1. koncert Simfoničnega cikla v sodelovanju s Festivalom Maribor

1. koncert Simfoničnega cikla v sodelovanju s Festivalom Maribor
21. september 2017 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Ženski zbor Opere SNG Maribor
Dirigent: Gianluca Martinenghi
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak
Solist: Aleksander Gadžijev, klavir
Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc

PROGRAM
Anton Lajovic: Gozdna samota, za ženski zbor in orkester, op. 3

Peter Iljič Čajkovski: Koncert za klavir in orkester št. 1 v b-molu, op. 23
Allegro non troppo e molto maestoso – Allegro con spirito
Andantino semplice
Allegro con fuoco

Sergej Prokofjev: Romeo in Julija, suita za orkester št. 2, op. 64ter
I. Montegi in Capuleti
II. Julija kot dekletce
III. Pater Laurence
IV. Ples
V. Romeo in Julija pred slovesom
VI. Ples deklet z lilijami
VII. Romeo na Julijinem grobu

Peter Iljič Čajkovski: Romeo in Julija, fantazijska uvertura
Andante non tanto quasi Moderato – Allegro giusto

Glasbeni večer, s katerim uradno odpiramo novo koncertno sezono Slovenskega narodnega gledališča, začenjamo z vokalno-instrumentalno skladbo bržkone najvidnejšega slovenskega skladatelja z začetka 20. stoletja, Antona Lajovica (1878–1960). Skladbo Gozdna samota za triglasni ženski zbor z orkestrsko spremljavo je avtor ustvaril leta 1902 kot svoje diplomsko delo na Glasbenem konservatoriju na Dunaju, in sicer na pesniško predlogo nemškega pesnika Otta Juliusa Bierbauma v prevodu Frana Saleškega Finžgarja. Lajovic, ki je svoj ustvarjalni vrh dosegel prav v vokalni glasbi (zborih in samospevih), se že na samem začetku svoje skladateljske poti – ta se je po ostrih razprtijah s sodobniki praktično zaključila že okrog leta 1927 – kaže kot mojster liričnega občutja, razpetega med poznoromantične harmonske konstelacije in nekoliko že sodobnejšo zvenečo disonantnostjo z elementi ekspresionizma. Z Gozdno samoto je Lajovic pokazal pretanjeno obvladovanje vokalnih linij, ki jih je ob prevladujočih tesnih akordnih zvezah po načelu homofonije mestoma razrahljal tudi s pomočjo kontrapunkta, pri tem pa se je močno naslonil na sporočilnost besedila, ki bralcu (in posledično poslušalcu) pričara skrivnostno in fantazijsko epizodo v gozdu, ko se v objemu noči naključni opazovalec prepusti sanjarijam o čarobnih bitjih (dekletih), ki v belih tančicah rajajo po gozdni jasi, čeprav je lirski subjekt pesmi pravzaprav postavljen v ženske glasove. Sama kitična struktura pesmi po eni strani narekuje formo (epizodnost) kompozicije, po drugi plati pa s svojo metaforičnostjo spreminja glasbeni ambient in dramatično napetost. Uvod skladbe (Allegretto grazioso e sostenuto) je zastavljen v temnih bordunskih orkestrskih pasažah (v Des-duru), ki se jim po harmonski izpeljavi drugega motiva pridružijo ženski glasovi v obliki tretjega motiva (Gozdni mrak, gozdni mrak!). Temu sledi četrti motiv, ki je nekoliko kontrapunktično obdelan (podobno je zasnovan tudi šesti motiv, ki temelji na zadnjih dveh verzih druge kitice: »ljubko kramljale, samo z menoj«). Lajovičev smisel za glasbeno »portretiranje« pesniških zvočnih figur še posebej pride do izraza v naslednjih petih motivih, kjer z nekoliko živahnejšim ritmičnim gibanjem in vzneseno melodičnostjo ter naposled s »skrivnostnim« umikom v uvodoma predstavljeni zvočni »prasvet« Des-dura prepričljivo zaključi skladbo.

Čeprav velja Koncert za klavir in orkester št. 1 v b-molu (op. 23) Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893) danes za bržkone enega najslavnejših koncertov za ta inštrument, ki ga prepoznamo že po samo treh uvodnih tonih v unisonu rogov, pa prvi odzivi nanj niso bili tako samoumevno pozitivni. Čajkovski je, poln zaupanja v svoje novo delo, le tri dni po dokončanju skladbe, na božični večer (5. januarja 1875), na moskovskem glasbenem konservatoriju obiskal svojega prijatelja Nikolaja Huberta in pianista Nikolaja Rubinsteina, ki ga je nadvse cenil, da bi jima predstavil klavirski koncert. Ko je Čajkovski odigral prvi stavek, je namesto pričakovanega entuziazma in pohvale naletel na gluha ušesa in strupeno kritiko. Rubinsteinov komentar je Čajkovski takole zabeležil v pismu svoji podpornici, Nadeždi von Meck: »Izgleda, da je moj koncert izpadel kot docela ničvreden in nemogoč za igranje; pasaže naj bi bile tako nerodno razdrobljene in slabo napisane, da jih prav nič ne more odrešiti; delo sámo pa naj bi bilo slabo in vulgarno v izrazu; nekatera mesta naj bi ukradel drugim skladateljem, samo dve ali tri strani naj bi bilo vredno ohraniti, vse ostalo lahko roma v smeti ali pa bi moralo biti ponovno napisano.« Čeprav je bil Čajkovski v šoku, saj tako radikalne zavrnitve ni pričakoval, je ohranil vero v svojo umetnost in deloma tudi iz kljubovanja Rubinsteinu ni spremenil nobene note. V resnici je delo pozneje, ko se je koncert po zaslugi pianistov Hansa von Bülowa (prav Bülowu je Čajkovski posvetil koncert) in Sergeja Tanjejeva že dodobra uveljavil v večjih evropskih glasbenih središčih in v Bostonu, skladatelj revidiral, in to celo dvakrat – poleti 1879 in decembra 1888.

Kljub nesporni umetniški kvaliteti klavirskega koncerta pa lahko sprva izrazito negativne Rubinsteinove komentarje »upravičimo« kot spontano akademsko reakcijo na tedaj inovativno in zato ne povsem razumljeno »nepravilno« glasbeno »arhitekturo« koncerta, ki jo uvede že netipična dvodelnost prvega stavka (Allegro non troppo e molto maestoso – Allegro con spirito). Navidezna asimetrija (negacija klasične sonatne forme) in nepovezanost med različnimi temami prvega stavka pa se ob podrobnejši analizi pokažejo v nekoliko drugačni luči, in sicer v zaporedju subtilnejših liričnih povezav, ki jih je Čajkovski premišljeno vzpostavljal z »naravnim« in logičnim nizanjem tematskih sklopov v izmeničnem fokusu med orkestrom in solističnim inštrumentom, klavirjem, čeprav se pri uvedbi že prve teme poslušalcu zdi, da se njeno bistvo skorajda prehitro sprevrne v del glasbene izpeljave. Drugi stavek (Andantino semplice) je po formalni plati prav tako nekakšen amalgam klasičnega srednjega (počasnega) stavka in kratkega scherza, ki ga preveva za Čajkovskega tako značilna plesnost. Prvi del stavka, ki ga uvedejo skorajda neslišni pizzicati, se izriše okoli lirične teme v flavti, klavir pa v nadaljevanju temo ponovi in jo prestavi v drugo harmonsko okolje. Bogata orkestrska barvna paleta, predvsem v pihalih, bi se v kombinaciji z liričnim pianizmom v katerem drugem primeru lahko pred poslušalcem navsezadnje izrisala tudi kot pravljični baletni pas de deux. Podoben sentiment lahko poslušalec zazna tudi v finalu (Allegro con fuoco), ki se začne z neposrednim prehodom (attaco), v katerem skladatelj skuša s prvo temo, ki naj bi bila povzeta po ukrajinskem ljudskem motivu, naglo prekiniti zasanjano razpoloženje, a ne prav za dolgo. »Ognjevito veselje«, izraženo že v naslovu finala, se v več zaporednih epizodah stopnjevanega »dvoboja« med klavirjem in orkestrom razraste v polnokrvno simfonično apoteozo, pregneteno z virtuoznimi pasažami v klavirju in ne nazadnje v zadnjem liričnem poskusu godal s široko spevno temo – slednjo »natrga« hitra koda, ki glasbeno vrvenje hlastavo privede do zmagoslavnega zaključka.      

Drugi del koncerta posvečamo dvema najznačilnejšima glasbenima »upodobitvama« bržkone najbolj znanih mladih ljubimcev, zaznamovanih z razkolom med njunima družinama, Romeom in Julijo. Čeprav se je zgodba o tragičnih zaljubljencih v gledališki kánon za vedno vpisala z istoimensko Shakespearovo mojstrovino že v dobi renesanse, pa je ta v glasbi zaživela šele stoletja pozneje. Sergej Prokofjev (1891–1953) je po silovitem valu oktobrske revolucije rodno Rusijo zapustil leta 1918 in se preko Francije zatekel v ZDA, kjer se je dokaj uspešno preživljal s komponiranjem po naročilu vse do finančnega zloma in dobe »velike depresije« leta 1933. Ta krizni čas, ki ga je dodatno podžgalo še domotožje, pa je Prokofjeva na neki način prisilil k obnovi svojega odnosa z domovino. Idealno priložnost za »spravo« je skladatelj videl v naročilu partiture za balet Romeo in Julija, ki naj bi ga izvedli v leningrajskem Baletu Kirov (današnjem Marijinskem gledališču). Čeprav je Prokofjev leta 1935 v resnici napisal zelo natančno partituro, ki se je z izjemo nekaterih izpuščenih stranskih prizorov dosledno držala Shakespearovega dramskega zapisa, je vodstvo Baleta Kirov opustilo prvotne načrte, najverjetneje tudi zaradi političnih pritiskov nekaterih aparatčikov, ki so v obnovi zahodnjaške zgodbe prepoznali preveč »dekadentnih« elementov. Prokofjev se je zato obrnil na vodstvo Baleta moskovskega Velikega gledališča (Bolšoj teatra), vendar je slednje že na predstavitvi partiture, ki jo je skladatelj sam igral na klavir, sklenilo, da je glasba pretežka in »neplesna«. Na koncu je balet praizvedbo doživel 30. decembra 1938 v Brnu na Češkoslovaškem v koreografiji Iva Vane Psote. Uspeh praizvedbe baleta Romeo in Julija pa je dal jasne indice, da gre za veliko glasbeno stvaritev z nesporno kvaliteto, in tako je Balet Kirov delo izvedel v Leningradu 11. januarja 1940 v koreografiji Leonida Lavrovskega in z nastopom tedanjih sovjetskih baletnih zvezdnikov in ljubljencev ljudstva, Galine Ulanove in Konstantina Sergejeva. Prokofjev je glasbo iz baleta pozneje kar trikrat izvzel iz izvirnega konteksta in jo prilagodil za koncertno izvajanje v obliki suite. Nocoj izvedena suita št. 2 (op. 64ter) vsebuje sedem ključnih postaj (stavkov), ki zaokrožujejo vsebinsko bistvo tragedije, skladatelj pa nam v okviru kompleksnega zvočnega spektra neoklasične simfonike postreže z različnimi psihološkimi odtenki. Nekateri med njimi sodijo v transparentno neoklasično gestikulacijo, spet drugi so situaciji primerno disonantno zaostreni ali zazrti v poetično zasanjanost, ki pa jo nemalokrat prekine groteskna militantnost zaljubljencev nenaklonjenega okolja. (So povezave s skladateljevimi resničnimi življenjskimi izkušnjami zgolj naključne?)

Tudi mladi Čajkovski se je, sicer na pobudo Milija Balakireva, leta 1869 lotil uglasbitve omenjene tragične zgodbe o Romeu in Juliji. Skladatelj, ki se takrat še ni povsem spravil s svojo istospolno usmerjenostjo, je ravno tedaj »podlegel« čarom slovite belgijske sopranistke Désirée Artôt. Čeprav se je njuna romanca končala z razočaranjem, je Čajkovski delo uporabil kot svojevrstni obračun z ljubezenskimi čustvi, katarzo in posledično streznitvijo. Prvo različico partiture fantazijske uverture (oziroma uverture fantazije) je Čajkovski dokončal še istega leta (1869), a jo je pozneje revidiral še dvakrat (leta 1870 in 1880). Žanrske opredelitve dela se nagibajo k simfonični pesnitvi, čeprav je skladba po svoji strukturi sonatna forma, razširjena na obeh straneh, torej z introdukcijo in epilogom. Med ključnimi motivi oziroma temami se po kronologiji predstavijo počasno korakajoča koralna tema patra Lorenza, naslednja tema v hitrejšem tempu nakazuje nepremostljiv konflikt med Capuleti in Montegi, ki ji avtor sopostavi lirično temo mladih zaljubljencev. V nadaljevanju »pesnitve« zaslišimo kontrast med temo družinskega konflikta in poduhovljenim koralom, ki vodi v ponovitev ljubezenskega motiva. A vendarle se zaradi prevelikega bremena ovir zveza mladega Romea in Julije vse prehitro konča: v kodi se po prelomnem udarcu na timpanih oglasijo zgolj impulzi mrtvaškega sprevoda, stkani v pravoslavni koralni okvir in mrliško hladen citat v godalih.             

Benjamin Virc

Biografija gostujočega solista

Aleksander Gadžijev, klavir
Eden najvidnejših slovenskih pianistov mlajše generacije, Aleksander Gadžijev, se je rodil leta 1994 v italijanski Gorici v glasbeni družini. Po prvih lekcijah klavirja na domu je v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel tudi uradno postal najprej učenec svojega očeta, Sijavuša Gadžijeva, priznanega ruskega pianista, nato pa se je vpisal na Licej Duca degli Abruzzi v Gorici, ki ga je leta 2013 zaključil z najvišjo oceno. Že leto prej (2012) je prav tako z najvišjo oceno ter posebno pohvalo diplomiral na državnem konservatoriju v italijanski Ceseni. Od leta 2013 študira na salzburškem Mozarteumu v razredu prof. Pavla Gililova. Je prejemnik številnih nagrad na domačih in tujih tekmovanjih: bil je prvonagrajenec tekmovanja v Minerbiju (2002), mestu Castiglion Fiorention (2003), Raveni (2004), na državnem tekmovanju v Ljubljani (2007) in Velenju (2010). Samostojno je začel nastopati že zelo zgodaj: z devetimi leti je nastopil kot solist z orkestrom šole Emila Komela v Gorici, pri enajstih pa je požel velik uspeh z nastopi na samostojnih recitalih v Gorici, Novi Gorici, Trstu, Čedadu in Torinu. Leta 2009 je izvedel Griegov klavirski koncert v a-molu. Leta 2012 je na državnem tekmovanju v Trstu osvojil prvo nagrado, naslednje leto pa je zmagal še na beneškem tekmovanju glasbenih talentov. Kot dobitnik te prestižne nagrade (Premio Venezia) je imel v koncertni sezoni 2013/2014 priložnost odigrati več koncertov v različnih italijanskih mestih, pa tudi v Parizu in Londonu. Leta 2014 je bil polfinalist enega najuglednejših mednarodnih tekmovanj (Gina Bachauer) v Salt Lake Cityju. Naslednje leto je prejel prvo nagrado in nagrado občinstva na prestižnem tekmovanju v Hamamatsu na Japonskem, temu pa je sledila še odmevna turneja z več kot 40 koncerti po Aziji in Evropi.

Več informacij