Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje

Repertoar sezone 2024/25 v Mali Drami bo zaokrožila slavna drama Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje v režiji Nine Šorak. Premiera bo v petek, 11. aprila, ob 20.00. V kultni klasiki, ki zmeraj prepriča s kompleksnostjo medčloveških odnosov igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Vanja Plut, Gorazd Logar in Matija Rozman.

»Tramvaj Poželenje Tennesseeja Williamsa je klasika, ki razpira konflikt dveh svetov. Na eni strani tema družinskega nasilja, odvisniškega odnosa, primitivizma in brezizhodnosti iz začaranega kroga, na drugi pa inteligentna ženska z visoko izobrazbo, ki zaradi nesrečnih okoliščin ostane izrinjena iz družbe, ignorirana in pripeljana na rob. Klasično branje besedila je bilo nagnjeno k temu, da se soočata realni in fiktivni svet. Stanley in Stella Kowalski predstavljata nižji sloj, poštena delavca, torej realnost vsakdana, Blanche DuBois iz ugledne družine z ogromnim posestvom in dobro izobrazbo pa pripeljejo okoliščine v sanjarjenje in vse do norosti. Danes prikazuje igra ta dva svetova še bolj brutalno kot ob krstni uprizoritvi. Govorimo namreč o soočanju dveh zelo realnih svetov. Zakaj je primitivnost vedno močnejša od subtilnega, zakaj nasilje na koncu vedno zmaga?,« je v repertoarni napovedi razmišljala režiserka uprizoritve Tramvaj Poželenje Nina Šorak. Dramo je prevedel Zdravko Duša. Ob režiserki Nini Šorak avtorsko ekipo sestavljajo še dramaturg Rok Andres, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, asistentka dramaturga Nika Šoštarič in oblikovalka maske Merima Čehić.

Skoraj mitološka kultnost Tramvaja Poželenje postavlja to dramo Tennesseeja Williamsa med umetnine, ki jih spremlja veliko število analiz, interpretacij in nenazadnje tudi umetniških (re)interpretacij. S premiero leta 1947 na Broadwayu, v režiji Elie Kazana in z Marlonom Brandom, doživi 855 ponovitev. Sledi ji avtorjeva svetovna slava, Pulitzerjeva nagrada, Donaldsonova nagrada in Hollywood, kjer se zgodi še legendarni celovečerni film (spet z Marlonom Brandom) in utrdi dramsko predlogo kot izzivalno, kultno, večno in konstitutivno (za njenega avtorja in vse, ki se z njo spopadejo). /.../ Bogato plastenje tem, vsebine in poudarkov je značilno za njegovo celotno ustvarjalnost. Glede tega tudi obravnavano besedilo ne more biti izjema, a uprizoritev ne more spregovoriti o vsem in o vseh temah, za svoje konceptualno izhodišče si mora izbrati nek fokus, ostritev ali zgostitev, ki ji posplošeno pravimo koncept. Izhodiščni fokus in s tem povezana odločitev pri uprizarjanju v letu 2025 je tako postalo nasilje. Nasilje kot žalostno dejstvo, negativni družbeni fenomen, ki se od nastanka besedila do danes ni spremenil, še vedno obstaja in nenazadnje usodno zaznamuje partnerske odnose in družbo in ki se najbolj očitno kaže kot femicid in nasilje nad ženskami. Williamsovo besedilo je prežeto z nasiljem, ki ni problematizirano in se v skladu z duhom časa relativizira ali razume kot nekaj najbolj normalnega. Tudi v tem smislu – skupaj z drugimi teoretiki – v drami prepoznavam(o) tri osrednje konflikte: konflikt med spoloma, razredni konflikt ter konflikt med resničnostjo in željo. Prvi in drugi imata za posledico (ali sestavni del) nasilje nad drugim, tretji pa nasilje nad sabo. Če se pri konfliktu med spoloma običajno fizično močnejši (torej: moški) nasilno znaša nad drugim, se, podobno, pri razrednem konfliktu privilegirani razred izkoriščevalsko, nasilno vede do drugega, kar običajno pripelje do nasilnega preobrata ... Za senzibilnega gledalca ali bralca pa je v drami Tramvaj Poželenje morda najbolj zanimiv, čeprav manj prezenten, tretji konflikt: ko se zaradi razkoraka med resničnim svetom in željo, fantazijo, posameznik zateče k različnim oblikam samonasilja. Nenazadnje Williams svoje drame velikokrat podnaslavlja kot spominske drame (npr. Stekleno menežarijo), vse pa jih druži nekaj stalnih značilnosti: lik, ki je doživel hud čustveni pretres v preteklosti, ga podoživlja in se ga ne more znebiti. Na koncu se z njim vendarle sooči, saj se le tako lahko osvobodi. (Rok Andres, odlomek iz članka, ki bo objavljen v gledališkem listu uprizoritve)

Cikel predavanj in pogovorov SLOGI in Drama
Zgodnje slovenske uprizoritve del Tennesseeja Williamsa
S skoraj tridesetimi slovenskimi uprizoritvami svojih del je Tennessee Williams eden najpogosteje uprizarjanih ameriških dramatikov na naših odrih. Prva je bila uprizorjena Steklena menažerija, ki jo je leta 1953 pripravilo Mestno gledališče ljubljansko v režiji Bratka Krefta. Istega leta je Prešernovo gledališče Kranj pod taktirko Andreja Hienga uprizorilo še Tramvaj Poželenje. Sledile so številne postavitve njegovih ključnih del, kot sta Mačka na vroči pločevinasti strehi in Orfej se spušča. V naslednjih desetletjih so njegove drame pogosto uprizarjala tako osrednja slovenska gledališča kot manjše gledališke hiše. Dr. Matic Kocijančič, kustos in vodja arhivske zbirke Slovenskega gledališkega inštituta, je 25. marca na predavanju v Drama Kavarni predstavil fotografsko in kritiško gradivo, povezano z zgodnjimi slovenskimi uprizoritvami Williamsovih del.

Foto: Katja Kodba/SNG Drama Ljubljana