Light Circles je kompozicija mladega skladatelja makedonskih korenin Damjana Tomoskega, ki študira kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo pod mentorstvom Uroša Rojka. Skozi leta ustvarjanja je našel svoj lasten način izražanja, ki združuje elemente različnih glasbenih svetov. Damjan Tomoski (r. 1994) ustvarja na področjih od elektronske, improvizirane in filmske glasbe, njegova dela pa so zaznamovana z njegovim osebnim in spiritualnim doživljanjem sveta. Noviteta, ki jo bomo slišali na današnji večer, temelji na vsakodnevnem boju med dobrim in zlim. Zvočna napetost se prepleta s svetlobno atmosfero, ki skuša poslušalca popeljati v meditativno sproščenost. Kontrast med dvema temama povzroči zmedo, ki pa se na koncu le razreši in zaplava v kroge svetlobe in triumf dobrega.
Balada za saksofon (1938) Franka Martina (1890–1974) je del serije skladb, ki jih je švicarski skladatelj zasnoval za različna solistična glasbila s spremljavo. V Baladi ima prominentno vlogo altovski saksofon, ki pa ga lahko menja tudi basetni rog iz družine klarinetov. Solistični instrument je v prvotni različici spremljal le klavir, kasneje pa je bila skladba orkestrirana za godalni orkester, klavir, timpane in tolkala. Glavne značilnosti dela so enostavčnost, raziskovanje skrajnih zvočnih zmožnosti solističnega instrumenta ter močna disonantna začinjenost harmonije.
Prvi zametki Koncerta za klavir in orkester št. 1 v Es-duru (1856) Franza Liszta (1811–1886) segajo v njegovo virtuozno pianistično obdobje tridesetih let 19. stoletja, ko je skladatelj v skicirko zapisal prvi tematski material skladbe, praizvedba pa je sledila šele leta 1855 v nemškem Weimarju pod taktirko Hectorja Berlioza. Konservativni dunajski kritik Eduard Hanslick, velik nasprotnik Lisztovih programsko zasnovanih glasbenih idej, je zaradi neobičajno pomembne vloge triangla v tretjem stavku delo posmehovalno poimenoval kar »koncert za triangel«. Formalno je skladba le navidezno tradicionalna, simfonično zasnovana štiristavčna oblika. Poslušalec ob izvedbi namreč hitro spozna, da stavki neprekinjeno prehajajo eden v drugega, zato dobi občutek enega samega velikega stavka. Osnovno tematsko gradivo, ki se predstavi v prvem stavku koncerta, se skozi celotno delo pojavlja in transformira, nato pa v zadnjem stavku ponovno nastopi kot nekakšna repriza sonatne oblike.
Naslednja skladba je prav tako delo pianističnega virtuoza in ene od osrednjih glasbenih figur 20. stoletja. Koncert za klavir in orkester št. 1, op. 10 (1912), je Sergej Prokofjev (1891–1953) napisal, ko je bil še študent na Konservatoriju v Sankt Peterburgu. Posvetil ga je »strahovitemu Čerepinu«, svojemu profesorju dirigiranja, ki naj bi bil, tako kot mnogi drugi, zelo strog do skladateljeve kontroverzne, a genialne inovativnosti. Kljub temu da so ga mnogi kritizirali, je prav s tem koncertom osvojil nagrado Antona Rubinsteina, v tistem času eno najvišjih pianističnih priznanj. Koncert zaznamuje podobna formalna zanimivost kot Lisztov koncert, saj je zasnovan kot en sam stavek (sonatni allegro), ki pa znotraj oblike spominja na večstavčno zasnovo. V skladbi je močno poudarjen ritmični parameter, v melodiki pa prevladuje skladateljeva značilna liričnost.
Leta 1792 je dunajski virtuoz na trobenti Anton Weidinger eksperimentiral z novim sistemom zaklopk, kije trobenti omogočil izvajanje celotnega niza kromatičnih tonov. S tem je motiviral nastanek dveh danes najbolj znanih koncertov za trobento. Eden izmed njiju je Koncert za trobento v Es-duru (S. 49) Johanna N. Hummla (1778–1837), ki je bil premierno izveden 1. januarja 1804 na dvoru Nikolaja II Esterházyja, kjer je Hummel kot koncertni mojster nasledil Josepha Haydna. Koncert je bil izvirno napisan v E-duru, vendar se danes zaradi enostavnejših prijemov na moderni trobenti izvaja v tonaliteti Es-dura. Solista spremlja tipičen klasicistični orkester, skladba pa poteka v treh običajnih koncertnih stavkih. Skladbo odlikujejo za tisti čas precej neobičajne modulacije, ki so najverjetneje služile razkazovanju novih zmožnosti instrumenta.
Biografije nastopajočih
Simon Krečič (r. 1979) je sprva zaključil študij klavirja, nato pa se je posvetil študiju dirigiranja pri prof. Milivoju Šurbku na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že v času študija je v SNG Opera in balet Ljubljana deloval kot korepetitor pri vseh predstavah operne produkcije, pri nekaterih pa je bil tudi asistent dirigenta. Leta 2011 je bil prav tako asistent dirigenta pri operi Werther Julesa Masseneta v produkciji madridske Kraljeve operne hiše. Je redni gost tako Simfoničnega orkestra
Slovenske filharmonije kot tudi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prvič je Izvedel številne skladbe pomembnih sodobnih slovenskih (Nina Šenk, Uroš Rojko) in tujih skladateljev (Elliott Carter). V vlogi pianista je sodeloval z mnogimi glasbeniki vseh generacij, med drugim z Aleksandrom Madžarjem, Primožem Novšakom, Luko Šulićem, Igorjem Mitrovičem, Matejem Šarcem, Jako Stadlerjem, Branimirjem Slokarjem, Radovanom Vlatkovićem, Stankom Arnoldom, Marcosom Finkom, Anjo Bukovec, z ansamblom
Slavko Osterc, s pihalnim kvintetom Slowind idr., ter nastopil v najprestižnejših dvoranah pomembnih kulturnih središč, kot so Washington, Pariz, Riga, Edinburg, New York, Berlin itd. Svojo zgodbo v Operi SNG Maribor je začel v sezoni 2006/2007 kot pianist korepetitor, od leta 2013 pa deluje kot njen umetniški direktor.
Saksofonistka Ita Nagode (r. 1996) se je po maturi na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana vpisala na Akademijo za glasbo, kjer svoje znanje nadgrajuje pri prof. Mihi Rogini. Poleg tega se redno udeležuje seminarjev pri svetovno priznanih saksofonistih, kot so Joël Versavaud, Dragan Sremec, Jean-Denis Michat, Arno Bornkamp idr. Kot solistka in članica saksofonističnega kvarteta Patetiko je večkratna nagrajenka TEMSIG.
Pianistka Teja Ulaga (r. 1993) se je po zaključeni Umetniški gimnaziji v Celju vpisala na ljubljansko Akademijo za glasbo, kjer svoje znanje izpopolnjuje pod mentorstvom Tatjane Ognjanović. Poleg rednega študija je svoje znanje izpopolnjevala na seminarjih Rubena Dalibaltayana, Konstantina Bogine, Laszla Baranyjana, Jakše Zlatarja in Marine Horak. Je prejemnica nagrad TEMSIG, zlatega regijskega in bronastega državnega priznanja (2008), ter tretje nagrade na dveh mednarodnih tekmovanjih v Beogradu (2011 in 2012).
Eva Dobnikar (r. 1992) je v času gimnazije klavirsko znanje vseskozi izpopolnjevala na mojstrskih tečajih pri priznanih profesorjih Riti Kinka, Arbu Valdmi, Juretu Rozmanu in Rubenu Dalibaltayanu, trenutno pa je magistrska študentka na Akademiji za glasbo v razredu Tomaža Petrača. Leta 2004 je osvojila srebrno regijsko priznanje TEMSIG, leta 2005 pa je premierno izvedla Koncert št. 2 za klavir in godalni orkester skladatelja Črta Sojarja Voglarja v Cankarjevem domu, ki ga je istega leta tudi posnela za zgoščenko.
Anžej Remšak (r. 1994) se je trobento vse do vpisa na Akademijo za glasbo učil pri očetu, prof. Dušanu Remšaku. Od leta 2005 se je redno udeleževal tekmovanj TEMSIG, kjer je dosegal najvišje rezultate. Leta 2012 je bil finalist Evrovizijskega tekmovanja za mlade glasbenike RTV Slovenije. Je član tako študentskih komornih kot tudi orkestrskih zasedb, kot zunanji sodelavec pa tudi profesionalnih. Redno se udeležuje izobraževanj in seminarjev pri priznanih profesorjih, med drugimi Stanka Arnolda, Laure Vukobratovič in Reinholda Friedricha.
Koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor s solisti Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
ČETRTEK, 7. septembra 2017, ob 19.30
Velika dvorana SNG Maribor
PETEK, 8. septembra 2017, ob 19.30
Dvorana Marjana Kozine
Slovenska filharmonija / Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Simon Krečič
Solisti
- Ita Nagode, saksofon, mentor: izr. prof. Miha Rogina
- Teja Ulaga, klavir, mentor: red. prof. Tatjana Ognjanović
- Eva Dobnikar, klavir, mentor: red. prof. Tomaž Petrač
Besedilo: Jana Erjavec
