Niti sanja se ti ne, kako si zašel v ta od boga pozabljeni kraj. Morda si zaspal na metroju in zgrešil svojo postajo. Pristal v tej luknji. Mogoče pravkar prebolevaš hudičevo težkega mačka. Niti sanja se ti ne. Vsaj listnico imaš še vedno pri sebi. Po videzu domorodcev, tistih, ki še stojijo pokonci, je to pravi čudež. Na ulici, ki je videti, kot da je nikoli ni našla sončna svetloba, je vroče kot v kotlu. Ker nimaš početi nič drugega, hodiš. Stopiš čez pijanduro, ki je obležal v lastnem kozlanju. Časopis, ki ga je prignal nenaden piš vetra, se ti ujame med noge. Tabloid je, tiste najslabše vrste, in na njem se suši kri. Obcestni jarek je simfonija cigaretnih ogorkov. Stopiš čez klateža. Tam, kjer je bilo nekdaj njegovo oko, tiči nož. Morda si mrtev in v peklu. Morda je to konec. Nato pa rohnenje motorja V8 raztrešči noč na tisoč koščkov. Obrneš se in strmiš v bleščečega, kot z razstavnega odra vzetega cadillaca '53, kako šine mimo več kot meter od tal. Veteran. Veličasten. Luči na repu se izgubljajo v daljavi. Žvenket stekla nekaj ulic stran sproži vreščanje staromodnega alarma. Neki blaznež se krohota. Nočeš vedeti, zakaj. Hodiš. Za prvim vogalom jih zagledaš. Vlačuge. Veliko vlačug, ki ustavljajo vse, od zanikrnih poltovornjakov do patruljnih avtov. Toda te cipe niso otožne, otrdele, izmučene in od mamil izžete ženske, kakršne bi tu pričakoval. Ponosna bitja so. Vsaka izmed njih je samozavestna in lepa kot boginja. Oblečena okusno in brezhibno. Večina je oboroženih. Ena ti pošlje nasmeh, ki ga začutiš v žepu. Osupljive so. Ne s tega sveta. Hodiš. Hodiš in si morda prižgeš cigareto. Takšno, kot so jih kadili nekdaj. Brez filtra, ki reže po grlu. Popade te kašelj in odvržeš ogorek , ki se pridruži bratcem in sestricam v obcestnem jarku. Prihajaš. Si na poti tja. Hodiš. Pravzaprav nimaš nobenega pravega cilja. K vragu, torej. Zaželiš si piva. Opaziš napol osvetljen neonski napis nečesa, kar je videti kot najbolj zanikrna krčma na svetu. Stopiš do vrat. Varnostnik te premeri, kot da bi se od tebe širil neznosen smrad, toda spusti te noter. Vstopnine ni. Vstopiš. Luknja obupno zaudarja. Dim. Urin. Kozlanje. Beda, da ni hujše. V enem od predelkov ždi tip z okrvavljenim obrazom, v drugem uboga para prosi ženo odpuščanja za bogve kaj. V tretjem je samo nekdo, zvrnjen na obraz. Kraj ni nič prida. Pririneš se do šanka in naročiš zanikrno teksaško pivo. Brozgo ponosne Samotne zvezde. Nato ga zagledaš. Oder. Srce ti otrpne. Luknja ima oder, madona. Takšnega za plesno predstavo. Eksotično plesno predstavo. Srce se ti še kar obotavlja. Tole bo brez dvoma strahotno. Kakšna mišičasta babura vseh babur s prazno glavo in okamenelim srcem se bo zvijala in stresala za hordo obupanih bebčkov. Zasliši se tiha glasba. Počasna. Otožna. Country. Tiste prijetne vrste. Množica v hipu onemi. Na oder priplava angel. Angel v podobi kavbojske deklice, ki počasi vihti laso in se giblje kot sanje. Njene oči so žalostne, nasmeh sladak. Njena postava je kot utešena fantazija. V tistem trenutku bi prisegel, da na vsem svetu ni ničesar grdega. Dobrodošel v Mestu greha. (Frank Miller, 2005) V mestu, ki ga naseljujejo otrdeli in vsega hudega vajeni, pokvarjeni, razočarani nad življenjem in ljudmi. Nekateri pravijo, da je temačno, drugi surovo, tretji ga imenujejo svoj dom. Sprijeni policaji, seksa vešče ženske, brezobzirni kriminalci. Nekatere žene maščevanje, drugi hlepijo po odrešitvi. In potem so tu nekateri, ki si želijo vsakega po malem. Svet nenavadnih in upornih junakov, ki se kljub vsemu trudijo storiti, kar je prav, v mestu, ki si prizadeva, da bi mu bilo vseeno. Z izjemno ustvarjalno močjo in inovativnostjo sta Frank Miller in Robert Rodriguez iztrgala zgodbe Mesta greha naravnost iz stripa. Nato sta s strogim in brezkompromisnim digitalnim načinom filmanja zlepila te elementarne urbane zgodbe o bedakih, zgubah, herojih in deklinah na platno, ne da bi izgubila za trohico njihovega silhuetnega stripovskega izgleda in pretrganega ritma. Mesto greha je oživelo skozi svetlobo in senco s pomočjo odrezanih dialogov, stilizirane igre in vizualne inovativnosti. Trije junaki Mesta greha Osrednja zgodba Surovo slovo (The Hard Goodbye) spremlja Marva (Mickey Rourke), otrdelega kiklopskega uličnega pretepača in moškega, katerega vrsta je že zdavnaj izumrla. Njegov način bivanja na tem svetu je bil od nekdaj samo njegov in od nikogar drugega. V zanikrno hotelsko sobo popelje božansko lepotico Goldie, toda naslednjega jutra jo v postelji ob sebi najde umorjeno. Zdaj čisti mesto, da bi maščeval njeno smrt in izgubo edinega žarka ljubezni, ki ga je kdaj okusilo njegovo srce. Nato je tu Dwightova (Clive Owen) zgodba Zajetno, mastno ubijanje (The Big Fat Kill), zgodba zasebnega preiskovalca in fotoreporterja, ki se vztrajno trudi pustiti težave za seboj, čeprav se ga te držijo kot klop. Ko skuša zaščititi nemočno točajko, usmeri nasilje k ženskam Starega mesta. Ko tam ubijejo pokvarjenega in sprijenega policaja, se Dwight, da bi obvaroval prijateljice med vladaricami noči, ne ustavi pred ničemer. In končno je tu pripoved Johna Hartigana (Bruce Willis) Rumeni izrodek (That Yellow Bastard), poslednjega poštenega policaja in nekakšnega sira Galahada v Mestu greha. Izteka se zadnja ura njegovega službovanja v imenu pravice v tem preddverju pekla, ki mu doslej ni prišlo do živega. Toda dokončati mora še poslednjo nalogo in enkrat za vselej opraviti s pošastjo v podobi senatorjevega sina, sadističnega posiljevalca in morilca, ter rešiti enajstletno deklico. To opravi temeljito, glasno in brez obžalovanja... ter z nepričakovanimi posledicami. Mesto greha se je rodilo leta 1991 iz vročično burne domišljije in izpod peresa mojstra modernega stripa Franka Millerja. Usojeno mu je bilo, da je postalo eno s strani kritikov najbolj hvaljenih del te zvrsti v svoji generaciji. Miller, pomemben in vitalen pobudnik modernega revolucionarnega pripovedništva v zvrsti stripa, si je trdno jedro oboževalcev in dobršen odmerek literarnega odobravanja ustvaril že pred njim - z delov pri Marvelovih stripih Daredevil in z vplivnim stripovskim romanom o Batmanu, The Dark Knight Returns. Nadalje je pop kulturo zaznamoval s kreacijo ninja ubijalke Elektre in samuraja prihodnosti Ronina. Mesto greha je kraj, ki obstaja, dejansko in v prispodobi, v črno belem svetu, in je v enaki meri nepopustljivo in otrdelo tako s svojo zunanjo podobo kot z notranjim podoživljanjem. Osvetljujejo ga samo izjemno redki barvni prebliski. Hkrati je to kraj globokih in presunljivih nasprotij. Nasprotij med sprijenimi, podkupljivimi, oblasti željnimi in Satanu prodanimi na eni strani ter tistimi, ki se z zadnjimi močmi oklepajo moralnih načel, upanj in strtih sanj o ljubezni na drugi. Mesto greha je imaginarni metropolis, narisan ne le kot gnezdo zla, marveč kot kotel, v katerem kipijo razgaljena, surova hotenja, vzgibi in čustva. Poleg Johna Hartigana, ki je, z Millerjevimi besedami, edini in najbolj romantični junak, v Mestu greha ni superherojev; so samo neomajni in otrdeli moški, grozljivo surovi zločini, orožje, dekleta, ljubimci in premaganci, ki se iz trenutka v trenutek pehajo, da bi preživeli v njegovi temni, temni noči. Iz sličice v sličico so v belo obrobljenih podobah prepričali in osvojili mnoge, ki dotlej niso bili pristaši stripa. Po slabih izkušnjah s Hollywoodom v devetdesetih je F. Miller prisegel, da nikoli več ne bo odstopil filmskih pravic za nobeno svoje delo, zlasti za Mesto greha. Toda Robert Rodriguez se ni pustil odgnati tako zlahka. Po neskončnem prepričevanju njegovega agenta, nato odvetnika in nazadnje Millerja samega, je napisal (kot sam meni, prevedel) scenarij po treh zgodbah tega stripa in povabil avtorja na neobvezno snemanje kratke uvodne sekvence v nekaj, kar bi lahko bilo film samo pod pogojem, če bo to dovolil Miller. Nastal je zdaj že legendarni uvodni prizor Stranka ima zmeraj prav (z Joshom Hartnettom in Marley Shelton), ki je Millerja prepričal, da je vredno poskusiti še enkrat. Tudi z njegovim predanim sodelovanjem. V filmu ga vidimo v prizoru z Marvom kot duhovnika v spovednici. Osnoven in bistven del nastajanja filma je bilo snemanje pred tako imenovanim zelenim zaslonom, kjer igralci igrajo v "praznem" prostoru. Vsak prizor posebej, celo zorni kot posnetka in postavitev igralca(ev) je zasnovan natančno po prizoru iz stripa, dialogi, pripoved (vsakega junaka posebej) so preneseni na filmski trak v sozvočju z literarno predlogo. Naknadna digitalna obdelava in dodelava prizora je črno bela z natanko določenimi barvnimi dodatki rdeče, rumene, zelene in najredkeje modre barve; scenografija je dobesedno skopo in grafično - stripovsko - zamišljena in nato dokončana digitalno v enaki maniri. Ustvarjalcem je največ preglavic povzročala bela barva krvi; nazadnje je "najboljše rezultate" dosegla fluorescentna rdeča tekočina, ki je pri končni obdelavi filmskega traku dala kontrastno belo barvo na platnu. Clive Owen o igranju pred "zelenim zaslonom": Mesto greha je bilo nekaj drugega kot taisti način dela pri velikih spektakularnih filmih hollywoodske produkcije, kjer moraš reagirati na stvari, ki jih ne vidiš. Mesto greha je nekaj zelo prizemljenega, realnega v smislu, da smo skušali ustvariti (zaigrati) prizore iz stripa, za katere smo dobili celo nekaj skopih rekvizitov. Najpomembnejše pri vsem pa je, da smo skušali zajeti vzdušje, ki ga ima sam strip na bralca, na nas same in s tem posredno na gledalca filma. Po malo težjem začetku, ko se ti zdi, da igraš v nekakšnem neprodušnem mehurčku, sem se temu načinu dela hitro privadil, saj ti da zadoščenje, ko vidiš, da si ujel tisto, kar sam občutiš, ko bereš ta strip, tisto, kar sem si sam predstavljal, ko sem bral tekst v črno belem grafičnem "okvirčku". Poleg zelenega zaslona pa je bilo pri produkciji poskrbljeno za vse, kar igralčevemu liku in krajevno časovnemu okviru daje prepoznaven pečat. Kostumografija Nine Proctor je popolna in domišljena do poslednje podrobnosti, avtomobili, ki jim Miller v stripu posveča veliko pozornost in vsi od prvega do zadnjega tudi časovno ustrezajo dogajanju, so bili skrb koordinatorja za transport Cecila Evansa. Najbolj ga je presenetil avto Rumenega izrodka (Yellow Bastard - Nick Stahl), saj je bil prepričan, da vozilo obstaja samo v Millerjevi domišljiji. "Ko pa smo se nekega večera zbrali jaz in moja dva pomočnika Ron Chambers in Bobby Sconce," pripoveduje Evans, "je slednji stopil k meni in rekel: 'Se spomniš avta, za katerega si bil prepričan, da obstaja samo v Millerjevi domišljiji? To je pravi bugatti.'" Pojma ni imel, kaj je bugatti, zato je s pomočjo strokovnjaka za vizualne učinke Alexa Toaderja poiskal avtomobil in ugotovila sta, da gre za bugatti atlantic '57 C in da so po enega izdelali leta 1936, 1937 in 1938. Ker gre za avtomobil veličastnega videza, so iskali njegove replike ter prišli do presenetljivega odkritja, da ima enega priljubljeni televizijski voditelj Jay Leno. Sprva so ga kar v oddaji pred kamerami nameravali vprašati, ali bi bil pripravljen posoditi svoj avto Rumenemu izrodku za nekaj snemalnih dni, pa so od te zamisli odstopili. Našli so še enega v Los Angelesu, toda cena za tri ali štiri snemalne dneve bi bila neskromnih 250.000 $, zato je Miller bugattija zamenjal s cadillacom '36 limo, ki je videti kot velik gangsterski avto iz starih "noir" kriminalk. Vanj so posadili Rumenega izrodka. Dwight vozi cadillaca '59 s pomično streho, Dallas vozi "malega" chevroleta '41, Wendy (v filmu) pa vozi porcheja spider, letnik '55, s pomično streho, čeprav v stripu sedi v starejši zverini (tam okoli leta 1946), toda vedno z registrsko tablico LEV 311, ki je poklon Millerjevi ljubljeni ženi Lynn E. Varley, ki ima rojstni dan 11. marca. JUNAKI STRIPA NA FILMU Clive Owen je Dwigt McCarthy, zagrizen zasebni preiskovalec in fotoreporter, mož, ki se kljub prizadevanju, da bi se ognil težavam, neprestano zapleta vanje. Po umoru si priskrbi nov obraz, toda svojega karakterja ne more spremeniti. Mesto greha ga znova potegne vase in tokrat se mu, njemu in ženskam, ki jih ljubi in občuduje in ki vladajo Staremu mestu, preda do bridkega konca. Owen je začel svojo igralsko pot v priljubljeni angleški tv nanizanki Chancer, nadaljeval pa je z opaznimi vlogami v filmih Vroom Beebana Kidrona, Close My Eyes in Century Stephena Poliakoffa, Bent Seana Mathiasa ter v priznanem Gosford Park Roberta Altmana. Gledalcem se je priljubil kot neuklonljiv zdravnik brez meja v Beyond Borders z Angelino Jolie ter pozneje v odličnem trilerju I'll Sleep When I'm Dead Mika Hodgesa in kot kralj Arhur v istoimenskem spektaklu v produkciji Jerryja Bruckheimerja. Za vlogo v Bližnjih odnosih (Closer) Mika Nicholsa je prejel zlati globus in bil nominiran za oskarja. Mickey Rourke je Marv, ki ga njegov oče, Frank Miller, opisuje takole: "Marv je rojen v napačnem stoletju. V kakšni starodavni bitki, kjer bi vihtel sekiro in z njo tolkel po glavah nasprotnikov ali v gladiatorski areni, bi se počutil kot doma. Toda čas ga je naplavil sem in zdaj. In kdorkoli je ubil žensko njegovih sanj, bo plačal. S krvjo." Mickey Rourke je z vlogo v erotični drami Devet tednov in pol ter kot zapiti kultni pisatelj Bukowski v drami Barfly Barbeta Schroederja dosegel svetovno slavo. Pozneje smo ga, med drugim, videli v trilerju Bele peščine Rogerja Donaldsona. Z Rodriguezom je že sodeloval v mehiško gangsterskem epu Bilo je nekoč v Mehiki. Ko je ta zatrdil Millerju, da pozna enega samega igralca, ki bi zmogel zaigrati Marva, in povedal, koga ima v mislih, je Miller odvrnil: "Tip iz Devet tednov in pol? Nemogoče." "Moraš se srečati z njim," je odgovoril Rodriguez. Imel je prav. Millerja je Rourke povsem prepričal in na snemanju, z masko, značilnim, preteče raskavim glasom in prepričljivo, skoraj avtentično igro, se ga je na trenutke... celo bal. Bruce Willis je John Hartigan, poslednji pošteni policaj v mestu, edini, ki je zaradi moralnih načel in suhljate enajstletnice Nancy Callahan pripravljen tvegati vse: svoj zakon, službo, čast, svobodo celo ponos. Je edini vitez v pravem pomenu besede v Mestu greha, sir Galahan v s krvjo oblitem, umazanem oklepu detektivske "uniforme". Ko je Rodriguez spoznal Hartiganov lik v stripu, je takoj pomislil na enega samega igralca: Bruca Willisa. "Še vedno hranim v svoji filmoteki vse nadaljevanke Dela na črno. Lik neresnega detektiva igra s komičnim prizvokom, toda zelo neposredno in v črno beli podobi je izjemen." Z vlogami v filmih Umri pokončno, pa v številnih trilerjih od Zadnjega skavta Tonyja Scotta do Tarantinovega Šunda je neštetokrat dokazal, da ima v sebi največ staromodnega moralno etičnega kodeksa časti Raymonda Chandlerja ali Elmoreja Leonarda. Willis je vlogo sprejel takoj in brez oklevanja, še preden si je do konca ogledal uvodni prizor Stranka ima zmeraj prav. Jamie King (White Chicks, Bulletproof Monk) je Goldie, Marvova ljubezen za eno noč in vse življenje. Lepa Jamie je s 14 leti že bila ena izmed vrhunskih newyorških modelov. Po udinjanju pri MTV kot voditeljica oddaje House of Style je odigrala opazne vloge v hollywoodskih uspešnicah Pearl Harbor, Blow in Slackers. Kmalu jo bomo videli v Alibiju in Pretty Persuasion z Jamesom Woodsom, pravkar pa je dokončala snemanje filma Two For the Money z Alom Pacinom in Rene Russo. Jessica Alba je Nancy Callahan pri 19 letih, ki iz enajstletne preplašene in suhljate deklice (odlično jo zaigra mlada Mackenzie Vega) odraste v prelepo in samozavestno dekle. F. Miller jo opisuje: "Nancy je edini pravi simbol Mesta greha, angel, ki se iznenada pojavi na najbolj umazanem kraju ob najbolj nepričakovanem času." Jessica je svoj igralski krst na velikem platnu opravila izvrstno, saj je zaigrala v uspešnici Honey. Poprej se je občinstvu predstavila v vodilni vlogi tv nanizanke Jamesa Camerona Dark Angel. Letos in prihodnje leto jo bomo videli v treh filmih, v Fantastic Four po Marvelovem stripu (Sue Storm/The Invisible Girl), v pustolovskem Into the Blue ob Paulu Walkerju in Beautiful Killer po Black Bullovih stripovskih serijah. Benicio Del Toro je Jackie Boy, skorumpirani in sadistični policaj, ki ga dekleta Starega mesta ubijejo in se zato zapletejo v krvavo vojno s policijo in mafijo. S prerezanim vratom, grlenim glasom in psihopatsko sarkastičnim odnosom zabrusi Dwightu, ko ga ta pelje na kraj, kjer se bo znebil njegovega trupla: "Jaz sem mogoče res mrtev, ti pa si v riti." Potem, ko se je Johnny Depp moral odpovedati vlogi zaradi drugih obveznosti, je Rodriguez brezpogojno izbral Del Tora ne le zaradi njegovih prej ustvarjenih likov, marveč tudi zaradi dolgih mastnih las, s katerimi se je pojavil na zadnji podelitvi oskarjev, ko je bil nominiran za vlogo v dramskem trilerju 12. GRAMOV. Za vlogo v Soderberghovih Prekupčevalcih je prejel oskarja in zlati globus ter celo vrsto nagrad od Združenja newyorških kritikov in ameriških igralcev do srebrnega medveda na berlinskem filmskem festivalu. Njegova prva vloga, s katero je opozoril nase, je bil lik Freda Fensterja v Osumljenih pet Briana Singerja, takoj za njo pa v Basquiatu Juliana Schnabla. Rosario Dawson je Gail, Dwightova velika in neizpeta ljubezen, bojevnica in valkira, voditeljica deklet Starega mesta in ženska, s katero ni dobro češenj zobati. Gail je edini lik v filmu, ki je razvit po več različnih likih iz stripa, in morda zaradi tega tudi najzahtevnejši. Sprva naj bi se pojavila samo kot obrobna oseba v Marvovi zgodbi Surovo slovo (The Hard Goodbye), toda Miller in Rodriguez sta jo nadgrajevala, dokler se ni razvila v osrednji ženski lik druge zgodbe in predmet poželenja glavnega junaka. Rosario Dawson smo pred kratkim videli v Stonovem Aleksandru. Nase je opozorila v drami 25th Hour ob Edwardu Nortonu in v nadaljevanju uspešnice Možje v črnem ob Willu Smithu. Trenutno končuje snemanje političnega trilerja The revolution. Debitirala je v kontroverzni socialni drami Mularija fotografa in režiserja Larryja Clarka. ZASEDBA VLOG: John Hartigan BRUCE WILLIS Junior/yellow bastard NICK STAHL Nancy JESSICA ALBA/MACKENZIE VEGA senator Roark POWERS BOOTHE Marv MICKEY ROURKE Kevin ELIJAH WOOD Goldie/Wendy JAMIE KING kardinal Roark RUTGER HAUER Lucille CARLA GUGINO Dwight McCarthy CLIVE OWEN Jackie Boy BENICIO DEL TORO Shellie BRITTANY MURPHY Gaul ROSARIO DAWSON Becky ALEXIS BLEDEL trgovski potnik JOSH HARTNET ženska v rdečem MARLEY SHELTON USTVARJALCI FILMA: režija FRANK MILLER, ROBERT RODRIGUEZ gostujoči režuiser QUENTIN TARANTINO scenarij FRANK MILLER, ROBERT RODRIGUEZ producenti ROBERT RODRIGUEZ, ELIZABETH AVELLAN, FRANK MILLER izvršni producenti BOB WEINSTEIN, HARVEY WEINSTEIN, BRAD WESTON, ANDREW RONA fotografija ROBERT RODRIGUEZ montaža ROBERT RODRIGUEZ glasba JOHN DEBNEY, GRAEME REVELL, ROBERT RODRIGUEZ žanr: akcija, krmi, triler Dolžina: 124 min, oznaka R http://www.sincitythemovie.com/ http://www.cenex.si/fivia/mestogreha/ MMV MIRAMAX/DIMENSION, All Rights Reserved © 2005 FIVIA Vojnik, Vse pravice pridržane Distribucija v Sloveniji: FIVIA - Vojnik MESTO GREHA Franka Millerja
Nazaj