19.2. četrtek
17:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
18:50
Navadna ljubimca Les amants réguliers, Philippe Garrel, Francija, 178'
22:00
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
20.2. petek
17:00
Navadna ljubimca Les amants réguliers, Philippe Garrel, Francija, 178'
20:10
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
22:00
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
21.2. sobota
15:00
Kinobalon
Rumeni Slon, program kratkih animiranih filmov iz Animateke 2008, 57' 3+
17:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
18:50
Navadna ljubimca Les amants réguliers, Philippe Garrel, Francija, 178'
22:00
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
22.2. nedelja
11:00
Zajtrk pri Kinodvoru / Sezamov kotiček
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
Pustno varstvo otrok s Sezamovo animatorko Alenko Novšak. Tema: ljubljanske maskote.
17:00
Kinobalon
Rdeči Slon, program kratkih animiranih filmov iz Animateke 2008, 76' 7+
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
21:00
Zadnjič!
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
23.2. ponedeljek
17:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
19:30
Večer knjige in filma
Pokaži jezik – scenaristična šola
Kako nastaja scenarij in kaj boste morali početi, če boste marca sedli k prvi delavnici? Odgovore bodo poskušali dati Ana Lasić, scenaristka in mentorica, Zdravko Duša, vodja delavnic, in Matevž Luzar, ki bo o pisanju scenarijev spregovoril po projekciji svojega kratkega filma Vučko.
V sodelovanju s kulturnim društvom Myra Locatelli.
21:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
24.2. torek
17:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
20:00
Razstava Strah(ovi) pred temo: od risbe do animacije
Pogovor o razstavi in animiranem filmu z avtorico Marie Caillou.
V Kavarni. Ob 20:30 sledi otvoritev razstave.
V sodelovanju z Društvom 2 koluta.
21:30
MariKa in volk MariKa et le loup, Marie Caillou, Francija, 6'
Strah(ovi) pred temo Peur(s) du noir, Blutch, Charles Burns, Marie Caillou, Pierre di Sciullo, Lorenzo Mattotti, Richard McGuire, Francija, 85'
23:00
Pustni Strahovi pred temo – kavarniška zabava v maskah.
25.2. sreda
13:00
Kinobalon.
Počitniški program Slon: Stripovska delavnica 7+
Na dvourni stripovski delavnici bo slovenski avtor Andrej Štular otroke seznanil s stripom in jih vodil k izdelavi lastne stripovske zgodbe. Počitniški program Slon poteka od 25. do 27. februarja.
V sodelovanju z Društvom 2 koluta.
15:00
Kinobalon. Počitniški program.
Rdeči Slon, program kratkih animiranih filmov iz Animateke 2008, 76' 7+
17:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
21:00
Premiera
Kar-brez-skrbi Happy-Go-Lucky, Mike Leigh, Velika Britanija, 118'
Razstava STRAH(OVI) PRED TEMO - Od risbe do animacije
Kinodvor, 24. februar – 23. marec 2009
Program za 24. februar:
20.00 Kavarna Pogovor o razstavi in animiranem filmu z avtorico Marie Caillou
20.30 Galerija Otvoritev razstave
21.30 Dvorana Projekcija Strah(ovi) pred temo, predfilm MariKa in volk
23.00 Kavarna Pustni strahovi pred temo - zabava
Program za 10. marec:
19.00 Dvorana Projekcija
20.15 Kavarna Pogovor: Strah(ovi) pred temo.
Sodelujejo: Igor Prassel, Zoran Smiljanič in Aleš Blatnik (v sodelovanju z revijo Mladina)
Skupinska razstava zajema originalne risbe za animirani celovečerec, kar bo odlična dopolnitev k ogledu filma, ki bo v času razstave znova na sporedu Kinodvora. V Sloveniji še nismo bili priča razstavi, ki bi ob kinematografskem prikazovanju celovečernega animiranega filma gledalcem sočasno ponudila vpogled v originalne likovne predloge (ob slovenskem animiranem celovečercu Socializacija bika? smo sicer lahko občudovali originalne risbe za film, vendar na drugi lokaciji in s časovnim razmikom). Tako pri filmu kot tudi pri razstavi gre za skupinsko delo svetovno priznanih avtorjev in avtorice. Mutimedijska razstava bo poleg originalnih likovnih predlog za film ponujala na ogled tudi skice, sitotiskane plakate in zelo zanimiv vpogled v testne animacije (t. i. animatika). Na otvoritvi razstave bo prisotna tudi avtorica Marie Caillou, ki bo obiskovalcem ponudila strokovni vpogled v ustvarjanje animiranega filma.
Filmski program
MariKa in volk (MariKa et le loup)
Marrie Caillou (Prima Linea Productions)
Francija, 2003, 35 mm, barvni, 6'14''
Top model, lepo delo.
Ampak naj se konkurenca pazi, če volk, ki vam
pomeni dodatek, sanja, da bi sedel na vaše mesto.
Strahovi pred temo (Peur(s) du noir)
Francija, 2007, digibeta, 1.85, črno-bel, 85'
režiserji in oblikovalci grafične podobe/glavni animatorji Blutch, Charles Burns, Marie Caillou, Pierre di Sciullo, Lorenzo Mattotti, Richard McGuire
scenaristi Jerry Kramsky, Michel Pirus, Romain Slocombe, Blutch, Charles Burns, Pierre di Sciullo
umetniški vodja projekta Etienne Robial
animatorji Jean-Christophe Lie, Pieter Vanluffelen, Livia Marchand, Hoel Caouissin, Lionel Kerjean, Jean-Christophe Lie, Yves Fleury-Collet, Pieter Vanluffelen, Livia Marchand, Xiaohua Zhou, Julien Dexant
montaža Céline Kélépikis
glasba Laurent Perez del Mar, Boris Gronemberger, René Aubry, George Van Dam
produkcija Valérie Schermann, Christophe Jankovic (Prima Linea Productions)
glasovi Aure Atika, Guillaume Depardieu, Nicole Garcia, Louisa Pili, François Creton, Christian Hecq, Arthur H
distribucija v Sloveniji Demiurg
žanr animirani film.
zgodba/sinopsis
Nepozabna povorka nočnih mor izpod čudežnih peres in mračne domišljije nekaterih od najbolj enkratnih, radikalnih in priznanih stripovskih avtorjev.
Pajkove noge drsajo ob golo kožo …
Nepojasnjeni zvoki se sredi noči prikradejo v temno spalnico …
Veliko, prazno hišo napolnjuje neznana prisotnost …
Injekcijska igla se vedno bolj približuje ...
Mrtva stvar, ujeta v steklenico formaldehida …
Orjaški pes bolšči, renči in razgalja zobe …
Teme se bojijo otroci, vendar pred njo niso imuni niti odrasli. Mrak zastre naš pogled in nas prepriča, da smo obdani s skrivnostnimi pošastmi, gnusnimi žuželkami in drugimi zlonamernimi kreaturami. V vsakdanji govorici uporabljamo izraze, kot so »mračne misli«, »mračne skrivnosti« in »temne slutnje«. Občutek nelagodja, ki človeka navda v temi, sega v samo prazgodovino.
Nabor razvpitih in nadarjenih stripovskih ustvarjalcev je obelodanil svoje najbolj intimne nočne more ter iz njih izcedil barve, da bi tako prišla do izraza slepeča belina in trda tema senčnih svetov. Njihove prepletajoče se zgodbe, vsaka izrisana v enkratnem slogu, so zdaj zlepljene v hipnotičen, sanjski animirani ep, v katerem so utelešene raznorodne fobije, gnus in nočne more ter razgaljeni Strah v svoji najbolj goli, prvobitni in intenzivni obliki.
portreti ustvarjalcev
Marie Caillou je študirala na Visoki šoli za dekorativne umetnosti v Strasbourgu in nato na Šoli za stripovsko oblikovanje v Bruslju, potem pa se je posvetila digitalni grafiki. Po vrnitvi v Francijo, tri leta kasneje, je delala v oglaševanju in kot ilustratorka za številne evropske (Libération, Max, Jeune et Jolie, Dépeche Mode) in japonske (Vogue, Frau) časopise ter revije. Vodi svojo spletno stran Marisite (www.mariecaillou.fr), za Sony Creative Products pa je ustvarila uspešno linijo zabavnih izdelkov Marie Popeline. Na njen odločno razpoznaven, lažno naiven slog so vplivale predvsem japonske ilustracije, kar med drugim pojasnjuje, zakaj je tako zelo priljubljena na Japonskem. Ukvarja se predvsem z vektorsko grafiko in se odlikuje kot izjemna avtorica likov. Ustvarila je tudi serijo motivov za kolekcijo kimonov znamke Odasho, zbirka teh pa je izšla pri založbi Bijutsu. Leta 2003 je narisala in režirala kratek film MariKa in volk (MariKa et le loup) za serijo Lolou in drugi volkovi (Loulou et autres loups), po scenariju Jean-Luca Fromentala in Grégoirea Solotareffa. Celovečerec Strah(ovi) pred temo (Peur(s) du noir) je ustvarjala kot rezidenčna umetnica pri La Maison des Auteurs v francoskem Angoulêmu. Trenutno pripravlja srednjemetražni animirani film z naslovom Mielusine.
Charles Burns, največja zvezda Strahov pred temo, v svojih stripih že od nekdaj upodablja mračne svetove bizarne groze in žgečkljive znanosti. Za svojo poglavitno inspiracijo navaja pretirano izpostavljenost ameriški pop kulturi v mladosti. Takole pravi: »Moj oče je bil znanstvenik, ki pa je v resnici hotel risati stripe. Zato sem v mladosti lahko požiral ogromno stripov in mi pri tem početju nihče ni grozil, da mi bodo zgnili možgani. Kot posledica so mi zgnili možgani.« Pod značilnim, ledeno hladnim, robatim, črno-belim slogom risanja, po kakršnem Burns slovi, se skrivajo mračne in neprijetne zgodbe o otroških travmah, izgubi in odtujenosti. Burns je bil eden zgodnjih in rednih sodelavcev legendarnega časopisa Raw, ki ga je urejal Art Spiegelman (Maus), njegova dela pa so se pojavljala tudi na straneh časopisov, kot sta The New Yorker in Rolling Stone. Izrisal je tudi več naslovnic za glasbene albume, med drugim je na takšen način sodeloval z Iggyjem Popom. Običajen motiv njegovih zgodb je fizična transformacija in okužba z nečim tujim. Še posebej je znamenit po svojih zgodbah o najstniških okužbah, ki so po desetih letih ustvarjanja združene v enotno delo z naslovom Black Hole.
Romain Slocombe, rojen v Parizu, je zaslovel s publikacijo Prisoner of the Red Army (ki je bila leta 1978 nemudoma prepovedana in še danes slovi kot podzemna, sadomazohistična kultna klasika); sledili sta nič manj razvpiti deli L'art medical in Tokyo Sex Underground. Samostojno je razstavljal v New Yorku, Tokiu, Londonu, Parizu in Berlinu ter bil del številnih skupinskih projektov z avantgardnimi glasbeniki in ostalimi umetniki; med drugim je tako sodeloval pri dokumentarnem filmu o ameriškem fotografu in režiserju Robertu Kernu. Njegov kratki film Weekend in Tokyo (1999) je do danes prejel pet nagrad na različnih evropskih festivalih kratkega filma. Fotografije Romaina Slocomba gledalca soočajo s podobami, ki so v isti sapi erotične in šokantne – njegov pogost motiv so lepa, mlada japonska dekleta v mavcu in povojih, žrtve neznanih nesreč.
Richard McGuire je newyorški stripovski avtor, ki pri svojem delu meša računalniško tehnologijo z ročnim risanjem in papirnimi izrezki. Številne njegove ilustracije so zaslovele kot naslovnice romanov in otroških slikanic. Njegova lastnoročno izpisana in ilustrirana knjiga Orange Book je prejela zlato medaljo združenja ilustratorjev. McGuire riše tudi za časopise (Time Magazine, The New Yorker, Frau), televizijo (logotipi in risanke za otroški televizijski kanal PBS Kids), internet (večkrat nagrajena stran www.willing-to-try.com) ter oblikuje številne izdelke, med drugim igrače in ure za švicarsko znamko Swatch. McGuire je tudi avtor kratkega filma Micro-Wolf, ki je nastopil kot del omnibusa Loulou et autres Loups.
Michel Pirus se je rodil leta 1962 v Franciji ter med letoma 1983 in 1986 zaslovel kot eden izmed avtorjev za prelomno in vplivno francosko stripovsko revijo Heavy Metal. Leta 1989 je skupaj z Jean-Pierrom Dionnetom sodeloval pri filmu Rose Profond, temačnem, ikonoklastičnem poklonu ameriški animaciji, zlasti zgodnjemu Disneyju. Zatem se je Pirus začel uveljavljati tudi kot pisec, posebej v navezi z risarjem Mezzom. Njegov najnovejši strip Canetor, narejen v sodelovanju s pokojnim Charlijem Schlingom, je bil leta 2006 dočakan s kritiškimi ovacijami.
Blutch je psevdonim Christiana Hinckerja, ki je na stripovsko sceno stopil leta 1988 z deli Pecos Jim, Waldo's Bar in Mademoiselle Sunnymoon v reviji Fluide Glacial. Kmalu je zaslovel s svojim edinstvenim in izrazito poetičnim vizualnim pristopom. Pridružil se je enemu najpomembnejših francoskih stripovskih založnikov, hiši L'association, za katero je objavil več del; leta 1996 je nato prešel k časopisu A Suivre. Kot ilustrator je objavljal v številnih prestižnih publikacijah, kot so Libération, The New Yorker in Les Inrockuptibles; skupaj z znanima umetnikoma Dupuyjem in Berbérianom je sodeloval pri zgodbi Endlich Glücklich Leben. Blutch je dolgo časa veljal za mojstra črno-bele risbe; šele leta 2002 je objavil svoj prvi barvni album Vitesse Moderne. Septembra 2005 je znana založniška hiša Futuropolis objavila njegovo zbirko fino izrisanih načrtov za družinsko življenje, kar je v slogu pomenilo radikalen preobrat za Blutcha.
Lorenzo Mattotti velja za enega najbolj uglednih mednarodnih predstavnikov stripa in ilustracije. Že s svojim zgodnjim delom Il signor Spartaco je začel eksperimentirati in na glavo obračati način, na katerega so običajno risani stripi, tako da se je osredotočal na notranje svetove svojih likov. Mednarodno slavo mu je leta 1986 prinesel strip Fires, ki ga je risal kar šest let. Mattotti je med drugim risal tudi za revijo Vanity ter vodil oglaševalske kampanje za časopise, kot je The New Yorker. Nedavno je sodeloval pri ustvarjanju omnibusa Eros, ki so ga družno režirali Wong Kar-wai, Steven Soderbergh in Michelangelo Antonioni; Mattotti je oblikoval segmente, ki so povezovali posamezne epizode.
Jerry Kramsky živi in ustvarja v italijanskem mestecu Cosme. Je dober prijatelj in redni sodelavec Lorenza Mattottija – zanj pogosto piše tekste, med drugim je tako opremil z besedilom Mattottijeva ilustrirana dela Labyrinthes, Doctor Nefasto, Murmure in Doctor Jekyll & Mister Hyde. Kramsky piše tudi tekste za serijo otroških stripov, ki jih za italijanski časopis Corriere dei Piccoli riše Mattotti. Kot pisec sodeluje tudi z avtorico Gabriello Giandelli.
Pierre di Sciullo je stripovski ustvarjalec in tipograf, znan po prepletih teksta in podob, obelodanjenih v številnih kontekstih (od publikacij do umetniških inštalacij). Za njegova dela velja, da premikajo meje tistega, kar je možno izraziti s tipografijo. Za svoje pionirsko delo je prejel vrsto nagrad, tipografska raziskovanja pa ga še dalje vodijo na različna področja, kot so knjige, revije, posterji, razstave, video, spletno in grafično oblikovanje, arhitektura. Znan je tudi kot predavatelj.
izjave kritikov
»Zarjavele stranske ulice in hlapljivi duhovi, kot si jih predstavljajo mojstri groze. Kot britev ostre podobe, ki bodo zarezale v vaša zrkla in se tam ugnezdile za vekomaj. Srhljivo, vznemirljivo in nepozabno.«
Guillermo del Toro
»Galski mojstri s pomočjo učinkovite črno-bele risbe dosegajo vrtoglave učinke.«
David Fear, Time Out New York
»Posnete v slepeče belih, globoko črnih in fantastično sivih odtenkih, posamezne zgodbe raziskujejo motive spolne negotovosti, ruralnega vraževerja in socialnopolitičnega nemira.«
Jeanette Catsoulis, The New York Times
»Čeprav so sorodni projekti z več režiserji praviloma krpasti, Strahovi pred temo vseeno presenečajo z absolutno nadpovprečnim povprečjem.«
Aaron Hills, Village Voice
»Zbirka izvrstno na roke izdelanih črno-belih animiranih vinjet.«
Nick Schager, Slant Magazine
»Šest domišljeno zasnovanih črno-belih animiranih grozljivk se sprehaja od povsem odtrganega do sublimnega.«
New York Magazine
»Vse doslej je bil moj strah pred temo znosen, odkar pa sem izpostavil svoje nezavedno nočnim moram neobičajnih ustvarjalcev tega filma, bo moj račun za elektriko zrasel ...«
Philippe Mellot, BDzoom.com
»Brez dvoma eden največjih kinematografskih dogodkov leta 2008.«
BD Sélection
»Če ste ljubitelj stripov ali animacij, boste to francosko delikateso použili z veliko žlico.«
Scott Weinberg, Cinematical
»Celoten film je v umetniškem smislu absolutno občudovanja vreden.«
Marc-André Goulet, Travelling avant
»Tour de force emocionalne intenzivnosti – prav neverjetno je, koliko napetosti je mogoče ustvariti s potezo čopiča.«
Steven Heller, Aiga
»Sofisticirana demonstracija sodobne animacije z elementi Osmega potnika in Kafkove Metamorfoze.«
Stephen Holden, The New York Times
»Mlajši bodo dodobra prestrašeni, odrasli pa bodo občudovali spretnost in nadarjenost avtorjev, ki se poigravajo z grafiko in številnimi referencami na mojstre žanra (Lynch, Carpenter ...). Potovanje v deželo senc.«
L'Express
»Zelo lep in zelo temačen film. Je strašen? Tak je bil tudi zamišljen.«
Pariscope
Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky)
Velika Britanija, 2008, 35mm, barvni, 1:2.35, 118 minut
režija Mike Leigh
scenarij Mike Leigh
fotografija Dick Pope
montaža Jim Clark
glasba Gary Yershon
produkcija Simon Channing Williams
igrajo Sally Hawkins, Eddie Marsan, Alexis Zegerman, Samuel Roukin, Karina Fernandez, Kate O'Flynn, Sylvestra Le Touzel, Caroline Martin, Oliver Maltman, Sarah Niles
žanr
komična drama
festivali, nagrade
Premiera na mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu 2008, kjer Sally Hawkins prejme srebrnega medveda za najboljšo igralko. Zlata arena za najboljši film v mednarodni konkurenci na festivalu v Pulju 2008. Nagrada »prinašalec veselja« za najbolj razveseljiv film leta 2008 po izboru norveških lastnikov kinodvoran.
zgodba
Tridesetletna Poppy (Sally Hawkins ) je vedno nasmejana optimistka, odeta v pisana oblačila, ovešena z žvenketajočim se nakitom in obuta v čevlje s štorkljajočimi visokimi petami. Poppy se trudi z neumornim čebljanjem in šalami polepšati dan vsakomur, ki ga sreča, njena radoživost pa marsikoga v njeni bližini spravlja ob pamet. Dela kot učiteljica in živi z umirjeno prijateljico Zoe, ki je njeno pravo nasprotje. Ko ji ukradejo kolo, se vpiše v avtošolo, kjer naleti na zadržanega učitelja z neprožnimi učnimi metodami. Poleg tega se Poppy vpiše še na tečaj flamenca, kjer strastna španska učiteljica spreobrača zategnjene Britance. Poleg vseh teh dejavnosti se še romantično zaplete s socialnim delavcem Timom, kar pa ni všeč njenemu učitelju v avtošoli.
Razposajena komedija, ki na svet pogleda skozi optimistične oči svobodomiselne londonske učiteljice in prikaže celo paleto različnih učnih metod, obenem pa se resno sprašuje, kaj pravzaprav pomeni biti srečen.
zanimivosti
Kar brez skrbi, najnovejši film Mikea Leigha, je posnet na soroden način kot ostali režiserjevi filmi; način, ki obenem predstavlja njegov unikaten avtorski podpis in razlog, da igrani prizori spominjajo na neolepšane rezine življenja, ne pa na skrbno skonstruirane in dirigirane poustvaritve. Leigh namreč na podlagi ohlapno napisanega scenarija pred snemanjem ure in ure vadi in improvizira s svojimi skrbno izbranimi igralci. Na podlagi teh srečanj se ne izoblikujejo le končne verzije dialogov, pisane na kožo posameznim igralcem, temveč je igralcem dopuščeno, celo naročeno, naj v celoti sami oblikujejo značaje svojih likov. Tudi zavoljo tega Leigh v Angliji med igralci velja za enega najbolj zaželenih režiserjev, saj je s svojim svobodomiselnim načinom dela iz vsakega sposoben potegniti najboljše. Oprijemljiv rezultat tega procesa je tudi srebrni medved, ki ga je za najboljšo žensko vlogo v Berlinu prejela Sally Hawkins. Da bi se sproščeno vzdušje ohranilo tudi na snemanju, kjer je čas denar in prostor za improvizacijo omejen, Leigh praviloma dela z eno in isto filmsko ekipo, razširjeno družino britanskih veteranov, med katerimi gre izpostaviti direktorja fotografije, legendarnega Dicka Popea, ki z režiserjem dela že dve desetletji. Identično kilometrino si Leigh deli s svojim producentom, Simonom Channingom Williamsom, ki očitno razume in z veseljem streže »muham« svojega avtorja.
iz prve roke
»Mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz filma Kar brez skrbi. Pravzaprav mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz vseh mojih filmov. Snemanje filmov je namreč zame sprehajanje po svetu in opazovanje življenja. In upam, da vsi moji filmi nudijo priložnost, da se seznanimo z določenim segmentom življenja. V najnovejšem filmu gledalce še posebej prosim za razmislek o pojmih poučevanja in učenja. V filmu imamo namreč opravka z žensko, ki je odlična učiteljica. Stanovanje si deli z drugo učiteljico. Obe imata odlično ravnateljico. Potem v filmu nastopi inštruktor vožnje, ki je najslabši možen učitelj, kakršnega si lahko predstavljate. O poučevanju nima pojma. Njegova glava je polna idej, o katerih pompozno razlaga, učiti pa preprosto ne zna. Seveda se film ne ukvarja samo s tem, govori o marsičem in mislim, da bo v njem vsakdo našel nekaj zase.«
Mike Leigh, režiser in scenarist
»Začeli smo od nič, brez scenarija, brez izdelanih likov. Bilo je sijajno in obenem zastrašujoče. Najprej sem mislila, da je strah samo mene, vendar je moralo biti strah tudi Mikea, njega celo še tisočkrat bolj. Bolj pomembna od strahu je bila vendarle neverjetna kreativnost, ki je prežemala celoten proces priprave na snemanje. Vse ideje, ki so se pojavile, smo razvijali zares počasi in temeljito. Zato so bile vaje tako dolgotrajne, vendar nikoli dolgočasne, saj je štela vsaka minuta.«
Sally Hawkins, glavna igralka
portret avtorja: režiserja in scenarista
Mike Leigh, letnik 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi kot eden najbolj talentiranih režiserjev za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachom. Za razliko od Loacha Leigh slovi po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove navidez klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarne filme. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, dvakrat pa je bil tudi nominiran za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih v redni distribuciji.
Filmografija (izbor):
2008 Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky)
2004 Vera Drake
2002 Vse ali nič (All or Nothing)
1999 Narobe svet (Topsy-Turvy)
1997 Karieristki (Career Girls)
1996 Skrivnosti in laži (Secrets and Lies)
1993 Goli (Naked)
1990 Življenje je sladko (Life Is Sweet)
1988 High Hopes
1983 Meantime
1977 Abigail's Party (BBC nadaljevanka)
kritiki so povedali
»Če se premisa zgodbe zdi preohlapna, da bi nosila celovečerni film, Leigh in njegova močna igralska zasedba na čelu s Sally Hawkins vseeno ustvarijo inteligenten in povsem verjeten portret sodobnega življenja mladih londonskih delavcev. In to je prava moč tega filma.«
Richard Phillips, Ismet Redžović, World Socialist Web Site
»To je najbolj smešen filma Mikea Leigha vse od njegovega Življenje je sladko. Seveda Leigh še ni posnel filma, ki bi bil samo oziroma v celoti smešen. Tudi Kar brez skrbi tako vsebuje prizore, ki so daleč od smešnega. Nekje spodaj nenehno tli nekaj čudnega. Za filme Mikea Leigha se zdi, da se razpletajo sami od sebe, spontano; avtor ima določeno vizijo o svojih likih, ki jo razkriva postopoma. In skoraj vedno mu uspe postreči z izjemnimi igralskimi dosežki. Deloma zato, ker v svoje vloge zaseda igralce in ne zvezdnikov, deloma pa zato, ker z igralci tedne in tedne vadi, brusi dialoge, si izmišlja stranske zgodbe, brska za predzgodbami svojih likov in ugiba, kako se bodo zgodbe nadaljevale, ko se film zaključi.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Ko govorimo o filmskih mojstrovinah, običajno pomislimo na epska dela, ki nas presunejo s svojo veličino. Pomislimo na filme, ki se rojevajo iz velikih ambicij in še večjih proračunov. Vendar je potrebno več od ambicije in več od denarja, da se posname intimna mojstrovina, kakršna je Kar brez skrbi Mikea Leigha, dozdevno tako lahkoten film, da so potrebne ure (celo dnevi), da bi doumeli, kako globok in večplasten je ta film. Kar brez skrbi je posnet v režiserjevem značilnem slogu – namesto vdanega sledenja scenariju so igralci svoje like razvili na podlagi seans improviziranja – film posledično nima zapleta v klasičnem pomenu besede. Zgodba, kolikor lahko o njej govorimo, je tako posledica naše vedno globlje povezave z glavno junakinjo, neumorno optimistično osnovnošolsko učiteljico Poppy (Sally Hawkins), katere vedrost pa ni način skrivanja pred kaotičnim in občasno sovražnim svetom, temveč njeno sredstvo soočanja s tem svetom. Leigh si tako že v začetku zada navidez nemogočo, na neuspeh obsojeno nalogo: Kdo neki hoče gledati filme o srečnih ljudeh? Dramatična napetost se vendar poraja iz nesreče, stresa in zmede. Vendar Leigh in njegovi igralci delajo skrivnostne čarovnije. To je film o spopadanju z tegobami vsakdana in čudežnem iztiskanju glasbe iz tega vsakdana.«
Stephanie Zacharek, Salon.com
»Mike Leugh in njegova glavna igralka Sally Hawkins triumfirata v njegovem najnovejšem filmu, portretu neuničljivega optimizma, ki presega sentimentalnost in klišeje. Kar brez skrbi je tako smešen, resen, poživljajoč in izvrstno odigran kot katerikoli drug film Mikea Leigha, vendar za nameček premore še lahkotnost pristopa, kakršno je Leigh poprej izkazal samo v svojem muzikalu Narobe svet.«
Philip French, The Guardian
»Ljubitelji filmov, bralci romanov, televizijski gledalci in kulturni potrošniki na splošno so dandanes nenehno na preži za sledmi ironije; pripovedovalci vseh vrst namreč veljajo za tako verodostojne kot krušni oče, ki prek televizije sporoča svoji petnajstletni pastorki, naj se vrne domov. Ko ironija tako nenadoma umanjka ali je izbrisana, se kot naravna reakcija na to pojavi sumničavost. Tako vam je odpuščeno, če predpostavljate, da je naslov najnovejšega filma Mikea Leigha zanesljivo mišljen ironično. Kar brez skrbi? To frazo je težko že izgovoriti naglas brez sarkazma v glasu. Navsezadnje bil Vera Drake, predzadnji film Mikea Leigha, moreča in mračna mojstrovina, naslovi njegovih filmov, kakršen je na primer Življenje je sladko, pa so navzlic prvinam ljubkosti in sreče naznanjali ironijo na določeni stopnji. Vendar ne v primeru tega filma. Prvih dvajset minut ali pa kar celoten film lahko prebijete v stanju neznosne napetosti. Kdaj bo razkrita grozna skrivnost glavne junakinje? Kdaj se bo njen nasmejani obraz spačil? Kdaj se bo razgalila kot mazohistka, kleptomanka, nacistka ali navadna rit?«
Peter Bradshaw, Observer
»Kar brez skrbi, najbolj zadovoljiv film Mikea Leigha v zadnjem času, je istočasno pronicljiva diagnoza stanja nacije in prostrana karakterna študija ženske, ki jo definira njena nepremagljivo optimistična narava in nagonska nagnjenost, da v drugih ljudeh vidi najboljše.«
Neil Young, Jigsawlounge.com
foto: Javni zavod Kinodvor
17:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
18:50
Navadna ljubimca Les amants réguliers, Philippe Garrel, Francija, 178'
22:00
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
20.2. petek
17:00
Navadna ljubimca Les amants réguliers, Philippe Garrel, Francija, 178'
20:10
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
22:00
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
21.2. sobota
15:00
Kinobalon
Rumeni Slon, program kratkih animiranih filmov iz Animateke 2008, 57' 3+
17:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
18:50
Navadna ljubimca Les amants réguliers, Philippe Garrel, Francija, 178'
22:00
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
22.2. nedelja
11:00
Zajtrk pri Kinodvoru / Sezamov kotiček
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
Pustno varstvo otrok s Sezamovo animatorko Alenko Novšak. Tema: ljubljanske maskote.
17:00
Kinobalon
Rdeči Slon, program kratkih animiranih filmov iz Animateke 2008, 76' 7+
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
21:00
Zadnjič!
Inju, zver v senci Inju, la bête dans l'ombre, Barbet Schroeder, Francija, 105'
23.2. ponedeljek
17:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
19:30
Večer knjige in filma
Pokaži jezik – scenaristična šola
Kako nastaja scenarij in kaj boste morali početi, če boste marca sedli k prvi delavnici? Odgovore bodo poskušali dati Ana Lasić, scenaristka in mentorica, Zdravko Duša, vodja delavnic, in Matevž Luzar, ki bo o pisanju scenarijev spregovoril po projekciji svojega kratkega filma Vučko.
V sodelovanju s kulturnim društvom Myra Locatelli.
21:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
24.2. torek
17:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
20:00
Razstava Strah(ovi) pred temo: od risbe do animacije
Pogovor o razstavi in animiranem filmu z avtorico Marie Caillou.
V Kavarni. Ob 20:30 sledi otvoritev razstave.
V sodelovanju z Društvom 2 koluta.
21:30
MariKa in volk MariKa et le loup, Marie Caillou, Francija, 6'
Strah(ovi) pred temo Peur(s) du noir, Blutch, Charles Burns, Marie Caillou, Pierre di Sciullo, Lorenzo Mattotti, Richard McGuire, Francija, 85'
23:00
Pustni Strahovi pred temo – kavarniška zabava v maskah.
25.2. sreda
13:00
Kinobalon.
Počitniški program Slon: Stripovska delavnica 7+
Na dvourni stripovski delavnici bo slovenski avtor Andrej Štular otroke seznanil s stripom in jih vodil k izdelavi lastne stripovske zgodbe. Počitniški program Slon poteka od 25. do 27. februarja.
V sodelovanju z Društvom 2 koluta.
15:00
Kinobalon. Počitniški program.
Rdeči Slon, program kratkih animiranih filmov iz Animateke 2008, 76' 7+
17:00
Čikorja an' kafe, Dušan Kastelic, Slovenija, 7'
Ljubezen in drugi zločini Ljubav i drugi zločini, Stefan Arsenijević, Srbija/Nemčija/Avstrija/Slovenija, 106'
19:00
Sto žebljev Centochiodi, Ermanno Olmi, Italija, 92'
21:00
Premiera
Kar-brez-skrbi Happy-Go-Lucky, Mike Leigh, Velika Britanija, 118'
Razstava STRAH(OVI) PRED TEMO - Od risbe do animacije
Kinodvor, 24. februar – 23. marec 2009
Program za 24. februar:
20.00 Kavarna Pogovor o razstavi in animiranem filmu z avtorico Marie Caillou
20.30 Galerija Otvoritev razstave
21.30 Dvorana Projekcija Strah(ovi) pred temo, predfilm MariKa in volk
23.00 Kavarna Pustni strahovi pred temo - zabava
Program za 10. marec:
19.00 Dvorana Projekcija
20.15 Kavarna Pogovor: Strah(ovi) pred temo.
Sodelujejo: Igor Prassel, Zoran Smiljanič in Aleš Blatnik (v sodelovanju z revijo Mladina)
Skupinska razstava zajema originalne risbe za animirani celovečerec, kar bo odlična dopolnitev k ogledu filma, ki bo v času razstave znova na sporedu Kinodvora. V Sloveniji še nismo bili priča razstavi, ki bi ob kinematografskem prikazovanju celovečernega animiranega filma gledalcem sočasno ponudila vpogled v originalne likovne predloge (ob slovenskem animiranem celovečercu Socializacija bika? smo sicer lahko občudovali originalne risbe za film, vendar na drugi lokaciji in s časovnim razmikom). Tako pri filmu kot tudi pri razstavi gre za skupinsko delo svetovno priznanih avtorjev in avtorice. Mutimedijska razstava bo poleg originalnih likovnih predlog za film ponujala na ogled tudi skice, sitotiskane plakate in zelo zanimiv vpogled v testne animacije (t. i. animatika). Na otvoritvi razstave bo prisotna tudi avtorica Marie Caillou, ki bo obiskovalcem ponudila strokovni vpogled v ustvarjanje animiranega filma.
Filmski program
MariKa in volk (MariKa et le loup)
Marrie Caillou (Prima Linea Productions)
Francija, 2003, 35 mm, barvni, 6'14''
Top model, lepo delo.
Ampak naj se konkurenca pazi, če volk, ki vam
pomeni dodatek, sanja, da bi sedel na vaše mesto.
Strahovi pred temo (Peur(s) du noir)
Francija, 2007, digibeta, 1.85, črno-bel, 85'
režiserji in oblikovalci grafične podobe/glavni animatorji Blutch, Charles Burns, Marie Caillou, Pierre di Sciullo, Lorenzo Mattotti, Richard McGuire
scenaristi Jerry Kramsky, Michel Pirus, Romain Slocombe, Blutch, Charles Burns, Pierre di Sciullo
umetniški vodja projekta Etienne Robial
animatorji Jean-Christophe Lie, Pieter Vanluffelen, Livia Marchand, Hoel Caouissin, Lionel Kerjean, Jean-Christophe Lie, Yves Fleury-Collet, Pieter Vanluffelen, Livia Marchand, Xiaohua Zhou, Julien Dexant
montaža Céline Kélépikis
glasba Laurent Perez del Mar, Boris Gronemberger, René Aubry, George Van Dam
produkcija Valérie Schermann, Christophe Jankovic (Prima Linea Productions)
glasovi Aure Atika, Guillaume Depardieu, Nicole Garcia, Louisa Pili, François Creton, Christian Hecq, Arthur H
distribucija v Sloveniji Demiurg
žanr animirani film.
zgodba/sinopsis
Nepozabna povorka nočnih mor izpod čudežnih peres in mračne domišljije nekaterih od najbolj enkratnih, radikalnih in priznanih stripovskih avtorjev.
Pajkove noge drsajo ob golo kožo …
Nepojasnjeni zvoki se sredi noči prikradejo v temno spalnico …
Veliko, prazno hišo napolnjuje neznana prisotnost …
Injekcijska igla se vedno bolj približuje ...
Mrtva stvar, ujeta v steklenico formaldehida …
Orjaški pes bolšči, renči in razgalja zobe …
Teme se bojijo otroci, vendar pred njo niso imuni niti odrasli. Mrak zastre naš pogled in nas prepriča, da smo obdani s skrivnostnimi pošastmi, gnusnimi žuželkami in drugimi zlonamernimi kreaturami. V vsakdanji govorici uporabljamo izraze, kot so »mračne misli«, »mračne skrivnosti« in »temne slutnje«. Občutek nelagodja, ki človeka navda v temi, sega v samo prazgodovino.
Nabor razvpitih in nadarjenih stripovskih ustvarjalcev je obelodanil svoje najbolj intimne nočne more ter iz njih izcedil barve, da bi tako prišla do izraza slepeča belina in trda tema senčnih svetov. Njihove prepletajoče se zgodbe, vsaka izrisana v enkratnem slogu, so zdaj zlepljene v hipnotičen, sanjski animirani ep, v katerem so utelešene raznorodne fobije, gnus in nočne more ter razgaljeni Strah v svoji najbolj goli, prvobitni in intenzivni obliki.
portreti ustvarjalcev
Marie Caillou je študirala na Visoki šoli za dekorativne umetnosti v Strasbourgu in nato na Šoli za stripovsko oblikovanje v Bruslju, potem pa se je posvetila digitalni grafiki. Po vrnitvi v Francijo, tri leta kasneje, je delala v oglaševanju in kot ilustratorka za številne evropske (Libération, Max, Jeune et Jolie, Dépeche Mode) in japonske (Vogue, Frau) časopise ter revije. Vodi svojo spletno stran Marisite (www.mariecaillou.fr), za Sony Creative Products pa je ustvarila uspešno linijo zabavnih izdelkov Marie Popeline. Na njen odločno razpoznaven, lažno naiven slog so vplivale predvsem japonske ilustracije, kar med drugim pojasnjuje, zakaj je tako zelo priljubljena na Japonskem. Ukvarja se predvsem z vektorsko grafiko in se odlikuje kot izjemna avtorica likov. Ustvarila je tudi serijo motivov za kolekcijo kimonov znamke Odasho, zbirka teh pa je izšla pri založbi Bijutsu. Leta 2003 je narisala in režirala kratek film MariKa in volk (MariKa et le loup) za serijo Lolou in drugi volkovi (Loulou et autres loups), po scenariju Jean-Luca Fromentala in Grégoirea Solotareffa. Celovečerec Strah(ovi) pred temo (Peur(s) du noir) je ustvarjala kot rezidenčna umetnica pri La Maison des Auteurs v francoskem Angoulêmu. Trenutno pripravlja srednjemetražni animirani film z naslovom Mielusine.
Charles Burns, največja zvezda Strahov pred temo, v svojih stripih že od nekdaj upodablja mračne svetove bizarne groze in žgečkljive znanosti. Za svojo poglavitno inspiracijo navaja pretirano izpostavljenost ameriški pop kulturi v mladosti. Takole pravi: »Moj oče je bil znanstvenik, ki pa je v resnici hotel risati stripe. Zato sem v mladosti lahko požiral ogromno stripov in mi pri tem početju nihče ni grozil, da mi bodo zgnili možgani. Kot posledica so mi zgnili možgani.« Pod značilnim, ledeno hladnim, robatim, črno-belim slogom risanja, po kakršnem Burns slovi, se skrivajo mračne in neprijetne zgodbe o otroških travmah, izgubi in odtujenosti. Burns je bil eden zgodnjih in rednih sodelavcev legendarnega časopisa Raw, ki ga je urejal Art Spiegelman (Maus), njegova dela pa so se pojavljala tudi na straneh časopisov, kot sta The New Yorker in Rolling Stone. Izrisal je tudi več naslovnic za glasbene albume, med drugim je na takšen način sodeloval z Iggyjem Popom. Običajen motiv njegovih zgodb je fizična transformacija in okužba z nečim tujim. Še posebej je znamenit po svojih zgodbah o najstniških okužbah, ki so po desetih letih ustvarjanja združene v enotno delo z naslovom Black Hole.
Romain Slocombe, rojen v Parizu, je zaslovel s publikacijo Prisoner of the Red Army (ki je bila leta 1978 nemudoma prepovedana in še danes slovi kot podzemna, sadomazohistična kultna klasika); sledili sta nič manj razvpiti deli L'art medical in Tokyo Sex Underground. Samostojno je razstavljal v New Yorku, Tokiu, Londonu, Parizu in Berlinu ter bil del številnih skupinskih projektov z avantgardnimi glasbeniki in ostalimi umetniki; med drugim je tako sodeloval pri dokumentarnem filmu o ameriškem fotografu in režiserju Robertu Kernu. Njegov kratki film Weekend in Tokyo (1999) je do danes prejel pet nagrad na različnih evropskih festivalih kratkega filma. Fotografije Romaina Slocomba gledalca soočajo s podobami, ki so v isti sapi erotične in šokantne – njegov pogost motiv so lepa, mlada japonska dekleta v mavcu in povojih, žrtve neznanih nesreč.
Richard McGuire je newyorški stripovski avtor, ki pri svojem delu meša računalniško tehnologijo z ročnim risanjem in papirnimi izrezki. Številne njegove ilustracije so zaslovele kot naslovnice romanov in otroških slikanic. Njegova lastnoročno izpisana in ilustrirana knjiga Orange Book je prejela zlato medaljo združenja ilustratorjev. McGuire riše tudi za časopise (Time Magazine, The New Yorker, Frau), televizijo (logotipi in risanke za otroški televizijski kanal PBS Kids), internet (večkrat nagrajena stran www.willing-to-try.com) ter oblikuje številne izdelke, med drugim igrače in ure za švicarsko znamko Swatch. McGuire je tudi avtor kratkega filma Micro-Wolf, ki je nastopil kot del omnibusa Loulou et autres Loups.
Michel Pirus se je rodil leta 1962 v Franciji ter med letoma 1983 in 1986 zaslovel kot eden izmed avtorjev za prelomno in vplivno francosko stripovsko revijo Heavy Metal. Leta 1989 je skupaj z Jean-Pierrom Dionnetom sodeloval pri filmu Rose Profond, temačnem, ikonoklastičnem poklonu ameriški animaciji, zlasti zgodnjemu Disneyju. Zatem se je Pirus začel uveljavljati tudi kot pisec, posebej v navezi z risarjem Mezzom. Njegov najnovejši strip Canetor, narejen v sodelovanju s pokojnim Charlijem Schlingom, je bil leta 2006 dočakan s kritiškimi ovacijami.
Blutch je psevdonim Christiana Hinckerja, ki je na stripovsko sceno stopil leta 1988 z deli Pecos Jim, Waldo's Bar in Mademoiselle Sunnymoon v reviji Fluide Glacial. Kmalu je zaslovel s svojim edinstvenim in izrazito poetičnim vizualnim pristopom. Pridružil se je enemu najpomembnejših francoskih stripovskih založnikov, hiši L'association, za katero je objavil več del; leta 1996 je nato prešel k časopisu A Suivre. Kot ilustrator je objavljal v številnih prestižnih publikacijah, kot so Libération, The New Yorker in Les Inrockuptibles; skupaj z znanima umetnikoma Dupuyjem in Berbérianom je sodeloval pri zgodbi Endlich Glücklich Leben. Blutch je dolgo časa veljal za mojstra črno-bele risbe; šele leta 2002 je objavil svoj prvi barvni album Vitesse Moderne. Septembra 2005 je znana založniška hiša Futuropolis objavila njegovo zbirko fino izrisanih načrtov za družinsko življenje, kar je v slogu pomenilo radikalen preobrat za Blutcha.
Lorenzo Mattotti velja za enega najbolj uglednih mednarodnih predstavnikov stripa in ilustracije. Že s svojim zgodnjim delom Il signor Spartaco je začel eksperimentirati in na glavo obračati način, na katerega so običajno risani stripi, tako da se je osredotočal na notranje svetove svojih likov. Mednarodno slavo mu je leta 1986 prinesel strip Fires, ki ga je risal kar šest let. Mattotti je med drugim risal tudi za revijo Vanity ter vodil oglaševalske kampanje za časopise, kot je The New Yorker. Nedavno je sodeloval pri ustvarjanju omnibusa Eros, ki so ga družno režirali Wong Kar-wai, Steven Soderbergh in Michelangelo Antonioni; Mattotti je oblikoval segmente, ki so povezovali posamezne epizode.
Jerry Kramsky živi in ustvarja v italijanskem mestecu Cosme. Je dober prijatelj in redni sodelavec Lorenza Mattottija – zanj pogosto piše tekste, med drugim je tako opremil z besedilom Mattottijeva ilustrirana dela Labyrinthes, Doctor Nefasto, Murmure in Doctor Jekyll & Mister Hyde. Kramsky piše tudi tekste za serijo otroških stripov, ki jih za italijanski časopis Corriere dei Piccoli riše Mattotti. Kot pisec sodeluje tudi z avtorico Gabriello Giandelli.
Pierre di Sciullo je stripovski ustvarjalec in tipograf, znan po prepletih teksta in podob, obelodanjenih v številnih kontekstih (od publikacij do umetniških inštalacij). Za njegova dela velja, da premikajo meje tistega, kar je možno izraziti s tipografijo. Za svoje pionirsko delo je prejel vrsto nagrad, tipografska raziskovanja pa ga še dalje vodijo na različna področja, kot so knjige, revije, posterji, razstave, video, spletno in grafično oblikovanje, arhitektura. Znan je tudi kot predavatelj.
izjave kritikov
»Zarjavele stranske ulice in hlapljivi duhovi, kot si jih predstavljajo mojstri groze. Kot britev ostre podobe, ki bodo zarezale v vaša zrkla in se tam ugnezdile za vekomaj. Srhljivo, vznemirljivo in nepozabno.«
Guillermo del Toro
»Galski mojstri s pomočjo učinkovite črno-bele risbe dosegajo vrtoglave učinke.«
David Fear, Time Out New York
»Posnete v slepeče belih, globoko črnih in fantastično sivih odtenkih, posamezne zgodbe raziskujejo motive spolne negotovosti, ruralnega vraževerja in socialnopolitičnega nemira.«
Jeanette Catsoulis, The New York Times
»Čeprav so sorodni projekti z več režiserji praviloma krpasti, Strahovi pred temo vseeno presenečajo z absolutno nadpovprečnim povprečjem.«
Aaron Hills, Village Voice
»Zbirka izvrstno na roke izdelanih črno-belih animiranih vinjet.«
Nick Schager, Slant Magazine
»Šest domišljeno zasnovanih črno-belih animiranih grozljivk se sprehaja od povsem odtrganega do sublimnega.«
New York Magazine
»Vse doslej je bil moj strah pred temo znosen, odkar pa sem izpostavil svoje nezavedno nočnim moram neobičajnih ustvarjalcev tega filma, bo moj račun za elektriko zrasel ...«
Philippe Mellot, BDzoom.com
»Brez dvoma eden največjih kinematografskih dogodkov leta 2008.«
BD Sélection
»Če ste ljubitelj stripov ali animacij, boste to francosko delikateso použili z veliko žlico.«
Scott Weinberg, Cinematical
»Celoten film je v umetniškem smislu absolutno občudovanja vreden.«
Marc-André Goulet, Travelling avant
»Tour de force emocionalne intenzivnosti – prav neverjetno je, koliko napetosti je mogoče ustvariti s potezo čopiča.«
Steven Heller, Aiga
»Sofisticirana demonstracija sodobne animacije z elementi Osmega potnika in Kafkove Metamorfoze.«
Stephen Holden, The New York Times
»Mlajši bodo dodobra prestrašeni, odrasli pa bodo občudovali spretnost in nadarjenost avtorjev, ki se poigravajo z grafiko in številnimi referencami na mojstre žanra (Lynch, Carpenter ...). Potovanje v deželo senc.«
L'Express
»Zelo lep in zelo temačen film. Je strašen? Tak je bil tudi zamišljen.«
Pariscope
Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky)
Velika Britanija, 2008, 35mm, barvni, 1:2.35, 118 minut
režija Mike Leigh
scenarij Mike Leigh
fotografija Dick Pope
montaža Jim Clark
glasba Gary Yershon
produkcija Simon Channing Williams
igrajo Sally Hawkins, Eddie Marsan, Alexis Zegerman, Samuel Roukin, Karina Fernandez, Kate O'Flynn, Sylvestra Le Touzel, Caroline Martin, Oliver Maltman, Sarah Niles
žanr
komična drama
festivali, nagrade
Premiera na mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu 2008, kjer Sally Hawkins prejme srebrnega medveda za najboljšo igralko. Zlata arena za najboljši film v mednarodni konkurenci na festivalu v Pulju 2008. Nagrada »prinašalec veselja« za najbolj razveseljiv film leta 2008 po izboru norveških lastnikov kinodvoran.
zgodba
Tridesetletna Poppy (Sally Hawkins ) je vedno nasmejana optimistka, odeta v pisana oblačila, ovešena z žvenketajočim se nakitom in obuta v čevlje s štorkljajočimi visokimi petami. Poppy se trudi z neumornim čebljanjem in šalami polepšati dan vsakomur, ki ga sreča, njena radoživost pa marsikoga v njeni bližini spravlja ob pamet. Dela kot učiteljica in živi z umirjeno prijateljico Zoe, ki je njeno pravo nasprotje. Ko ji ukradejo kolo, se vpiše v avtošolo, kjer naleti na zadržanega učitelja z neprožnimi učnimi metodami. Poleg tega se Poppy vpiše še na tečaj flamenca, kjer strastna španska učiteljica spreobrača zategnjene Britance. Poleg vseh teh dejavnosti se še romantično zaplete s socialnim delavcem Timom, kar pa ni všeč njenemu učitelju v avtošoli.
Razposajena komedija, ki na svet pogleda skozi optimistične oči svobodomiselne londonske učiteljice in prikaže celo paleto različnih učnih metod, obenem pa se resno sprašuje, kaj pravzaprav pomeni biti srečen.
zanimivosti
Kar brez skrbi, najnovejši film Mikea Leigha, je posnet na soroden način kot ostali režiserjevi filmi; način, ki obenem predstavlja njegov unikaten avtorski podpis in razlog, da igrani prizori spominjajo na neolepšane rezine življenja, ne pa na skrbno skonstruirane in dirigirane poustvaritve. Leigh namreč na podlagi ohlapno napisanega scenarija pred snemanjem ure in ure vadi in improvizira s svojimi skrbno izbranimi igralci. Na podlagi teh srečanj se ne izoblikujejo le končne verzije dialogov, pisane na kožo posameznim igralcem, temveč je igralcem dopuščeno, celo naročeno, naj v celoti sami oblikujejo značaje svojih likov. Tudi zavoljo tega Leigh v Angliji med igralci velja za enega najbolj zaželenih režiserjev, saj je s svojim svobodomiselnim načinom dela iz vsakega sposoben potegniti najboljše. Oprijemljiv rezultat tega procesa je tudi srebrni medved, ki ga je za najboljšo žensko vlogo v Berlinu prejela Sally Hawkins. Da bi se sproščeno vzdušje ohranilo tudi na snemanju, kjer je čas denar in prostor za improvizacijo omejen, Leigh praviloma dela z eno in isto filmsko ekipo, razširjeno družino britanskih veteranov, med katerimi gre izpostaviti direktorja fotografije, legendarnega Dicka Popea, ki z režiserjem dela že dve desetletji. Identično kilometrino si Leigh deli s svojim producentom, Simonom Channingom Williamsom, ki očitno razume in z veseljem streže »muham« svojega avtorja.
iz prve roke
»Mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz filma Kar brez skrbi. Pravzaprav mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz vseh mojih filmov. Snemanje filmov je namreč zame sprehajanje po svetu in opazovanje življenja. In upam, da vsi moji filmi nudijo priložnost, da se seznanimo z določenim segmentom življenja. V najnovejšem filmu gledalce še posebej prosim za razmislek o pojmih poučevanja in učenja. V filmu imamo namreč opravka z žensko, ki je odlična učiteljica. Stanovanje si deli z drugo učiteljico. Obe imata odlično ravnateljico. Potem v filmu nastopi inštruktor vožnje, ki je najslabši možen učitelj, kakršnega si lahko predstavljate. O poučevanju nima pojma. Njegova glava je polna idej, o katerih pompozno razlaga, učiti pa preprosto ne zna. Seveda se film ne ukvarja samo s tem, govori o marsičem in mislim, da bo v njem vsakdo našel nekaj zase.«
Mike Leigh, režiser in scenarist
»Začeli smo od nič, brez scenarija, brez izdelanih likov. Bilo je sijajno in obenem zastrašujoče. Najprej sem mislila, da je strah samo mene, vendar je moralo biti strah tudi Mikea, njega celo še tisočkrat bolj. Bolj pomembna od strahu je bila vendarle neverjetna kreativnost, ki je prežemala celoten proces priprave na snemanje. Vse ideje, ki so se pojavile, smo razvijali zares počasi in temeljito. Zato so bile vaje tako dolgotrajne, vendar nikoli dolgočasne, saj je štela vsaka minuta.«
Sally Hawkins, glavna igralka
portret avtorja: režiserja in scenarista
Mike Leigh, letnik 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi kot eden najbolj talentiranih režiserjev za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachom. Za razliko od Loacha Leigh slovi po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove navidez klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarne filme. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, dvakrat pa je bil tudi nominiran za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih v redni distribuciji.
Filmografija (izbor):
2008 Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky)
2004 Vera Drake
2002 Vse ali nič (All or Nothing)
1999 Narobe svet (Topsy-Turvy)
1997 Karieristki (Career Girls)
1996 Skrivnosti in laži (Secrets and Lies)
1993 Goli (Naked)
1990 Življenje je sladko (Life Is Sweet)
1988 High Hopes
1983 Meantime
1977 Abigail's Party (BBC nadaljevanka)
kritiki so povedali
»Če se premisa zgodbe zdi preohlapna, da bi nosila celovečerni film, Leigh in njegova močna igralska zasedba na čelu s Sally Hawkins vseeno ustvarijo inteligenten in povsem verjeten portret sodobnega življenja mladih londonskih delavcev. In to je prava moč tega filma.«
Richard Phillips, Ismet Redžović, World Socialist Web Site
»To je najbolj smešen filma Mikea Leigha vse od njegovega Življenje je sladko. Seveda Leigh še ni posnel filma, ki bi bil samo oziroma v celoti smešen. Tudi Kar brez skrbi tako vsebuje prizore, ki so daleč od smešnega. Nekje spodaj nenehno tli nekaj čudnega. Za filme Mikea Leigha se zdi, da se razpletajo sami od sebe, spontano; avtor ima določeno vizijo o svojih likih, ki jo razkriva postopoma. In skoraj vedno mu uspe postreči z izjemnimi igralskimi dosežki. Deloma zato, ker v svoje vloge zaseda igralce in ne zvezdnikov, deloma pa zato, ker z igralci tedne in tedne vadi, brusi dialoge, si izmišlja stranske zgodbe, brska za predzgodbami svojih likov in ugiba, kako se bodo zgodbe nadaljevale, ko se film zaključi.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Ko govorimo o filmskih mojstrovinah, običajno pomislimo na epska dela, ki nas presunejo s svojo veličino. Pomislimo na filme, ki se rojevajo iz velikih ambicij in še večjih proračunov. Vendar je potrebno več od ambicije in več od denarja, da se posname intimna mojstrovina, kakršna je Kar brez skrbi Mikea Leigha, dozdevno tako lahkoten film, da so potrebne ure (celo dnevi), da bi doumeli, kako globok in večplasten je ta film. Kar brez skrbi je posnet v režiserjevem značilnem slogu – namesto vdanega sledenja scenariju so igralci svoje like razvili na podlagi seans improviziranja – film posledično nima zapleta v klasičnem pomenu besede. Zgodba, kolikor lahko o njej govorimo, je tako posledica naše vedno globlje povezave z glavno junakinjo, neumorno optimistično osnovnošolsko učiteljico Poppy (Sally Hawkins), katere vedrost pa ni način skrivanja pred kaotičnim in občasno sovražnim svetom, temveč njeno sredstvo soočanja s tem svetom. Leigh si tako že v začetku zada navidez nemogočo, na neuspeh obsojeno nalogo: Kdo neki hoče gledati filme o srečnih ljudeh? Dramatična napetost se vendar poraja iz nesreče, stresa in zmede. Vendar Leigh in njegovi igralci delajo skrivnostne čarovnije. To je film o spopadanju z tegobami vsakdana in čudežnem iztiskanju glasbe iz tega vsakdana.«
Stephanie Zacharek, Salon.com
»Mike Leugh in njegova glavna igralka Sally Hawkins triumfirata v njegovem najnovejšem filmu, portretu neuničljivega optimizma, ki presega sentimentalnost in klišeje. Kar brez skrbi je tako smešen, resen, poživljajoč in izvrstno odigran kot katerikoli drug film Mikea Leigha, vendar za nameček premore še lahkotnost pristopa, kakršno je Leigh poprej izkazal samo v svojem muzikalu Narobe svet.«
Philip French, The Guardian
»Ljubitelji filmov, bralci romanov, televizijski gledalci in kulturni potrošniki na splošno so dandanes nenehno na preži za sledmi ironije; pripovedovalci vseh vrst namreč veljajo za tako verodostojne kot krušni oče, ki prek televizije sporoča svoji petnajstletni pastorki, naj se vrne domov. Ko ironija tako nenadoma umanjka ali je izbrisana, se kot naravna reakcija na to pojavi sumničavost. Tako vam je odpuščeno, če predpostavljate, da je naslov najnovejšega filma Mikea Leigha zanesljivo mišljen ironično. Kar brez skrbi? To frazo je težko že izgovoriti naglas brez sarkazma v glasu. Navsezadnje bil Vera Drake, predzadnji film Mikea Leigha, moreča in mračna mojstrovina, naslovi njegovih filmov, kakršen je na primer Življenje je sladko, pa so navzlic prvinam ljubkosti in sreče naznanjali ironijo na določeni stopnji. Vendar ne v primeru tega filma. Prvih dvajset minut ali pa kar celoten film lahko prebijete v stanju neznosne napetosti. Kdaj bo razkrita grozna skrivnost glavne junakinje? Kdaj se bo njen nasmejani obraz spačil? Kdaj se bo razgalila kot mazohistka, kleptomanka, nacistka ali navadna rit?«
Peter Bradshaw, Observer
»Kar brez skrbi, najbolj zadovoljiv film Mikea Leigha v zadnjem času, je istočasno pronicljiva diagnoza stanja nacije in prostrana karakterna študija ženske, ki jo definira njena nepremagljivo optimistična narava in nagonska nagnjenost, da v drugih ljudeh vidi najboljše.«
Neil Young, Jigsawlounge.com
foto: Javni zavod Kinodvor
