Ljubljana, četrtek, 9. september 2021 - Spoštovani in spoštovane, Društvo slovenskih režiserjev je sinoči v Slovenski kinoteki že sedmič podelilo stanovske nagrade na področju filmske in televizijske režije:
- pet enakovrednih nagrad ŠTIGLIČEV POGLED za izjemno režijo, ki jih Društvo slovenskih režiserjev vsako leto podeli najmanj dvema in največ petim režiserkam in režiserjem, ki ustvarjajo na področju filma in televizije in
- NAGRADO FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE.
Letošnjo komisijo za podelitev nagrad so sestavljali Varja Močnik (predsednica), Saša Eržen (namestnica predsednice) in Matjaž Ivanišin (član). Nagrade so avtorsko delo akademskega kiparja in režiserja Mihe Knifica. Slovenske režiserke in režiserji želimo z letnim podeljevanjem nagrad Franceta Štiglica za izjemne dosežke in za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije povečati prepoznavnost slovenskega filmskega ustvarjanja in nagraditi vse prevečkrat prezrte ustvarjalce te veje umetnosti. Večer je povezoval igralec Jurij Drevenšek, za glasbeno spremljavo je poskrbel skladatelj Davor Herceg.
Letošnji nagrajenci so:
- Lun Sevnik
ŠTIGLIČEV POGLED ZA IZJEMNO REŽIJO ZA REŽIJO ŠTUDIJSKEGA IGRANEGA FILMA »PLAYING / IGRA«
- Katarina Rešek (Kukla)
ŠTIGLIČEV POGLED ZA IZJEMNO REŽIJO ZA REŽIJO OPUSA GLASBENIH SPOTOV IZ LETA 2020
- Sebastian Korenič Tratnik
ŠTIGLIČEV POGLED ZA IZJEMNO REŽIJO ZA REŽIJO ŠTUDIJSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA »GMAJNA«
- Sara Kern
ŠTIGLIČEV POGLED ZA IZJEMNO REŽIJO ZA REŽIJO KRATKEGA IGRANEGA FILMA »VESNA GOODBYE / ZBOGOM, VESNA«
- Klemen Dvornik in Matevž Luzar
ŠTIGLIČEV POGLED ZA IZJEMNO REŽIJO ZA REŽIJO TELEVIZIJSKE NADALJEVANKE »JEZERO«
- Mako Sajko (naslovna fotografija)
NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE
Podelitev nagrad je del programa Večeri Društva slovenskih režiserjev, ki ga finančno podpira Slovenski filmski center, javna agencija.
UTEMELJITEV NAGRADE - NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE
REŽISER MAKO SAJKO
Dokumentarna kinematografija je v slovenski filmski pokrajini tudi v 21. stoletju še v povojih: zares razvili nismo ne poučevanja ne produkcije in tudi ne prikazovanja dokumentarcev. Zato je nenavadno, da vendarle imamo svoje dokumentarne klasike, čeprav pičle, pogosto kratkometražnega formata in neredko osamelce v seznamih igranih filmov. Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi pa je bogati opus Maka Sajka, letošnjega prejemnika Nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo
na področju filmske in televizijske režije: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov.
A Sajkove klasike so tiste žlahtne vrste, ki ne pričajo zgolj o nekem času – o času, v katerem so nastale, temveč slogovno, pripovedno in vsebinsko (filmska govorica je vedno neločljiv del filmske zgodbe) živahno komunicirajo s sodobnim gledalcem. Vsi Sajkovi kratki, a neverjetno potentni dokumentarci ne razkrivajo le tematik, ki so pestile določen prostor in čas, temveč, tako povsem jasno vidimo danes, tudi današnjemu gledalcu postavljajo vprašanja, na katera si ne odgovori vedno
najlažje.
Sajkov stalno buden (in neredko igrivo duhovit) družbeni angažma prevzema nežna, a silovita misel na človeka – pa naj je človek téma in snov njegovih filmov ali tisti, ki mora filme videti, začutiti, razmisliti … Leta 1962, ko so, na primer, hoteli ukiniti ljubljansko mestno tržnico (oziroma jo preseliti na obrobje), je posnel film Kaj za vas? in opozoril (povsem verjetno tudi pomagal zaustaviti) nerazumni urbanistični “napredek”. Danes razumemo, da bi morali za boljšo usodo Zemlje in proti
človekovemu požrešnemu uničevalnemu “napredku” ukrepati že zdavnaj – in leta 1964 je Sajko posnel film, ki na to opozarja. Strupi je dokumentarni eksperiment, ki brez komentarja, zgolj z močjo slike, montaže in glasbe boleče prikaže strupeno uničevanje okolja. Tedanja oblast se je neusmiljeno odzvala zlasti na Samomorilci, pozor! (1967), saj je film premiero doživel na festivalu v Beogradu, kjer so ga videli svetovni novinarji – in poročali o visoki stopnji samomorov med mladimi v
socialistnični republiki (film sicer govori o visoki stopnji samomorov v Sloveniji, a tujci so tematiko nevedno razširili na vso Jugoslavijo). Uradna politika filma sicer ni prepovedala, je pa poskrbela, da ni bilo več javnih projekcij. Promiskuiteta (1974) je duhovit, drzen in zeitgeistovski prikaz naslovne tematike oziroma vprašanja spolnosti v sodobnih odnosih, šolstvu, zdravstvu, se pravi, življenju. Slavica exception (1971) pa eden izjemno redkih feminističnih filmskih klicev zgodovine
slovenskega filma: film o striptizeti, ki poklic humanizira, saj ga prikaže z vidika Slavice, ki to delo opravlja.
To je le nekaj izjemnih naslovov opusa nagrajenca, ki je leta 1959 v Beogradu diplomiral iz študija režije, se izpopolnjeval v Parizu in Mṻnchnu ter začel kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Leta 1969 je “za režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!” prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2009 pa Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Maka Sajka in njegovo filmsko ustvarjanje je hotel sistem večkrat, nenehno in na različne načine utišati.
A njegovi filmi so preglasni: kot strela so gledalca udarili ob svojem nastanku in gromko odzvanjajo še danes – na številnih projekcijah, na festivalih, v učilnicah delavnic, šol in univerz in, ne nazadnje, v pogovorih in navdihu številnih filmarjev in vseh tistih, ki se filmu pustimo zapeljati na raznolike, tudi težavne poti.
MAKO SAJKO - Filmski režiser in scenarist ter pedagog
Prejemnik Nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije 2021
Rojen 19. 1. 1927 v Tržiču. Je eden prvih slovenskih filmskih režiserjev s formalno izobrazbo iz režije, diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu l. 1959. Po študiju se je izpopolnjeval v Parizu in Mṻnchnu, zatem pa sodeloval kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janeti Kavčiču in Francetu Kosmaču. Njegov opus obsegajo pretežno kratki in dokumentarni filmi z največkrat socialno tematiko.
Kratki film Strupi (1964 ) je na mednarodnem festivalu v Gottwaldovu (današnji Zlin -Češka) prejel zlato medaljo za film in nagradi za scenarij in režijo, nagrajena sta bila tudi snemalec in avtor glasbe. Nagradili so ga tudi na mednarodnih festivalih v Karlovih Varih in v francoskem Toursu ter na 12. Festivalu kratkega filma v Beogradu, kjer je nagrado prejel tudi avtor glasbe (na tem festivalu sta bila v kasnejših letih nagrajena tudi filma Muzej zahteva (1967) in Samomorilci, pozor!). Kot je povedal nagrajenec, so film Strupi odkupili tudi Američani, ki so film videli prav na beograjskem festivalu. Zanj je od njih leta zatem prejel posebno priznanje, saj si je film ogledalo več kot 20 milijonov ameriških gledalcev.
Foto: Peter Uhan
