Ljubljana, 20. september 2022. - Starodavni Irak je bil prizorišče nekaterih izmed največjih biblijskih zgodb: tam je Noe zgradil svojo barko, tam se je rodil Abraham in tam so postavili babilonski stolp. In ti kraji so za vedno izgubljeni ... ali pač? Izgubljena biblijska mesta, novi dokumentarni film v dveh delih, ki bo premierno prikazan na Viasat History 25. septembra ob 21.00, ponovno obišče ta mesta in jih prikaže z izjemnimi posnetki iz zraka ter razkrije skrivnostne namige, zaradi katerih Stara zaveza ponovno oživi. V našem članku razkrivamo nekaj novih ugotovitev iz oddaje.

ZIBELKA CIVILIZACIJE
Puščave južnega Iraka imajo v človeški zgodovini posebno mesto. Pred 6000 leti so Sumerci tu zgradili prva mesta na svetu. Ta mesta in sumerska civilizacija so vplivala na zgodbe iz Svetega pisma, ki so jih tisoče let kasneje napisali zelo različni ljudje. Po Genezi naj bi se tukaj vse začelo: to je bilo prizorišče rajskih vrtov ter velike poplave in tukaj naj bi Noetovi potomci zgradili mogočno mesto, imenovano Erech – ali Uruk. Ta sumerska metropola, ki so jo našli 300 kilometrov od Bagdada, je starejša od egipčanskih piramid.

Ekipa Britanskega muzeja, razišče mesto Girsu, ki se nahaja poleg Uruka. V tem velikem mestu, zgrajenem v tretjem tisočletju pred našim štetjem, je živelo več kot 20.000 ljudi. Ekipa odkrije edinstven temelj mostu, ki je bil zasnovan v obliki velike črke X. Most bi bil po sodobnih standardih sicer majhen, a pred 4000 leti, ko so ga zgradili, je bil revolucionaren in je predstavljal tudi starodavni namakalni sistem. Ta most ni le najstarejši, kar so jih kdaj našli, ampak tudi nakazuje na to, da je bila ta zdaj sušna dežela v biblijskih časih videti popolnoma drugačna. S pomočjo dronov in stotin fotografij so raziskovalci odkrili, da je po mestu Girsu vodilo več kanalov in da je bilo v starih časih obdano z vodo. To mesto sredi puščave so bile Benetke svojega časa. Morda je bila prav rodovitna pokrajina, ki obkroža mesto Girsu, svetopisemski navdih za zgodbo o rajskem vrtu.

LEGENDA O VESOLJNEM POTOPU
Legenda pravi, da so se bogovi razjezili na človeštvo, zato so nadenj poslali potop, da bi ljudi zbrisal iz obličja Zemlje. Prizanesli so le enemu človeku in mu naročili, naj zgradi ladjo, da bi z njo rešil vse življenje. To ni zgodba o Noetu, ampak star sumerski mit. Zakaj je torej tako podoben tej svetopisemski zgodbi? Bi bili lahko s tem povezani resnični dogodki?

Najbolj znano različico sumerskega mita najdemo v zgodbi o kralju Uruka po imenu Gilgameš, ki je živel pred skoraj 5000 leti. Raziskovalci pravijo, da če je ta kralj obstajal, obstaja velika verjetnost, da se je resnično moral soočati s poplavami. V starodavnih časih so sumerska mesta ležala med rekama Tigris in Evfrat in so bila veliko bližje morju. Ti dve reki bi zlahka preplavili in potopili vse, do koder seže oko. Arheologi so v več sumerskih mestih našli dokaze o poplavah. Zanimivo je, da so se vse dogajale v različnih časovnih obdobjih, zato so bile poplave stalna nevarnost in bi zlahka vplivale na številne legende – kot je, na primer, zgodba o Gilgamešu in kasneje Noetu.

OD BABILONA DO BIBLIJE
Kljub temu, da je Babilon eno najbolj zloglasnih mest v Svetem pismu, o njegovem nastanku vemo presenetljivo malo. Mesto leži na bregu reke Evfrat sredi Iraka, do zdaj pa so raziskali le dobre tri odstotke najdišča. Mnogi menijo, da bi bil mestni zigurat lahko navdih za zgodbe o babilonskem stolpu, vendar nihče ne ve natančno, kako staro je samo mesto. Po mnenju asirologov je Babilon prvič začel vladati okolici okoli leta 1800 pred našim štetjem pod kraljem Hamurabijem. Menijo, da je prav on zgradil prvotni zigurat in njegovi zakoni, znani kot Hamurabijev zakonik, bi lahko vplivali na svetopisemski zakon »oko za oko«. Zdi se, da se novoodkrito besedilo norčuje iz ljudi, ki so gradili stolpe iz blatne opeke – kakršno so uporabljali predvsem v Babilonu – in ki se zato ves čas podirajo, tako kot babilonski stolp. Vendar pa je zloglasnost Babilona mogoče povezati tudi z njegovim najbolj razvpitim kraljem: Nebukadnezarjem II., ki je leta 586 pr. n. št. vdrl v Judejo in osvojil Jeruzalem. Njegova vojska je opustošila judovski tempelj, ujetnike pa so izgnali v Babilon.

In končno, kako so sumerske zgodbe vplivale na Sveto pismo? Številni zgodovinarji menijo, da so najstarejše dele Svetega pisma v Babilonu napisali izgnani duhovniki in da je bilo izgnanstvo zanje travmatična izkušnja, kar pojasnjuje, zakaj so Babilon imenovali »mesto greha«. Vendar pa je bil Babilon bogata metropola in je igral ključno vlogo v razvoju sumerske kulture – med drugim tudi s svojo revolucionarno pisavo. Zato so Babilonci ustanovili šole za poučevanje pisanja. Učenci so se učili ob prepisovanju starih sumerskih zgodb – kot je tista o vesoljnem potopu. Učenci in njihovi potomci so nato te zgodbe prenašali skozi leta, stoletja in tisočletja.

Obstaja torej veliko namigov in dejstev, ki nam kažejo, da so korenine mnogih svetopisemskih zgodb v resnici skrite v ostalinah v današnjem Iraku. Več boste izvedeli, če si ogledate dokumentarni film v dveh delih Izgubljena biblijska mesta – le na programu Viasat History.


Nazaj