6. koncert cikla Carpe artem

6. koncert cikla Carpe artem - Lahko noč - 17. maj 2018 ob 19.30, Kazinska dvorana

Nastopajo: Petra Kovačič, violina, Melanija Pintar, flavta, Dario Golčić, oboa, Domen Marn, klarinet, Veronika Flammer Gidro, rog, Marko Arh, rog, Vuk Popović, fagot, Eva Koprivšek, viola, Nikolaj Sajko, violončelo, Žiga Trilar, kontrabas

Prva skladba nocojšnjega koncerta, ki obenem zaključuje letošnji cikel komorne glasbe Carpe artem, je nastala izpod peresa nemškega skladatelja Franza Lachnerja (1803–1890), rojenega v majhnem bavarskem mestu Rain am Lech, ki pa je zaradi zgodovinskih okoliščin in predvsem delovanja ob »bolj zvenečih imenih« danes morda po krivici manj znan glasbeni ustvarjalec. Lachnerjev opus tako, nasprotno, dokazuje nenavadno širino in tudi »glasbenoobrtniški« perfekcionizem, ki so ga znali ceniti njegovi sodobniki. Po izobraževanju v Münchnu, kjer je bil med drugim tudi član Akademskega pevskega združenja (Akademische Gesangverein München), pa se je Lachner odpravil na Dunaj, tedanjo evropsko glasbeno metropolo, kjer je leta 1823, tj. po zmagi na glasbenem tekmovanju, postal organist Luteranske mestne cerkve (v prvem mestnem okrožju), glasbeni študij pa je nadaljeval pri Simonu Sechterju in Maximilianu Stadlerju. Na Lachnerjev umetniški razvoj pa je bolj kot akademizem omenjenih glasbenih učiteljev pomembno vplivalo njegovo prijateljstvo s Franzem Schubertom (1797–1828), ki je močno odzvanjalo tudi v Lachnerjevih poznejših delih, ko je za stalno zapustil Dunaj in se vrnil v München. O njunem prijateljstvu je Lachner zapisal: »Skupaj s Schubertom sva večino časa preživela s skiciranjem novih glasbenih del. Bila sva karseda tesna prijatelja: zjutraj bi izmenjaje in drug pred drugim predstavila svoja nova dela, nato pa še ure in ure z navdušenjem razpravljala o najrazličnejših temah in o na videz še tako nepomembnih podrobnostih.«

Kmalu po prihodu na Dunaj je postal podkapelnik in nato kapelnik Gledališča pri Koroških vratih (Kärntnertortheater), leta 1834 pa se je odpravil v Mannheim, kjer je za dve leti postal dvorni kapelnik. Potem ko je leta 1835 na dunajskem skladateljskem natečaju osvojil veliko nagrado s svojo Sinfonio passionato, pa se je njegova kariera naglo vzpenjala, saj se je Lachner že  leta 1836 vrnil v München, kjer je postal dirigent Dvorne opere, koncertnih ciklov Glasbene akademije Bavarskega državnega orkestra in Kraljeve vokalne kapele. Leta 1852 je kot »generalmusikdirektor« postal prvi človek münchenskega glasbenega življenja, vse do 1868, ko je kralj Ludwig II. Bavarski Richardu Wagnerju podelil veliko politične moči, Lachnerjeve obveznosti pa je prevzel Wagnerjev učenec in privrženec, dirigent Hans von Bülow. Najverjetneje je prav Lachnerjeva glasbena konservativnost (ali bolje rečeno slogovna konsistentnost), še bolj pa nasprotovanje Wagnerjevim »novotarijam«, prispevala k temu, da so začele Lachnerjeve skladbe postopoma izginjati s koncertnih odrov.

Lachnerjev Nonet v F-duru, ki je brez oznake opusa izšel leta 1875, ne skriva avtorjevega naslona na Schubertovo, deloma pa tudi Beethovnovo dediščino v žanru komorne glasbe. Kot je zapisal poznavalec komorne glasbe iz obdobja romantike in kritik Larius J. Ussi, je Lachner Nonet najverjetneje ustvaril več let pred omenjeno letnico izdaje – po najnovejših odkritjih leta 1857. Prav gotovo je tudi, da je avtor bil seznanjen s Spohrovim Nonetom (op. 31) iz leta 1813, ki je bil ustvarjen za identično zasedbo pihal (flavta, oboa, klarinet, rog in fagot) ter godal (violina, viola, violončelo in kontrabas). Zdi se, da je Lachnerju z omenjeno komorno zasedbo glasbil uspelo ustvariti izrazite kontraste in karseda velik ekspresivni potencial. Štiristavčni Nonet se začenja s sproščenim atmosferičnim pejsažem (Andante) z nekoliko temačno obarvanimi témami v spodnjih registrih godal, kar pa se naglo spremeni potem, ko se pridružijo še violina in pihala. V drugem, osrednjem delu prvega stavka (Allegro moderato) se pred vsako novo tematsko skupino oglasi solistični pasus inštrumenta, ki omenjeno temo predstavi v nadaljevanju.

Če je drugi stavek konvencionalni menuet s triom, pa se nekoliko več melodične »poezije« predstavi v tretjem (počasnem) stavku (Adagio), ki ga preveva rahločutno hrepenenje. Slednje zelo diskretno orišejo godala, šele v izpeljavi pa se jim pridružijo pihala, ki v zvočno gmoto vnesejo nekoliko več harmonsko-dramatičnih kontrastov. Lachner svoj Nonet sklene z živahno žvrgolečim finalom (Allegro ma non troppo), v katerem nastopi več medsebojno tesno prepletenih epizodnih tem in motivov, značilnih za posamezne inštrumente, zato se lahko iz perspektive glasbene invencije brez zadržkov postavi ob bok velikim simfoničnim finalom – seveda v pomanjšanem formatu zvočnega volumna.

Glasbeni večer nadaljujemo s Septetom v Pragi rojenega skladatelja, violinista in organista Josefa Miroslava Webra (1854–1906). V svojem rojstnem mestu – češki prestolnici – je Weber študiral violino in orgle, nato pa si je ustvaril zavidljivo glasbeno kariero violinskega virtuoza in dirigenta, ki je deloval v več mestih in pokrajinah po Evropi, zlasti v Turingiji, v Pragi, Wiesbadnu in Münchnu. Večina Webrovih kompozicij v žanru komorne glasbe je nastala v zadnjem desetletju 19. stoletja, vse po vrsti pa izkazujejo zelo rafinirano glasbeno govorico in profesionalno zrelost. Nekatere skladbe za različne komorne zasedbe so prejele celo najvišje nagrade na tedanjih natečajih, med drugim tudi Septet s pomenljivim avtobiografskim naslovom Iz mojega življenja (Aus meinem Leben), ki je prejel prvo nagrado na prestižnem tekmovanju Dunajskega skladateljskega združenja (Wiener Tonkünstlerverein). V Septetu, ki ga je izdal leta 1899 založnik Josef Aibl, se tako po eni strani »razumljivo« reflektira skladateljevo zrelo ustvarjalno mišljenje, po drugi strani pa »tehtanje« vsega dobrega in slabega, kar se mu je zgodilo v življenju, česar prav gotovo ne bi mogel storiti v svojih mlajših letih. Septet je s svojim programskim naslovom prav tako tipični produkt duha časa svojega nastanka in aludira na Smetanov Godalni kvartet št. 1 iz leta 1876, ki nima zgolj identičnega naslova (Iz mojega življenja oziroma v češkem izvirniku: Z mého života), ampak se začenja tudi v isti tonaliteti (melanholičnem e-molu).

Weber je poslušalčevo pozornost z jasno izdelanimi »programskimi« naslovi posameznih stavkov tako že dodobra usmeril v zasledovanje različnih glasbenih onomatopoij, ki bi naslikale določena obdobja oziroma faze njegovega življenja. Prvi stavek z naslovom Na obrežju Vltave, Mladostne sanje (An den Ufern der Moldau; Jugendträume) nam tako pričara sanjavo idilično razpoloženje, ki se začenja s tekočim vrvenjem šestnajstink v violončelu (kar naj bi ponazarjalo vodne tokove omenjene reke), medtem ko rogova zaigrata romantično melodijo, ki nas tako rekoč prestavi v ležerno preživljanje lepega majskega dopoldneva, denimo med prebiranjem najljubše knjige ob rečnem bregu. Šele druga tema, ki nosi v sebi koračniški impulz, v nas prebudi misli o drznih mladostnih ambicijah in željah po uveljavitvi z lastnimi dosežki, ki šele pridejo.

Drugi stavek (Učna leta, Življenjski ideali – oziroma v nemščini: Studienzeit, Lebensideale) zamenja mladostno idilo z nemirnim časom študija, kar se kaže v »akademizmu« gosto pregnetene fuge (strette), v kateri kar prekipevajo ideje, ki se porojevajo od usvajanja novih znanj in veščin, prav tako pa se »krešejo mnenja« s študijskimi kolegi o tem, kateri so pravzaprav ideali, za katere se je v življenju vredno boriti. Tretji stavek je, kot lahko pričakujemo iz naslova Na grobovih svojih ljubezni (An den Gräbern seiner Lieben), z melanholijo pregnetena žalostinka, ki je pravzaprav daleč najobsežnejši del Septeta. Zdi se, kot da bi avtorja v tem zgoščenem in močno afektiranem stavku zadela vsa resnost življenja, ob kateri se mora vsak posameznik soočiti z izgubo svojih najdražjih. Zadnji, četrti stavek je Weber naslovil kot Boj za obstanek, Razočaranja (ali Neizpolnjeni upi) in Spomini iz mladosti (Im Kampfe um's Dasein; Getäuschte Hoffnungen; Jugenderinnerungen). Finale se tako po pričakovanjih začenja s frenetično temo, ki ne izraža toliko obupa kot prej tesnobe in stresa zaradi novih kariernih izzivov. Po harmonski izpeljavi sledi nekoliko bolj umirjena, skorajda slovesna epizoda, v kateri avtor brez zadržkov prizna razočaranja ob neuresničenih upih, le trenutek po izpovedi pa se oglasijo še ušesom prijetni motivi iz idilične mladosti, ki ne le avtorja, ampak tudi nas, poslušalce, opomni, da življenje le ni tako tragično in da zmeraj obstaja nekaj, česar se je vredno spominjati.

Biografija glasbene gostje: Petra Kovačič, violina
V Tolminu rojena violinistka Petra Kovačič se je začela učiti violino pri rosnih petih letih in pol na Glasbeni šoli Tolmin (njen prvi učitelj je bil prof. Jurij Križnič), po končani Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (v razredu prof. Jerneja Brenceta) pa je študij violine nadaljevala na dunajski Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost pri prof. Roswithi Randacher. Že v času izobraževanja na nižji, pozneje pa tudi na vseh nadaljnjih stopnjah je osvojila več nagrad in priznanj. Prav tako se je udeležila več mojstrskih tečajev. Na njeno razumevanje glasbe je vplivalo več pomembnih glasbenih osebnosti, kot so violinisti Gidon Kremer, Nathan Milstein, Vilde Frang, Vadim Gluzman ter dirigent Kiril Petrenko. Njen koncertni repertoar je zelo raznolik in obsega tako rekoč vsa pomembna dela za violino, in sicer od solističnih, komornih ter koncertnih del različnih avtorjev. Posebno poustvarjalno afiniteto goji do skladateljev, kot so J. S. Bach, W. A. Mozart, J. Brahms, S. Prokofjev, I. Stravinski idr. Od decembra 2015 je redna članica orkestra Dunajske državne opere (v sekciji prvih violin), v tem času pa je opravila tudi več selekcijskih avdicij ter zahtevnih umetniških obveznosti in s tem postala kandidatka za redno članstvo v svetovno priznanem orkestru Dunajske filharmonije. Petra igra na violino Martina Schwalba iz leta 2012.

Več informacij