2. koncert cikla Carpe artem

2. koncert cikla Carpe artem
14. november 2018 ob 19.30, Kazinska dvorana

Nastopajo
- Theresa Plut, sopran
- Matej Haas, Miladin Batalović, violini
- Eva Koprivšek Petkovšek, viola, Nikolaj Sajko, violončelo

Tokratni glasbeni večer začenjamo z dvema »samospevoma« za tenor oziroma sopran v spremljavi godalnega kvarteta kanadskega skladatelja slovenskih korenin Marjana Mozeticha (r. 1948), ki ga je aktualna glasbena kritika označila za enega izmed najpogosteje predvajanih klasičnih skladateljev v Kanadi in Severni Ameriki nasploh. Številna Mozeticheva dela so premierno izvedli orkestri in glasbeni solisti, ki sodijo v sam svetovni vrh glasbene poustvarjalnosti. Mozetich je s svojo unikatno glasbeno govorico, v kateri staplja sodobne in klasične prvine, razvil edinstven slog, ki je v temelju izrazito tonalen ter hkrati inovativen, dramatičen, občuten in ne nazadnje tudi dovolj dostopen sodobnemu (pogosto razvajenemu) poslušalcu. Mozetich, ki je v slogovnem smislu prehodil (historično) avantgardni ekspresionizem, minimalizem in postmoderni romanticizem, je do sedaj ustvaril več kot sedemdeset tehtnih del za najrazličnejše glasbene zasedbe (orkestre, komorne skupine, zbore, soliste itn.), pogosto pa ustvarja tudi za gledališče, film in plesne predstave. Za svoje umetniške dosežke je prejel več mednarodno priznanih nagrad (nagrada Juno za najboljšo klasično kompozicijo v letu 2010, dve nagradi SOCAN za najpogosteje izvajanega in predvajanega skladatelja v Kanadi za leti 2002 in 2006 idr.).

Pri tako rekoč vseh Mozetichevih delih se zlahka občuti pomenljiva zvočna razlika, ki jo uvaja zaris melodije kot nosilke osrednjega »sporočila« oziroma ustvarjalke specifičnega glasbenopsihološkega ambienta. Oba »samospeva«, ki ju je skladatelj ustvaril za bodisi visok moški ali ženski glas in godalni kvartet med koncertno sezono 2016/2017, sta posvečena glasbenemu podporniku in promotorju Jamesu McTavishu. Kompoziciji On the Beach at Night & O Sun of Real Peace, ki jima bomo lahko nocoj prvič v živo prisluhnili na starem kontinentu, pa druži še ena značilna sorodnost, in sicer globoko iskrena in občutena poezija ameriškega pesnika, esejista in humanista Walta Whitmana (1819–1892) iz njegove zbirke Travne bilke (Leaves of Grass), ki je v svoji celoviti »podobi« izšla šele leto dni pred avtorjevo smrtjo, tj. leta 1891. Transcendentalni duh Whitmanove poetične pisave, pregnetene z drznimi figurami in neuklonljivim pesniškim subjektom, ki je v ameriški literarni kánon brez odvečnega sprenevedanja in hinavskih moralizmov uvedel tudi odkrito istospolno ljubezensko tematiko, tako na novo zaživi v Mozetichevi »deklamatorični« ekspresiji, v kateri je osrednja vloga seveda namenjena vokalu, godalna zasedba štirih pa zgolj bodisi subtilno spremlja bodisi dramatično podčrtuje vsebinske (transcendentalne, introspektivno psihološko realistične) poudarke obeh besedil. Če je v prvem samospevu v ospredje postavljen odnos med dekletcem in njenim ljubečim očetom, s katerim opazuje nočno nebo (sijoči planet Jupiter in zvezdno kopico Plejade), sta v drugem samospevu poudarjena že omenjeni Whitmanov transcendentalizem, ki je bil znanilec konca nekega obdobja (ameriške državljanske vojne), in rojstvo novega upanja. Čeprav bi lahko v zvrstnem smislu problematizirali, ali gre zaradi pridružitve godalnega kvarteta vokalu v resnici za samospev ali njemu podobno formo, pa velja v prid tezi, da gre vendarle za specifično formo samospeva, izpostaviti pomenljivo dejstvo, ki glasbeno teksturo obeh skladb dokaj očitno razmejuje na njen instrumentalni in vokalni del. Pri tem se godalni kvartet z izjemo melodičnih pasusov prve violine, ki skuša konkurirati človeškemu glasu, obnaša kot koherentna celota oziroma kot zaokrožen »poliinstrument«.           

Ameriški skladatelj in pianist Lee Hoiby (1926–2011) se je rodil in odraščal v zvezni državi Wisconsin. Po študiju klavirja v razredu Gunnarja Johansena in Egona Petrija je kmalu prejel povabilo Giana Carla Menottija, da bi pri njem študiral kompozicijo, kar je privedlo tudi do Hoibyjeve nepreklicne odločitve, da opusti kariero koncertnega pianista. Tudi pri Hoibyju se čuti močan vpliv vokalne oziroma vokalno-inštrumentalne glasbe, še posebej opere, ki je odločilno vplivala na njegovo glasbeno snovanje. Tukaj velja omeniti predvsem njegove štiri opere – enodejanko Šal (The Scarf), Mesec na deželi (A Month in the Country), Poletje in dim (Summer and Smoke) in Vihar (The Tempest) po istoimenski drami Williama Shakespeara. Prav v omenjenem dramatiku je Hoiby večkrat našel navdih za svoja dela, med drugim tudi za nocoj izvedeni cikel samospevov Soneti in monologi (Sonnets and Soliloquies), ki ga poleg monologa vojvode Orsina iz komedije Dvanajsta noč ali Kar hočete in Porzijinega zagovora iz drame Beneški trgovec sestavljata še soneta št. 116 in 128. Celotni cikel prežemajo izrazita tonalnost s pomenljivimi modernističnimi razširitvami, jasen deklamatorični pulz vokalnega parta in posebna digniteta, ki na nekaterih mestih spominja na dramatično in obenem senzibilno glasbeno govorico Benjamina Brittna.

Podobne harmonske drznosti, hudomušni glasbeni ludizem in disonantno ekspresivnost lahko zasledujemo tudi v ciklu Pet samospevov za sopran in godalni kvartet (op. 44) avstrijskega skladatelja Karla Weigla (1881–1949). Weigl, sicer rojen na Dunaju ter poznejši mož pianistke in skladateljice Vally (Valerie) Pick, je zasebno študiral pri Alexandru Zemlinskem, ki je tudi sicer pustil močan pečat na Weiglovo ustvarjalno pot, predvsem na njegov simfonični opus. Študij muzikologije je nadaljeval na dunajski Akademiji za glasbo, kjer je pripadal isti generaciji kot Anton Webern. Po nacistični priključitvi Avstrije tretjemu rajhu so novi rasni zakoni Weigla in njegovo družini označili za Jude, zato je moral s težkim srcem zapustiti domovino in emigrirati v ZDA leta 1938. Cikel samospevov na poezijo več avtorjev – Ine Seidl (Tolažba), žene Vally Weigl (Poletno popoldne), Klausa Grotha (Pesem o dežju), Rudolfa Lista (Ave Maria) in Ludwiga Achima von Arnima (Povabilo na Martinovo gos) – prinaša bogato izrazno glasbeno paleto različnih razpoloženj.

Čeprav je Weigl posamezne samospeve, denimo Trost (Tolažba), zasnoval leta 1932, prvo različico Poletnega popoldneva pa že 1926, je cikel dokončal decembra 1934. Močne intertekstualne reference se v Weiglovem opusu kažejo tudi v reinvenciji oziroma ponovni uporabi (»reciklaži«) uvodne teme Tolažbe v prvem stavku poznejšega Godalnega kvarteta št. 5. Weiglov opus bi kljub tedanjim glasbenim trendom in schönbergovskemu atonalnemu in dvanajsttonskemu obratu lahko označili kot zmerno (morda celo previdno?) modernističen, saj sta tonalna in dramatičnoizpovedna progresija, tudi za ceno eklektične schubertovske kitičnosti, še vedno v ospredju njegovega umetniškega creda. Melodična ekspresivnost nas s pomenljivimi postanki godal navda z melanholijo že v prvem samospevu (Tolažba), nežna spokojnost materinega glasu pa nas zaziblje v sladki otroški sen v naslednji glasbeni točki (Poletno popoldne). Povsem drugačno razpoloženje, pregneteno s sunkovitimi godalnimi pasažami in vokalno agitacijo, zasledimo v Pesmi o dežju, ki v nekaterih pasusih učinkuje celo kot naturalistična zvočna slika. Za konec pa je Weigl pripravil še en opazen kontrast med religiozno zamaknjeno Ave Mario in hudomušnim Povabilom na Martinovo gos, v katerem skladatelj še najbolj zvesto sledi romantični kitični strukturi.     

Godalni kvartet št. 13 v G-duru zavzema v opusu komorne glasbe Antonína Dvořáka (1841–1904) posebno mesto, saj je bil prva skladba, ki jo je avtor ustvaril po vrnitvi iz ZDA, obenem pa v smislu umetniškega izraza predstavlja tudi poslednjo fazo v skladateljevi karieri. Skupaj s godalnim kvartetom v As-duru (št. 14), ki je bil dokončan le mesec dni pozneje, sta oba poslednja kvarteta pravzaprav zadnja skladateljeva »izdelka« v zvrsti absolutne glasbe. Štiristavčnega kvarteta v G-duru pa Dvořák ni napisal takoj po svoji vrnitvi v rodno Češko maja 1895, temveč šele jeseni istega leta, kar predstavlja glede na siceršnjo skladateljsko »rutino« nenavadno dolgo ustvarjalno pavzo, ki pa se je bržkone pojavila kot eksistenčna nujnost po številnih profesionalnih obveznostih v ZDA. Dvořák se je tako z družino iz Prage preselil v svojo poletno hišo na Visokem, kjer je objemu narave našel prepotrebni oddih. V pismu prijatelju Aloisu Goblu je zapisal: »Sončim se v tej božji naravi in povsem uživam v brezdelju – kar te bo morda presenetilo –, toda resnično ne počnem ničesar drugega kot poležavam naokrog, ne da bi se dotaknil peresa.« Kljub očitni ležernosti pa se je v avtorjevi domišljiji spontano že porajala ideja o omenjenih dveh godalnih kvartetih, pri čemer je kvartet v G-duru ustvaril na mah v zelo kratkem obdobju med 11. novembrom in 9. decembrom 1895.    

V kvartetu se zrcali nenavadna »obrtniška« suverenost in pretanjeno poznavanje tako rekoč vseh ekspresivnih zmožnosti godalnega kvarteta. V smislu glasbene forme je Dvořák delo zasnoval po modelu tradicionalne ciklične strukture, četudi se v posameznih stavkih (kakor tudi v njihovih medsebojnih relacijah) kaže močna težnja po individualnem prepletanju različnih motivov, pri čemer pa skladatelj ohranja visoko raven glasbene povezljivosti. Kvartet je nenavadno melodičen, kar gre pripisati Dvořákovim neumornim prizadevanjem po uvajanju novih prepoznavnih tem ter njegovemu mojstrskemu obvladovanju tematsko-motivičnega izpeljevanja skozi plejado harmonskih sprememb, zlasti s pomočjo motivičnega drobljenja, menjavanja tonskih načinov itn. Posebno pozornost namenja skladatelj tudi ritmični diferenciaciji (triolam, kvartolam, kvintolam), s katero ustvarja specifično ritmično paleto, ki spominja na poznejše geste glasbenega impresionizma. Celotna zvočna podoba se kljub svoji omejenosti na štiri godala tako v dinamičnem kot razpoloženjskem smislu kaže kot izredno plastična, predvsem pa bogato zveneča gmota, ki bi jo lahko označili kot unikatni komorni simfonizem.

Prvi stavek (Allegro moderato), zasnovan v sonatni obliki, se intenzivno naslanja na kontrast dveh glavnih tem, ki ju Dvořák v nadaljevanju »razpara« v bolj pregnantne motivične elemente, ki sproti poživljajo ritmični impulz stavka. Del, ki je namenjen izpeljavi, lahko štejemo kot enega izmed najtehtnejših kompozicijskih dosežkov Dvořákovega opusa. Kompleksna evolucija, medsebojno kombiniranje in preoblikovanje posameznih motivov, in to sredi drzne harmonske progresije (v sosledju B-dura, Fis-dura, e-mola, h-mola, g-mola, As-dura, E-dura in ponovno G-dura), sobivajo v popolnem in neprisiljenem ravnotežju. Drugi stavek (Adagio ma non troppo) se v nekoliko počasnejši glasbeni dramaturgiji poigrava s kontrastnostjo med durom in molom, četudi je tematska osnova obeh tonskih načinov pravzaprav identična, kar še dodatno vodi k bolj kompaktni in dodobra pregneteni glasbeni teksturi. Razposajeni tretji stavek (Molto vivace) naznanja dokončni zaton »ameriškega« obdobja Dvořákove glasbene pisave. Karakterna esenca stavka, ki se kaže predvsem v pentatonskih odtenkih druge teme in ritmični progresiji, poslušalcu tako daje zbledeli odsev scherza iz skladateljeve Devete simfonije v e-molu (»Iz novega sveta«). Tudi ta stavek je zasnovan v tradicionalni maniri, tokrat v tridelni obliki s kontrastnim triom. Finale kvarteta (Andante sostenuto – Allegro con fuoco) se v tem oziru izkaže kot neprimerljivo bolj ohlapna forma, četudi sledi arhitekturnemu vzorcu rondoja. Tudi tukaj je avtor za poslušalca pripravil marsikatero spremembo glasbenega razpoloženja, kot nakazujejo že uvodni takti, katerih notranji nemir se nepričakovano stali in preoblikuje v vedro razgibano melodično linijo, tej pa sledijo – kot v številnih drugih Dvořákovih kompozicijah poprej – reminiscence ključnih tematskih poudarkov iz prejšnjih stavkov.  

Benjamin Virc

Več informacij