Pozneje pripelje igra usode Potepuha mimo ulične prodajalke cvetja; malo iz usmiljenja in prijaznosti, malo pa tudi zato, ker mu je dekle všeč, odkupi od nje vse rože. A po spletu (ne)srečnih okoliščin ga dekle zamenja za milijonarja, ki prav tedaj vstopi v avto. Zdaj se lahko zgodbi hudomušno prepletata in zapletata, zaostrujeta in razrešujeta v bliskovitih komičnih obratih.
Slovenska kinoteka predstavlja LUČI VELEMESTA
(City Lights), ZDA, 1931, 81 minut, slovenski video-podnapisi
režija: Charles Chaplin
igrajo: Virginia Cherrill, Harry Myers, Charles Chaplin
Film bodo v živo spremljali člani Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod taktirko dirigenta Roberta Israela z izvirno Chaplinovo partituro, ki jo je leta 2004 restavriral Timothy Brock. Projekcija filma bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v ponedeljek, 10. decembra, ob 20. uri.
ROBERT ISRAEL
Robert Israel je dirigent, ki živi v Los Angelesu in Helsinkih, bil je protežiranec legendarnega ameriškega kinematografskega orglavca Gaylorda Carterja. Pri njem je tudi profesionalno debitiral, in to že pri sedemnajstih letih, komaj pol leta za tem, ko je končal formalni študij klavirja in orgel. Ameriški AMPAS (Academy of Motion Picture Arts and Sciences) je leta 2005 imenoval Israela za glasbenega direktorja. Za to priložnost je v Los Angelesu z velikim orkestrom in k restavrirani filmski kopiji izvajal izvirno partituro, ki sta jo William Axt in David Mendoza spisala za film Kinga Vidorja The Big Parade (1925). Septembra letos mu je Univerza v Stockholmu za posebno dejavnost podelila častni doktorski naziv doctor honoris causa. Omeniti je treba, da Robert Israel redno nastopa na festivalu, ki ga prireja Bing Theater (v Los Angeles County Museumu), sklada, orkestrira in dirigira tudi na snemanjih, predvsem za družbe oziroma projekte Warner Bros., Home Video, Turner Entertainment, Sony Pictures Entertainment, Walt Disney Studios, Flicker Alley in Kino International. V sodelovanju z ameriško Državno zvezo za varstvo filmske dediščine pa je Israel posnel tudi precej televizijskega gradiva, in to za priljubljeno serijo Biography in American Masters za TV- družbo PBS in mnogo drugega. Kevin Thomas, Los Angeles Times, ga imenuje tudi »Majestic«.
BIOGRAFIJA
Charles Spencer Chaplin se je rodil 16. aprila 1889 v Londonu. Starša sta bila nadarjena pevca in igralca. A zaradi prezgodnje očetove smrti in materine bolezni sta bila Charlie in njegov brat Sydney že kot otroka prisiljena poskrbeti sama zase. Zaradi podedovanih talentov sta se podala naravnost na oder. Charlie je svoj prvi profesionalni nastop doživel kot član mladostniške igralske skupine in si kot izjemen plesalec stepa bliskovito prislužil javno odobravanje. Pri približno štirinajstih se mu je ponudila priložnost za igranje v pravi odrski predstavi, »Sherlocku Holmesu«. Charlie je kariero nadaljeval kot vaudevillski komedijant in pot ga je z Fred Karno Repertoire Company leta 1910 prvič privedla v Združene države. Predvsem s skečem »Noč v angleški glasbeni dvorani« se je nemudoma priljubil ameriškemu občinstvu. Ko je igralska družina Fred Karno jeseni leta 1912 ponovno obiskala Združene države, so Chaplinu ponudili pogodbo za delo pri filmu. Ko je novembra leta 1913 opravil z vaudvillskimi obveznostmi, je končno privolil nastopiti pred kamerami; v svet filma je vstopil z Mackom Sennettom in Keystone Film Company, a bliskovit uspeh na platnu je spodbudil zanimanje druge producentov. Ko mu je leta 1915 potekla pogodba s Sennettom, je Chaplin prestopil k Essanay Company. Naslednje leto je povpraševanje po Charliju še naraslo in podpisal je pogodbo z Mutual Film Corporation.
Ko je leta 1917 potekel dogovor z Mutualom, se je Chaplin v želji po več svobode in lagodnosti pri ustvarjanju filmov odločil postati neodvisen producent. V začetku leta 1918 je Chaplin podpisal dogovor z First National Exhibitors’ Circuit, novo organizacijo, posebej ustanovljeno za prodajo njegovih filmov. Prvi film, narejen v okviru novega sporazuma, je bil Pasje življenje (A Dog's Life). Po filmu se je Chaplin posvetil turneji, namenjeni vojnim prizadevanjem, in po turneji je posnel film The Bond. Chaplinov naslednji komercialni podvig je bila produkcija komedije, ki je tematiko črpala v vojni. Puško na rame (Shoulder Arms) je začel igrati leta 1918 ob nadvse primernem času, in bil je pravcat potres pri blagajniškem izkupičku, močno pa je tudi pripomogel k Chaplinovi priljubljenosti. Sledila sta filma Pastirček (Sunnyside) in Dan veselja (A Day’s Pleasure), oba iz leta 1919.
Aprila istega leta se je Chaplin združil z Mary Pickford, Douglasom Fairbanksom in D.W. Griffithom in ustanovili so United Artists Corporation. A preden se je lahko posvetil delu pri United Artists, je moral Chaplin izpolniti svoje obveznosti do First National. Tako je v začetku leta 1921 predstavil mojstrsko delo na šestih kolutih, film Deček (The Kid), s katerim je na platno katapultiral eno izmed največjih otroških zvezd – Jackieja Coogana. Naslednje leto je ustvaril film Lenuhi (Leni razred; The Idle Class), v katerem je odigral dve vlogi.
Ker je potreboval oddih od filmskih aktivnosti, je Chaplin septembra 1921 odplul v Evropo. London, Paris, Berlin in druga glavna mesta kontinenta so ga sprejela nadvse bučno. Po dolgih počitnicah se je vrnil v Hollywood in začel aktivno sodelovati pri United Artists, kjer je ustvaril osem celovečercev. Parižanka (A Woman of Paris, 1923) je bil pogumen korak v Chaplinovi karieri. Po sedemdesetih filmih, v katerih je nastopil v vsakem prizoru, se je tokrat čez film le sprehodil kot statist. Film je romantična drama. Ni šlo za nenaden impulz, saj je Chaplin že dolgo hotel režirati resen film. Kljub temu, da si je Chaplin prizadeval ločevati delo in osebno življenje, sta se ta ob snemanju filma Zlata mrzlica (The Gold Rush, 1925) zapleteno in boleče pomešala. Za glavno igralko v filmu je ponovno odkril Lillito MacMurray, s katero je nekoč, kot otrokom, že delal. S Chaplinom sta se zapletla v ljubezensko razmerje in po šestih mesecih snemanja je bila Lillita noseča. Chaplin se je bil primoran poročiti. Cirkus (The Circus, 1928) je Chaplinu prinesel prvo nagrado Ameriške Akademije – takrat se še ni imenovala oskar –, ki jo je prejel na prvi prireditvi Akademije leta 1929. A vse do leta 1964 se je zdelo, da bi na film rajši pozabil. Razlog morda ni bil film sam, temveč neprijetne okoliščine ob nastajanju le tega. Produkcija filma je sovpadala bolečo in senzacionalno z ločitvijo z Lillito. V poznih šestdesetih letih je Chaplin film ponovno izdal z novo glasbeno spremljavo, ki jo je spisal sam. Luči velemesta (City Lights, 1931) je bil Chaplinov najtežji in najdaljši podvig. Film je delal dve leti in osem mesecev, snemanje je trajalo 190 dni. Kljub uveljavljenosti zvočnega filma, je Chaplin pogumno ignoriral govor in film izdelal kot nemega. Premiera filma je bila med najsijajnejšimi, kar jih pozna filmska zgodovina. Vsa trda prizadevanja in skrbi je odtehtal film, ki še danes velja za vrhunec Chaplinovega ustvarjanja.
Chaplin se je akutno posvečal družbenim in ekonomskim težavam novega časa. In ko se je v letih 1931 in 1932 odpravil na svetovno turnejo, so ga v Evropi zmotili porast nacionalizma in družbene posledice depresije. Leta 1931 je v nekem intervjuju rekel: »Brezposelnost je bistveno vprašanje ... Stroji naj bi pomagali človeštvu. Ne bi smeli pomeniti tragedije in človeka oropati dela.« Nastal je film Moderni časi (Modern Times, 1936). Leta 1940 se je odločil s slavo in humorjem, in s filmom Veliki diktator (The Great Dictator, 1940), zoperstaviti slavi in hudobiji diktatorja Hitlerja. Prvotna zamisel za film Gospod Verdoux (Monsieur Verdoux, 1947) je bila Orsona Wellsa, zamislil si je dramatiziran dokumentarec o legendarnem francoskem morilcu Henriju Désiréju Landruju. Chaplin je zamisel odkupil in med štiriletnim pisanjem scenarija se je moral, sicer srečno poročen z Oono O’Neill, ukvarjati z neprijetno tožbo o očetovstvu.
Ameriška paranoja, ki je spremljala Hladno vojno, je v poznih štiridesetih letih doživela vrhunec, in Chaplin, tujec z liberalnimi in humanističnimi nazori, je postal ena glavnih tarč političnih pregonov. Tako se je začelo Chaplinovo zadnje in najbolj nesrečno obdobje v Združenih državah, ki jih je moral zapustiti leta 1952.
Ne preseneča, da je takrat z izborom naslednje tematike za film namenoma iskal izhod iz neprijetne sodobne realnosti. Našel ga je v grenko-sladki nostalgiji o svetu svoje mladosti, filmu Odrske luči (Limelight, 1952). Z močnim podtonom nostalgije je poskušal Chaplin nadvse natančno prikazati London, ki se ga je spominjal izpred pol stoletja. Ko je z ladjo potoval na londonsko premiero filma, je Chaplin izvedel, da so mu, zaradi obtožb, ki so se nanašale na njegovo moralo in politične nazore, prepovedali ponoven vstop v Združene države. Chaplin se je z družino nastanil v Švici.
S filmom Kralj v New Yorku (A King in New York, 1957) je postal Chaplin prvi filmski ustvarjalec, ki se je upal, s satiro in posmehom, razkrinkati paranojo in politično nestrpnost, ki je prevzela Združene države.
Leta 1966 je za Universal Pictures ustvaril svoj zadnji film Grofica iz Hong Konga (A Countess from Hong Kong), njegov edini barvni film, v katerem nastopita Sophia Loren in Marlon Brando. Chaplin je bil mnogostranska osebnost, saj je poleg ustvarjanja filmov pisal tudi knjige in glasbo in se ukvarjal s športom. Napisal je vsaj štiri knjige: My Trip Abroad, A Comedian Sees the World, My Autobiography in My Life in Pictures. Četudi samouk, je bil izurjen glasbenik, ki je spretno in lahkotno igral več inštrumentov. Bil je skladatelj, napisal in izdal je številne pesmi.
Charles Chaplin je eden redkih komedijantov, ki ni le financiral in produciral vseh svojih filmov (izjema je Grofica iz Hong Konga), temveč je zanje tudi spisal scenarije, v njih je igral, jih režiral in skladal glasbeno spremljavo. Umrl je na božični dan leta 1977.
LUČI VELEMEST/CITY LIGHTS v nekaj vrsticah
V času, ko se je obdobje nemega filma že končalo, ko je bil zvočni film v svojem največjem vzponu … V času, ko so filmski junaki že govorili, v teh zlatih letih ameriške filmske industrije se je en sam človek uprl sistemu. Uprl se je vsemu, k čemur so stremeli mnogi, uprl modernizaciji in ni popustil pritiskom hollywoodskih producentov. Ustvaril je mnoge filmske mojstrovine in ime mu je bilo Charles Chaplin. Kralj filmske komedije je leta 1931 ustvaril film, za katerega je sam napisal tudi glasbo. Luči velemesta pomenijo njegov prvi korak v svet zvočnega filma; pomenijo neverjetno sintezo, mojstrovino brez primere. Film, v katerem so zvočni učinki in govor posneti vnaprej, glasbena orkestracija pa se izvaja v živo.
TEMA FILMA
Podobno kakor drugi Chaplinovi filmi, tudi Luči velemesta kritično obravnavajo socialno okolje, v katerem so nastale. Film osvetljuje globok prepad med bogatimi in revnimi, prikazuje tisti del ameriške zgodovine, na katerega ni mogoče biti ponosen. Toda, ker je to Charles Chaplin, je uro in pol zabave zagotovljene. Chaplin prikazuje ameriško recesijo skozi oči komedije. Na tisti njemu lastni iskrivi in nagajivi, hudomušni način. Na trenutke oster kot bič, takoj zatem spet veder in sprošča. Srečen konec? Obvezen!
ZAPLET
Chaplinov prvi film, v katerem je mogoče slišati njegov glas, sledi dvema vzporednima zgodbama. Opiše nam zgodbi dveh malih ljudi v velikem mestu, krutem in pokvarjenem svetu kapitala. Zgodbi, se z njemu lastno virtuoznostjo prepleteta, odvijeta vsaka v svojo smer in nato ponovno združita v srečnem koncu … Prva je zgodba o Potepuhu, ki neke noči reši življenje na mrtvo pijanemu ekscentričnemu milijonarju. Ta mu v zahvalo obljubi vse, kar mu lahko. Obljubi mu zemeljske dobrine, prijaznost, vpelje ga v nov svet ,… do naslednjega jutra, ko se ga ne spomni več. In ponovno srečanje med Potepuhom in milijonarjem je tako seveda obsojeno na humorja polne trenutke. Druga zgodba je zgodba o slepem dekletu, ulični prodajalki vijolic. Tam ob tistem parku sedi vsako jutro in upa… Nekega dne, prav na dan, ko jo bo stanodajalec zaradi neplačane najemnine postavil na cesto, prinese mimo Potepuha. Iz usmiljenja, prijaznosti, malo pa tudi zato, ker mu je dekle všeč, kupi od nje rože. A po spletu (ne)srečnih okoliščin ga dekle zamenja za milijonarja. Zdaj se zgodbi lahko hudomušno prepletata in zapletata, zaostrujeta in razrešujeta v bliskovitih komičnih obratih. Poleg Chaplinovih že tradicionalnih in samo njemu lastnih gegov, ponuja film Luči velemesta tudi povsem nov tip humorja. Tistega, ki ga je Chaplin razvijal še naprej in ponovno predstavil v Modernih časih (1936) ali Velikem diktatorju (1940). Humor, ki izhaja iz pripovedi same, in ne samo bliskovitih situacijskih obratov.
LUČI VELEMESTA
Snemanje filma Luči velemesta, prvega filma, ki ga je Chaplin posnel, ko je že nastopila doba zvočnega filma, se je izkazalo za težavno. Chaplin se je zavedal, da je snov filma namenjena nememu mediju, in rekel je: »Delal sem tako trdo, da sem zapadel v nevrotično stanje in zahteval le popolnost.« Zaradi eksperimentiranja in nenehnega ponavljanja posnetkov se je snemanje zavleklo za 534 plačanih delovnih dni, izmed katerih je bilo le 166 dni dejanskega snemanja (izvemo v zanimivem dokumentarcu The Unknown Chaplin zgodovinarjev Kevina Brownlowa in Davida Gilla).
Vodstvo studia United Artists, tudi Joseph Schenck, je bilo do filma ravnodušno. Zamisel o nemem filmu je v letu 1931 zbujala dvom in pri glavnih verigah držo »počakajmo in videli bomo«. Zato se je Chaplin zatem, ko je že porabil dva milijona dolarjev svojega denarja za produkcijo nemega filma, odločil, da bo v posebnem angažmaju potujočih predstav sam poskrbel tudi za predvajanje filma. Do posebnih angažmajev je v preteklosti prihajalo zaradi prestiža ali dobička, pri Lučeh velemesta iz nuje. Chaplin je najel George M. Cohan Theatre v New Yorku in ga oskrbel s svojim vodstvom in zaposlenimi. Čeprav glavni lastnik delnic ene izmed velikih hollywoodskih filmskih distribucijskih družb, je Chaplin, neodvisni producent, še vedno s svojim denarjem financiral produkcijo in zdaj tudi sam nadzoroval distribucijo in prikazovanje. Celo še bolj je razočaral razvpito šibak oglaševalski oddelek UA. Ko se je Chaplin prepričal, da je njegov distributer opustil promocijo, je iz žepa privlekel 30 000 dolarjev in objavil svoje reklame.
Izčrpan od dela in skrbi je Chaplin prespal premierno prikazovanje filma 6. februarja 1931 in tako zamudil vrste za vstopnice, ki so se vile po ulicah okrog kinematografa. Film Luči velemesta se je dvanajst tednov donosno vrtel v Cohan Theatre in le tam prinesel več kakor 500 000 dolarjev dobička. Uspeh se je ponovil na potujočih predstavah v Los Angelesu, in šlo je za edini uspeh nemega filma v tistem času. Pri reviji Time so zapisali, da bo Charlie Chaplin »posloval še, ko bo zvočne filme zamenjala televizija.« (J. A. Aberdeen)
Intimna partitura potepuha - intervju s Timothyjem Brockom
Tisti dan, ko sem zaključil z aktualnim filmom Luči velemesta, sem začutil veliko olajšanje. Po dveh letih skrbi se je zdelo videti zaključek filma kot preteči ciljno črto maratona. Ponavadi grem po vsakem dokončanem filmu v posteljo za dan ali dva, da si spočijem živce, toda tokrat je bila pred menoj še ena naloga – skladanje glasbe in njena sinhronizacija k filmu.
Charlie Chaplin, Woman´s Home Companion, 1932
Charlot peintre, Charlot dentiste, Charlot ballerino: Chaplinova neverjetna vsestranskost v kinematografiji skorajda odseva francoske in italijanske verzije naslovov njegovih zgodnjih »Keystone« komedij: Chaplin kot scenarist, režiser, igralec, producent, Chaplin kot koreograf in, ne nazadnje, Chaplin kot glasbenik in skladatelj. Po priredbi in izvedbi partiture za Moderne čase, Cirkus, Pasje življenje, Puško na rame in Romarja ter končnim “poliranjem” svojega dela v Plačilnem dnevu in Lučeh velemesta se bo Timothy Brock lotil nove priredbe za Parižanko.
Na področju nemega filma imate veliko izkušenj s skladanjem in restavriranjem partitur. Ali nam lahko na kratko poveste kaj o vaših prejšnjih skladbah in restavriranih partiturah ter še posebej, kako ste prišli v stik s Chaplinovo družino?
Dolga leta sem kot gostujoči dirigent vodil losangeleški komorni orkester, dokler mi ni leta 1998 Hanna Kennedy (LACO) predlagala, da bi restavriral partituro za Luči velemesta za njihovo letno prireditev nemega filma. Ko sem odpotoval v Pariz, da bi videl originalne rokopise, so Chaplinovi od LACO odkupili mojo pogodbo in od tedaj delam za njih. Pred tem sem od leta 1985 skladal in restavriral originalne partiture nemih filmov. Partitura za Luči velemesta je bila prva, ki sem jo restavriral za Chaplinove.
Zakaj nova verzija partiture Luči velemesta?
S Chaplinovimi smo se odločili, da v celoti restavriramo partituro filma Luči velemesta, saj smo se s tem želeli približati partituri, kot si jo je zamislil Charlie Chaplin. Restavriranje partiture je zelo natančna in svojevrstna znanost, in pri tej partituri smo čutili, da potrebuje še posebno pozornost. Ob stoletnici Charlija Chaplina, leta 1989, je bila pripravljena verzija za živo spremljavo, ki pa se je izkazala bolj kot simfonični aranžma dostopnega gradiva in ne kot priredba originalne partiture. Naj bo veliko število glasbenikov še tako navdušujoče in s tem tudi vpliv zvoka, ki ga simfonični orkester daje nememu filmu, je partitura, ki jo je napisal Chaplin, vseeno napisana za nič več kot 34 izvajalcev. Pravzaprav je bila napisana za plesni orkester velikosti Aba Lymana, za katerega je Chaplin napisal številne starejše skladbe. Orkester je bil sestavljen iz manjše skupine godal in pihal, treh trobent, dveh pozavn, tube, bendža, harfe, klavirja in bobnov. Chaplin je poznal to postavitev in je zanjo znal pisati. Luči velemesta je zelo intimen film in glasba naj bi to odražala. Prva izdaja leta 1989 je bila mišljena kot aranžma, narejen za velik orkester, in posledično imamo preveliko maso zvoka. Po drugi strani pa je bilo na žalost izpuščenih ogromno zapletenih in pomembnih prehodov iz originalne partiture v skoraj vsakem posnetku, ki ga je napisal in posnel Chaplin.
Poleg tega sem želel opisati kar največ kočljivih notnih ornamentacij in druge posebnosti hollywoodskega glasbenika tridesetih let prejšnjega stoletja. Aranžma iz leta 1989 je zavoljo jasnosti izpustil večino odtenkov, ki so značilni za tisto obdobje. Ob mnogih priložnostih, ko sem dirigiral Chaplinovo glasbo, sem vedno imel to prijetno dolžnost, da sem prosil klarinetiste, naj igrajo z močnim vibratom, vibrafoniste, naj ojačajo hitrost ventilatorčkov do maksimuma, da sem zalagal tolkaliste z vrsto »american choke« cimbal (te je zelo težko najti v Evropi), česar po 11. septembru nisem mogel več, da sem prosil igralce tube, naj namesto tub igrajo »sousaphone«. Ti in mnogi drugi pristopi so nujno potrebni za natančno izvajanje Chaplinovih partitur, in partitura za Luči velemesta je morala odsevati in podpirati takšna prizadevanja. Po enem letu sem končal z obnovo zadnje izdaje, za katero upam, da zaokroži večino tistega, kar je Chaplin spisal in slišal v studiu.
Ali ste glede števila glasbenikov morali narediti kakšne spremembe?
Da, v Chaplinovi partituri sem zaradi praktičnih razlogov moral narediti eno spremembo. Chaplin je najemal tri pihalce, ki so morali pokriti dvanajst različnih pihal. Na primer: prvi pihalec je moral prinesti na vsako vajo pet inštrumentov, in sicer: B klarinet, altovski klarinet, sopranski saksofon, altovski saksofon in baritonski saksofon. Za vsak posnetek (posneli so ga brez prekinitev) je moral glasbenik imeti okrog vratu dva saksofona, v naročju oba klarineta in baritonski saksofon na strani, vse pri roki, da je lahko pograbil inštrument v treh ali štirih sekundah in pravočasno odigral prihajajočo pasažo. Prav neverjetno je, ko slediš njegovi vrstici in si skušaš predstavljati, kako hitro je moral zamenjati inštrument v popolni tišini.
V sodobnem orkestru je skoraj nemogoče najti glasbenika, ki bi znal igrati učinkovito, zato sem priredil običajen orkestrski pihalni aranžma za flavto, oboo, dva klarineta in fagot ter dodal ločene saksofoniste za dopolnitev ostalih delov. To je edina sprememba, ki sem jo bil prisiljen narediti. Toda to ne vpliva na zvok, samo na praktičnost izvajanja.
S kakšnimi izzivi se je Chaplin soočal, ko je prešel od skladatelja skladb do filmskega skladatelja?
Pred Lučmi velemesta je Chaplina vedno zanimala glasba za filme, v katerih se je pojavljal, čeprav so bile njegove skladateljske izkušnje omejene na pisanje pesmi in plesnih točk. Nato je napredoval in sodeloval pri izbiranju partitur za vsa njegova pojavljanja v filmih, na primer v Parižanki s Fredrickom Stahlbergom ali s Karli Elinor v Zlati mrzlici, toda Luči velemesta je njegova prva samostojno zložena partitura za celoten film; ogromen izziv za katerega koli mladega skladatelja. Ne pozabite, da je tisto, kar so ljudje vedeli o Chaplinovi glasbi obsegalo samo nekaj notnih zapisov in nekaj Brunswickovih posnetkov. Pritisk skladanja 82-minutne partiture, ki jo bo naenkrat slišalo milijon ljudi po celem svetu, je moral biti več kot ogromen. Chaplinovi dnevi z družbo Karno so ga naučili veliko o tem, kako glasba služi komediji, in iz teh izkušenj ter njegovega hotenja po glasbi sofisticiranega gentlemana, glasbi, ki je bila smiselno nasprotna situaciji, je dejansko zrasla velika mera občutka za humor. To so bile arije fines in očarljivosti.
Chaplin je dolge in marljive ure delal partituro za Luči velemesta, in ker naj bi bil film konec koncev brez zvočnih dialogov, se je zavedal dejstva, da mora glasba preseči vsa pričakovanja, ki naj bi jih tipični soundtrack dosegel. Partitura za Luči velemesta ni v nobenem pogledu značilna za tisto obdobje. Ne zamenja dialoga v zvočnem filmu, ampak naredi to, da dialog sploh nima uporabnosti. Dialog s to glasbo ne bi bil samo odveč, ampak tudi kontraproduktiven.
Glede na dnevna produktivna poročila za Luči velemesta Chaplin igra vlogo pri skladanju in snemanju …
Absolutno. Dolge noči je preživel s svojim aranžerjem Arthurjem Johnstonom, ko sta ne samo skladala, ampak sta se ukvarjala tudi z orkestracijo, pri kateri je Chaplin prvič sodeloval. Njegove kompozicijske metode, kot jih verjetno do danes vsi že poznamo, vključujejo »muzikalnega partnerja«, ki je delal transkripcije bodisi na klavirju bodisi na violini. Tako je, sede poleg Johnstona na klavirju, orkestriral vsak prehod, ki ga je imel v glavi. Na žalost opazka, da se moramo jaz in kolegi soočati z dejstvom, da je Chaplin s preprostim la-la odpel svojo glasbo aranžerju, ni samo vredna obsojanja, ampak je v celoti nepravilna. Pri svojem muzikalnem izražanju je bil tako pikolovski kot pri režijskih rezultatih. V originalnih rokopisih so številne strani zavrnjene glasbe, za katero je domneval, da ni vredna končnih rezov. Iz teh dokumentov je jasno razvidno, da Chaplin ni samo vedel, kaj mora imeti kompozicija za popolno glasbo v scenah, ampak je objektivno izločil vse, kar bi sicer običajen režiser uporabil. Zato je vsaka nota v partituri popolnoma na mestu.
Luči velemesta je bil zmagovalen film – kako je Chaplin po takem dosežku razvijal svoje partiture skozi leta?
Chaplinov naslednji film Moderni časi je bil napisan leta 1935 in 1936. Takrat je naredil ogromen skok od majhnega orkestra do simfonične glasbe. To je v bistvu največji glasbeni preskok med katerimakoli njegovima filmoma. Za razliko od Luči velemesta in njegovega intimnega portreta je Moderni časi zahteval večjo mero silovitih glasbenikov; orkester sedemdesetih ljudi. To ne pomeni, da je opustil vokal, ki je bil njegov podpis. Raje je združil tisto, kar je znal kot skladatelj za posameznike, istočasno pa je odkrival simfonični svet. Tako kot je Brahms znal napisati obširne simfonične stvaritve z dolgimi vmesnimi godalnimi vložki komorne zasedbe, je Chaplin vzel svojo neizbrisno karakteristično glasbo in jo »naščuval« proti simfoničnemu stroju.
Torej je moral Chaplin prestati preobrazbo iz komponiranja za plesni bend do simfoničnega komponiranja v zelo kratkem času. Za partituro Modernih časov je porabil več časa kot za katerokoli drugo prej ali kasneje. Po Modernih časih je njegov simfonični zvok zacvetel zelo učinkovito. Veliki diktator, ponovni izvod Zlate mrzlice leta 1942, Gospod Verdoux in Odrske luči so izjemno siloviti. Do The Chaplin Revue leta 1959 se je primerno vračal k manjšim orkestrom za ogrodje pri spremljavi ponovnih izdaj njegovih zgodnjih filmov.
Chaplinovi liki »po potepuhu« nosijo v sebi isti boj, ki je bil pred tem bolj izražen kot »potepuh proti nasprotnikom«. Ali glasba odseva to napetost, in če jo, kako?
Vsem Chaplinovim filmom je skupen poseben zvok, ki ga lahko izrazi samo on: sredi izmišljenih velikih skupinskih pohodov v Velikem diktatorju se nekje spodaj vedno skriva brivec, v temačnih nazorih ubijalskega Bluebearda. Gospod Verdoux je zgodba o preprosti družini, ki so jo nepravično odrinili vstran, in za dobro osvetljenim šotorom slavnega umetnika, obujenega v Odrskih lučeh, se skriva osamljen mož v garderobi. Vsak Chaplinov film zahteva Chaplinovo partituro, saj je bil on tisti, ki je v prvi vrsti razumel »karakter«, in vsak del skladbe vsebuje nasprotujočo si pozicijo »velikega« nasproti »majhnim«, kot je pokazal s partituro v Modernih časih.
Lahko torej domnevamo, da bo obnovitev tega, kar ste poimenovali »intimni karakter« partiture Luči velemesta, prispevala k boljši razpoznavnosti potepuha, ki je prisoten v vseh Chaplinovih filmih po Lučeh velemesta?
Po letu 1936 je Chaplin opustil kostum potepuha, vendar pa je glasbeno njegova prisotnost ostala, in mislim da je to tudi eden izmed razlogov, zakaj je napisal toliko ponovnih izdaj svojih zgodnjih filmov, saj je glasbeno še vedno verjel v ta karakter. Mislim, da je bil Chaplinov namen, da vedno naslika podobo enega moškega sredi neke vrste kaosa in da ohrani to idejo v svojih naslednjih filmih. Ni važno, ali je bil Žid sredi vojne ali napreden, a obubožan kralj v Ameriki v času rdeče grožnje, glasbeno se je identificiral s stališčem outsiderja. Mislim, da je Luči velemesta začetek ne le Chaplina kot skladatelja, ampak tudi njegove glasbene identitete. In od tistega trenutka se je njegov avtoportret razvil do konca.
Na koncu kariere se Chaplin na neki način v celoti vrne nazaj k pisanju pesmi …
Ja, ironično, res je. Na koncu je veliko svojega časa vložil v pisanje pesmi kot tudi v pisanje besedil za svoje filmske napeve in jih nato izdajal kot pesmi. Mislim, da je to res čudovito. Če Chaplina svet sploh pozna kot skladatelja, je to zaradi njegovih pesmi, ki so res čudovite.
Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v sodelovanju s Cankarjevim domom.
Slovenska kinoteka predstavlja LUČI VELEMESTA
(City Lights), ZDA, 1931, 81 minut, slovenski video-podnapisi
režija: Charles Chaplin
igrajo: Virginia Cherrill, Harry Myers, Charles Chaplin
Film bodo v živo spremljali člani Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod taktirko dirigenta Roberta Israela z izvirno Chaplinovo partituro, ki jo je leta 2004 restavriral Timothy Brock. Projekcija filma bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v ponedeljek, 10. decembra, ob 20. uri.
ROBERT ISRAEL
Robert Israel je dirigent, ki živi v Los Angelesu in Helsinkih, bil je protežiranec legendarnega ameriškega kinematografskega orglavca Gaylorda Carterja. Pri njem je tudi profesionalno debitiral, in to že pri sedemnajstih letih, komaj pol leta za tem, ko je končal formalni študij klavirja in orgel. Ameriški AMPAS (Academy of Motion Picture Arts and Sciences) je leta 2005 imenoval Israela za glasbenega direktorja. Za to priložnost je v Los Angelesu z velikim orkestrom in k restavrirani filmski kopiji izvajal izvirno partituro, ki sta jo William Axt in David Mendoza spisala za film Kinga Vidorja The Big Parade (1925). Septembra letos mu je Univerza v Stockholmu za posebno dejavnost podelila častni doktorski naziv doctor honoris causa. Omeniti je treba, da Robert Israel redno nastopa na festivalu, ki ga prireja Bing Theater (v Los Angeles County Museumu), sklada, orkestrira in dirigira tudi na snemanjih, predvsem za družbe oziroma projekte Warner Bros., Home Video, Turner Entertainment, Sony Pictures Entertainment, Walt Disney Studios, Flicker Alley in Kino International. V sodelovanju z ameriško Državno zvezo za varstvo filmske dediščine pa je Israel posnel tudi precej televizijskega gradiva, in to za priljubljeno serijo Biography in American Masters za TV- družbo PBS in mnogo drugega. Kevin Thomas, Los Angeles Times, ga imenuje tudi »Majestic«.
BIOGRAFIJA
Charles Spencer Chaplin se je rodil 16. aprila 1889 v Londonu. Starša sta bila nadarjena pevca in igralca. A zaradi prezgodnje očetove smrti in materine bolezni sta bila Charlie in njegov brat Sydney že kot otroka prisiljena poskrbeti sama zase. Zaradi podedovanih talentov sta se podala naravnost na oder. Charlie je svoj prvi profesionalni nastop doživel kot član mladostniške igralske skupine in si kot izjemen plesalec stepa bliskovito prislužil javno odobravanje. Pri približno štirinajstih se mu je ponudila priložnost za igranje v pravi odrski predstavi, »Sherlocku Holmesu«. Charlie je kariero nadaljeval kot vaudevillski komedijant in pot ga je z Fred Karno Repertoire Company leta 1910 prvič privedla v Združene države. Predvsem s skečem »Noč v angleški glasbeni dvorani« se je nemudoma priljubil ameriškemu občinstvu. Ko je igralska družina Fred Karno jeseni leta 1912 ponovno obiskala Združene države, so Chaplinu ponudili pogodbo za delo pri filmu. Ko je novembra leta 1913 opravil z vaudvillskimi obveznostmi, je končno privolil nastopiti pred kamerami; v svet filma je vstopil z Mackom Sennettom in Keystone Film Company, a bliskovit uspeh na platnu je spodbudil zanimanje druge producentov. Ko mu je leta 1915 potekla pogodba s Sennettom, je Chaplin prestopil k Essanay Company. Naslednje leto je povpraševanje po Charliju še naraslo in podpisal je pogodbo z Mutual Film Corporation.
Ko je leta 1917 potekel dogovor z Mutualom, se je Chaplin v želji po več svobode in lagodnosti pri ustvarjanju filmov odločil postati neodvisen producent. V začetku leta 1918 je Chaplin podpisal dogovor z First National Exhibitors’ Circuit, novo organizacijo, posebej ustanovljeno za prodajo njegovih filmov. Prvi film, narejen v okviru novega sporazuma, je bil Pasje življenje (A Dog's Life). Po filmu se je Chaplin posvetil turneji, namenjeni vojnim prizadevanjem, in po turneji je posnel film The Bond. Chaplinov naslednji komercialni podvig je bila produkcija komedije, ki je tematiko črpala v vojni. Puško na rame (Shoulder Arms) je začel igrati leta 1918 ob nadvse primernem času, in bil je pravcat potres pri blagajniškem izkupičku, močno pa je tudi pripomogel k Chaplinovi priljubljenosti. Sledila sta filma Pastirček (Sunnyside) in Dan veselja (A Day’s Pleasure), oba iz leta 1919.
Aprila istega leta se je Chaplin združil z Mary Pickford, Douglasom Fairbanksom in D.W. Griffithom in ustanovili so United Artists Corporation. A preden se je lahko posvetil delu pri United Artists, je moral Chaplin izpolniti svoje obveznosti do First National. Tako je v začetku leta 1921 predstavil mojstrsko delo na šestih kolutih, film Deček (The Kid), s katerim je na platno katapultiral eno izmed največjih otroških zvezd – Jackieja Coogana. Naslednje leto je ustvaril film Lenuhi (Leni razred; The Idle Class), v katerem je odigral dve vlogi.
Ker je potreboval oddih od filmskih aktivnosti, je Chaplin septembra 1921 odplul v Evropo. London, Paris, Berlin in druga glavna mesta kontinenta so ga sprejela nadvse bučno. Po dolgih počitnicah se je vrnil v Hollywood in začel aktivno sodelovati pri United Artists, kjer je ustvaril osem celovečercev. Parižanka (A Woman of Paris, 1923) je bil pogumen korak v Chaplinovi karieri. Po sedemdesetih filmih, v katerih je nastopil v vsakem prizoru, se je tokrat čez film le sprehodil kot statist. Film je romantična drama. Ni šlo za nenaden impulz, saj je Chaplin že dolgo hotel režirati resen film. Kljub temu, da si je Chaplin prizadeval ločevati delo in osebno življenje, sta se ta ob snemanju filma Zlata mrzlica (The Gold Rush, 1925) zapleteno in boleče pomešala. Za glavno igralko v filmu je ponovno odkril Lillito MacMurray, s katero je nekoč, kot otrokom, že delal. S Chaplinom sta se zapletla v ljubezensko razmerje in po šestih mesecih snemanja je bila Lillita noseča. Chaplin se je bil primoran poročiti. Cirkus (The Circus, 1928) je Chaplinu prinesel prvo nagrado Ameriške Akademije – takrat se še ni imenovala oskar –, ki jo je prejel na prvi prireditvi Akademije leta 1929. A vse do leta 1964 se je zdelo, da bi na film rajši pozabil. Razlog morda ni bil film sam, temveč neprijetne okoliščine ob nastajanju le tega. Produkcija filma je sovpadala bolečo in senzacionalno z ločitvijo z Lillito. V poznih šestdesetih letih je Chaplin film ponovno izdal z novo glasbeno spremljavo, ki jo je spisal sam. Luči velemesta (City Lights, 1931) je bil Chaplinov najtežji in najdaljši podvig. Film je delal dve leti in osem mesecev, snemanje je trajalo 190 dni. Kljub uveljavljenosti zvočnega filma, je Chaplin pogumno ignoriral govor in film izdelal kot nemega. Premiera filma je bila med najsijajnejšimi, kar jih pozna filmska zgodovina. Vsa trda prizadevanja in skrbi je odtehtal film, ki še danes velja za vrhunec Chaplinovega ustvarjanja.
Chaplin se je akutno posvečal družbenim in ekonomskim težavam novega časa. In ko se je v letih 1931 in 1932 odpravil na svetovno turnejo, so ga v Evropi zmotili porast nacionalizma in družbene posledice depresije. Leta 1931 je v nekem intervjuju rekel: »Brezposelnost je bistveno vprašanje ... Stroji naj bi pomagali človeštvu. Ne bi smeli pomeniti tragedije in človeka oropati dela.« Nastal je film Moderni časi (Modern Times, 1936). Leta 1940 se je odločil s slavo in humorjem, in s filmom Veliki diktator (The Great Dictator, 1940), zoperstaviti slavi in hudobiji diktatorja Hitlerja. Prvotna zamisel za film Gospod Verdoux (Monsieur Verdoux, 1947) je bila Orsona Wellsa, zamislil si je dramatiziran dokumentarec o legendarnem francoskem morilcu Henriju Désiréju Landruju. Chaplin je zamisel odkupil in med štiriletnim pisanjem scenarija se je moral, sicer srečno poročen z Oono O’Neill, ukvarjati z neprijetno tožbo o očetovstvu.
Ameriška paranoja, ki je spremljala Hladno vojno, je v poznih štiridesetih letih doživela vrhunec, in Chaplin, tujec z liberalnimi in humanističnimi nazori, je postal ena glavnih tarč političnih pregonov. Tako se je začelo Chaplinovo zadnje in najbolj nesrečno obdobje v Združenih državah, ki jih je moral zapustiti leta 1952.
Ne preseneča, da je takrat z izborom naslednje tematike za film namenoma iskal izhod iz neprijetne sodobne realnosti. Našel ga je v grenko-sladki nostalgiji o svetu svoje mladosti, filmu Odrske luči (Limelight, 1952). Z močnim podtonom nostalgije je poskušal Chaplin nadvse natančno prikazati London, ki se ga je spominjal izpred pol stoletja. Ko je z ladjo potoval na londonsko premiero filma, je Chaplin izvedel, da so mu, zaradi obtožb, ki so se nanašale na njegovo moralo in politične nazore, prepovedali ponoven vstop v Združene države. Chaplin se je z družino nastanil v Švici.
S filmom Kralj v New Yorku (A King in New York, 1957) je postal Chaplin prvi filmski ustvarjalec, ki se je upal, s satiro in posmehom, razkrinkati paranojo in politično nestrpnost, ki je prevzela Združene države.
Leta 1966 je za Universal Pictures ustvaril svoj zadnji film Grofica iz Hong Konga (A Countess from Hong Kong), njegov edini barvni film, v katerem nastopita Sophia Loren in Marlon Brando. Chaplin je bil mnogostranska osebnost, saj je poleg ustvarjanja filmov pisal tudi knjige in glasbo in se ukvarjal s športom. Napisal je vsaj štiri knjige: My Trip Abroad, A Comedian Sees the World, My Autobiography in My Life in Pictures. Četudi samouk, je bil izurjen glasbenik, ki je spretno in lahkotno igral več inštrumentov. Bil je skladatelj, napisal in izdal je številne pesmi.
Charles Chaplin je eden redkih komedijantov, ki ni le financiral in produciral vseh svojih filmov (izjema je Grofica iz Hong Konga), temveč je zanje tudi spisal scenarije, v njih je igral, jih režiral in skladal glasbeno spremljavo. Umrl je na božični dan leta 1977.
LUČI VELEMEST/CITY LIGHTS v nekaj vrsticah
V času, ko se je obdobje nemega filma že končalo, ko je bil zvočni film v svojem največjem vzponu … V času, ko so filmski junaki že govorili, v teh zlatih letih ameriške filmske industrije se je en sam človek uprl sistemu. Uprl se je vsemu, k čemur so stremeli mnogi, uprl modernizaciji in ni popustil pritiskom hollywoodskih producentov. Ustvaril je mnoge filmske mojstrovine in ime mu je bilo Charles Chaplin. Kralj filmske komedije je leta 1931 ustvaril film, za katerega je sam napisal tudi glasbo. Luči velemesta pomenijo njegov prvi korak v svet zvočnega filma; pomenijo neverjetno sintezo, mojstrovino brez primere. Film, v katerem so zvočni učinki in govor posneti vnaprej, glasbena orkestracija pa se izvaja v živo.
TEMA FILMA
Podobno kakor drugi Chaplinovi filmi, tudi Luči velemesta kritično obravnavajo socialno okolje, v katerem so nastale. Film osvetljuje globok prepad med bogatimi in revnimi, prikazuje tisti del ameriške zgodovine, na katerega ni mogoče biti ponosen. Toda, ker je to Charles Chaplin, je uro in pol zabave zagotovljene. Chaplin prikazuje ameriško recesijo skozi oči komedije. Na tisti njemu lastni iskrivi in nagajivi, hudomušni način. Na trenutke oster kot bič, takoj zatem spet veder in sprošča. Srečen konec? Obvezen!
ZAPLET
Chaplinov prvi film, v katerem je mogoče slišati njegov glas, sledi dvema vzporednima zgodbama. Opiše nam zgodbi dveh malih ljudi v velikem mestu, krutem in pokvarjenem svetu kapitala. Zgodbi, se z njemu lastno virtuoznostjo prepleteta, odvijeta vsaka v svojo smer in nato ponovno združita v srečnem koncu … Prva je zgodba o Potepuhu, ki neke noči reši življenje na mrtvo pijanemu ekscentričnemu milijonarju. Ta mu v zahvalo obljubi vse, kar mu lahko. Obljubi mu zemeljske dobrine, prijaznost, vpelje ga v nov svet ,… do naslednjega jutra, ko se ga ne spomni več. In ponovno srečanje med Potepuhom in milijonarjem je tako seveda obsojeno na humorja polne trenutke. Druga zgodba je zgodba o slepem dekletu, ulični prodajalki vijolic. Tam ob tistem parku sedi vsako jutro in upa… Nekega dne, prav na dan, ko jo bo stanodajalec zaradi neplačane najemnine postavil na cesto, prinese mimo Potepuha. Iz usmiljenja, prijaznosti, malo pa tudi zato, ker mu je dekle všeč, kupi od nje rože. A po spletu (ne)srečnih okoliščin ga dekle zamenja za milijonarja. Zdaj se zgodbi lahko hudomušno prepletata in zapletata, zaostrujeta in razrešujeta v bliskovitih komičnih obratih. Poleg Chaplinovih že tradicionalnih in samo njemu lastnih gegov, ponuja film Luči velemesta tudi povsem nov tip humorja. Tistega, ki ga je Chaplin razvijal še naprej in ponovno predstavil v Modernih časih (1936) ali Velikem diktatorju (1940). Humor, ki izhaja iz pripovedi same, in ne samo bliskovitih situacijskih obratov.
LUČI VELEMESTA
Snemanje filma Luči velemesta, prvega filma, ki ga je Chaplin posnel, ko je že nastopila doba zvočnega filma, se je izkazalo za težavno. Chaplin se je zavedal, da je snov filma namenjena nememu mediju, in rekel je: »Delal sem tako trdo, da sem zapadel v nevrotično stanje in zahteval le popolnost.« Zaradi eksperimentiranja in nenehnega ponavljanja posnetkov se je snemanje zavleklo za 534 plačanih delovnih dni, izmed katerih je bilo le 166 dni dejanskega snemanja (izvemo v zanimivem dokumentarcu The Unknown Chaplin zgodovinarjev Kevina Brownlowa in Davida Gilla).
Vodstvo studia United Artists, tudi Joseph Schenck, je bilo do filma ravnodušno. Zamisel o nemem filmu je v letu 1931 zbujala dvom in pri glavnih verigah držo »počakajmo in videli bomo«. Zato se je Chaplin zatem, ko je že porabil dva milijona dolarjev svojega denarja za produkcijo nemega filma, odločil, da bo v posebnem angažmaju potujočih predstav sam poskrbel tudi za predvajanje filma. Do posebnih angažmajev je v preteklosti prihajalo zaradi prestiža ali dobička, pri Lučeh velemesta iz nuje. Chaplin je najel George M. Cohan Theatre v New Yorku in ga oskrbel s svojim vodstvom in zaposlenimi. Čeprav glavni lastnik delnic ene izmed velikih hollywoodskih filmskih distribucijskih družb, je Chaplin, neodvisni producent, še vedno s svojim denarjem financiral produkcijo in zdaj tudi sam nadzoroval distribucijo in prikazovanje. Celo še bolj je razočaral razvpito šibak oglaševalski oddelek UA. Ko se je Chaplin prepričal, da je njegov distributer opustil promocijo, je iz žepa privlekel 30 000 dolarjev in objavil svoje reklame.
Izčrpan od dela in skrbi je Chaplin prespal premierno prikazovanje filma 6. februarja 1931 in tako zamudil vrste za vstopnice, ki so se vile po ulicah okrog kinematografa. Film Luči velemesta se je dvanajst tednov donosno vrtel v Cohan Theatre in le tam prinesel več kakor 500 000 dolarjev dobička. Uspeh se je ponovil na potujočih predstavah v Los Angelesu, in šlo je za edini uspeh nemega filma v tistem času. Pri reviji Time so zapisali, da bo Charlie Chaplin »posloval še, ko bo zvočne filme zamenjala televizija.« (J. A. Aberdeen)
Intimna partitura potepuha - intervju s Timothyjem Brockom
Tisti dan, ko sem zaključil z aktualnim filmom Luči velemesta, sem začutil veliko olajšanje. Po dveh letih skrbi se je zdelo videti zaključek filma kot preteči ciljno črto maratona. Ponavadi grem po vsakem dokončanem filmu v posteljo za dan ali dva, da si spočijem živce, toda tokrat je bila pred menoj še ena naloga – skladanje glasbe in njena sinhronizacija k filmu.
Charlie Chaplin, Woman´s Home Companion, 1932
Charlot peintre, Charlot dentiste, Charlot ballerino: Chaplinova neverjetna vsestranskost v kinematografiji skorajda odseva francoske in italijanske verzije naslovov njegovih zgodnjih »Keystone« komedij: Chaplin kot scenarist, režiser, igralec, producent, Chaplin kot koreograf in, ne nazadnje, Chaplin kot glasbenik in skladatelj. Po priredbi in izvedbi partiture za Moderne čase, Cirkus, Pasje življenje, Puško na rame in Romarja ter končnim “poliranjem” svojega dela v Plačilnem dnevu in Lučeh velemesta se bo Timothy Brock lotil nove priredbe za Parižanko.
Na področju nemega filma imate veliko izkušenj s skladanjem in restavriranjem partitur. Ali nam lahko na kratko poveste kaj o vaših prejšnjih skladbah in restavriranih partiturah ter še posebej, kako ste prišli v stik s Chaplinovo družino?
Dolga leta sem kot gostujoči dirigent vodil losangeleški komorni orkester, dokler mi ni leta 1998 Hanna Kennedy (LACO) predlagala, da bi restavriral partituro za Luči velemesta za njihovo letno prireditev nemega filma. Ko sem odpotoval v Pariz, da bi videl originalne rokopise, so Chaplinovi od LACO odkupili mojo pogodbo in od tedaj delam za njih. Pred tem sem od leta 1985 skladal in restavriral originalne partiture nemih filmov. Partitura za Luči velemesta je bila prva, ki sem jo restavriral za Chaplinove.
Zakaj nova verzija partiture Luči velemesta?
S Chaplinovimi smo se odločili, da v celoti restavriramo partituro filma Luči velemesta, saj smo se s tem želeli približati partituri, kot si jo je zamislil Charlie Chaplin. Restavriranje partiture je zelo natančna in svojevrstna znanost, in pri tej partituri smo čutili, da potrebuje še posebno pozornost. Ob stoletnici Charlija Chaplina, leta 1989, je bila pripravljena verzija za živo spremljavo, ki pa se je izkazala bolj kot simfonični aranžma dostopnega gradiva in ne kot priredba originalne partiture. Naj bo veliko število glasbenikov še tako navdušujoče in s tem tudi vpliv zvoka, ki ga simfonični orkester daje nememu filmu, je partitura, ki jo je napisal Chaplin, vseeno napisana za nič več kot 34 izvajalcev. Pravzaprav je bila napisana za plesni orkester velikosti Aba Lymana, za katerega je Chaplin napisal številne starejše skladbe. Orkester je bil sestavljen iz manjše skupine godal in pihal, treh trobent, dveh pozavn, tube, bendža, harfe, klavirja in bobnov. Chaplin je poznal to postavitev in je zanjo znal pisati. Luči velemesta je zelo intimen film in glasba naj bi to odražala. Prva izdaja leta 1989 je bila mišljena kot aranžma, narejen za velik orkester, in posledično imamo preveliko maso zvoka. Po drugi strani pa je bilo na žalost izpuščenih ogromno zapletenih in pomembnih prehodov iz originalne partiture v skoraj vsakem posnetku, ki ga je napisal in posnel Chaplin.
Poleg tega sem želel opisati kar največ kočljivih notnih ornamentacij in druge posebnosti hollywoodskega glasbenika tridesetih let prejšnjega stoletja. Aranžma iz leta 1989 je zavoljo jasnosti izpustil večino odtenkov, ki so značilni za tisto obdobje. Ob mnogih priložnostih, ko sem dirigiral Chaplinovo glasbo, sem vedno imel to prijetno dolžnost, da sem prosil klarinetiste, naj igrajo z močnim vibratom, vibrafoniste, naj ojačajo hitrost ventilatorčkov do maksimuma, da sem zalagal tolkaliste z vrsto »american choke« cimbal (te je zelo težko najti v Evropi), česar po 11. septembru nisem mogel več, da sem prosil igralce tube, naj namesto tub igrajo »sousaphone«. Ti in mnogi drugi pristopi so nujno potrebni za natančno izvajanje Chaplinovih partitur, in partitura za Luči velemesta je morala odsevati in podpirati takšna prizadevanja. Po enem letu sem končal z obnovo zadnje izdaje, za katero upam, da zaokroži večino tistega, kar je Chaplin spisal in slišal v studiu.
Ali ste glede števila glasbenikov morali narediti kakšne spremembe?
Da, v Chaplinovi partituri sem zaradi praktičnih razlogov moral narediti eno spremembo. Chaplin je najemal tri pihalce, ki so morali pokriti dvanajst različnih pihal. Na primer: prvi pihalec je moral prinesti na vsako vajo pet inštrumentov, in sicer: B klarinet, altovski klarinet, sopranski saksofon, altovski saksofon in baritonski saksofon. Za vsak posnetek (posneli so ga brez prekinitev) je moral glasbenik imeti okrog vratu dva saksofona, v naročju oba klarineta in baritonski saksofon na strani, vse pri roki, da je lahko pograbil inštrument v treh ali štirih sekundah in pravočasno odigral prihajajočo pasažo. Prav neverjetno je, ko slediš njegovi vrstici in si skušaš predstavljati, kako hitro je moral zamenjati inštrument v popolni tišini.
V sodobnem orkestru je skoraj nemogoče najti glasbenika, ki bi znal igrati učinkovito, zato sem priredil običajen orkestrski pihalni aranžma za flavto, oboo, dva klarineta in fagot ter dodal ločene saksofoniste za dopolnitev ostalih delov. To je edina sprememba, ki sem jo bil prisiljen narediti. Toda to ne vpliva na zvok, samo na praktičnost izvajanja.
S kakšnimi izzivi se je Chaplin soočal, ko je prešel od skladatelja skladb do filmskega skladatelja?
Pred Lučmi velemesta je Chaplina vedno zanimala glasba za filme, v katerih se je pojavljal, čeprav so bile njegove skladateljske izkušnje omejene na pisanje pesmi in plesnih točk. Nato je napredoval in sodeloval pri izbiranju partitur za vsa njegova pojavljanja v filmih, na primer v Parižanki s Fredrickom Stahlbergom ali s Karli Elinor v Zlati mrzlici, toda Luči velemesta je njegova prva samostojno zložena partitura za celoten film; ogromen izziv za katerega koli mladega skladatelja. Ne pozabite, da je tisto, kar so ljudje vedeli o Chaplinovi glasbi obsegalo samo nekaj notnih zapisov in nekaj Brunswickovih posnetkov. Pritisk skladanja 82-minutne partiture, ki jo bo naenkrat slišalo milijon ljudi po celem svetu, je moral biti več kot ogromen. Chaplinovi dnevi z družbo Karno so ga naučili veliko o tem, kako glasba služi komediji, in iz teh izkušenj ter njegovega hotenja po glasbi sofisticiranega gentlemana, glasbi, ki je bila smiselno nasprotna situaciji, je dejansko zrasla velika mera občutka za humor. To so bile arije fines in očarljivosti.
Chaplin je dolge in marljive ure delal partituro za Luči velemesta, in ker naj bi bil film konec koncev brez zvočnih dialogov, se je zavedal dejstva, da mora glasba preseči vsa pričakovanja, ki naj bi jih tipični soundtrack dosegel. Partitura za Luči velemesta ni v nobenem pogledu značilna za tisto obdobje. Ne zamenja dialoga v zvočnem filmu, ampak naredi to, da dialog sploh nima uporabnosti. Dialog s to glasbo ne bi bil samo odveč, ampak tudi kontraproduktiven.
Glede na dnevna produktivna poročila za Luči velemesta Chaplin igra vlogo pri skladanju in snemanju …
Absolutno. Dolge noči je preživel s svojim aranžerjem Arthurjem Johnstonom, ko sta ne samo skladala, ampak sta se ukvarjala tudi z orkestracijo, pri kateri je Chaplin prvič sodeloval. Njegove kompozicijske metode, kot jih verjetno do danes vsi že poznamo, vključujejo »muzikalnega partnerja«, ki je delal transkripcije bodisi na klavirju bodisi na violini. Tako je, sede poleg Johnstona na klavirju, orkestriral vsak prehod, ki ga je imel v glavi. Na žalost opazka, da se moramo jaz in kolegi soočati z dejstvom, da je Chaplin s preprostim la-la odpel svojo glasbo aranžerju, ni samo vredna obsojanja, ampak je v celoti nepravilna. Pri svojem muzikalnem izražanju je bil tako pikolovski kot pri režijskih rezultatih. V originalnih rokopisih so številne strani zavrnjene glasbe, za katero je domneval, da ni vredna končnih rezov. Iz teh dokumentov je jasno razvidno, da Chaplin ni samo vedel, kaj mora imeti kompozicija za popolno glasbo v scenah, ampak je objektivno izločil vse, kar bi sicer običajen režiser uporabil. Zato je vsaka nota v partituri popolnoma na mestu.
Luči velemesta je bil zmagovalen film – kako je Chaplin po takem dosežku razvijal svoje partiture skozi leta?
Chaplinov naslednji film Moderni časi je bil napisan leta 1935 in 1936. Takrat je naredil ogromen skok od majhnega orkestra do simfonične glasbe. To je v bistvu največji glasbeni preskok med katerimakoli njegovima filmoma. Za razliko od Luči velemesta in njegovega intimnega portreta je Moderni časi zahteval večjo mero silovitih glasbenikov; orkester sedemdesetih ljudi. To ne pomeni, da je opustil vokal, ki je bil njegov podpis. Raje je združil tisto, kar je znal kot skladatelj za posameznike, istočasno pa je odkrival simfonični svet. Tako kot je Brahms znal napisati obširne simfonične stvaritve z dolgimi vmesnimi godalnimi vložki komorne zasedbe, je Chaplin vzel svojo neizbrisno karakteristično glasbo in jo »naščuval« proti simfoničnemu stroju.
Torej je moral Chaplin prestati preobrazbo iz komponiranja za plesni bend do simfoničnega komponiranja v zelo kratkem času. Za partituro Modernih časov je porabil več časa kot za katerokoli drugo prej ali kasneje. Po Modernih časih je njegov simfonični zvok zacvetel zelo učinkovito. Veliki diktator, ponovni izvod Zlate mrzlice leta 1942, Gospod Verdoux in Odrske luči so izjemno siloviti. Do The Chaplin Revue leta 1959 se je primerno vračal k manjšim orkestrom za ogrodje pri spremljavi ponovnih izdaj njegovih zgodnjih filmov.
Chaplinovi liki »po potepuhu« nosijo v sebi isti boj, ki je bil pred tem bolj izražen kot »potepuh proti nasprotnikom«. Ali glasba odseva to napetost, in če jo, kako?
Vsem Chaplinovim filmom je skupen poseben zvok, ki ga lahko izrazi samo on: sredi izmišljenih velikih skupinskih pohodov v Velikem diktatorju se nekje spodaj vedno skriva brivec, v temačnih nazorih ubijalskega Bluebearda. Gospod Verdoux je zgodba o preprosti družini, ki so jo nepravično odrinili vstran, in za dobro osvetljenim šotorom slavnega umetnika, obujenega v Odrskih lučeh, se skriva osamljen mož v garderobi. Vsak Chaplinov film zahteva Chaplinovo partituro, saj je bil on tisti, ki je v prvi vrsti razumel »karakter«, in vsak del skladbe vsebuje nasprotujočo si pozicijo »velikega« nasproti »majhnim«, kot je pokazal s partituro v Modernih časih.
Lahko torej domnevamo, da bo obnovitev tega, kar ste poimenovali »intimni karakter« partiture Luči velemesta, prispevala k boljši razpoznavnosti potepuha, ki je prisoten v vseh Chaplinovih filmih po Lučeh velemesta?
Po letu 1936 je Chaplin opustil kostum potepuha, vendar pa je glasbeno njegova prisotnost ostala, in mislim da je to tudi eden izmed razlogov, zakaj je napisal toliko ponovnih izdaj svojih zgodnjih filmov, saj je glasbeno še vedno verjel v ta karakter. Mislim, da je bil Chaplinov namen, da vedno naslika podobo enega moškega sredi neke vrste kaosa in da ohrani to idejo v svojih naslednjih filmih. Ni važno, ali je bil Žid sredi vojne ali napreden, a obubožan kralj v Ameriki v času rdeče grožnje, glasbeno se je identificiral s stališčem outsiderja. Mislim, da je Luči velemesta začetek ne le Chaplina kot skladatelja, ampak tudi njegove glasbene identitete. In od tistega trenutka se je njegov avtoportret razvil do konca.
Na koncu kariere se Chaplin na neki način v celoti vrne nazaj k pisanju pesmi …
Ja, ironično, res je. Na koncu je veliko svojega časa vložil v pisanje pesmi kot tudi v pisanje besedil za svoje filmske napeve in jih nato izdajal kot pesmi. Mislim, da je to res čudovito. Če Chaplina svet sploh pozna kot skladatelja, je to zaradi njegovih pesmi, ki so res čudovite.
Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v sodelovanju s Cankarjevim domom.
