Carmina Burana je rokopis iz 13. stoletja, ki so ga našli v benediktinskem samostanu leta 1803 v Benedikteurnu v južni Nemčiji. Carmina Burana je bila veliko odkritje za zgodovinarje. Vsebuje nekaj sto pesmi, večino v latinščini in nekaj tudi v nemščini. Obsežen rokopis je bil prvotno last kraljevega dvora, povezanega s cerkvijo, pozneje pa so ga shranili v omenjenem samostanu. Pesmi govorijo o navadah tistega časa. Takrat so bile na zabavah na kraljevih dvorih še posebej cenjene pesmi, ki so
jih lahko peli in na katere so lahko plesali. Temu so zelo ustrezala ravno dela v kratkih latinskih verzih, prepletenih z bavarskimi burkami, ki so jih kasneje v zbirki poimenovali Carmina Burana. Ravno s prizadevanjem potujočih in dvornih pevcev pa se je Carmina Burana ohranila. Menihi so videli v verzih protest proti veri, pogani so v njih videli vero, kraljem pa so služili za zabavo ... Johann Andreas Schmeller jih je prepoznal kot pomemben del zgodovine. Zbirki verzov je dal tudi naslov
Carmina Burana in jih objavil leta 1847, skoraj 45 let po njihovem odkritju. Carmina Burana nudi čudovit vpogled v življenje Goliardov, takratnih intelektualcev in menihov, in velja za enega najpomembnejših virov za analizo srednjeveške latinske in nemške poezije. Pesmi so vedno preproste, enostavne in jasne. V svoji jasnosti so včasih tudi zelo stroge, krute. Na površini govorijo skozi krščansko preprostost, v sebi pa skrivajo pogansko strast. Hickox piše, da njihova neposrednost izvira iz
kratke življenjske dobe v tistem času, ko je bilo treba biti zelo neposreden v izrečenem. Ker so pesmi delo skupine ljudi, jih je težko razdeliti po razredni pripadnosti morebitnih ustvarjalcev. Waddel pravi, da je težko določiti, kateri del je napisal morda kak potepuh ali kak cerkveni uradnik. Carmina Burana vsebuje 250 pesmi, ki so bile napisane v pozni latinščini in zgodnji nemščini. Ta dva jezika so uporabljali potujoči pevci, ki so zabavali plemstvo. Moramo pa priznati, da so bili avtorji
verzov seznanjeni s politiko časa, prav tako kot tudi z umetnostjo glasbe. Waddel meni, da bi lahko bila Carmina Burana celo plačano delo po naročilu bogate duhovščine in ne resnična Goliardska knjiga pesmi, za kakršno jo imamo. Zbirka je posvečena in razdeljena na več tem: ljubezen, pivske pesmi, kockanje in druge razvade. V večini teksta je prisotno sarkastično »bičanje« v 13-zložnem verzu poezije Goliardov, vendar je v njem tudi nežnost, ki občasno vstane sredi opolzkosti. V verzih je čutiti
resnično vsebino Carmine Burane – prikrito smešenje moralnih norm. Dozdevni avtorji Carmine Burane, Goliardi, so bili menihi in humanisti, ampak ne takšni, kot si danes predstavljamo religiozne rede. Goliardi so bili individualisti v dobi, ko ni bilo nič zapovedanega, razen popolne vere in podložnosti cerkvi. Vzdevek Goliardi, kar pomeni »velika usta«, jim je dala duhovščina, da bi opisala pitje in vulgarne verze, ki so prihajali iz njihovih ust. Menihom je bil vzdevek všeč, ker jim je povsem
ustrezal. Cross piše, da so Goliardi oboževali prvinske užitke življenja in da so verjeli, da ima boginja sreče popoln nadzor nad užitki. Poleg religije so uživali v neomejenih količinah vina, žensk in srednjeveških pesmi in to se odraža v poeziji, ki so jo pisali. Med drugim se njihova poezija norčuje iz cerkvenih avtoritet, opeva pijančevanje in prosi boga, da bi se še več devic predalo skušnjavi mesa. Poezija je prežeta z mladostjo in užitkom, brez skrbi za moralno zmernost. Evforija v delu
zajame duha in telo poslušalca. Carmina Burana vsebuje pričevanja vseh aspektov življenja v 13. stoletju - socialne pogoje kot sta religija in politika, konflikt posameznika med moralo in erotiko, pomeni pa tudi hrano za um v verzih satire, ki prikazuje pobleme takratnega časa. Tako kot so grški dramatiki prosili muze za navdih in kot se krščanska literatura začenja s hvalnico Bogu, so Goliardi prosili srečo (»O Fortuna«) za naklonjenost. V delu zbirke z naslovom »In Taberna« je tudi himna
pivnicam. Pivska pesem prihaja naravnost iz muenchenske pivnice, v kateri so možje pili »nazdravje« vsej srednjeveški družbi. Najbolj zabaven od vseh verzov Carmina Burane je »Balada pečenega laboda«. Nudi pa tudi pošasten prizor, v katerem labod poje o svojem prejšnjem življenju, medtem ko se obrača na ražnju. Leta 1935 je skladatelj Carl Orff vzel Schmellerjevo zbirko in z dvema ducatoma pesmi z novimi melodijami ustvaril klasično delo 20. stoletja. V njegovi Carmini Burani je vsebovano
bistvo 250 pesmi in iz desetih med njimi je nastala čista orkestralna izvedba. Umetnina Carla Orffa prestavlja tekst Carmine Burane v sedanji čas in ji daje poudarek dolgega življenja. Glasba ima moderne kvalitete, ki pritegnejo pozornost sodobnega občinstva. Ker vsebuje mistično in glasbeno moč, ima Carmina Burana veliko oboževalcev. Še vedno je uganka, kako so lahko te ponižne in preproste pesmi z Orffovim delom dosegle popularnost v sodobni družbi. Morda lahko to pripišemo naši očaranosti z
zgodovino, a bolj verjetno je, da je ta očaranost posledica odkritja podobnosti s sedanjosto. Carmina Burana ne slika pietetnih in svetih slik, ki so jih morda religiozni voditelji tistega časa hoteli prenesti v bodočnost. Poezija je preprosto usklajena in povezana z življenjem poganov in nižjih slojev tistega časa. Medtem ko bi lahko religiozno delo zasenčilo misli ljudi samih, Carmina Burana izraža njihovo resnično radost in ljubezen na jasen, razumljiv način. Carmina Burana nudi dragocen
vpogled v našo preteklost in je hkrati ogledalo našega časa.
