Savvy
15Marec 2018

4. koncert Simfoničnega cikla

15.03.2018 ob 19:30

Dvorana Union - SNG Maribor

4. koncert Simfoničnega cikla
15. marec 2018 ob 19.30, Dvorana Union
16. marec 2018 ob 19.30, Avditorij Portorož

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Simon Krečič
Solistka: Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc

Alojz Srebotnjak (1931–2010), eden najvidnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja, se je rodil 27. junija 1931 v Postojni. Globoko v slovensko glasbeno krajino se je zapisal že z rosnimi 18 leti, ko je za moški zbor uglasbil besedilo Bori Srečka Kosovela. Vez z zborovsko glasbo je ohranjal vse življenje, najraje pa je za zbore pisal prav v povezavi z ekspresionistično Kosovelovo poezijo. Študij kompozicije je končal v razredu Lucijana Marije Škerjanca leta 1958, nato pa se je izpopolnjeval v Rimu (pri Borisu Porreni), Parizu, Londonu (pri Petru Racinu Frickerju) ter v Sieni na sloviti šoli Accademia Musicale Chigiana (pri Vittu Frazziju in Francescu Lavagninu). Po vrnitvi v Slovenijo je postal Srebotnjak eden izmed najaktivnejših članov skladateljske skupine Pro musica viva, ki je pod vplivom darmstadtskega novega glasbenega vala zaznamovala šestdeseta leta prejšnjega stoletja in v kateri so poleg njega delovali še Ivo Petrić, Darijan Božič, Kruno Cipci, Jakob Jež, Milan Stibilj, Lojze Lebič in Igor Štuhec. Med letoma 1970 in 2001 je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer so mu podelili tudi naziv zaslužni profesor. Za svoje umetniško delo je že med študijem (leta 1956) prejel študentsko Prešernovo nagrado, tej pa je sledila cela vrsta nagrad, kot so nagrade za glasbo na Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju (1961, 1964, 1974), zlata medalja na Mednarodnem glasbenem tekmovanju G. B. Viotti v italijanskem Vercelliju (1966), nagrada Jugoslovanske televizije v Beogradu (1972), medalja mesta Trst (1987), Prešernova nagrada za življenjsko delo (1999), Kozinova nagrada Društva slovenskih skladateljev (2000), Župančičeva nagrada (2005) idr. V Srebotnjakovem zvrstno raznolikem glasbenem in predvsem zelo tehtnem opusu je bilo posebno poglavje njegovega ustvarjanja namenjeno tudi filmski glasbi; na tem mestu velja omeniti glasbo za filme Balada o trobenti in oblaku, Tistega lepega dne in Ne joči, Peter! Več navdihujočih momentov je Srebotnjak našel tudi v slovenski ljudski glasbi (ter nasploh v narodni glasbi z območja nekdanje Jugoslavije, vse do Makedonije), ki pa jo je v skladu z zmerno modernističnimi vzgibi preoblikoval v novo zvočno celoto z nespregledljivim lastnim pečatom. Tudi v svoji orkestrski »suiti« Slovenski ljudski plesi iz leta 1993 Srebotnjak z zelo premišljenim izborom inštrumentov in s tako rekoč brezhibno glasbeno dramaturgijo predstavi celo plejado motivičnih okruškov iz različnih slovenskih pokrajin in jih na nekaterih mestih sopostavi modernističnim gestam, kot so denimo tematsko-motivično parodiranje, ironija z namerno disonantnim kontekstom (harmonsko tujimi zvočnimi bloki), bitonalitetnost, četudi nikoli ne zaide v neutemeljeno atonalnost. Pozorni poslušalec bo tako v zaporedju sedmih stavkov prepoznal več ljudskih (ali ponarodelih) napevov, kot so denimo melodije iz Visokega reja s Koroške, ki po začetnih dveh intervalnih skokih sicer spomni na motiv še ene priljubljene otroške pesmice, Pleši pleši, črni kos, v nadaljevanju pa se oglasi tudi napev iz prekmurske ljudske pesmi Ne ouri, ne sejaj, iz rezijanske Da jöra ta Banerina z značilnim nepopustljivim ostinatnim ritmom, zmagoslavni zaključek pa je skladatelj prihranil za živahno svatbeno prekmursko kolo Marko skače, ki so ga izvajali tudi v Porabju in hrvaškem Zagorju.

Kljub temu da se danes morda zdi skoraj odveč katalogizirati glasbeno govorico nemškega romantičnega skladatelja Roberta Schumanna (1810–1856) s prežvečenimi floskulami, ki naj bi reflektirale bogastvo njegovega opusa, pa je prav avtor sam največkrat utiril nadaljnjo percepcijo svojih del s kontrastnima prispodobama notranjega razcepa svoje umetniške persone, tj. z ognjevitim Florestanom in zasanjanim Eusebiusem, ki ju je avtor določil celo kot svoja sub-alterega. Njun diametralno nasprotni značaj je Schumannu kot mojstru Raru (psevdonim za avtorjev pravi »jaz«, ki si ju vseskozi prizadeva spraviti) v vlogi glasbenega kritika prav tako prikladno služil za označevanje kompozicijskih novitet svojih sodobnikov, ki so se v značilni individualni ekspresiji romantičnega genija vpenjale v omenjeni okvir Florestanove »ognjevitosti« in Eusebijeve »zasanjanosti«. Pri vrednotenju Schumannovih del, še posebej skozi omenjeni reducirani bipolarni okvir, pa moramo danes biti pozorni na še eno dejstvo, namreč na skladateljevo dolgotrajno raziskovanje izraznih zmožnosti zgolj enega glasbenega žanra oziroma zvrsti naenkrat. Schumann je namreč skoraj vse skladateljske napore posvetil ustvarjanju klavirske glasbe v tridesetih letih 19. stoletja, nato pa se je v začetku štiridesetih let posvetil samospevu, šele potem realizaciji svojih prvih simfoničnih poskusov (leta 1841), ki pa jih je kmalu (že leta 1842) nadomestil z navdušenjem nad komorno glasbo, ko je ustvaril svoje tri godalne kvartete, pa vse do leta 1847, ko sta nastala njegova prva dva klavirska tria. Sledi do (de facto edinega) Schumannovega klavirskega koncerta vodijo preko skladateljevih prvih poskusov v simfoničnem žanru vse do leta 1827, ko je nastal prvi fragment klavirskega koncerta, in kažejo predvsem na težave, s katerimi se je avtor spopadal. Leta 1839, ko je pustil za sabo že štiri osnutke klavirskih koncertov, je Schumann takole zapisal v pismu svoji tedanji zaročenki Clari Wieck, s katero se je poročil že naslednje leto: »Kar se tiče koncertov, sem ti že povedal, da ne morem napisati koncerta za virtuoze in da se moram spomniti nečesa drugega.« Da bi končno našel prav(iln)o razmerje med svojimi glasbenimi ideali, izrazom ter megalomanskostjo forme, je Schumann maja 1841 napisal enostavčno Fantazijo za klavir in orkester, ki jo je izvedla Clara (tedaj že skladateljeva žena) z leipziškim orkestrom Gewandhaus pod taktirko Felixa Mendelssohna Bartholdyja.

Kljub temu da založniki niso kazali pretiranega interesa, da bi izdali Schumannovo Fantazijo, je ta skladatelju vseeno služila kot izhodišče pri ustvarjanju klavirskega koncerta, natančneje njegovega prvega stavka (Allegro affettuoso), ki ga je začel snovati junija 1845. Praizvedba klavirskega koncerta v a-molu, ki sam po sebi ne vsebuje toliko ognjevite in razkazovalne virtuoznosti kakor Eusebijeve lirične simfonične transcendence, h kateri težita vsak po svojih prizadevanjih tako solist kot orkester, je bila 4. decembra 1845 v dvorani Hotela de Saxe v Dresdnu. Solistični part je ponovno izvedla skladateljeva (tedaj že visoko noseča) žena Clara, dresdenski abonmajski simfonični orkester pa je vodil dirigent Ferdinand Hiller, ki mu je Schumann koncert tudi posvetil. Morda je prav omenjena odsotnost virtuozne monstruoznosti prispevala k nekoliko hladnejšemu sprejemu koncertne publike; vidno razočarana je bila tudi Clara, toda Schumann je tedaj preroško napovedal, da se bo »čez deset let vse spremenilo«. Njegove besede so se izkazale za resnične, saj se je klavirski koncert uveljavil kot del »železnega repertoarja« glasbene romantike, po njegovem modelu pa je, ne da bi se tega sramoval, svoj klavirski koncert (celo v isti tonaliteti, a-molu) že leta 1868 ustvaril norveški skladatelj Edvard Grieg.

Nenavadna fantazijska zasnova koncerta se jasno izrisuje že v prvem stavku, v katerem se melodije zaradi tesne motivične povezanosti kar prelivajo ena v drugo, kot da gre za veliko Schumannovo tezo, ki ne zahteva posebnih komentarjev. Posledični učinek je glasbeni mozaik močno kontrastiranih sekcij, ki jih povezujeta makrotonalni načrt in dramatična napetost posamezne epizode, pri čemer se vsaka naslednja izrašča iz prejšnje. Ternarna zasnova drugega stavka (Intermezzo: Andantino grazioso) prinaša lirično, toda vedro in na sploh optimistično razpoloženje. Dialoški cikel vprašanj in odgovorov med solistom in orkestrom, ki se nakaže že na začetku stavka, se nekje na sredini intermezza vpelje z nekoliko razširjeno temo v violončelih. Omenjeno temo nato zaokroži klavir, kot da gre za dva »stara« partnerja oziroma zakonca, ki drug drugemu dokončujeta povedi. Tonski material v sklepnem delu intermezza je Schumann pretanjeno preoblikoval iz uvodne teme prvega stavka, ki se nato še enkrat ponovi v veliko jasnejši obliki »korakajoče« kode, ki poslušalca pripelje do kipečega finala v A-duru. Njegovo prvo temo, ki se bahavo razrašča v pulzu hitrega valčka, nato nadomesti sladkobno ambivalentna druga tema, ki zveni kot še ena koračnica, toda v tričetrtinskem taktu, ki nas v svojem virtuoznem elanu, spletenim v iskriv dialog solista in orkestra, privede do zmagoslavnega, a dokaj nepretencioznega zaključka.

Jeseni 1839, približno leto dni pred svojo poroko z Robertom Schumannom, je Clara Wieck v svoj dnevnik zapisala naslednje misli o ustvarjalnem potencialu svojega zaročenca: »Najbolje bi bilo, če bi komponiral za orkester; njegova domišljija presega omejeni izrazni razpon klavirja … Vse njegove skladbe so po svojem značaju orkestralne … Moja največja želja je, da bi pisal za orkester – to je njegova domena! Da bi mi ga le uspelo prepričati v to!« Če se Schumannov simfonični opus, sodeč po zapisanih besedah, kaže kot posledica Clarinega prepričevanja, lahko danes trdimo, da ji je uspelo – in to večkrat, če sodimo zgolj po štirih dokončanih simfoničnih delih, treh simfoničnih uverturah ter tristavčni Uverturi, scherzu in finalu oziroma Symphonette (kot jo je poimenoval avtor) iz leta 1841. V istem času, tj. v zgolj štirih januarskih dneh leta 1841, je Schumann v celoti skiciral strukturo svoje prve simfonije, ki jo je zasnoval kot umetniški odgovor na balado pesnika, dramatika in prevajalca Adolfa Böttgerja (1815–1870), ki mu je simfonično delo tudi posvetil. Schumann sicer ni uglasbil nobene Böttgerjeve pesmi, čeprav ga je proti koncu leta 1841 prosil za pomoč pri adaptaciji besedila Thomasa Moora, ki ga je želel uporabiti za svoj oratorij Das Paradies und die Peri (Raj in vilinski otrok).

V pismu prijatelju Wolfgangu Robertu Griepenkerlu, tedaj uveljavljenemu glasbenemu piscu, je Schumann opisal nastanek »Pomladne simfonije«, ki jo je ustvaril v »ognjevitem izbruhu«. V drugem pismu skladateljskemu kolegu Louisu Spohru, ki je bil prav tako dejaven kot dirigent, je podrobneje razložil svoj ustvarjalni proces: »Simfonijo sem ustvaril v pravcatem pomladnem vrvenju, ki človeka prevzame celo v njegovi starosti in se zgodi vsako leto znova. Opisovanje in slikanje nista bila nikoli moja namera, čeprav trdno verjamem, da sta glede na čas svojega prihoda značilno oblikovala delo v poteze, ki mu dajejo bistvo. Prepričan sem, da se ti delo ne bo zdelo ne prelahko niti pretežko.« Kljub izpričani samozavesti pa je 10. januarja 1843, skoraj dve leti po leipziški praizvedbi s tamkajšnjim orkestrom pod Mendelssohnovo taktirko, Schumann v pismu berlinskemu dirigentu Wilhelmu Taubertu zaupal še nekaj podrobnosti in izvajalskih napotkov: »Če bi lahko v svoj orkester med igranjem vdahnil hrepenenje po pomladi! Prav ta je bila glavni vir mojega navdiha, ko sem delo dokončal februarja 1841. Rad bi, da bi se prva trobenta oglasila kot klic z neba pomladnemu obredju, po katerem se vse začenja prebujati. V naslednjem delu uvoda pa naj se, če je le mogoče, občuti, kako svet ozeleneva, morda celo prhutanje metuljčkov, v Allegru pa naj se stopnjuje obhajanje vsega, kar pripada pomladi. Te ideje so se mi porodile šele potem, ko sem delo napisal.«

Poleg tega, da je Schumann sam dodelil naslov svoji prvi simfoniji (»Pomladna«), je prav tako za vsak stavek predvidel samostojni opisni naslov. Čeprav je te naslove kasneje ovrgel pred prvo izdajo partiture, pa jih za lažjo orientacijo pri doživljanju simfonije velja vseeno omeniti. Prvi stavek tako prinaša naslov Prebujenje pomladi, uvodnemu pozivu trobente, ki ga je skladatelj omenil Taubertu, pa ustrezajo naslednji verzij iz Böttgerjeve balade: »O wende, wende deinen Lauf – im Thale blüht der Frühling auf!« (»Obrni, le obrni svoj korak, v dolini že prebuja se pomlad!«) Drugi stavek, ki je mehkobno zibajoča sanjarija, je naslovljen kot Večer in prinaša tudi nekaj strastnih podtalnih izbruhov, ki se brez pavze nadaljujejo v tretji stavek – Scherzo. Njegovi prevladujoči robati ritmi docela upravičujejo naslov, Veseli tovariši. Podobno kot še nekateri drugi Schumannovi scherzi, tudi ta prinaša dva kontrastna tria, pri čemer izvablja prvi skrivnostno razpoloženje, drugi pa s svojim radoživim utripom ländlerja popelje poslušalca na podeželsko plesno praznovanje. Simfonični finale, ki ga je avtor poimenoval kot Slovo pomladi, začenja nekakšni godalni ekvivalent fanfarnemu klicu trobente iz prvega stavka. Igrivo plešoče poslavljanje, ki preveva skoraj celotni finale, se naposled stopnjuje v svoj vriskajoči vrhunec. Vseeno pa je Schumann, ki se je bržkone zavedal, da se osrednja tema finala preveč očitno spogleduje z mladostno frfotavostjo, v pismu Taubertu previdno zapisal: »Naj še dodam, da želim tukaj opisati slovo od pomladi, zato tega ne gre jemati preveč lahkomiselno.«

Benjamin Virc

Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
Slovenska pianistka in zaslužna profesorica Dubravka Tomšič Srebotnjak se je začela učiti klavir s štirimi leti pri profesorici Zori Zarnik na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani (1945–1950) in šolanje nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Svoj velik glasbeni talent je kot »čudežni otrok« pokazala na svojem prvem pianističnem nastopu pri petih letih. Po nasvetu uglednega pianista Claudia Arraua je z dvanajstimi leti nadaljevala študij v ZDA na prestižni newyorški Juilliard School of Music pri prof. Katherine Bacon, pri sedemnajstih pa je z odliko diplomirala z dvema posebnima nagradama (Ernest Hutcheson Special Award, Carl M. Roeder Memorial Prize). Udeležila se je tudi glasbenega seminarja pri skladatelju Dariusu Milhaudu in pianistu Aleksandru Uninskem v Aspnu. Še isto leto je bila na državnem tekmovanju v New Yorku izbrana za največji glasbeni talent ZDA v starostni skupini od 12 do 16 let. Debitirala je z orkestrom Newyorške filharmonije, po recitalu v znameniti veliki dvorani Carnegie Hall v New Yorku pa se je dve leti izpopolnjevala pri legendarnem pianistu Arthurju Rubinsteinu. Leta 1961 je osvojila tretjo nagrado na mednarodnem tekmovanju Ferruccio Busoni v Bolzanu, leta 1967 pa prvo nagrado in zlato medaljo na mednarodnem tekmovanju »Mozart Festival« v Bruslju. Njena bogata pianistična pot jo je vodila po vseh pomembnih glasbenih metropolah in kontinentih sveta, od Evrope, Amerike, Azije, Avstralije in Afrike. V svoji dolgoletni karieri je nastopila na skupno več kot 4.500 samostojnih recitalih in koncertih na številnih glasbenih festivalih in v pomembnih koncertnih dvoranah s prestižnimi orkestri, kot so Dunajski simfoniki, Kraljevi filharmonični orkester iz Londona, salzburški orkester Mozarteum, Češka filharmonija, orkester Slovenske filharmonije, Državna kapela iz Dresdna, Filharmonični orkester francoskega radia iz Pariza, Amsterdamski filharmonični orkester, Münchenski filharmoniki, Simfoniki berlinskega radia, Newyorška filharmonija, leipziški orkester Gewandhaus, Dresdenska filharmonija, Moskovski državni orkester, orkester Gulbenkian iz Lizbone, Atlantski simfonični orkester iz Kanade, Filharmonija Mexico City, Simfoniki italijanskega radia iz Milana, Simfoniki iz Bostona, Detroita, San Francisca, Louisiane, Montereya, Sydneyja, Melbourna, Adelaide, Pertha, Hobarta, Honoluluja itd. Sodelovala je z mnogimi uglednimi dirigenti, kot so Seiji Ozawa, Wolfgang Sawallisch, Bernard Haitink, Neeme Järvi, Hans Graf, Edo de Waart, John Pritchard, Rudolf Kempe, Herbert Blomstedt, Carlos Miguel Prieto idr. Veliko je snemala za pomembnejše radijske in televizijske postaje (tudi za BBC) po svetu ter od leta 1987 posnela več kot devetdeset  zgoščenk za založbe Vox Classics, Koch International Records, Pentagon Classics, IPO Recordings, Stradivari Classics, Pilz Media Group, Založba kaset in plošč RTV Slovenija itd. Oktobra 2003 je prejela veliko diskografsko nagrado (grand prix du disque) Lisztove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo leta z Lisztovimi klavirskimi deli. Posnela je klavirske koncerte Ludwiga van Beethovna, Brahmsa, Haydna, Mozarta, Chopina, Griega, Liszta, Saint-Saënsa, Schumanna, Rahmaninova, Čajkovskega ter dela za klavir solo od baroka do 20. stoletja. Vodi mojstrske tečaje in je članica žirij številnih pomembnih mednarodnih pianističnih tekmovanj: Van Cliburn, Leeds, Clara Haskil, Beethoven (na Dunaju), Santander, Bach (Leipzig), AXA (Dublin), Cleveland, Minneapolis (International Piano E-Competition), Robert Schumann (Zwickau). Leta 2013 ji je ljubljanska Akademija za glasbo, na kateri je začela poučevati leta 1966, podelila naziv zaslužni profesor. Za svoje umetniške dosežke je prejela številne nagrade, med drugim Župančičevo nagrado (1970), Zlato liro in povelje (1974), Prešernovo nagrado (1975), nagrado AVNOJ (1976), orden zaslug za narod s srebrnimi žarki (1981), zlato medaljo in red sv. Fortunata (Mainz, 1987), zlato CD-ploščo Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 1988), zlato plaketo Univerze v Ljubljani (1989) ter nagrado »Orlando« (Dubrovniški poletni festival, 2005). Od leta 1995 je častna članica Slovenske filharmonije, leta 2005 pa je postala častna meščanka mesta Ljubljana.

Program
Alojz Srebotnjak: Slovenski ljudski plesi za orkester
Andantino
Allegro
Moderato
Andante – Allegretto giocoso
Allegro rustico
Larghetto – Allegro vivace – Larghetto
Moderato – Allegro vivace

Robert Schumann: Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 54
Allegro affettuoso
Intermezzo: Andantino grazioso
Allegro vivace

Robert Schumann: Simfonija št. 1 v B-duru, »Pomladna«, op. 38
Andante un poco maestoso – Allegro molto vivace
Larghetto
Scherzo. Molto vivace
Allegro animato e grazioso

Več informacij


Nazaj