Film noir zagotovo spada v sam vrh v filmu. Njegova črnina je varljiva. Film, ki je poln strasti, ljubezni, gneva, sovraštva in nadvlade nad spolom – moškim ali ženskim. Trd, močan moški na eni strani in femme fatale na drugi. Vse pa pogojuje zločin, kriminalno dejanje, ki nekoga pahne v brezno brezizhodnosti. Svet v noirju je temačen, deževen in melanholičen. Svet, v katerem vladata senca in igranje z (ulično) svetilko. Svet, v katerem diši po viskiju, smodniku in cigaretnem dimu. Vse to pa
začinijo sarkastični in cinični besedni dvoboji.
V retrospektivi bodo na ogled tako rekoč reprezentančni filmi: Puška na posodo (This Gun for Hire, 1942, F. Tuttle), Asfaltna džungla (The Asphalt Jungle, 1950, J. Huston), Mildred Pierce (1945, M. Curtiz), Globoko spanje (The Big Sleep, 1946, H. Hawks), Morilci (The Killers, 1964, D. Siegel), Bulevar Somraka (Sunset Blvd., 1950, B. Wilder), Dotik zla (Touch of Evil, 1958, O. Welles), Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, B. Wilder), Anatomija umora (Anatomy of a Murder, 1959, O. Preminger), Poljub smrti (Kiss Me Deadley, 1955, R. Auldrich), če naštejemo le nekatere.
Mitja Reichenberg
FILM NOIR V SLOVENSKI KINOTEKI
Kako že pravijo za film noir? Vsi nekaj o njem vedo, a nihče ne dovolj. Obstaja mnogo mnenj in celo različnih teorij o samem filmu noir. »Izumili« so ga sicer v Ameriki, poimenovali pa so ga francoski filmski kritiki. Pomembno je bilo leto 1946, ko se je na velikem platnu odvrtelo pet kultnih filmov: Malteški sokol (The Maltese Falcon, 1941, režija J. Huston), Umor, draga moja (Murder, My Sweet, 1944, režija E. Dmytryk), Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, B. Wilder), Ženska v izložbi (The Woman in the Window, 1944, režija F. Lang) in seveda Laura (1944, režija O. Preminger) in mnogi spregledajo v tem žanru tisto, čemur pravimo femme fatale. Torej usodna ženska, bi rekli.
V mesecu decembru bo v Slovenski kinoteki prav ta »usodnost« tista, ki bo osvetljevala filmsko platno v duhu filma noir. Na ogled bodo tako rekoč reprezentančni filmi: Puška na posodo (This Gun for Hire, 1942, režija F. Tuttle), Asfaltna džungla (The Asphalt Jungle, 1950, režija J. Huston), Mildred Pierce (1945, režija M. Curtiz), Globoko spanje (The Big Sleep, 1946, režija H. Hawks), Morilci (The Killers, 1964, režija D. Siegel), Bulevar Somraka (Sunset Blvd., 1950, režija B. Wilder), Dotik zla (Touch of Evil, 1958, režija O. Welles), Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, režija B. Wilder), Anatomija umora (Anatomy of a Murder, 1959, režija O. Preminger), Poljub smrti (Kiss Me Deadley, 1955, režija R. Auldrich), če naštejemo le nekatere. Veseli usodni december bo v Slovenski kinoteki ponudil nekatere odgovore na vprašanja filma noir. Kako že? Vse kar ste želeli vedeti, pa niste imeli koga vprašati … kajti strukturirani psihični aparat je zgrajen na osnovi ostrih razmejitev, ki so v najzgodnejših obdobjih posameznikovega življenja predvidoma odsotne – in le kaj drugega je femme fatale? Gre za krog, v katerega se film vključi tako, kakor bi prisedel na vrtiljak. Le pravilno je potrebno ponoviti vse, kar že tako ali tako znamo in zabava gre dalje. Toda film ni zabava. Film je umetnost, zabava je nekaj drugega. Naše razumevanje le-tega vpliva na percepcijo filma. Kataliziranje podobe preko filmskega platna je kakor usoda. Je torej noir.
Lahko bi rekli, da se film noir ponaša s fantazmo samega sebe. Je kot hipnotičen pastir, ki poskuša pripeljati svoje vernike preko vode in to tam, kjer je sploh ni. Film je v bistvu vedno prezentacija nekakšne fantazme. Dozdeva se, kakor da bi bilo potrebno sam film noir motriti v kontekstu sedanjih (novih) tehnik reprodukcije, saj le-te omogočajo še večji množičen doseg vseh teh fantazem, ki jih noir opredeljuje. Nove tehnologije in zmožnosti bi nas morale zanimate v tej meri, v kolikor očitno prispevajo k filmski reprezentaciji par excellence. A v to gre vendar dvomiti, saj ne obstaja nekakšna kontinuirana filmska šola za tiste, ki bi želeli biti filmsko izobraženi gledalci ali filmski kritiki. Pod slednje razumemo teoretski diskurz, polje diskurzivnega pogleda na sedmo umetnost. Samo gledanje filmov še namreč ne daje uvida in razumevanja. Teza, ki je nastala (v glavah mnogih) na podlagi učinka filmske mašinerije, obenem zamegljuje problem filma kot umetniškega medija. Njena predpostavka namreč je, da film sam (ker pač sodi v red reprezentacije) nima dostopa do realnega. To sicer drži, a le na strogo vzeti deklarativni ravni. Namreč – kaj pa je to realno? Morda je najbolj klasični kod realnega izrekel že David Wark Griffith, saj je postavil temelje kadriranja in montaže (če damo nekoliko na stran brata Lumière), to pa je korak, kjer gledalec prične verjeti v fikcijo, kjer postane filmska magija nov svet realnega.
Film noir se dotika tega sveta na prav poseben način – preko svoje temne, a vendar najbolj usodne, strastne plati.
V črnino odeta dvorana Kinoteke vas vabi v usodni objem!
V retrospektivi bodo na ogled tako rekoč reprezentančni filmi: Puška na posodo (This Gun for Hire, 1942, F. Tuttle), Asfaltna džungla (The Asphalt Jungle, 1950, J. Huston), Mildred Pierce (1945, M. Curtiz), Globoko spanje (The Big Sleep, 1946, H. Hawks), Morilci (The Killers, 1964, D. Siegel), Bulevar Somraka (Sunset Blvd., 1950, B. Wilder), Dotik zla (Touch of Evil, 1958, O. Welles), Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, B. Wilder), Anatomija umora (Anatomy of a Murder, 1959, O. Preminger), Poljub smrti (Kiss Me Deadley, 1955, R. Auldrich), če naštejemo le nekatere.
Mitja Reichenberg
FILM NOIR V SLOVENSKI KINOTEKI
Kako že pravijo za film noir? Vsi nekaj o njem vedo, a nihče ne dovolj. Obstaja mnogo mnenj in celo različnih teorij o samem filmu noir. »Izumili« so ga sicer v Ameriki, poimenovali pa so ga francoski filmski kritiki. Pomembno je bilo leto 1946, ko se je na velikem platnu odvrtelo pet kultnih filmov: Malteški sokol (The Maltese Falcon, 1941, režija J. Huston), Umor, draga moja (Murder, My Sweet, 1944, režija E. Dmytryk), Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, B. Wilder), Ženska v izložbi (The Woman in the Window, 1944, režija F. Lang) in seveda Laura (1944, režija O. Preminger) in mnogi spregledajo v tem žanru tisto, čemur pravimo femme fatale. Torej usodna ženska, bi rekli.
V mesecu decembru bo v Slovenski kinoteki prav ta »usodnost« tista, ki bo osvetljevala filmsko platno v duhu filma noir. Na ogled bodo tako rekoč reprezentančni filmi: Puška na posodo (This Gun for Hire, 1942, režija F. Tuttle), Asfaltna džungla (The Asphalt Jungle, 1950, režija J. Huston), Mildred Pierce (1945, režija M. Curtiz), Globoko spanje (The Big Sleep, 1946, režija H. Hawks), Morilci (The Killers, 1964, režija D. Siegel), Bulevar Somraka (Sunset Blvd., 1950, režija B. Wilder), Dotik zla (Touch of Evil, 1958, režija O. Welles), Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, režija B. Wilder), Anatomija umora (Anatomy of a Murder, 1959, režija O. Preminger), Poljub smrti (Kiss Me Deadley, 1955, režija R. Auldrich), če naštejemo le nekatere. Veseli usodni december bo v Slovenski kinoteki ponudil nekatere odgovore na vprašanja filma noir. Kako že? Vse kar ste želeli vedeti, pa niste imeli koga vprašati … kajti strukturirani psihični aparat je zgrajen na osnovi ostrih razmejitev, ki so v najzgodnejših obdobjih posameznikovega življenja predvidoma odsotne – in le kaj drugega je femme fatale? Gre za krog, v katerega se film vključi tako, kakor bi prisedel na vrtiljak. Le pravilno je potrebno ponoviti vse, kar že tako ali tako znamo in zabava gre dalje. Toda film ni zabava. Film je umetnost, zabava je nekaj drugega. Naše razumevanje le-tega vpliva na percepcijo filma. Kataliziranje podobe preko filmskega platna je kakor usoda. Je torej noir.
Lahko bi rekli, da se film noir ponaša s fantazmo samega sebe. Je kot hipnotičen pastir, ki poskuša pripeljati svoje vernike preko vode in to tam, kjer je sploh ni. Film je v bistvu vedno prezentacija nekakšne fantazme. Dozdeva se, kakor da bi bilo potrebno sam film noir motriti v kontekstu sedanjih (novih) tehnik reprodukcije, saj le-te omogočajo še večji množičen doseg vseh teh fantazem, ki jih noir opredeljuje. Nove tehnologije in zmožnosti bi nas morale zanimate v tej meri, v kolikor očitno prispevajo k filmski reprezentaciji par excellence. A v to gre vendar dvomiti, saj ne obstaja nekakšna kontinuirana filmska šola za tiste, ki bi želeli biti filmsko izobraženi gledalci ali filmski kritiki. Pod slednje razumemo teoretski diskurz, polje diskurzivnega pogleda na sedmo umetnost. Samo gledanje filmov še namreč ne daje uvida in razumevanja. Teza, ki je nastala (v glavah mnogih) na podlagi učinka filmske mašinerije, obenem zamegljuje problem filma kot umetniškega medija. Njena predpostavka namreč je, da film sam (ker pač sodi v red reprezentacije) nima dostopa do realnega. To sicer drži, a le na strogo vzeti deklarativni ravni. Namreč – kaj pa je to realno? Morda je najbolj klasični kod realnega izrekel že David Wark Griffith, saj je postavil temelje kadriranja in montaže (če damo nekoliko na stran brata Lumière), to pa je korak, kjer gledalec prične verjeti v fikcijo, kjer postane filmska magija nov svet realnega.
Film noir se dotika tega sveta na prav poseben način – preko svoje temne, a vendar najbolj usodne, strastne plati.
V črnino odeta dvorana Kinoteke vas vabi v usodni objem!
