Moja zaposlitev e-informator
21Februar 2019

FriForma: Sugimoto / Dupleix / Bazelaire + Tomažin / Grom

21.02.2019 ob 20:00

Klub Gromka, Metelkova mesto

FriForma: Sugimoto / Dupleix / Bazelaire + Tomažin / Grom
Taku Sugimoto - kitara (JPN)
Léo Dupleix - prenosnik, ozvočeni predmeti (FRA)
Félicie Bazelaire - kontrabas (FRA)
Irena Z. Tomažin - glas (SLO)
Tomaž Grom - kontrabas, elektronika (SLO)
Klub Gromka (Metelkova mesto), 21. 2. 2019, ob 20.00
Vstopnina: 5€

www.centralala.si

V prvi letošnji FriFormi si bodo oder Gromke delili vrhunski mednarodni glasbeni ustvarjalci in najvidnejša domača glasbena improvizatorja. Najprej se bo nastopil znameniti japonski kitarist Taku Sugimoto z eno najobetavnejših mlajših pariških kontrabasistka Félicie Bazelaire in pianistom in elektroničarjem Léom Dupleixom. Slednji se bo aprila vrnil v Ljubljano, kjer bo na 14-dnevni umetniški rezidenci, z danskim skladateljem in raziskovalcem Simon Roy Christensenom, ustvarjal v Ateljeju Azil.

Področje zvočnega raziskovanja tria je mikrotonalnost. Glasbeniki izvajajo skladbe in improvizacije, ki jih v kocertni situaciji prepletajo z individulanim in kolektivnim igranjem.
Koncert v sklopu FriForme je del daljše turneje na kateri bo trio poleg Ljubljane gostoval še v: Albiju, Bilbau, Toulouseu, Marseilleu, Zürichu, na Dunaju, Münchenu, Berlinu, Bruslju, Stockholmu in Helsinkih.

Ireno Z. Tomažin in Tomaža Groma že vrsto let nismo doživeli v duetu, zato bo koncert v Gromki enkraten, dolgopričakovani špil in hkrati priložnost za “javno vajo” preden se podata na mednarodna prizorišča. Irena Z. Tomažin in Tomaž Grom združujeta samosvoje glasbene pristope, jih prepletata ter zamejujeta z najrazličnejšimi kompozicijskimi postopki.

Glas Irene Z. Tomažin je telesen, vzpenja se, plete in pada skozi telesna občutja, premike, čustva, razpoloženja, slišati ga je v gibanju njenega telesa in v scenskem prostoru. Organsko podstat nato avtorja in izvajalca nadgradita še z mikrofonizacijo in niansirano elektronsko manipulacijo z zvokom. Pri tem se glasbeno in zvočno spodbujata, dopolnjujeta, nadgrajujeta, se iščeta in snujeta.

Taku Sugimoto je zanimanje vzbudil v poznih devetdesetih zaradi svojega zadržanega in melodičnega načina igranja, nevsakdanjega v svetu proste improvizacije. Kritik Bruce Russell opisuje takratno obdobje Sugimotove glasbe s sledečimi besedami: »Sugimoto je verjetno vrhunski stilist pri igranju kitare… S tem, ko zavrže z ojačevalcem sproduciran hrup v prid veliko bolj introspektivnemu in kaligrafskemu slogu igranja, prinaša zlat sij sleherni seansi, katere se udeleži.« Okoli leta 2002 je njegova glasba postala vedno bolj abstraktna, brez da bi se odrekla melodiji ter vključenimi podaljšanimi obdobji tišine. Sodeloval je z mnogimi japonskimi glasbeniki, združenimi okoli gibanja Onkyo, kot so Sachiko M, Toshimaru Nakamura in Otomo Yoshihide. Sodeloval je tudi z glasbeniki z evropske scene prosto improvizirane godbe, in sicer s trombonistom Radujem Malfattijem in kitaristom Keithom Roweom in mnogimi drugimi.

Léo Dupleix je magistriral iz jazz klavirja na Kraljevskem konservatoriju v Bruslju. Eno leto je preživel na Japonskem, trenutno živi in dela v rojstnem Parizu. Léo je improvizator, skladatelj, večinoma deluje na področju improvizacije in eksperimentalne glasbe. Za ustvarjanje glasbe uporablja motorje, predmete, računalnik, kontaktne mikrofone, zvočnike, elektronske naprave in terenske posnetke. Zanima se za improvizirano glasbo in sklada avtorsko glasbo in vodi svojo založbo Albertine Editions. Sodeluje z ustvarjalci kot so Taku Sugimoto, Tetuzi Akiyama, Toshimaru Nakamura, Naoto Yamagishi, Lauri Hyvarinen, Ura Hiroyuki, Simon Roy Christensen, Laurens Smet, Seijiro Murayama, Yuta Kawasaki, Kayu Nakada, Louis Evrard, Kou Katsuyoshi, Henrik Olsson, Akemi Nagao, Anna Gaïotti, Felicie Bazelaire, Bertrand Denzler in drugi.

Félicie Bazelaire je kontrabasistka in violončelistka, ki deluje na področju eksperimentalne, improvizirane in klasične glasbe. Magistrirala je na Pariškem glasbenem konservatoriju. Je prejemnica nagrade za violončelo s strani Francoskega nacionalnega konservatorija v Reimsu. Trenutno poučuje na glasbeni šoli Vallée de Chevreuse v bližini Pariza, kot čelistka pa igra še v priznanih pariških zasedbah Hodos Ensemble in Ensemble Intercontemporain. Od leta 2012 se kot solistka-kontrabasistka loteva igranja del sodobnih repertoarjev (na primer skladateljev kot so: Cage, Feldmann, Scelsi...) in tudi del mlajših skladateljev (Badaroux, Beliah, Haddad, Lingens,...). V koncertnem ciklu FriForma je lani nastopila v kvartetu Pascala Niggenkemperja Beat The Odds.

Irena Z. Tomažin je plesalka, koreografinja in vokalistka ter podiplomska študentka filozofije. Večinoma deluje in ustvarja v plesno-gledaliških predstavah ter eksperimentalni improvizirani glasbi. Doslej je naredila veliko avtorskih projektov, med katerimi je bil prvi plesni prvenec Hitchckove metamorfoze, s solom Kaprica pa se je že začela osredotočati na glas. V naslednjih delih je začela intenzivneje delati na samem glasu – (S)pozaba kaprice, Kot kaplja dežja v usta molka (posebna pohvala žirije za najobetavnejšo koreografko na festivalu Gibanica leta 2009), Splet okoliščin, Okus tišine vedno odmeva (nagrada žirije in občinstva za najboljšo predstavo festivala Gibanica 2012). Leta 2010 je nastala predstava Splet okoliščin v sodelovanju z Joséphine Evrard, leta 2012 pa solistična predstava Okus tišine vedno odmeva, za katero je na festivalu Gibanica 2015 prejela nagrado žirije in nagrado občinstva za najboljšo predstavo. Leta 2015 je pripravila avdio-video instalacijo Obrazi glasov/šum, ki ji je sledila solo predstava Telo glasu. Izdala je tudi dva avtorska albuma Crying Games in Taste of Silence, je članica glasbene skupine Borghesia, s katero je sodelovala pri dveh zgoščenkah And Man Created God in Proti Kapitulaciji. Redno tudi poučuje na delavnicah z glasom v Ljubljani in v tujini.

Tomaž Grom je kontrabasist, elektrofonik, skladatelj, producent, pedagog in raziskovalec. Gostoval je na festivalih po Evropi in severni Ameriki, ustvaril avtorsko glasbo za številne gledališke, plesne in lutkovne predstave ter filme. Je ustanovitelj in programski vodja Zavoda Sploh, ki se ukvarja s produkcijo glasbenih in uprizoritvenih umetnosti ter z izobraževanjem in založništvom. V njegovem okviru kurira festival Neposlušno. Do leta 2018 je kuriral tudi seriji zvočnih ciklov Con/fine aperto in Zvokotok, do leta 2013 Neformo. Je avtor performansov Bruto, Ništrc, Pozabljeno, prezrto, Duša, šum, ventil in žica, zvočne instalacije Skladba za harmoniko in večletnega projekta Imštrument, ki se je razvil iz projekta Privid, prisluh. Najtesnejši sodelavci pri filmu in v uprizoritvenih umetnostih so: Špela Trošt, Bojan Jablanovec, Tomi Janežič, Loup Abramovici, Špela Čadež, Iztok Kovač... Kot glasbenik deluje na področju akustičnih in digitalno procesiranih zvokov ter improvizirane glasbe. Pogosto sodeluje z naslednjimi glasbeniki: Samo Kutin, Vid Drašler, Jošt Drašler, Irena Z. Tomažin, Andrej Fon, Tao G. Vrhovec Sambolec, Drago Ivanuša …

www.centralala.si

Fotografija tria: Arhiv Félicie Bazelaire
Fotografija dua: Arhiv Zavoda Sploh


Nazaj