Že bežen pogled na njegov filmski opus kaže na povezanost z literaturo. Scenarij za film Samorastniki (Prežihov Voranc), filmski prvenec Na klancu (Ivan Cankar), Ljubezen na odoru (Prežihov Voranc), Med strahom in dolžnostjo (Karel Grabeljšek), Moja draga Iza (Ivo Zorman), Deseti brat (Josip Jurčič) so dela, ki so zrasla iz slovenske literarne zakladnice. Od Duletičevih celovečernih filmov je edino Doktor, nastal po izvirnem scenariju, čeprav je usoda dr. Vladimirja Kanteta izvrstna podlaga za roman o človeku, ki je sledil zvestobi do sebe, domovine in svobode. Vojko Duletič je ustvaril vrsto zanimivih in predvsem dokumentarno dragocenih kratkih filmov kot so Gotska plastika na Slovenskem, Lutkarji, Slike iz galerije, Cinema verite, Vikend v Velenju, Hoja za soncem in dr. Tudi njegovi kratki igrani filmi Na petelina (F.S. Finžgar) in Podobe iz sanj (Ivan Cankar) odražajo povezanost z literaturo. Med slovenskimi cineasti velja Duletič za umirjenega, a odločnega ustvarjalca, ki se ni podrejal trenutnim modnim muham, ni sledil navidezno aktualnim usmeritvam, ni se ukvarjal z novimi tehnologijami, čeprav ne moremo trditi, da mu niso znane. Ni se jih izogibal in nikoli ni vztrajal na tem, da ustvarja za veliki, kinematografski ekran in da zato ne dovoli, da se njegovi filmi predvajajo v manjših, n.pr. TV formatih. Marsikateri kritik, pa tudi stanovski tovariš, mu je očital hermetičen način podajanja filmske zgodbe. Ne oziraje se na take in podobne pripombe je ostal zvest svojemu videnju filma, torej tudi svojemu razumevanju filmske pripovedi. Pomemben se mi zdi igralski opus. Kamera je zabeležila enkratne igralske stvaritve kmečkega, podeželskega in mestnega življa v borbi za preživetje, bodisi v vojnem, bodisi v mirnodobnem času. Boris Juh in Marjeta Gregorač v filmu Med strahom in dolžnostjo, Metka Franko in Iztok Jereb v Ljubezni na odoru, Štefka Drolc v Na klancu in Moji dragi Izi, Zvone Hribar v Moji dragi Izi in Doktorju in če se ozrem na kratke filme: Vladimir Skrbinšek v Podobah iz sanj po Cankarjevi noveli Stotnik in smrt, vse to so stvaritve, ki opozarjajo na Duletičevo pozornost do igralcev. Duletičev filmski opus lahko v najbolj pozitivnem pomenu besede označimo kot dela za domačo rabo. Njegovi filmi ne beležijo velikih prodajnih uspehov, niti niso v letih nastanka gostovali na filmskih festivalih. Pregled prodaj kaže po dve prodaji po posameznih filmih, večji del v tedanjih socialističnih državah: Češkoslovaški, Nemški demokratični republiki (Na klancu), Romuniji in Madžarski (Moja draga Iza), Sovjetski zvezi, Bolgariji, Nemški demokratični republiki (Deseti brat) ... Če k temu dodamo, da je bil Vojko Duletič po značaju zadržan, skromen, da se ni eksponiral, kar je pri filmu tudi potrebno, potem je razumljivo, da njegovi filmi, ki odražajo svojevrstno estetiko, niso bili sprejeti z razumevanjem in odkrito podporo. Niso doživljali zavračanje, a sprejeti so bili z rezervo. Zato je potrebno ob podelitvi najvišjega slovenskega priznanja za življenjsko delo na področju filma Vojku Duletiču, pošteno in pravično zapisati, da njegov filmski opus še čaka na vsestransko objektivno oceno. Morda je sedaj prava priložnost za tako dejanje in obenem možnost, da z retrospektivo njegovih filmov pridemo do celovitega pregleda njegove filmske ustvarjalnosti. Milan Ljubić, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev