Ko je bilo leta 1944 jasno, da je Tretji rajh premagan, je bilo ukazano, naj vse taboriščnike pobijejo in uničijo vse, kar je bilo mogoče uporabiti kot dokaz o obstoju koncentracijskih taborišč. A načrt je spodletel: iz taborišč niso prišli le preživeli, ampak so s seboj prinesli tudi dokaze. Med njimi je bilo približno dva tisoč fotografij, ki jih je peščica ljudi leta skrivala v koncentracijskem taborišču Mauthausen, ker ni hotela le preživeti grozot, ampak tudi zagotoviti fizične dokaze o tem, kaj se je tam dogajalo. Vse to je tema dokumentarnega filma Upor v Mauthausenu, ki bo premierno na sporedu programa Viasat History, in sicer v četrtek, 27. januarja ob 21.55. V tem članku razkrivamo nekaj podrobnosti te izjemne akcije.
Pekel nad idilično vasico
Nedaleč od Linza v Avstriji je bilo leta 1938 ustanovljeno prvo koncentracijsko taborišče zunaj Nemčije. Taboriščnike ki so jih prepeljali sem, naj bi do smrti izčrpali s prisilnim delom. Ker se nad slikovito vasico razprostira eden največjih evropskih kamnolomov granita, je bila to idealna lokacija za izvedbo peklenskega načrta enot SS. Od avgusta 1938 so sem premeščali taboriščnike, ki so bili obsojeni na smrt – nekateri iz političnih nazorov, drugi zaradi spolne usmerjenosti, tretji zaradi
narodnosti. Vsak dan od 5.00 do 19.00 so bili prisiljeni kopati in prenašati kamenje ter bili podvrženi raznim vrstam krutosti. Večina zapornikov je umrla zaradi izčrpanosti, lakote in bolezni, na mnogih so izvajali poskuse, nekaj pa so jih usmrtili ali poslali v plinske komore.
Drzen načrt mladega fotografa
Španca Francisca Boixa so v Mauthausen poslali pri 20 letih. Kot veteran španske državljanske vojne je fotografiral od 16. leta in je bil zato vpoklican v identifikacijsko službo taborišča, kjer je izdelal bogato fotografsko dokumentacijo ujetnikov in pomembnih dogodkov, kot je obisk Heinricha Himmlerja. Posnel je tudi veliko propagandnih fotografij, na katerih je bilo videti, kot da je v taboriščih vse v redu. Ker je zasebno fotografiral številne častnike SS, si je Boix kmalu pridobil
zaupanje stražarjev in imel dostop do sredstev – kot so arhivi –, ki ga drugi niso imeli. Pogosto so ga poklicali, naj fotografira zapornike, ki so umrli nenaravne smrti, da bi si izmišljali lažne dokaze, kot da niso bili umorjeni iz užitka ali izmišljenih razlogov, ampak so storili samomor ali bili ustreljeni med begom. Boix je vedel, da je vse skupaj le predstava in da bi lahko bil ena od naslednjih žrtev.
V rokah mladega Španca je bilo veliko fotografij, ki bi lahko dokazale, da je bilo to, kar je SS kazal zunanjemu svetu, le predstava, in vedel je, da mora nekaj ukreniti. Španci, ki so bili zaprti v taborišču, so na skrivaj organizirali odpor in Boix jim je razkril svoj drzni načrt: skriti je hotel čim več negativov, ki bi jih lahko pretihotapili iz laboratorija. Nekatere od njih so zašili v oblačila taboriščnikov in jih nosili v oblekah, druge pa so skrili med deske ali v okenske okvirje. Tajna akcija je trajala dve leti.
Prelom leta 1944
Leta 1944 se je potek vojne spremenil. Nemci so se umaknili z vseh front in novica je prišla na ušesa tudi ujetnikom v Mauthausnu. Toda namesto olajšanja jih je zajela panika: vedeli so, da bodo Nemci med umikom uničili vse, kar bi lahko dokazalo njihovo početje. Morali so najti način, kako spraviti negative iz taborišča, preden bi ga uničili, da bi lahko svet in potomci videli grozote, ki so se zgodile. V hitro organizirani reševalni akciji so sodelovali zaporniki, stari od 14 do 18 let,
ključna pa je bila ženska iz Mauthausna, ki so jo ujetniki, ki so delali v rudniku, srečali po naključju in na katero so na koncu zastavili uspeh celotne akcije.
Poleg vsakodnevnih zlorab, grozodejstev in pobojev v Mauthausnu je tudi ta drzna reševalna akcija ena od tem dokumentarnega filma Upor v Mauthausenu, ki bo predvajan izključno na programu Viasat History.
