FriForma: Kaja Draksler & Terrie 'Ex' Hessels + أحمد (Ahmed)

FriForma: Kaja Draksler & Terrie 'Ex' Hessels + أحمد (Ahmed)
14. 5. 2019, ob 20.00
Klub Cankarjevega doma
Vstopnina: 10 / 9 € (za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence)

· Ahmed: Seymour Wright / Pat Thomas / Joel Grip / Antonin Gerbal
· Kaja Draksler / Terrie 'Ex' Hessels

14. maja se FriForma z dvema vznemirljivima koncertoma pridružuje praznovanju 50. obletnice Radia Študent kot del serije koncertnih dogodkov Scena podpiše. Koncerti pod tem nazivom predstavljajo poklon glasbenih zasedb in producentov Radiu Študent kot mediju, ki že 50 let goji in podpira domačo neodvisno in alternativno glasbeno sceno. V tej luči FriForma v Klubu Cankarjevega doma predstavlja britansko-francoski kvartet أحمد (Ahmed) s Seymourjem Wrightom na saksofonu, Patom Thomasom za klavirjem, Joelom Gripom na kontrabasu in Antoninom Gerbalom na bobnih, četverec pa prevprašuje kompozicije in filozofijo pomembnega vizionarskega glasbenika Ahmeda Abdula-Malika. Skozi kompozicije zasedba ponovno zamišlja in sintetizira proč od znanega ter na poti k novemu ustvarjalnemu prostoru. Drugi del koncertnega večera bo pripadel duetu slovenske pianistke Kaje Draksler in nizozemskega kitarista Terrieja ‘Ex’ Hesselsa. Kitarist Terrie Hessels, ustanovitelj ikoničnega nizozemskega punk benda The Ex in slovenska in mednarodno priznana pianistka in skladateljica Kaja Draksler tvorita osupljiv duo, v katerem se bogastvo Kajinih idej in informacij iz stoletja eksperimentalne glasbe prepleta z eno od najprepoznavnejših kitar v zgodovini post punka. Nemogoče je napovedati, kam nas bosta obe zasedbi popeljali.

AHMED (GB-S-F)
· Seymour Wright - altovski saksofon
· Pat Thomas - klavir
· Joel Grip - kontrabas
· Antonin Gerbal - bobni

Štirje prekajleni muzičisti z obrobja jazza se z domišljijo lotevajo glasbe in filozofije Ahmeda Abdul-Malika. Kvartet Ahmed ustvarja glasbo o glasbi Ahmeda Abdula-Malika, v tem kontekstu izkopava, znova naseljuje in ponovno uporablja njegove nedavne in trenutno spregledane dokumente, fragmentarne načrte tega misleca sintetične vizije s sredine 20. stoletja z namenom, da bi ustvaril domišljijo novega jazza za 21. stoletje.

Ahmed Abdul-Malik (1927-1993) je bil newyorški basist, igralec ouda, skladatelj, pedagog in filozof, ki naj bi bil potencialen in tehten vpliv na glasbenike, kot sta John Coltrane in Thelonious Monk. Čeprav je bil Ahmed precej neupoštevan in prepuščen svoji ustvarjalni obskurnosti ter se je zadnja desetletja preživljal bolj kot pedagog in občasni izvajalec, je bil pomemben tudi kot skladatelj. Denimo njegova albuma Jazz Sahara (1958) in East Meets West (1960) po eni strani revolucionarno in vitalno mešata aspekte arabske in vzhodnoafriške glasbe in misli, njegov predan odnos do sufizma ter moderni jazz in ideje iz časa poznih šestdesetih in to vse na revolucionaren in vitalen način. Izdelka sta vznemirljiva, surova in čudovita. Abdul-Malik, upoštevajoč omenjene tradicije, velja tudi za izumitelja in plodnega ustvarjalca. Njegova premostitvena, sintetična in vključujoča vizija je ena od velikih projektov v domišljiji jazza. Zvoke in etiko ter pomene in vere je mešal na odprt in eksperimentalen način brez sledenja dogmam. Temu sledi tudi zasedba Ahmed. Preiskujejo in ponovno premišljujejo njegove kompozicije ter procesne potenciale v njih. Sicer igrajo note, vendar note, ideje v njih in okoli njih uporabljajo kot nekakšna vozila za njihovo edinstveno domišljijo tako v instrumentalnih pristopih kot tudi idejno. Skozi kompozicije ponovno zamišljajo in sintetizirajo proč od znanega ter na poti k novemu ustvarjalnemu prostoru. Zamišljajo se v prihodnosti, brez dogem, klišejev in neoklasicističnega odpora aktualne prosto improvizirane glasbe in svobodnega jazza.

SEYMOURJA WRIGHTA je Evan Parker označil kot "zelo radikalnega saksofonista," skupaj pa sta posnela tudi ploščo Tie The Stone To The Wheel (Fataka, 2016). Wrightov prvi samostojni album Seymour Wright Of Derby (samozaložba, 2008) pogosto velja za prelomni dokument "intertekstualnega" saksofona 21. stoletja. Posnel pa je še dva zanimiva solo izdelka, in sicer Seymour Writes Back (samozaložba, 2015) in Is This Right? (samozaložba, 2017). S pianistom Sebastianom Lexerjem in z legendarnim tolkalcem Eddiem Prévostom je izdal ploščo Impossibility In Its Purest Form (Matchless records, 2012). Zadnja, ki jo ne smemo pozabiti omeniti, je plošča About Trumpet And Saxophone (Fataka, 2013), na kateri igra z Nate Wooleyem. Wright o sebi pravi, da odkriva in raziskuje saksofon skozi potenciale, ki so neločljivo povezani z domišljijo, inverzijo, preoblikovanjem, soočenjem, gradnjo, razgradnjo, obnovo, permutacijo, prirezovanjem in razširjanjem.

PAT THOMAS je z igranjem glasbe začel pri osmih letih, študij pa je posvetil klasični glasbi in igranju reggaeja. Jazz je začel igrati pri šestnajstih po tem, ko je videl na televiziji igrati Oscarja Petersona in po prvih slišanih odlomkih jazza na radiu, bolj konkretno pa leta 1979, ko je začel s svojimi prvimi resnimi improviziranimi nastopi. Od leta 1986 dalje je igral s skupino Ghosts, ki jo sestavljata Pete McPhail in Matt Lewis. Leta 1988 je prejel nagrado Arts Council Jazz Bursary za avtorstvo treh elektroakustičnih kompozicij za njegov desetčlanski ansambel Monads, ki je štel naslednje člane: Roger Turner in Matt Lewis, tolkala; Pete McPhail, sintetizator wind WX7; Neil Palmer, gramofon; Phil Minton, glas; Phil Durrant, violina; Marcio Mattos, bas; Jon Corbett, trobenta; Geoff Searrle, bobni. Namen skupine je bil vključevanje različnih aspektov elektronike z uporabo improvizacije kot na primer pri izvedbi komada Dialogue (s Peteom McPhailom in Neilom Palmerjem). Nato se denimo v drugem komadu osredotoča na interakcijo med tolkali in bobni, medtem ko v tretjem komadu Phil Minton in Jon Corbett improvizirata z računalnkom. Komadi so bili leta 1989 odigrani na Crawley Outisde-In festivalu nove glasbe. Leta 1990 in 1991 ga je Derek Bailey povabil k igranju v Company Week, skupaj s kitaristom pa se je udeležil tudi prvega Mednarodnega simpozija proste improvizacije v Bremnu. Bil je član zasedbe The Tony Oxley Quartet, s katero je posnel istoimensko ploščo (Incus, 1993), z Oxleyjem pa je sodeloval tudi v zasedbi Tony Oxley Celebration Orchestra ter v Angular Apron. Igral je v različnih kombinacijah z Lolom Coxhillom, bodisi v duetu bodisi kot član zasedbe Before My Time. Je član zasedbe Contitental Drift, ustanovljene s strani Mikea Cooperja, igra pa tudi v duetu s tolkalcem Markom Sandersom in v triu, ki ga sestavljata Steve Beresford in Francije Luce. Skupaj s sodelavci, kot so Phil Minton, Roger Turner in Dave Tucker je leta 1992 ustanovil kvartet Scatter. Podprl jih je Arts Council, v letih 1993 in zopet v začetku 1997 pa so bili na turneji po Veliki Britaniji.

Švedski energični kontrabasist, režiser, založnik in producent JOEL GRIP (1983) že vrsto let igra pomembno vlogo na evropski sceni glasbene improvizacije v Evropi. Ustanovil je založbo Umlaut Records in s tem odprl možnosti mnogim glasbenim kolektivom pri promoviranju njihove glasbe na mednarodni ravni. Od leta 2003 je eden od glavnih organizatorjev neodvisnega festivala Hagenfesten v švedski vasici Dala-Floda, ki je eno od najprijetnejših prizorišč improvizirane glasbe, ne le na Švedskem, ampak v vsej Evropi. Joel Grip in mehiški filmar Mauricio Hernández sta ustanovila filmsko produkcijsko hišo Umlicht, v sklopu katere trenutno delata na svojem tretjem celovečernem filmu. Grip je igral tudi v zasedbi Peeping Tom z Antoninom Gerbalom in Pierre-Antoinejem Badarouxjem, ki je posnela ploščo File under: Bebop (Umlaut Records, 2009).

ANTONIN GERBAL je tolkalist, improvizator, skladatelj, učitelj in performer. Od izida plošče File under: Bebop , pri Gripovi založbi Umlaut Records, je z zasedbo Peeping Tom leta 2009 razvil svojevrsten pristop igranja bobnov, in sicer je zgodovino džezovskega bobnanja reinterpretiral skozi prizmo evropske glasbene improvizacije. Z mnogimi originalnimi projekti, kot so Nakasanye, Zoor, ISM ali Peeping Tom, je nastopal v Evropi, ZDA, Rusiji in na Japonskem. Je član velikih ansamblov kot so ONCEIM (igrajo kompozicije Éliane Redigue ali Stephena O'Malleyja) in Umlaut Big Band (plesni swing bend). Redno sodeluje z umetniki iz Velike Britanije, Nemčije, Švice in Japonske. Na začetku leta 2016 je izdal svoj solo izdelek Sound of Drums (Umlaut Records).

Ahmed-foto: Guy Bolongaro

KAJA DRAKSLER & TERRIE 'EX' HESSELS (SLO-NL)
· Kaja Draksler - klavir
· Terrie 'Ex' Hessels - električna kitara

KAJA DRAKSLER (1987) je slovenska pianistka in skladateljica. Po študiju na Nizozemskem (jazz klavir in magisterij za klasično kompozicijo) se je odločila ostati v Amsterdamu, kjer je aktivna članica improvizatorske scene. Kajo zanima iskanje načinov, kako združiti kompozicijo in svobodno improvizacijo z delom na različnih strukturah in glasbeno logiko. Osredotočena je na idejo brisanja slogovnih in zgodovinskih glasbenih meja ter odkrivanja osebnega izraza in jezika skozi kompozicijo in improvizacijo. Svoj prvi solo album z naslovom The Lives of Many Others je izdala oktobra 2013 pri založbi Clean Feed. Kot skladateljica je sodelovala v različnih mednarodnih skupinah, od vokalnih in komornih zasedb do velikih skupin in orkestrov. Poleg pogostih solističnih koncertov redno sodeluje s Čudars-Draksler Duom, Feecho duom, BadBooshBandom in Draksler-Santos Silva duom, z omenjenimi zasedbami pa beleži tudi albumske izdaje. Je ena od ustanovnih članov interdisciplinarne skupine I/O, nedavno pa je oblikovala svoj mednarodni Kaja Draksler oktet, s katerim igrajo nov repertoar glasbe na poezijo Roberta Frosta. V zasedbi poleg Kaje delujejo: Björk Nielsdottir, glas; Laura Polence, glas; Ada Rave, saksofon; Ab Baars, klarinet; George Dumitriu, violina; Lennart Heyndels, kontrabas; Onno Govaert, bobni. Omenjeni oktet nastopi tudi na letošnjem Jazz feestivalu Ljubljana, kjer je na 49. ediciji Kaja že pri rosnih enaindvajsetih letih nastopila s svojim prvim jazz projektom Akropola. Je tudi prejemnica večih nagrad, med drugimi tudi nagrade Deloitte Jazz Award ter nagrade Paula Acketa za leto 2018, ki jo podeljuje Jazzovska organizacija Severnega morja (North Sea Jazz Organisation).

TERRIE HESSELS (1954) je začel igrati kitaro, ko je leta 1979 soustanovil ikonični nizozemski bend The Ex, ker nihče drug v skupini ni želel igrati tega instrumenta. Od takrat je z The Ex odigral več kot 1900 koncertov. Svoboda, radost in radovednost so vsekakor sestavni deli tega dolgoživega benda, ki letos praznuje 40 let delovanja in je lani izdal že šestindvajseti album 27 Passports. Zanimivo je, da so se The Ex v vsem tem času uspeli izogniti komercialnim trendom in pričakovanjem. Terrie je skupaj z Emmo Fischer ustanovil tudi založbo Terp z namenom dokumentiranja tako etiopskih glasbenikov kot tudi lastnih improvizacijskih projektov. Sodeloval je z mnogimi priznanimi glasbeniki. Z nizozemskim pihalcem Abom Baarsom je posnel album Shifting Sands (Terp, 2016), s prav tako pihalcem Kenom Vandermarkom iz ZDA pa ploščo Splinters (Audiographic, 2016). Večkrat je sodeloval tudi z bobnarskim mojstrom Paalom Nilssen-Loveom, kar je zabeleženo vsaj na treh albumih, in sicer Hurgu! (PNL, 2011), Gored Gored (Terp, 2013) in Schobberdebonk (Bocian, 2016). Bodisi v okviru zasedbe The Ex bodisi samostojno je Terrie sodeloval še vsaj z naslednjimi glasbeniki, zasedbami in drugimi umetniki: Sonic Youth, John Cale, Getatchew Mekuria, Herman Brood, Herr Seele, Kamagurka, Jan Mulder, Mekons, Chumbawamba, Tsehaytu Beraki, Peter Brozmann, Hamid Drake, Jan Akkerman, Djibril Diabate, Butch Morris, Mats Gustafsson, ICP, Wolter Wierbos, Wilbert de Joode, Zu, Guy Picciotto, Roy Paci, Christine Senaoui, Ig Henneman, Tim Hodgekinson, Michael Vatcher, Magpie Dancecompany, Alex d 'Electrique, Ferrie Heyne, Saadet Turkoz, Peter Evans, Nate Wooley, Melaku Belay, Endris Hassen, Misale Legesse, Noel Akchote, Akira Sakata, Ada Rave, Branch Jamie Breezy.

Foto: Szymon Gasiorek