Program:
petek 30.1.
19:00 - Jutro, Puriša Djordjević, 1967
21:00 (Channel Zero, AKC Metelkova mesto)
Koncert skupine Ljubiša Samardžić; več informacij: www.ch0.org
sobota 31.1. ob 15:30 (Kavarna)
Pogovor z Ljubišo Samardžićem vodita Marcel Štefančič, jr. in Jože Dolmark.
17:00 - Peščeni grad, Boštjan Hladnik, 1962
19:00 - Naklepni umor (Ubistvo sa predumišljajem), Gorčin Stojanović, 1995
nedelja 1.2.
19:00 - Ledina, Ljubiša Samardžić, 2003
Ljubiša Samardžić, igralec, producent in režiser
Ljubiša Samardžić se leta 1936 rodi v Skopju (Makedonija) in danes velja za enega najbolj priljubljenih igralcev jugoslovanskega filma, čigar ime se nahaja v špicah več kot stopetdesetih celovečernih filmov. Tekom svoje dolge igralske kariere je Samardžić prejel kar šest zlatih aren (glavnih nagrad na nekdanjem festivalu jugoslovanske kinematografije v Puli) za najboljšo moško vlogo. Filmi, v katerih je igrala ta živa legenda srbskega igralstva, so bili predvajani na domala vseh največjih mednarodnih filmskih festivalih, od Cannesa do Karlovih Varov, od Berlina do Benetk. Samardžić je največ mednarodnih nagrad prejel v Italiji: za svojo vlogo v filmu Jutro Puriše Djordjevića je leta 1967 v Benetkah prejel ugledno nagrado Coppa Volpi, leta 1975 pa v Sorrentu nagrado Medaglia d’Oro za vlogo v filmu Predstava Hamleta v Spodnji Mrduši (Predstava Hamleta u selu Mrduša donja). Leta 1991 je Samardžić ustanovil produkcijsko hišo Cinema Design in se začel ukvarjati s produkcijo filmov in televizijskih nadaljevanj. V filmih, pod katere se podpisuje kot producent, Samardžić praviloma tudi nastopi, vsaj v stranski vlogi. Leta 2000 se Samardžić pod celovečerni film prvič podpiše tudi kot režiser: Nebeška vaba (Nebeska udica) je predvajana v tekmovalnem programu Berlina. Samardžić pravi, da je za režijsko taktirko poprijel zavoljo nesrečnih okoliščin, v katerih se je takrat nahajalo njegovo okolje (bombardiranje Srbije s strani NATO pakta) in na katere se je želel odzvati z novo obliko izražanja. Nebeška vaba je na več mednarodnih filmskih festivalih prejela vrsto nagrad; podobno se je zgodilo z Natašo (2001), drugim filmom, ki ga zrežira Samardžić. Leta 2004 je Samardžić začel z delom na trilogiji filmov – Jesen prihaja, Dunja moja (Jesen stiže Dunjo moja), Konji vrani, Bledi mesec –, ki se ukvarjajo z življenjem v Vojvodini po prvi svetovni vojni. Prvi film trilogije z več kot 100.000 gledalci nemudoma postane eden najbolj priljubljenih srbskih filmov, prav vse pa odlikujejo impresivne igralske zasedbe, visoki produkcijski standardi in zanimive zgodbe.
Jutro
Srbija (Jugoslavija), 1967, 35mm, črno-bel, 95 minut
režija Mladomir Puriša Đorđević
scenarij Mladomir Puriša Đorđević
igrajo Ljubiša Samardžić, Neda Arnerić, Milena Dravić, Mija Aleksić, Ljuba Tadić, Neda Spasojević, Dragomir Čumić
Eden najpomembnejših filmov jugoslovanskega črnega vala, ki se uvršča ob bok klasikom, kakršni so Prebujenje podgan (Buđenje pacova) Živojina Pavloviča, Zgodnja dela (Rani radovi) Želimirja Žilnika in Plastični Jezus (Plastični Isus) Jovana Jovanovića. Gre za revolucionarni film, uperjen proti revoluciji, ki se je za las izognil usodi bunkerja, ki je takrat grozila številnim jugoslovanskim filmom. Jutro v isti sapi kritizira komunizem in cerkev ter ne vsebuje niti ene omembe Jugoslavije. Đorđević se poslužuje nelinearne naracije, sanjskih situacij in avantgardnega pristopa, da bi izpovedal zgodbo o poslednjih dnevih druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Poleg zlate arene za režijo in scenarij v Puli je bil film nominiran tudi za zlatega leva v Benetkah, kjer je Ljubiša Samardžić prejel glavno nagrado za najboljšo moško vlogo. Poleg enaintridesetletnega Samardžića film krasijo tudi nekatere izmed najlepših igralk jugoslovanske kinematografije, kot sta Neda Arnerić in Milena Dravić, na vrhuncu svojih igralskih energij pa sta tudi postavna Mija Aleksić in Ljuba Tadić.
Peščeni grad
Slovenija (Jugoslavija), 1962, 35mm, črno-bel, 96 minut
režija Boštjan Hladnik
scenarij Boštjan Hladnik
igrajo Janez Albreht, Milena Dravić, Ali Raner, Špela Rozin, Ljubiša Samardžić
Drugi celovečerni film Boštjana Hladnika je obenem eden prvih filmskih nastopov Ljubiše Samardžića, ki v tem filmu nosi ljubkovalni vzdevek Smoki, pod katerim kasneje zaslovi vsevprek Jugoslavije. Zgodba o dveh mladeničih, ki se z avtom podata na izlet v neznano (tako kot to velja za žanr filma ceste, šteje pot, ne pa cilj) in spotoma pobereta mlado dekle, za katero se izkaže, da prikriva temačno preteklost. Zdenko Vrdlovec, avtor monografije o Boštjanu Hladniku, takole povzema film: »V Peščenem gradu se lahkotna forma potepuške komedije prevesi v mučno ljubezensko melodramo, v kateri mlada tekmeca nista toliko »slepa od ljubezni«, kot v privlačnem dekletu na begu ne znata videti njene psihične rane. Tu se »peščeni grad« kot prispodoba iluzorne svobode podre na čereh realnosti.« Kult in klasika slovenske kinematografije.
Naklepni umor (Ubistvo s predumišljajem)
Srbija (in Črna Gora), 1995, 35mm, barvni, 94 minut
režija Gorčin Stojanović
scenarij Slobodan Selenić (po lastnem istoimenskem romanu)
produkcija Ljubiša Samardžić
igrajo Branka Katić, Nebojša Glogovac, Ana Sofrenović, Dragan Mićanović, Sergej Trifunović, Svetozar Cvetković, Rade Marković, Ljubiša Samardžić
Naklepni umor, uradno eden najboljših srbskih filmov devetdesetih, je zasnovan na istoimenskem romanu Slobodana Selenića, ki je napisal tudi scenarij. Zgodba filma se dogaja v dveh časovnih obdobjih: leta 1945, neposredno po koncu druge svetovne vojne, in leta 1992, za časa diktature Slobodana Miloševića in vojne na Hrvaškem. Mlad hrvaški Srb Bogdan (Nebojša Glogovac) se ranjen vrne s fronte in spozna mlado fotografinjo Jeleno (Branka Katić). Jelena skuša napisati knjigo po dnevniku svoje babice, takisto Jelene (Ana Sofrenović), ki je leta 1945 morala prenašati dvorjenje majorja Krsmana, da bi iz zapora rešila svojega očeta. Babica Jelena pripada stari beograjski malomeščanski družini; z bratom (Dragan Mićanović) živita v incestnem odnosu. Medtem ko vnukinja Jelena razkriva te podrobnosti, se Bogdan nahaja pred dilemo, če naj se vrne na fronto. Med mladima človekoma vzbrsti ljubezen. Film odlikuje izredna dramaturgija, sijajna režija in v prvi vrsti fenomenalna igra takrat mlade beograjske generacije igralcev; med drugim film beleži tudi prvi nastop Sergeja Trifunovića
Ledina
Srbija/Bosna in Hercegovina/Hrvaška, 2003, 35mm, barvni, 87 minut
režija Ljubiša Samardžić
scenarij Nikola Pejaković
igrajo Dragan Bjelogrlić, Ksenija Pajić, Zijah Sokolović, Milena Dravić, Nikola Nikić, Rada Živković, Milica Milša, Jelisaveta Seka Sabljić, Ivan Jevtović, Milutin Mima Karadžić, Slobodan Boda Ninković
Zgodba je umeščena v beograjsko stanovanjsko naselje zgodaj jeseni leta 1955, tik pred podpisom mirovnega sporazuma v Daytonu, in pripoveduje o družini glasbenikov. Mati je Hrvatica iz Dubrovnika, ki igra flavto za orkester nacionalnega gledališča. Oče je Srb, čelist in profesor na glasbeni šoli. Njun devetletni sin Petar ima težave, ker je otrok mešanega zakona. Sošolci in vrstniki ga zavračajo, v šoli se mu posmehujejo, ker je njegova mati Hrvatica. Blok, v katerem stanuje družina, naseljujejo povečini begunci in prišleki iz vseh delov bivše Jugoslavije, ki s seboj prinašajo svoje tegobe in žalosti. V takšnem okolju težko brsti ljubezen, niti ni najbolj primerno za mirno odraščanje otroka. Prva koprodukcija med Srbijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino po razpadu bivše Jugoslavije.
www.kinodvor.org
petek 30.1.
19:00 - Jutro, Puriša Djordjević, 1967
21:00 (Channel Zero, AKC Metelkova mesto)
Koncert skupine Ljubiša Samardžić; več informacij: www.ch0.org
sobota 31.1. ob 15:30 (Kavarna)
Pogovor z Ljubišo Samardžićem vodita Marcel Štefančič, jr. in Jože Dolmark.
17:00 - Peščeni grad, Boštjan Hladnik, 1962
19:00 - Naklepni umor (Ubistvo sa predumišljajem), Gorčin Stojanović, 1995
nedelja 1.2.
19:00 - Ledina, Ljubiša Samardžić, 2003
Ljubiša Samardžić, igralec, producent in režiser
Ljubiša Samardžić se leta 1936 rodi v Skopju (Makedonija) in danes velja za enega najbolj priljubljenih igralcev jugoslovanskega filma, čigar ime se nahaja v špicah več kot stopetdesetih celovečernih filmov. Tekom svoje dolge igralske kariere je Samardžić prejel kar šest zlatih aren (glavnih nagrad na nekdanjem festivalu jugoslovanske kinematografije v Puli) za najboljšo moško vlogo. Filmi, v katerih je igrala ta živa legenda srbskega igralstva, so bili predvajani na domala vseh največjih mednarodnih filmskih festivalih, od Cannesa do Karlovih Varov, od Berlina do Benetk. Samardžić je največ mednarodnih nagrad prejel v Italiji: za svojo vlogo v filmu Jutro Puriše Djordjevića je leta 1967 v Benetkah prejel ugledno nagrado Coppa Volpi, leta 1975 pa v Sorrentu nagrado Medaglia d’Oro za vlogo v filmu Predstava Hamleta v Spodnji Mrduši (Predstava Hamleta u selu Mrduša donja). Leta 1991 je Samardžić ustanovil produkcijsko hišo Cinema Design in se začel ukvarjati s produkcijo filmov in televizijskih nadaljevanj. V filmih, pod katere se podpisuje kot producent, Samardžić praviloma tudi nastopi, vsaj v stranski vlogi. Leta 2000 se Samardžić pod celovečerni film prvič podpiše tudi kot režiser: Nebeška vaba (Nebeska udica) je predvajana v tekmovalnem programu Berlina. Samardžić pravi, da je za režijsko taktirko poprijel zavoljo nesrečnih okoliščin, v katerih se je takrat nahajalo njegovo okolje (bombardiranje Srbije s strani NATO pakta) in na katere se je želel odzvati z novo obliko izražanja. Nebeška vaba je na več mednarodnih filmskih festivalih prejela vrsto nagrad; podobno se je zgodilo z Natašo (2001), drugim filmom, ki ga zrežira Samardžić. Leta 2004 je Samardžić začel z delom na trilogiji filmov – Jesen prihaja, Dunja moja (Jesen stiže Dunjo moja), Konji vrani, Bledi mesec –, ki se ukvarjajo z življenjem v Vojvodini po prvi svetovni vojni. Prvi film trilogije z več kot 100.000 gledalci nemudoma postane eden najbolj priljubljenih srbskih filmov, prav vse pa odlikujejo impresivne igralske zasedbe, visoki produkcijski standardi in zanimive zgodbe.
Jutro
Srbija (Jugoslavija), 1967, 35mm, črno-bel, 95 minut
režija Mladomir Puriša Đorđević
scenarij Mladomir Puriša Đorđević
igrajo Ljubiša Samardžić, Neda Arnerić, Milena Dravić, Mija Aleksić, Ljuba Tadić, Neda Spasojević, Dragomir Čumić
Eden najpomembnejših filmov jugoslovanskega črnega vala, ki se uvršča ob bok klasikom, kakršni so Prebujenje podgan (Buđenje pacova) Živojina Pavloviča, Zgodnja dela (Rani radovi) Želimirja Žilnika in Plastični Jezus (Plastični Isus) Jovana Jovanovića. Gre za revolucionarni film, uperjen proti revoluciji, ki se je za las izognil usodi bunkerja, ki je takrat grozila številnim jugoslovanskim filmom. Jutro v isti sapi kritizira komunizem in cerkev ter ne vsebuje niti ene omembe Jugoslavije. Đorđević se poslužuje nelinearne naracije, sanjskih situacij in avantgardnega pristopa, da bi izpovedal zgodbo o poslednjih dnevih druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Poleg zlate arene za režijo in scenarij v Puli je bil film nominiran tudi za zlatega leva v Benetkah, kjer je Ljubiša Samardžić prejel glavno nagrado za najboljšo moško vlogo. Poleg enaintridesetletnega Samardžića film krasijo tudi nekatere izmed najlepših igralk jugoslovanske kinematografije, kot sta Neda Arnerić in Milena Dravić, na vrhuncu svojih igralskih energij pa sta tudi postavna Mija Aleksić in Ljuba Tadić.
Peščeni grad
Slovenija (Jugoslavija), 1962, 35mm, črno-bel, 96 minut
režija Boštjan Hladnik
scenarij Boštjan Hladnik
igrajo Janez Albreht, Milena Dravić, Ali Raner, Špela Rozin, Ljubiša Samardžić
Drugi celovečerni film Boštjana Hladnika je obenem eden prvih filmskih nastopov Ljubiše Samardžića, ki v tem filmu nosi ljubkovalni vzdevek Smoki, pod katerim kasneje zaslovi vsevprek Jugoslavije. Zgodba o dveh mladeničih, ki se z avtom podata na izlet v neznano (tako kot to velja za žanr filma ceste, šteje pot, ne pa cilj) in spotoma pobereta mlado dekle, za katero se izkaže, da prikriva temačno preteklost. Zdenko Vrdlovec, avtor monografije o Boštjanu Hladniku, takole povzema film: »V Peščenem gradu se lahkotna forma potepuške komedije prevesi v mučno ljubezensko melodramo, v kateri mlada tekmeca nista toliko »slepa od ljubezni«, kot v privlačnem dekletu na begu ne znata videti njene psihične rane. Tu se »peščeni grad« kot prispodoba iluzorne svobode podre na čereh realnosti.« Kult in klasika slovenske kinematografije.
Naklepni umor (Ubistvo s predumišljajem)
Srbija (in Črna Gora), 1995, 35mm, barvni, 94 minut
režija Gorčin Stojanović
scenarij Slobodan Selenić (po lastnem istoimenskem romanu)
produkcija Ljubiša Samardžić
igrajo Branka Katić, Nebojša Glogovac, Ana Sofrenović, Dragan Mićanović, Sergej Trifunović, Svetozar Cvetković, Rade Marković, Ljubiša Samardžić
Naklepni umor, uradno eden najboljših srbskih filmov devetdesetih, je zasnovan na istoimenskem romanu Slobodana Selenića, ki je napisal tudi scenarij. Zgodba filma se dogaja v dveh časovnih obdobjih: leta 1945, neposredno po koncu druge svetovne vojne, in leta 1992, za časa diktature Slobodana Miloševića in vojne na Hrvaškem. Mlad hrvaški Srb Bogdan (Nebojša Glogovac) se ranjen vrne s fronte in spozna mlado fotografinjo Jeleno (Branka Katić). Jelena skuša napisati knjigo po dnevniku svoje babice, takisto Jelene (Ana Sofrenović), ki je leta 1945 morala prenašati dvorjenje majorja Krsmana, da bi iz zapora rešila svojega očeta. Babica Jelena pripada stari beograjski malomeščanski družini; z bratom (Dragan Mićanović) živita v incestnem odnosu. Medtem ko vnukinja Jelena razkriva te podrobnosti, se Bogdan nahaja pred dilemo, če naj se vrne na fronto. Med mladima človekoma vzbrsti ljubezen. Film odlikuje izredna dramaturgija, sijajna režija in v prvi vrsti fenomenalna igra takrat mlade beograjske generacije igralcev; med drugim film beleži tudi prvi nastop Sergeja Trifunovića
Ledina
Srbija/Bosna in Hercegovina/Hrvaška, 2003, 35mm, barvni, 87 minut
režija Ljubiša Samardžić
scenarij Nikola Pejaković
igrajo Dragan Bjelogrlić, Ksenija Pajić, Zijah Sokolović, Milena Dravić, Nikola Nikić, Rada Živković, Milica Milša, Jelisaveta Seka Sabljić, Ivan Jevtović, Milutin Mima Karadžić, Slobodan Boda Ninković
Zgodba je umeščena v beograjsko stanovanjsko naselje zgodaj jeseni leta 1955, tik pred podpisom mirovnega sporazuma v Daytonu, in pripoveduje o družini glasbenikov. Mati je Hrvatica iz Dubrovnika, ki igra flavto za orkester nacionalnega gledališča. Oče je Srb, čelist in profesor na glasbeni šoli. Njun devetletni sin Petar ima težave, ker je otrok mešanega zakona. Sošolci in vrstniki ga zavračajo, v šoli se mu posmehujejo, ker je njegova mati Hrvatica. Blok, v katerem stanuje družina, naseljujejo povečini begunci in prišleki iz vseh delov bivše Jugoslavije, ki s seboj prinašajo svoje tegobe in žalosti. V takšnem okolju težko brsti ljubezen, niti ni najbolj primerno za mirno odraščanje otroka. Prva koprodukcija med Srbijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino po razpadu bivše Jugoslavije.
www.kinodvor.org
