Direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski je na tiskovno konferenco ob 25. Festivalu dokumentarnega filma, ki bo v Ljubljani potekal od 10. do 17. marca 2023, prinesla zanimivo knjižico. Filmski dokumenti, ki ne zastarajo je katalog, nastal pred četrt stoletja, našli so ga v arhivu kot spomin na prvi naš festival dokumentarcev, takrat – to je bilo leta 1998 – pod programskim vodstvom Jelke Stergel. Festival je najprej počastil 30-letnico ustvarjanja režiserja Filipa Rotarja Dorina, v festivalskih dnevih pa so prikazali še dvanajst filmov, prispelih iz raznih koncev sveta, »ki so se ukvarjali s tematikami, tako nekimi intimnimi, kot širšimi družbenimi zgodbami, ki so relevantne še dandanes«, je povedala Cetinski.

Tiskovko je nadaljeval Simon Popek, vodja programa in selektor. Tudi letošnji, jubilejni tako rekoč, festival, bo tekel po ustaljeni zgradbi, od tekmovalnega sklopa filmov – tu bo našla svojega nagrajenca nagrada za najboljši film na temo človekovih pravic, ki jo podeljuje zvesta sodelavka festivala, Amnesty International Slovenija – prek aktualnih, družbeno kritičnih filmov do intimnih in globalnih portretov, četrti sklop pa se imenuje Miti, ikone, mediji.

Filipa Rotarja Dorina bo letos nadomestil Mako Sajko, ki, verjetno veste, pove Popek, ni več med nami, poslovil se je lani jeseni. Festival dokumentarnega filma se je Maku Sajku nekoč že bil posvetil s predvajanjem njegovih filmskih del iz daljšega preteklega obdobja, »to je bila moja prva izdaja leta 2007, takrat sva z Majo Weiss bila mnenja, da si ta spregledani in redko predvajani avtor zasluži pozornost, tako smo priredili dva večera njegovih dokumentarcev, seveda v njegovi prisotnosti, zdaj samo ponavljamo že izvedeno, saj so filmi Maka Sajka še vedo zelo aktualni, še vedno, čeprav jih je snemal pred pol stoletja.« V nadaljevanju podpisana avtorica tega prispevka povzemam - deloma s svojimi besedami - Simona Popka in drugih udeležencev prednjega omizja na osnovi zvočnega zapisa, dodajam izbrane slike, opremljene s svojimi komentarji, navedki ter vsebini sorodnimi povezavami, podnaslovi in podrobnejšimi podatki o ustvarjalkah in ustvarjalcih.

KER JE DREGAL V OBLAST, SO MU ZAPRLI VRATA – VEDNO SODOBEN MAKO SAJKO
Festivalski sklop Posvečeno je posvečen Maku Sajku, režiserju, scenaristu in učitelju, prvemu med našimi režiserji s formalno izobrazbo iz režije. Ustvarjal je od začetka šestdesetih do sredine sedemdesetih let minulega stoletja, ko so mu nekako zaprli vrata produkcije. Njegovi kratki filmi, snemal je samo kratke filme, so bili zelo izzivalni, protivni, nasprotujoči, dostikrat se je obregnil ob oblast, s hudomušnostjo je obdeloval pereča vprašanja, kakršna imamo še dandanes. Bil je med prvimi, ki so v svojih filmih govorili tudi že o okoljski tematiki, posebej o izpustih pa o samomoru na Slovenskem in tako dalje. Gre za avtorja, ki bo vedno moderen; ima kratek, ampak zelo vpliven in pomemben opus.

TEKMOVALNI PROGRAM POVEZAN Z IRANSKIMI POLICISTKAMI, KI MALTRETIRAJO SVOJE RAZOGLAVE ROJAKINJE, IZRAELKAMI, KI SE VOJAŠKO USPOSABLJAJO PROTI PALESTINSKIM SOSEDAM, SRBKINJAMI, KI SO S CVETJEM ČASTILE MILOŠEVIĆEVE TANKE PA KAKO SO AMERIŠKI MOŠKI RAJE ŽENSKE IN UKRAJINSKI OTROCI V SIROTIŠNICI

V tekmovalnem programu bo pet filmov. Prisotne so zelo različne teme. Prva tema se nanaša na perzijske ženske. V Iranu se je konec lanskega leta okrepilo nasprotovanje zakonu, po katerem morajo ženske, ko gredo iz hiše, biti zavite v veliko naglavno ruto - hidžab. O kaznovalni kulturi tega muslimanskega sveta govori dokumentarec Bodi moj glas (Hör min röst: Slöjans revolution/By My Voice | 2022). Je film iranske režiserke, ki že leta živi na Švedskem, Nahid Persson. Posnela ga je v sodelovanju z ameriško-iransko aktivistko Masih Alinejad, dejavno glasnico nasprotovanja režimu. Alinejad preko socialnih omrežij in drugih medijev veliko opozarja na problematiko in pokaže, kako čustveno doživlja spoznanje, da se v njeni prvotni domovini spremembe na bolje kar nočejo zgoditi. Gre za zelo močan, čustven dokumentarec.

Več informacij najdete v priponki.

Opis naslovne fotografije
Prizor iz filma Samomorilci, pozor! ( /ta-film-je-postal-svetovni-problem/ ), s katerim je Sajko leta 1967 prekinil dolgoletni molk o problematiki samomorov med mladimi Slovenci. Vir: Mladina,www.mladina.si/210519