomembna likovna zvrst in so jo njeni avtorji vsekakor gojili kot enakovredno drugim likovnim zvrstem, je tudi ilustracija Zvonka Čoha. Podobno kot mnogi starejši ilustratorji je tudi Čoh oprl svoje ilustratorsko ustvarjanje na izbrušeno in dodelano likovno govorico, saj ilustriranje jemlje kot proces in izvedbo zelo zahtevne likovne naloge. Sam celo pravi, da ilustracij ne riše, ampak jih slika, in to je dejstvo, ki ga ne smemo prezreti, ko iščemo osnovne vrednote njegovih likovnih izdelkov. Avtor namreč svojemu deležu v konkretni knjižni ali revijalni izdaji pač išče odgovarjajočo vlogo. Ob ilustracijah mnogokrat razmišljamo o razmerjih med »vodilnim« besedilom (to je največkrat tudi povod za ilustracijo) in med tako ali drugače zasnovanim prispevkom ilustratorja. Ta razmerja so najrazličnejša; pri Zvonku Čohu se zdi, da kot ilustrator poskuša to svojo vlogo sprejeti kot skrajno angažirano, zato so njegovi ilustratorski dosežki tako intenzivni in vizualno ter vsebinsko učinkoviti. Morda ni odveč poudariti, da se v njegovi ilustraciji pojavljajo dinamični izrezi, ali če rečemo s filmskim jezikom – dinamični kadri. Avtorjeva izkušnja z animiranim filmom (najbolj znan je gotovo animirani celovečerec Socializacija bika v soavtorstvu z Milanom Eričem) je gotovo razpoznavna na njegovih ilustracijah, za katere so značilni intenzivna, impulzivna in prepričljiva likovna sredstva, prekipevajoča risba in izredno poudarjen kolorit. Ena najbolj tipičnih Čohovih vsebinskih prvin je tudi duhovitost, kar gotovo izvira iz njegovih značajskih potez.

V razvoju slovenske povojne ilustracije dvajsetega stoletja je bilo kar nekaj različnih linij in usmeritev. Eno so gotovo prispevale ilustratorke, ki so bile usmerjene v nežen in skorajda materinsko občuteni likovni svet, lep in otroku prijazen, hkrati pa tudi poučen. Druga linija je bila moška in je bila razpeta med vse bolj osebnim slogom, takim, ki je tudi sicer izviral iz ilustratorjevega (beri slikarjevega) sloga. S tem je bila nakazana neka nova pot v ilustraciji, pot, ki je vodila k neidealizirani podobi sveta. Približala se je realnosti sveta in v njem odkrivala ne le lepoto, ampak tudi druge, manj prijetne plati. Od avtorjev je zahtevala angažiran odnos do literarne teme, nekateri so jo poskušali zapeljati celo v dobronamerno karikaturo. Torej je to hkrati pomenilo tudi prenašanje najbolj učinkovitih likovnih prvin iz njihove slikarske prakse v polje ilustracije. Morda je pri Čohu treba še enkrat posebej opozoriti na filmsko izkušnjo, saj je iz animiranega filma v ilustracijo prenesel neko nenavadno dinamičnost, značilno za »gibljive slike«. Sam to dejstvo opaža pri različnih elementih, najprej pri »kadriranju« prizora, pri rezih in izrezih, pri prostorskih planih in konec koncev pri vprašanju svetlobe. Čoh ugotavlja, da so v renesančni umetnosti slikarji motive gradili od teme proti svetlobi, sam pa dela obratno. Ob dejstvu, da so njegove ilustracije »naslikane podobe«, je seveda vprašanje svetlobe ves čas v ospredju njegove pozornosti. Kako se predmeti obnašajo, ko nanje posije sonce? Kako na sončni žarek reagirajo barve?

Če sprejmemo njegovo razlago, da svoj ilustratorski svet ustvarja popolnoma spontano, brez skic in drugih priprav, da je to nekakšen »a prima vista« likovne nadgradnje besedila, šele potem nam postane jasno, kako prefinjen in po svoje drzen je Zvonko Čoh v svojih ilustracijah. In če k temu dodamo še eno izmed njegovih najbolj razpoznavnih prvin – duhovitost, je še bolj jasno, zakaj ga občuduje staro in mlado.« - Iztok Premrov

www.salsaverde.art