V petek, 2. oktobra, se je začel filmski festival Poklon viziji, ki ga v sodelovanju s številnimi partnerji pripravlja goriški Kinoatelje. Čezmejno dogajanje bo med 2. in 11. oktobrom zajelo različne kraje v Sloveniji in Furlaniji-Julijski krajini in tudi tokrat ponudilo brezplačne oglede filmov za vse generacije in okuse. Vse skupaj pa se je začelo v osrčju goriškega okolja s programom Prvih Poletov, platforme za razvijanje novih filmskih govoric, nadaljevalo pa se bo s predstavitvijo opusa letošnjega prejemnika nagrade Darka Bratine, srbskega režiserja Srdana Golubovića.
Filmski festival, ki je več kot klasičen vsakoletni enotedenski dogodek, ponuja druženje ob kvalitetni in bogati avtorsko angažirani kinematografiji, ter istočasno želi ponuditi tudi priložnost za premislek o vlogi filmske kulture v našem prostoru. Že v imenu samem nosimo besedo vizija. O njej se ne preizprašujemo zgolj skozi nagrajenčev opus, ampak jo razumemo tudi kot vizijo razvoja filmske kulture in gojenja le-te v domačem okolju. Zato želimo v letošnji ediciji izzvati premislek, kako film in kinematografi lahko postanejo inovativna kulturna središča, ter kakšna je naša vizija razvoja filmske kulture na Goriškem.
PRVI POLETI
Uvertura v festivalsko dogajanje se je zgodila ta konec tedna na novogoriški Mostovni, kjer smo s programom Prvih Poletov začeli našo filmsko zgodbo in ponudili kar nekaj novosti. V letošnji (tretji) ediciji smo pozornost namenili tudi zvoku, kar se odseva v ponujenem programu. Platforma za razvijanje novih filmskih govoric, namenjena filmskim eksperimentom in delu inovativnih avtorjev, ki si drznejo biti svobodni, je postregla s tekmovalno sekcijo – pravimi vizualnimi poslasticami domačih in
tujih avtorjev, med njimi je nominiranec za oskarja za najboljši kratki animiran film ter mnoga druga dela, nagrajena na filmskih festivalih po vsem svetu. V nedeljo ob 20.30 je strokovna žirija – Marco Devetak, Marina Gumzi, Matevž Jerman – razglasila zmagovalca. Ob razglasitvi so odločitev utemeljili tako:
Med bogato bero raznolikih formatov in žanrov, prikazanih v tekmovalni sekciji, ko se je poskušalo primerjati neprimerljivo, se je žirija na koncu odločila, da bo sledila posebnemu etosu festivala in nagradila film, ki mu najbolje ustreza: strinjala se je o intrigantnem potencialu mlade filmske ustvarjalke. Nagrada naj bi bila v spodbudo k nadaljnjemu raziskovanju medija in korak bližje k novim filmom. Komaj čakamo, da bomo lahko odkrili njena nova dela!
At the other end of the table (Lise Rémon) je grafično konstruirana miniatura o komunikaciji, ostro natančna in relevantna za sedanji čas. Ta majceni animirani film, s skiciranimi linijami in preprosto a iznajdljivo mizansceno, ponuja velikansko in kompleksno refleksijo o poslušanju in slišanju, skozi zaslone ali preko mize, o potrebi in želji po kršenju kod različnih valovnih dolžin – o človeških odnosih in o pomenu tega, da smo skupaj – sedaj.
Žirija se je odločila tudi pokloniti veliki raznovrstnosti in kvaliteti izbranih filmov tekmovalnega programa, tako da predstavi tri posebne omembe. Prva posebna omemba gre večplastnemu fiktivnemu filmu Dramatic relationships, Dustina Guya Defe, za njegov natančen režijski koncept in učinkovito uporabo komedije za izpostavitev pomembnega političnega sporočila. Druga posebna omemba gre poetični etnološki dokumentaciji specifičnega, a vendar tudi univerzalnega prostora in časa, filmu Then comes the evening, Maje Novaković. Nenazadnje pa gre posebna omemba tudi minimalističnemu eksperimentalnemu filmu-poeziji Fish, Filipa Bojarskega, in njegovemu strašljivemu ulove realnega in metafizičnega.
Ekipa, ki stoji za oblikovanjem programa so: Sandra Jovanovska, Aljaž Škrlep, Dora Ciccone in Sara Brollo. Novost letošnje edicije je tudi sklop glasbenih videospotov, ki ga je kurirala Sara Brollo. V nedeljo se je med 21 glasbenimi videospoti 9 le teh potegovalo za nagrado občinstva. Izbira ni bila lahka, saj so se glasovi precej razporedili, a kljub temu je zmago odnesel domov No Walk, No Talk avtorice Neli Maraž.
Druga novost pa je bil družinski program, kjer nas je v nedeljo čakalo filmsko popoldne za vso družino. Najprej smo si ogledali kratke animirane filme študentov Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, zatem je sledil film Francisa Alÿsa Črte v pesku, zgodba o zgodovini (v sodelovanju s festivalom Kino Otok) ter predstavitev rezultatov sobotne, otroške delavnice ki je nosila ime Igrati se z zvokom. Na tej delavnici so otroci med 7 in 11 leti pod mentorstvom Žige Ipavca, Aljaža Škrlepa in Dore Ciccone raziskovali moč zvoka v filmu in uglasbili kratki film tržaškega amaterskega filmskega ustvarjalca Aljoše Žerjala, z naslovom La strada del sole/Sončna pot (1973, 9'08''), ki je del Kinoateljejevega arhiva.
Na otvoritvenem večeru smo doživeli prav posebno izkušnjo, sonorizacijo nemške ekspresionistične klasike, filma Kabinet dr. Kaligarija. Dr. Kaligari je seveda nemi film, a temna, sprevržena ter bizarna podoba Dr. Kaligarija zahteva temno, sprevrženo in bizarno zvočno kuliso, ki so jo tudi s pomočjo publike s predavanjem in cine-koncertom izrisali Jan Vysocky in Giorgio Pacorig. Celotno dogajanje pa smo otvorili z razstavo fotografskih in filmskih del, s katerimi so se predstavili študenti Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici.
HIŠA FILMA IN STROKOVNI SEMINAR
Včeraj se je ob 12.00 odvil »dan odprtih vrat« in voden ogled Hiše filma v Gorici, kjer so obiskovalci lahko spoznali, kako ta zavod v čezmejni prostor prinaša filmsko ustvarjalnost in kaj vse se tu dogaja. Za tem pa ob 13.00 sledi seminar »Kinematografi kot inovativna kulturna središča«. Kako je lahko kino tudi v 21. stoletju središče skupnosti tudi na Goriškem? S kakšnimi pristopi lahko ljudem prinaša sveže izkušnje, kako lahko izobražuje nova občinstva? O tem so razpravljali domači in tuji
gostje, predstavniki kinematografov, filmskih festivalov ter producenti. Srečanje o vizijah razvoja filmske kulture pripravlja Zavod Motovila v sodelovanju s Kinoateljem in v koprodukciji s Centrom za kreativnost v sklopu konzorcija PRO KUS, ki se zavzema za prenos veščin in znanja ter profesionalizacijo v kulturnem in ustvarjalnih sektorjih. Zvečer sta nas v Hiši filma čakali še projekciji Golubovićevih filmov Krogi (Krugovi, 2013) in Past (Klopka, 2007).
MONOGRAFSKI DEL FESTIVALA
Če je prvi del festivala dajal prednost mladim, imamo v drugem delu v ospredju filmskega mojstra, ki nas je prepričal s svojim celotnim opusom. Že 21. zapored Kinoatelje podeljuje mednarodno nagrado Darka Bratine. Prejmejo jo filmski ustvarjalci iz vsega sveta, ki s svojim delom kritično osvetlijo razmere v družbi, v kateri živimo. To poslanstvo v svojem opusu igranih filmov z izjemno predanostjo uresničuje srbski režiser Srdan Golubović. Golubović bo glavni gost in protagonist festivalskega
dogajanja, ki bo potekalo vse do 11. oktobra.
V torek, 6. 10., v novogoriškem Kulturnem domu sledi celodnevni »masterclass«, kjer bo režiser Srdan Golubović, prejemnik mednarodne nagrade Darko Bratina 2020, delil svoje znanje, predstavil svojo izbrušeno filmsko govorico in poetiko ter razkril, kako zaznava nevralgične točke naše družbe. Ob 19.30 sledi svečana podelitev nagrade s predpremiero avtorjevega filma Oče (Otac, 2020).
Golubovič pravi: »Sodobna družba, razdeljena na bogate in revne, ni samo resničnost Srbije ali republik nekdanje Jugolavije: film Oče govori o novih državljanih drugega reda, za katere ni nikomur mar.«
Igrani filmi Srdana Golubovića razkrivajo korupcijo, ki uničuje posameznike in njihove ideale. V njih raziskuje, kaj lahko vsak pri sebi spremeni, da bo družba enakopravnejša. S tem se režiser pridružuje nizu prejemnikov nagrade Darka Bratine, ki izpostavlja ustvarjalce, ki opozarjajo na anomalije naše sodobnosti.
»Orwell je imel prav,« Golubović komentira družbene spremembe v 21. stoletju in dodaja: »Menim, da je vse, kar se nam dogaja v življenju v tem času, neverjetno zanimivo, ta divji neoliberalizem, ki smo mu priča tudi v Srbiji, ta grozljiva razdvojenost družbe, popolno izumiranje srednjega sloja. Obenem pa se nam pred očmi kaže popolna izgubljenost posameznikov.«
V sredo, 7. 10., se preselimo v prestolnico, kjer nas čakata dve projekciji Golubovićevih filmov. V Slovenski kinoteki bomo ob 18.00 simbolično predvajali nagrajenčev prvi celovečerni film Absolutnih 100 (Apsolutnih 100, 2001) krog pa bomo sklenili v Cankarjevem domu ob 20.30 s slovensko premiero Golubovićevega zadnjega filma Oče (Otac, 2020) – v sodelovanju s filmskim festivalom Liffe. Na obeh projekcijah bo prisoten tudi avtor, s katerim bo pred filmom potekal pogovor, za tem pa si bomo ogledali še nagrajeni kratki film Prvih Poletov.
V naslednjih dneh sledijo postojanke v Trstu, Izoli, Špetru in Vidmu, kjer bomo predstavili še druge Golubovićeve filme in vsebine Prvih Poletov, ter izvedli delavnico o zvoku in filmu za najmlajše.
SRDAN GOLUBOVIĆ: MOTIVACIJA
Srdan Golubović v svojih filmih portretira resničnost posttranzicijske srbske, pravzaprav katerekoli, družbe in z zdaj že prepoznavno filmsko naracijo niza zgodbe o moči skorumpiranih politično-ekonomskih sistemov, ki za seboj puščajo pokopališča ne samo usod posameznikov, temveč tudi idealov. S svojo specifično filmsko govorico upoštevajoč zgodovinske in družbene posebnosti razkriva, kako se na skrajnem robu globalnega konteksta sodobnega življenja soočamo s tveganji neprimerljivih,
kataklizmičnih razsežnosti, ki izhajajo iz križanja parcialnih in enostranskih ciljev posameznika in skupnosti.
»Ker sem po rodu Črnogorec, sem, tako kot vsi Črnogorci, obremenjen z Njegoševo zapuščino. Vse življenje sem si postavljal vprašanje: človečnost ali junaštvo. Seveda je človečnost pomembnejša – braniti drugega pred zlom, ki ga nosimo v sebi, je vedno večje junaštvo od tistega, da braniš sebe pred zlom drugega. Stopiti nekomu v bran je nekaj najbolj plemenitega, kar lahko storimo v življenju.«
»Menim, da je vse, kar se nam dogaja v življenju v tem času, neverjetno zanimivo, ta divji neoliberalizem, ki smo mu priča tudi v Srbiji, ta grozljiva razdvojenost družbe, popolno izumiranje srednjega sloja. Obenem pa se nam pred očmi kaže popolna izgubljenost posameznkov. Orwell je imel prav. Dobro so nas zapakirali, še bolj elegantno, kakor je predvidel …«
BIOGRAFIJA
Srdan Golubović se je rodil leta 1972 v Beogradu, njegov oče je bil filmski režiser Predrag Golubović. Na beograjski Fakulteti za dramske umetnosti je diplomiral iz režije. Med študijem je posnel več krajših igranih filmov, med katerimi je najbolj znan Trojka; zanj je leta 1994 prejel zlato medaljo mesta Beograd za najboljši debitantski film na festivalu dokumentarnega in kratkometražnega filma. Leta 1995 je režiral eno od zgodb omnibusa Paket aranžman z naslovom Herc
minuta. Leta 2001 je posnel svoj prvi igrani celovečerni film Absolutnih sto (Apsolutnih sto), ki je bil sprejet na več kot 30 mednarodnih filmskih festivalov in je prejel vrsto nagrad. Uspeh je doživel tudi njegov drugi celovečerec Past (Klopka), ki ga je posnel leta 2007, svetovno premiero pa je doživel na Berlinalu. Film je prejel vrsto nagrad, uvrstil pa se je tudi v ožji izbor za tujejezičnega oskarja. Leta 2013 je posnel celovečerni film Krogi (Krugovi),
leta 2020 pa celovečerec Oče (Otac). Skupaj z ženo Jeleno Mitrović vodi produkcijsko hišo Baš Čelik. Je profesor filmske režije na beograjski Fakulteti za dramske umetnosti.
Ob koncu devetdesetih let je bil zaradi svojih političnih in ideoloških prepričanj večkrat zaprt. »Nekoč so me, ker se niso več mogli spomniti, zakaj bi me aretirali tokrat, zaprli zato, ker naj bi sosedu ukradel gumo. Sebe doživljam kot pripovedovalca zgodb. Gledalce poskušam presenetiti, prestrašiti, razjokati … Zato se trudim, da temu primerno filmske zgodbe tudi strukturiram. Poskušam vzpostavljati ravnotežje med čustvi in razumom – trudim se, da bi ta emocija ostala avtentična, elementarna in da niti za trenutek ne bi postala patetična.«
FILMOGRAFIJA IN NAGRADE
Absolutnih sto (Apsolutnih 100, 2001): Thessaloniki Film Festival, nagrada občinstva; Cottbus Film Festival, posebna nagrada, nagrada FIPRESCI, nagrada ekumenske žirije.
Past (Klopka, 2007): Art Film Festival, nagarada modri angel; Cinequest San Jose Film Festival, nagrada za najboljšo režijo; Milano International Film Festival Awards, nagrada za najboljšo režijo, Sofia International Film Festivala, grand prix; Trieste Film Festival, nagrada občinstva, Wiesbaden go East, najboljša režija.
Krogi (Krugovi, 2013): Sundance, posebna nagrada žirije; Berlinale, nagrada ekumenske žirije v sekciji Forum, Sofia International Film Festival, nagrada občinstva. Pulj 2013 Zlata arena za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, najboljšo režijo in najboljšega igralca, diploma Hrvaškega društva filmskih kritikov. Sarajevo Film Festival, nagrada občinstva. Srbski kandidat za najboljšega tujejezičnega oskarja 2014.
Oče (Otac, 2020): Berlin International Film Festival, nagrada občinstva, nagrada ekumenske žirije.
