Imeli smo tudi tri vsebinsko bogate in zanimive debate:
- ob izidu prevoda scenarističnega priročnika Zgodba Roberta McKeeja
- o filmski vzgoji v gimnazijah – debato je organiziral Zavod za šolstvo RS
- o promociji slovenskih filmov – debato je spretno povezovala Maja Rozman Kavran z gosti.
- ob izidu pesniške zbirke Jana Cvitkoviča Lačna žival in kratkem filmu Vem.
MORJE V ČASU MRKA
Televizija Slovenija v sodelovanju s studiem Arkadena je več let načrtovala film z morsko tematiko, za katero so se samoumevno ponujale literarne osnove pisatelja Mateta Dolenca, globoko zavezane morju. Izbrali so znani roman Morje v času mrka, s katerim se je na koncu spopadel režiser Jure Pervanje, prav tako navdušenec nad vsem, kar je morskega. Film je bil posnet v manj kot treh tednih. Direktor fotografije Valentin Perko je izpostavil, da se je dalmatinski otok Biševo kar sam ponujal kameri, z vsemi naravnimi danostmi in lepotami, scenograf Janez Kovič pa izrazil, da je romaneskno zgodbo vselej težko prenesti na filmski trak. V glavni vlogi je nastopil Boris Cavazza, ki je imel enake pomisleke glede filmskih upodobitev romanov ter dejal, da mu je v navdih služil tudi junak Hemingwayjevega romana Starec in morje. V filmu nastopa večje število (mladih) igralk, med katerimi je na primer prvič nastopila Ajda Smrekar, upodabljajo pa vizije in sanjarije žensk iz knjig ali iz preteklega življenja starejšega moškega Vala Sebalda, ki pred življenjem v civilizaciji pobegne v Dalmacijo. Toda eno je zunanji idilični svet, drugo pa so težave, ki jih človek pripelje kar s sabo. Režiser Jure Pervanje trenutno snema prvo slovensko nadaljevanko z več kot sto deli.
ZA VEDNO
Za vedno je sedmi celovečerni film Damjana Kozoleta (zadnja sta bila Rezervni deli in Delo osvobaja), izhodišče zanj pa je po besedah avtorja nastalo v času, ko je kazalo, da v Sloveniji sploh ni več mogoče posneti celovečernega filma. Zato je film Za vedno nastal kot svojevrsten protest proti tedaj aktualni politiki. Posnet je bil v šestih snemalnih nočeh, nastala pa je minimalistična zgodba, ki se odvija med žensko in moškim v eni sami noči, v enem stanovanju. Filmsko dogajanje se sprašuje, kje so meje med ljubeznijo in ljubosumjem, kje se začne psihično nasilje, kdaj se začne fizično nasilje, s presenetljivim koncem pa se dotakne tudi vprašanja, kaj je varanje. Kozole je izpostavil, da se nasilje ne dogaja samo med nižjimi sloji, temveč včasih še bolj intenzivno med ljudmi, ki živijo navidez urejeno in popolno življenje. Za nasvete glede psiholoških plati zgodbe je povprašal tudi psihiatra dr. Ziherla, tako da avtor verjame, da je tudi s tega gledišča film strokovno dobro podprt. Novinarske konference sta se udeležila še glavni igralec Dejan Spasić ter producent Danijel Hočevar, ki s Kozoletom sodeluje že več kot dvajset let. Naslednji Kozoletov film, ki bo predvidoma prišel v kinematografe že v prvi polovici prihodnjega leta, bo nosil naslov Slovenka.
ČIKORJA AN' KAFE
Dušana Kastelica smo pred leti spoznali kot avtorja digitalno animiranega videospota Perkmandeljc, trboveljske skupine Orlek. Tokrat pa je s svoj majhno a delavno ekipo ustvaril film po glasbeni predlogi primorskega gledališčnika in šansonjerja Iztoka Mlakarja, natančneje po pesmi Čikorja an' kafe. Kastelic je o sebi med drugim povedal, da se je najprej ukvarjal s klasično ilustracijo in stripom, ter da je bil njegov ustvarjalski prehod na animirani film spontan in naraven. Za nastanek filma je najprej načrtoval čas enega leta, vendar se je tudi zaradi osipa ekipe, ki naj bi prvotno sodelovala, produkcijski čas zavlekel na več kot dve leti. Pojasnil je, da je animacija težavno, dolgotrajno in mukotrpno delo in da je za eno minuto filma bilo porabljenega dvestokrat manj denarja kot ga na primer porabi ameriški studio digitalne animacije Pixar. Če bi v Sloveniji (ali Evropi) želeli ustvariti animirani celovečerec, bi za to potrebovali do 20 milionov evrov, kar pa je še vedno manj, kot ga porabijo Američani. Poleg tega je Slovenija kadrovsko podhranjena, kljub temu, da imamo veliko navdušencev nad tem filmskim žanrom. Pred nekaj dnevi je na otvoritveni slovesnosti Slovenskega filmskega festivala z iskrivo deklamacijo nastopil tudi avtor pesmi Iztok Mlakar ter s tem dal priznanje izjemnemu avtorju in filmu, ki ga je festivalsko občinstvo ob vsakičnem prikazu pospremilo z bučnim navdušenjem. Mateja Starič, ki je poskrbela za zvočno plat filma, je izrazila zadovoljstvo, da so uspeli pridobiti vse steze originalnega posnetka Mlakarjeve pesmi in iz njih ustvarili miks, prilagojen animaciji na platnu. Uroš Hohkraut, ki je sodeloval pri ustvarjanju virtualne scenografije, pa je poudaril, da so na žalost morali delati z neprimerljivo slabše zmogljivimi računalniki, kot se standardno uporabljajo za tovrstno ustvarjanje, kar pa se, kot so lahko videli gledalci, filmu sploh ne pozna. Prav tako se ne pozna, da je mojstrovina nastala v programu Animation Master, ki stane pičlih 50 evrov.
EN GLAŽEK AL' PA DVA
Likovni pedagog Koni Steinbacher je že leta 1982 naredil kratki animirani film, ki je romal naravnost v arhiv. Kot je poudaril avtor, ima po več kot petindvajsetih letih zgodba, potegnjena iz naftalina, ki govori o znanem ljudskem čustvu - zavisti, zopet novo politično in družbeno konotacijo. En glažek al' pa dva je klasični risani film, Steinbacherju pa je pri ustvarjanju še vedno zgled zagrebška šola animiranega filma, ter napovedal, da bo slej ko prej - ko se bo občinstvo zasitilo tridimenzionalne animacije - zopet prišel čas za klasično risarsko delo. Steinbacher, ki v nekaterih procesih svojega dela uporablja tudi računalniško pomoč, je za svoje animirane filme prejel več kot 15 mednarodnih nagrad, zadnjih petnajst let pa se tega dela loteva predvsem ljubiteljsko in sam.
PACO IN IGOR
Paco in Igor je desetminutni črno-beli igrani film, ki je nastal med dvoletnim filmskim šolanjem mladega ustvarjalca Gregorja Andolška v Parizu. Zato ni naključje, da se v Parizu dogaja tudi boemska zgodba dveh prijateljev, ki odkrivata nočno življenje, prežeto z opojnimi substancami, poezijo in ljubeznijo. Film je bil posnet na pariških ulicah, ki so jih spraznili za namene filma ter v enem od pariških barov. V duhu francoskega naslova tega kratkega filma Entre Potes (Med prijatelji), je v film vključena tudi glasba rock skupine Srečna mladina, za katero je Andolšek posnel že tri videospote in en dokumentarni film, trenutno pa v angleškem jeziku končuje scenarij za celovečerni film, ki naj bi se prav tako dogajal v Parizu.
ZELO PREPROSTA ZGODBA
Zelo preprosta zgodba je mednarodni projekt, v katerega so zaenkrat vključene štiri jezikovne skupine: slovenska, italijanska, francoska in danska. Igralka Barbara Cerar je sprejela ponudbo režiserja Mihe Mazzinija, da pred kamero, v klasični devetminutni enodejanki po vzoru spletnega čudeža YouTube stopi v vlogo psihologinje, ki izpove svoja občutja in spoznanja ob samomoru ilegalnega prebežnika. Cerarjeva nastopi zgolj v slovenskem jeziku, ostale igralke taisto zgodbo pripovedujejo v svojem maternem jeziku, vse te filme pa si lahko ogledamo na spletni strani www.verysimplestory.com. Ustvarjalci tehnično nezahtevnih filmov za svoje delo seveda niso prejeli nobenega honorarja, je pa zadoščenje toliko večje ob informaciji, ki jo je v času festivala poslal Miha Mazzini iz berlinskega Grand Prixa, da bo v kratkem k projektu pristopilo še osem dodatnih jezikov in da so tudi odzivi ciljne skupine zelo pozitivni.
Fotografija št.1: Udeleženci novinarske konference Kako spromovirati slovenski film
Fotografija št.2: Udeleženci novinarske konference o knjigi Zgodba
Fotografija št.3: Ustvarjalca filma Paco in Igor
Fotografija št.4: Ustvarjalci filma Cikorja an kafe
Fotografija št.5: Ustvarjalci filma Vem
Fotografija št.6: Ustvarjalci filma Za Vedno
Fotografija št.7: Udeleženci novinarske konference Filmska vzgoja v gimanzijah
Fotografija št.8: Boštjan Vrhovec - Zelo preprosta zgodba
Fotografija št.9: Jan Cvitkovič in Zdravko Duša
foto: Borut Krajnc
tekst: Renate Štrucl in Žiga Valetič
- ob izidu prevoda scenarističnega priročnika Zgodba Roberta McKeeja
- o filmski vzgoji v gimnazijah – debato je organiziral Zavod za šolstvo RS
- o promociji slovenskih filmov – debato je spretno povezovala Maja Rozman Kavran z gosti.
- ob izidu pesniške zbirke Jana Cvitkoviča Lačna žival in kratkem filmu Vem.
MORJE V ČASU MRKA
Televizija Slovenija v sodelovanju s studiem Arkadena je več let načrtovala film z morsko tematiko, za katero so se samoumevno ponujale literarne osnove pisatelja Mateta Dolenca, globoko zavezane morju. Izbrali so znani roman Morje v času mrka, s katerim se je na koncu spopadel režiser Jure Pervanje, prav tako navdušenec nad vsem, kar je morskega. Film je bil posnet v manj kot treh tednih. Direktor fotografije Valentin Perko je izpostavil, da se je dalmatinski otok Biševo kar sam ponujal kameri, z vsemi naravnimi danostmi in lepotami, scenograf Janez Kovič pa izrazil, da je romaneskno zgodbo vselej težko prenesti na filmski trak. V glavni vlogi je nastopil Boris Cavazza, ki je imel enake pomisleke glede filmskih upodobitev romanov ter dejal, da mu je v navdih služil tudi junak Hemingwayjevega romana Starec in morje. V filmu nastopa večje število (mladih) igralk, med katerimi je na primer prvič nastopila Ajda Smrekar, upodabljajo pa vizije in sanjarije žensk iz knjig ali iz preteklega življenja starejšega moškega Vala Sebalda, ki pred življenjem v civilizaciji pobegne v Dalmacijo. Toda eno je zunanji idilični svet, drugo pa so težave, ki jih človek pripelje kar s sabo. Režiser Jure Pervanje trenutno snema prvo slovensko nadaljevanko z več kot sto deli.
ZA VEDNO
Za vedno je sedmi celovečerni film Damjana Kozoleta (zadnja sta bila Rezervni deli in Delo osvobaja), izhodišče zanj pa je po besedah avtorja nastalo v času, ko je kazalo, da v Sloveniji sploh ni več mogoče posneti celovečernega filma. Zato je film Za vedno nastal kot svojevrsten protest proti tedaj aktualni politiki. Posnet je bil v šestih snemalnih nočeh, nastala pa je minimalistična zgodba, ki se odvija med žensko in moškim v eni sami noči, v enem stanovanju. Filmsko dogajanje se sprašuje, kje so meje med ljubeznijo in ljubosumjem, kje se začne psihično nasilje, kdaj se začne fizično nasilje, s presenetljivim koncem pa se dotakne tudi vprašanja, kaj je varanje. Kozole je izpostavil, da se nasilje ne dogaja samo med nižjimi sloji, temveč včasih še bolj intenzivno med ljudmi, ki živijo navidez urejeno in popolno življenje. Za nasvete glede psiholoških plati zgodbe je povprašal tudi psihiatra dr. Ziherla, tako da avtor verjame, da je tudi s tega gledišča film strokovno dobro podprt. Novinarske konference sta se udeležila še glavni igralec Dejan Spasić ter producent Danijel Hočevar, ki s Kozoletom sodeluje že več kot dvajset let. Naslednji Kozoletov film, ki bo predvidoma prišel v kinematografe že v prvi polovici prihodnjega leta, bo nosil naslov Slovenka.
ČIKORJA AN' KAFE
Dušana Kastelica smo pred leti spoznali kot avtorja digitalno animiranega videospota Perkmandeljc, trboveljske skupine Orlek. Tokrat pa je s svoj majhno a delavno ekipo ustvaril film po glasbeni predlogi primorskega gledališčnika in šansonjerja Iztoka Mlakarja, natančneje po pesmi Čikorja an' kafe. Kastelic je o sebi med drugim povedal, da se je najprej ukvarjal s klasično ilustracijo in stripom, ter da je bil njegov ustvarjalski prehod na animirani film spontan in naraven. Za nastanek filma je najprej načrtoval čas enega leta, vendar se je tudi zaradi osipa ekipe, ki naj bi prvotno sodelovala, produkcijski čas zavlekel na več kot dve leti. Pojasnil je, da je animacija težavno, dolgotrajno in mukotrpno delo in da je za eno minuto filma bilo porabljenega dvestokrat manj denarja kot ga na primer porabi ameriški studio digitalne animacije Pixar. Če bi v Sloveniji (ali Evropi) želeli ustvariti animirani celovečerec, bi za to potrebovali do 20 milionov evrov, kar pa je še vedno manj, kot ga porabijo Američani. Poleg tega je Slovenija kadrovsko podhranjena, kljub temu, da imamo veliko navdušencev nad tem filmskim žanrom. Pred nekaj dnevi je na otvoritveni slovesnosti Slovenskega filmskega festivala z iskrivo deklamacijo nastopil tudi avtor pesmi Iztok Mlakar ter s tem dal priznanje izjemnemu avtorju in filmu, ki ga je festivalsko občinstvo ob vsakičnem prikazu pospremilo z bučnim navdušenjem. Mateja Starič, ki je poskrbela za zvočno plat filma, je izrazila zadovoljstvo, da so uspeli pridobiti vse steze originalnega posnetka Mlakarjeve pesmi in iz njih ustvarili miks, prilagojen animaciji na platnu. Uroš Hohkraut, ki je sodeloval pri ustvarjanju virtualne scenografije, pa je poudaril, da so na žalost morali delati z neprimerljivo slabše zmogljivimi računalniki, kot se standardno uporabljajo za tovrstno ustvarjanje, kar pa se, kot so lahko videli gledalci, filmu sploh ne pozna. Prav tako se ne pozna, da je mojstrovina nastala v programu Animation Master, ki stane pičlih 50 evrov.
EN GLAŽEK AL' PA DVA
Likovni pedagog Koni Steinbacher je že leta 1982 naredil kratki animirani film, ki je romal naravnost v arhiv. Kot je poudaril avtor, ima po več kot petindvajsetih letih zgodba, potegnjena iz naftalina, ki govori o znanem ljudskem čustvu - zavisti, zopet novo politično in družbeno konotacijo. En glažek al' pa dva je klasični risani film, Steinbacherju pa je pri ustvarjanju še vedno zgled zagrebška šola animiranega filma, ter napovedal, da bo slej ko prej - ko se bo občinstvo zasitilo tridimenzionalne animacije - zopet prišel čas za klasično risarsko delo. Steinbacher, ki v nekaterih procesih svojega dela uporablja tudi računalniško pomoč, je za svoje animirane filme prejel več kot 15 mednarodnih nagrad, zadnjih petnajst let pa se tega dela loteva predvsem ljubiteljsko in sam.
PACO IN IGOR
Paco in Igor je desetminutni črno-beli igrani film, ki je nastal med dvoletnim filmskim šolanjem mladega ustvarjalca Gregorja Andolška v Parizu. Zato ni naključje, da se v Parizu dogaja tudi boemska zgodba dveh prijateljev, ki odkrivata nočno življenje, prežeto z opojnimi substancami, poezijo in ljubeznijo. Film je bil posnet na pariških ulicah, ki so jih spraznili za namene filma ter v enem od pariških barov. V duhu francoskega naslova tega kratkega filma Entre Potes (Med prijatelji), je v film vključena tudi glasba rock skupine Srečna mladina, za katero je Andolšek posnel že tri videospote in en dokumentarni film, trenutno pa v angleškem jeziku končuje scenarij za celovečerni film, ki naj bi se prav tako dogajal v Parizu.
ZELO PREPROSTA ZGODBA
Zelo preprosta zgodba je mednarodni projekt, v katerega so zaenkrat vključene štiri jezikovne skupine: slovenska, italijanska, francoska in danska. Igralka Barbara Cerar je sprejela ponudbo režiserja Mihe Mazzinija, da pred kamero, v klasični devetminutni enodejanki po vzoru spletnega čudeža YouTube stopi v vlogo psihologinje, ki izpove svoja občutja in spoznanja ob samomoru ilegalnega prebežnika. Cerarjeva nastopi zgolj v slovenskem jeziku, ostale igralke taisto zgodbo pripovedujejo v svojem maternem jeziku, vse te filme pa si lahko ogledamo na spletni strani www.verysimplestory.com. Ustvarjalci tehnično nezahtevnih filmov za svoje delo seveda niso prejeli nobenega honorarja, je pa zadoščenje toliko večje ob informaciji, ki jo je v času festivala poslal Miha Mazzini iz berlinskega Grand Prixa, da bo v kratkem k projektu pristopilo še osem dodatnih jezikov in da so tudi odzivi ciljne skupine zelo pozitivni.
Fotografija št.1: Udeleženci novinarske konference Kako spromovirati slovenski film
Fotografija št.2: Udeleženci novinarske konference o knjigi Zgodba
Fotografija št.3: Ustvarjalca filma Paco in Igor
Fotografija št.4: Ustvarjalci filma Cikorja an kafe
Fotografija št.5: Ustvarjalci filma Vem
Fotografija št.6: Ustvarjalci filma Za Vedno
Fotografija št.7: Udeleženci novinarske konference Filmska vzgoja v gimanzijah
Fotografija št.8: Boštjan Vrhovec - Zelo preprosta zgodba
Fotografija št.9: Jan Cvitkovič in Zdravko Duša
foto: Borut Krajnc
tekst: Renate Štrucl in Žiga Valetič
