3. koncert cikla Carpe artem

3. koncert cikla Carpe artem
12. december 2018 ob 19.30, Kazinska dvorana

Nastopajo
- Boštjan Lipovšek, rog, Oksana Pečeny Dolenc, violina,
- Daša Savić, violina, Neža Papler, viola, Eva Koprivšek Petkovšek, viola
- Gorazd Strlič, violončelo, Borut Pahič, rog

Program
Wolfgang Amadeus Mozart: Kvintet v Es-duru za rog, violino, violi in violončelo, K. 407/386c
Allegro / Andante/ Rondo: Allegro

Ludwig van Beethoven: Sekstet v Es-duru za rogova in godalni kvartet, op. 81b
Allegro con brio / Adagio / Rondo: Allegro

Wolfgang Amadeus Mozart, prir. Michael Haydn: Romanca iz Koncerta za rog v Es-duru, K. 447
Larghetto

Dušan Bavdek: Božična glasba za rog in godalni kvartet
I. Pot (Andantino – Ben ritmico)
II. Mir (Calmo – Doppio movimento – Tempo I.)
III. Luč (Moderato)

Leto 1782 je bilo še posebej obetavno za tedaj šestindvajsetletnega Mozarta, ki se je le leto prej preselil iz Salzburga na Dunaj, da bi tako lahko končno zaživel neodvisno od svojega očeta Leopolda, še bolj pa zaradi tega, da bi se osvobodil jarma prejšnjega delodajalca, strogega in posesivnega salzburškega knezoškofa Hieronima Colloreda. Mozart je tako predvsem samemu sebi želel dokazati, da lahko preživi kot svobodni umetnik, zato je bilo zanj še posebej pomembno vzdrževanje dobrih odnosov z vplivnimi in predvsem premožnimi posamezniki, od katerih je upal, da bi lahko postali njegovi meceni. Kot družabni dobrovoljnež si je Mozart ustvaril še kar širok krog prijateljev in znancev, med katerimi ni manjkalo tudi njegovih nekdanjih someščanov Salzburžanov. Joseph Leutgeb je bil eden tistih, ki se je prišteval med slednje, prav tako pa je bil eden izmed Mozartovih najzgodnejših prijateljev, saj sta se spoznala že leta 1783, ko se je Leutgeb pridružil salzburškemu dvornemu orkestru in se z odkritim občudovanjem navduševal nad tedaj komaj sedemletnim čudežnim otrokom Wolfgangom.

Iz gole objestnosti si je Mozart Leutgeba večkrat privoščil in mu pisal skorajda žaljive pripombe glede njegovega igranja: »Oh, kako nizko igraš. Av! Pomagaj!« Ob več priložnostih bi Mozart svoj rokopis vrgel po tleh, tako da se je Leutgeb moral večkrat plaziti, da bi pobral vse strani. Svojemu prijatelju Mozart ni prizanašal niti s posvetilom ob naslovu skladbe: »Wolfgang Amadé Mozart pomiluje Leutgeba – osla, vola in bedaka.« Muzikolog in glasbeni urednik Maynard Solomon je zapisal, da je Leutgeb Mozartu služil kot tarča posmeha oziroma kot dvorni norček, kar popolnoma sovpada z naslednjim Mozartovim citatom: »Ne morem se upreti, da se ne bi kdaj iz koga ponorčeval.« Kljub vsemu norčevanju – ali nemara prav zato – pa sta glasbenika ostala v tesnih prijateljskih odnosih, kar se je ne nazadnje udejanjilo v tem, da je Mozart kljub izpričanim (fingirano?) sarkastičnim kritikam Leutgebovega igranja zanj ustvaril vse svoje koncerte za rog kakor tudi nocoj izvedeni kvintet. Še več, glasbena ekspresivnosti in briljantna tehnika, s katerima je Leutgeb obvladoval francoski rog (v nemški glasbeni terminologiji se je inštrument uveljavil kot Waldhorn, dobesedno: gozdni rog), ki je takrat obstajal še brez ventilov, sta bili poleg sproščenega prijateljstva nedvomno glavni razlog za nastanek Kvinteta v Es-duru – prvo skladbo nocojšnjega glasbenega večera.

Mozart je svoj »prijateljski« kvintet zasnoval v manj običajni zasedbi, sestavljeni iz zgolj ene violine, dveh viol in violončela, kar daje skladbi nekoliko drugačno zvočno podobo s fokusom na srednji register, s tem pa tudi večji poudarek melodičnemu kontrastu med rogom in violino. Vseprežemajoči humor se oglasi že v uvodnih taktih prvega stavka (Allegro), ki ga nakaže kontrast med ritmično pregnantnimi fanfarami in »arioznim« odgovorom. Naključni poslušalec lahko tako dobi neprepodljiv vtis, da se kvintet razteza med željo, da bi zabaval, in namero, da bi nas očaral s svojo lirično melodičnostjo. Slednjo je Mozart zajel v dolgih tematskih linijah, namenjenih rogu, medtem ko se glasbeni tok ob komentarjih violine prelamlja z igrivo štiritonsko fanfaro. Z nastopom ljubkega srednjega stavka (Andante) dá Mozart šalo dobesedno na stran in se posveti nežnemu duetu roga in violine, celotna zasedba inštrumentov pa s svojim prijetnim »kramljanjem« s še večjo prepričljivostjo pričara lirično razpoloženje. Jupitrovska razigranost se vrne s sklepnim rondojem, ki začenja z ritmično in za hornista zahtevno variacijo osrednje teme iz srednjega stavka, skozi celotni stavek pa se zrcali sproščeni humor, ki ga je Mozart začinil že na samem začetku. Kot je pripomnil muzikolog Melvin Berger, se Mozartov zafrkljiv značaj kaže že z dilemo, ali se stavek sploh začenja na poudarjeno ali nepoudarjeno dobo (seveda se začenja s predtaktom), toda vse to je del skladateljevega edinstvenega smisla za humor in neodtujljivi element živahne pregibnosti, ki najznačilneje zaznamuje ta kvintet.

Ludwig van Beethoven je v svoji mladosti ustvaril še kar zajetno število skladb za pihala, med katerimi izstopajo Trio za flavto, fagot in klavir, Trio za klarinet, violončelo in klavir ali denimo Sonata za rog in klavir ter Kvintet za klavir, oboo, klarinet, rog in fagot (zasnovan po Mozartovem kvintetu za enako zasedbo, K. 452). Med številnimi skladbami iz zvrsti t. i. Harmoniemusik – komorne glasbe, namenjene izvajanju na prostem ali med obedovanjem poslušalcev pri mizi – izstopa kot edini »esejistični« primerek v prevladujoči zvrsti serenad in divertimentov Beethovnov zgodnji Sekstet v Es-duru za rogova in godalni kvartet z nekoliko zavajajočo visoko številko opusa (81b), saj je delo izšlo šele leta 1810, čeprav ga je skladatelj dokončal že okrog leta 1795. V tem času si je Beethoven kot virtuoz na klavirju utiral pot v dunajske koncertne dvorane, prav tako pa je dejavno iskal svoje bodoče podpornike. Podrobnosti o okoliščinah nastanka seksteta niso znane, je pa delo naročil bonski glasbeni založnik Nikolaus Simrock, ki je bil tudi sicer član (drugi hornist) kapele bonskega volilnega kneza in Beethovnov prijatelj, odkar se je ta leta 1789 pridružil orkestru kot violist. Simrock je izdal kar nekaj Beethovnih glasbenih mojstrovin, med drugim tudi Kreutzerjevo sonato za violino in klavir (op. 47) in Variacije za flavto in klavir (op. 107). Upravičeno bi lahko domnevali, da je bil sekstet napisan za bonski koncert Simrocka in njegovih kolegov. Lahkotno in pravzaprav »lagodno« zveneče delo se nedvomno spogleduje s prej omenjenima razvedrilnima zvrstema serenade in divertimenta, četudi vsebuje zgolj tri stavke (večina serenad jih ima vsaj pet), parta obeh rogov pa s svojimi občasnimi bravurami dajeta vtis solističnega (v tem primeru dvojnega) koncerta ob spremljavi godalnega kvarteta.

Že v prvem stavku (Allegro con brio) se v formi klasicistične sonate sproži pravcati virtuozni »troboj« med obema rogovoma in godali, ki se razpre v več nizih hitrih akordnih preigravanj in naglih pasaž. Še posebej zanimiv del pa nastopi v izpeljavi (osrednjem delu sonatnega allegra), ko Beethoven močno upočasni izvajalski tempo, s tem pa omogoči rogovoma, da predstavita tudi svojo senzibilnejšo in bolj kantabilno plat, a se ta z nastopom reprize naglo umakne razkazujoči tehnični briljanci. Z drugim stavkom (Adagio) nam Beethoven naslika idilični pastoralni prizor, ki ga obkroža topel zven na široko razprte teme v rogovih, slednjo pa nato ponovijo tudi godala. Prav ta tema v nadaljevanju stavka značilno oblikuje oba zunanja dela stavka, medtem ko je »mehka sredica« tudi tokrat – podobno kot v prvem stavku – namenjena lirični izpovedi v počasnem duetu rogov ob karseda minimalni spremljavi. Tretji in obenem zadnji stavek seksteta je Beethoven zasnoval v obliki rondoja, kar je bila v skladateljevem času (in je še danes) razmeroma pogosta praksa bodisi tematske poživitve bodisi motivične reciklaže (in s tem večje notranje integritete) nekega dela. Lovski klici rogov in terčna harmonska zgoščenost spominjajo na vedrino Mozartovih koncertov za rog, čeprav se v Beethovnovi glasbeni pisavi vendarle čuti nekoliko več obrzdanosti in »ukročene« razposajenosti.

Romanca iz Mozartovega tretjega Koncerta za rog in orkester v Es-duru (K. 447) je priljubljeni drugi stavek, ki ga je za rog in godalni kvartet priredil Haydnov mlajši brat, Johann Michael Haydn. Kot vsi štirje Mozartovi koncerti za rog – ti sicer niso nastali v enakem kronološkem zaporedju, kot so bili izdani – je bil tudi tretji napisan v izrazito virtuoznem duhu in z mislijo na konkretnega izvajalca – skladateljevega prijatelja Josepha Leutgeba. Koncert v Es-duru, ki je najverjetneje nastal po letu 1786, tako zaokrožujejo trije razmeroma kratki stavki, še vedno pretežno pod vplivom mannheimske šole. Z upoštevanjem Leutgebove muzikalnosti je Mozart tako izkoristil priložnost in srednji stavek (Larghetto) – Romanco – preoblikoval v majhno, a navihano arijo (v tonaliteti As-dura), močno pregneteno z akordično akrobatiko in virtuoznimi pasažami, kar nedvomno ohranja njeno priljubljenost, saj se še danes pogosto izvaja kot samostojna glasbena točka.

Glasbeni večer zaključujemo s tristavčnim delom slovenskega avtorja mlajše srednje generacije – Božično glasbo Dušana Bavdka (r. 1971), ki jo je skladatelj ustvaril leta 2006 in posvetil priznanemu slovenskemu hornistu in gostu nocojšnjega koncerta, Boštjanu Lipovšku. Dušan Bavdek je po diplomi iz kompozicije pri Alojzu Srebotnjaku na ljubljanski Akademiji za glasbo na isti ustanovi končal še podiplomski študij iz kompozicije pri Marijanu Gabrijelčiču in Danijelu Danetu Škerlu, izpopolnjeval pa se je na mojstrskih tečajih pri Jánosu Vajdi in Helmutu Lachenmannu. S svojim tehtnim glasbenim opusom je prepričal tako slovensko kot mednarodno publiko na pomembnih glasbenih prizoriščih po vsem svetu. Za svoje umetniško delo je prejel več pomembnih priznanj, svoje znanje pa od leta 2002 nesebično razdaja študentom glasbe na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer poučuje harmonijo, solfeggio in kompozicijo. Čeprav napovedujejo uvodni takti prvega stavka (Pot) s svojo terčno zgoščenostjo skorajda pričakovano božično-pastoralno razpoloženje, se to kmalu sprevrne v igrivo ritmično in kontrapunktično raziskovanje v razmeroma pogostih menjavah sestavljenih taktovskih načinov, pri čemer ohranja rog osrednjo melodično pozicijo, ki jo občasno »ogrozi« zgolj prva violina. S pretanjeno melanholijo, ki spominja na pasuse iz katerega izmed Šostakovičevih godalnih kvartetov, se Bavdkova rahločutna glasbena pisava v drugem stavku (Mir) močno približa tudi melodični poetiki Čajkovskega, še posebej iz njegovih simfoničnih del – v mislih imam predvsem drugi stavek iz Pete simfonije, kjer dobi zven roga še posebej čarobno toplino, kot se izkaže tudi v tem stavku. Zadnji, tretji stavek (Luč) se začenja v razkošnem kontrapunktu teme, ki zaradi tekočega ritmičnega gibanja v šestnajstinkah spominja na soggetto katere izmed baročnih tokat, ta pa se v formalnem smislu spogleduje celo z baročno fugo, toda z ohranitvijo izhodiščnih položajev glasov in le delno motivično izpeljavo. Po cikličnem preigravanju teme skozi celotno zasedbo se v nadaljevanju odpre nova »tekaška« steza, ki jo skladatelj v sicer nekoliko počasnejšem tempu, a v ritmično bolj pregnetenih pasažah usmeri proti mistični svetlobi, ki je tudi nekakšni simbolni znanilec božičnega čudeža. Melodična linija roga se proti koncu tretjega stavka pomenljivo umirja in naposled povsem zamre, godala pa s gostim tonskim prekrivanjem končajo v nenavadno visokem (diskantnem) registru – kar bi lahko prav gotovo interpretirali tudi kot metaforo doseganja nebeške svetlobe oziroma »okušanja« božanske slave.

Benjamin Virc

Biografija solista
Boštjan Lipovšek izhaja iz glasbene družine, v kateri se je skozi leta zvrstilo kar nekaj hornistov. Njegova prva glasbena mentorja sta bila oče in brat, glasbeno šolanje pa je nadaljeval na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je po diplomi še zaključil podiplomski študij pri profesorju Jožetu Faloutu, nato pa se je še dodatno izpopolnjeval pri Radovanu Vlatkoviću na salzburškem Mozarteumu. Med študijem v Ljubljani je za izvedbo Straussovega Koncerta za rog in orkester št. 1 s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija prejel študentsko Prešernovo nagrado. V tem orkestru je takoj zatem zasedel mesto solo hornista. Kot solist je nastopil pod taktirko odličnih dirigentov, kot so Anton Nanut, Uroš Lajovic, Marko Letonja, En Shao, David de Villiers, Stefano Pelegrino Amato, Gary Brain, Amy Anderson, Yakov Kreizberg, Sian Edwards idr. Kot gostujoči solo hornist je gostoval pri nacionalnem orkestru opere La Monnaie v Bruslju, pri Berlinskem simfoničnem orkestru, Izraelski filharmoniji, Mahlerjevemu komornemu orkestru, Avstralskemu komornemu orkestru, Simfoničnemu orkestru iz Melbourna, še vedno pa pogosto sodeluje z Budimpeštanskim festivalnim orkestrom, s Škotskim komornim orkestrom in Camerato Salzburg. Leta 1999 je kot asistent začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sedaj kot redni profesor bdi nad mladimi generacijami študentov. Leta 2005 je na povabilo zagrebške Akademije za glasbo postal docent na omenjeni visokošolski ustanovi. Za svoje umetniške dosežke je prejel več nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 2008.