Kabi CRM
14Februar 2019

»Sonatni večer na valentinovo«

14.02.2019 ob 19:30

Kazinska dvorana SNG Maribor

4. koncert cikla Carpe artem
»Sonatni večer na valentinovo«
14. februar 2019 ob 19.30, Kazinska dvorana

Nastopajo: Denys Masliuk, Ivan Ferčič, klavir, Oksana Pečeny Dolenc, violina, Gorazd Strlič, violončelo, Melanija Pintar, flavta, Domen Marn, klarinet

V bogatem »katalogu« komorne glasbe Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je kar pet sonat, ki jih avtor namenim violončelu in klavirju. Dve izmed omenjenih je objavil že zelo zgodaj (op. 5), zadnji dve iz opusa 102 pa sta nastali dobrih ducat let pred skladateljevo smrtjo. Tretja sonata v A-duru (op. 69), ki je nastala leta 1808, tako izhaja iz skladateljevega najplodovitejšega, t. i. heroičnega obdobja, ko je Beethoven ustvaril svoja znamenita klavirska tria »Duh« in »Nadvojvoda«, Peto in Šesto simfonijo ter Koralno fantazijo. Čeprav v primerjavi z nekaterimi Beethovnovimi klavirskimi ali violinskimi sonatami ne uživa tolikšnega ugleda, je omenjena sonata z opusno oznako 69, ki je prva skladba nocojšnjega večera ob dnevu zaljubljencev, postavila – kot bi zapisal muzikolog Lewis Lockwood – »formalni temelj sonat za violončelo 19. stoletja, ki so pozneje vzniknile v glasbeni pisavi Mendelssohna, Brahmsa in drugih«. Že bežni prelet sonatnega makronačrta nam daje slutiti, zakaj je temu tako, saj je Beethoven s to sonato ustvaril presenetljivo plastično pregibno glasbeno partnerstvo, ki se enakovredno razvija med obema inštrumentoma. 

Delo, s katerim odpiramo nocojšnji glasbeni večer ob dnevu zaljubljencev, je zasnovano v tradicionalni tristavčni strukturi, čeprav nas že v naslednjem trenutku »zmoti« dejstvo, da sonata pravzaprav nima počasnega stavka v običajnem pomenu. Tudi počasni začetek tretjega stavka (Adagio cantabile) je tako zgolj melodično razširjen uvod v živahni finale. Toda to še ni konec vseh »anomalij«, saj se prvi stavek namesto odločnega skupnega vstopa obeh inštrumentov začne z občutenim solističnim vložkom violončela, ki v poslušalcu skorajda izvabi vtis melodične improvizacije. Ko se pridruži še klavir, si oba inštrumenta izmenjata kratki kadenci, stavek pa se kmalu požene v hitrejši tok, ki se v nadaljevanju na trenutke celo približa dramatičnim gestam, ki spominjajo na izraz iz Beethovnovih dotedanjih simfonij. 

Drugi stavek bi lahko najelegantneje opisali kot manični skerco v a-molu. Uvodni motivični okruški frenetično podčrtujejo tonični trozvok in lestvično konturo a-mola, medtem ko se v nekoliko bolj umirjenem triu v violončelu pogosto oglasijo dvojemke nad pedalnim dvoglasjem v klavirju. Sonatni finale se začenja s kratko počasno reminiscenco motivov iz prvega stavka in pripravlja teren za lirično razpoloženje. Ko se stavek dodobra razživi, se izhodiščna tonaliteta A-dura večkrat utrdi s konturo trozvoka, ki jo nad vztrajnim osminskim ritmičnim pulzom klavirja izrisuje violončelo. Druga tema, ki jo prelamljajo kratke fraze violončela, pa v nadaljevanju dobi svoj še bolj odsekan, celo »tolkalno« podčrtan odgovor v klavirju. Po nebrzdani tematsko-motivični izpeljavi pa Beethoven poslušalcu naposled pričara pravcati emfatični triumf, ki utegne – sicer v ustreznem dinamičnem sorazmerju zgolj dveh inštrumentov – zasenčiti celo zmagoslavni finale skladateljeve Sedme simfonije v A-duru.      

Naslednja točka nocojšnjega večera – Sonata za flavto in klavir v e-molu (op. 167), ki jo je pred letom 1882 ustvaril na Danskem rojeni nemški skladatelj Carl Reinecke (1824–1910) – nemara bolj kot Beethovnova skladba pritiče ljubezenski tematiki, saj izhaja iz pravljične legende Undine, ki je nastala izpod peresa Friedricha de la Motteja Fouquéja in pripoveduje o istoimenski vodni vili. Ta hrepeni po nesmrtnosti svoje duše, kar pa lahko doseže le, če si pridobi ljubezensko naklonjenost moškega – navadnega smrtnika. Prvi stavek (Allegro) nam s svojimi tekočimi figurami naslika vilo Undine v njenem podvodnem svetu. V nekem trenutku se odloči zapustiti vodno kraljestvo, da bi si poiskala moškega, ki bi ji vračal ljubezen. Na morskem obrežju jo v podobi otroka najdeta ribič in njegova žena, ki jo vzgajata kot lastno hčer. Drugi stavek, ki se začenja kot glasbeni lov med flavto in klavirjem, pred poslušalcem izriše prizor iz Undininega vsakdana z njenimi krušnimi starši. Brezskrbna in ljudsko obarvana klavirska epizoda ustvari portret viteza Huldebranda, ki išče zavetje pred nevihto in se naposled zateče v kočo ribiča in njegove žene, kjer se zaljubi v njuno hčer. Čudežno prebujenje ljubezenskega občutja v vodni vili se oglasi v nežni melodiji flavte, ki ji sledi pravcati izbruh strasti.    

Tretji stavek sonate, ki jo je Reinecke priredil tudi za sonato za violino oziroma klarinet in klavir, s svojim umirjenim razpoloženjem ustvari podobo skupnih srečnih let, ki jih izpolnjuje zadovoljstvo zakonskega življenja. Toda idila skupnega življenja je kmalu postavljena pred preizkušnjo, ko Undine odkrije skrivni vodni izvir, iz katerega jo vabijo vodna bitja, naj se jim pridruži v podvodnem kraljestvu. Njihova namera pa se kaj kmalu izjalovi, ko nad vodnjak nenadoma pade velika skala. V četrtem stavku se poročni par odloči odpotovati po reki Donavi, kar ponovno podžge jezo vodnih bitij. Undine med plovbo nenadoma pade s krova in potone na dno reke. Huldebrand, ki je prepričan, da je njegova žena umrla, se tako namerava ponovno poročiti. Na dan njegove poroke se Undine vrne kot duh, prekrit s tančico in v nevestini opravi. Zaradi slutnje, da mora umreti, Huldebrand roti Undine, naj mu pokaže svoj obraz. Ko se Undine naposled le razkrije, mu zada usodni poljub smrti.

Ko se je Johannes Brahms (1833–1897) po letu 1890 že hotel upokojiti in uničiti nekatera izmed svojih nedokončanih del, je ob neki priložnosti slišal uglednega klarinetista Richarda Mühlfelda in tako sklenil, da čas morda še ni dozorel za slovo od komponiranja. Sonata v Es-duru za klarinet in klavir (op. 120, št. 2), s katero začenjamo drugi del glasbenega večera, je tako zadnja v nizu štirih poslednjih velikih mojstrovin, ki jo je Brahms ustvaril leta 1894, in je pravzaprav Brahmsov zadnji primerek v zvrsti komorne glasbe. Kot zapriseženi tradicionalist se je Brahms – v primerjavi z Wagnerjem in Lisztom, ki sta se nagibala k »naprednejši« doktrini »programske« glasbe – tako rekoč vso svojo ustvarjalno pot zgledoval pri velikem Beethovnu. Iz pregovorno prevelike samokritičnosti je tako šele pozno (ok. 1868) ustvaril svojo prvo simfonijo, v poznejših letih pa se je »purizem« klasicistične tradicije še bolj prečistil, kar se kaže predvsem v subtilno melodičnih skladbah, ki jih skoraj vse brez izjeme preveva lirično razpoloženje. 

Tudi tristavčna Sonata v Es-duru nam že v prvem stavku (Allegro amabile) pričara ljubko in nekoliko zasanjano glasbeno razpoloženje, ki ga evocirajo široko razprti akordi, omenjeno glasbeno refleksivnost pa je Brahms poleg klarineta prepoznal tudi v violi, kar ga je spodbudilo k priredbi obeh sonat (op. 120) za godala, sicer z manjšimi intervencijami. Prvi stavek tako primarno zaznamuje prešerno pojoča in plastično pregibna melodija, katere okruške je skladatelj »umesil« tudi v nadaljevanje istega stavka. Druga tema prav tako prinaša – in to proti pričakovanju ustreznega kontrasta – podobno sproščeno razpoloženje, glasbeni pulz pa se bistveno ne pospeši niti v tematski izpeljavi, saj je imel Brahms očitno željo ustvariti introvertirani in v meditacijo zazrt glasbeni pejsaž. Kot zanimivost pa velja izpostaviti še to podrobnost, da klarinet (oziroma viola v priredbi za godala) v zadnjem akordu prvega stavka zaigra osnovni (basovski) ton, kar utegne biti simbol nekakšnega sprejemanja »teže«, morda celo temeljne odgovornosti avtorja do svoje umetnosti in življenja nasploh.

Za drugi, bolj razgibani stavek (Allegro appassionato), ki ga je avtor zasnoval v es-molu, bi lahko zapisali, da se spominja strastne razčustvovanosti skladateljeve mladosti in zrelega obdobja, himnično zveneči trio v H-duru pa vzdržuje krhko ravnovesje med eterično atmosfero in resnobnim razpoloženjem. Zadnji, tretji stavek (Andante con moto) se razrašča v nizu variacij, ki izhajajo iz tekoče rahločutne teme, ta pa ohranja melanholično vzdušje in daje vtis vseskozi nepomirljivega in hrepenečega iskanja, ki naposled doživi svoj vrhunec v nekoliko robustnem slovesnem finalu (Allegro). Med številnimi glasbenopoetičnimi kvalitetami te sonate, ki ji dajejo nenavadno lepoto in zvočno zapeljivost, velja ne nazadnje omeniti sobivanje preproste, klasične glasbene teksture s skrivnostnostjo glasbene ekspresije, ki jo še dodatno podčrtujeta Brahmsova jesen življenja in njegovo spominjanje mladih let.          

Brahmsova tretja in obenem zadnja sonata za violino in klavir v d-molu (op. 108), s katero zaključujemo nocojšnji valentinov sonatni večer, je nastala med letoma 1886 in 1888 ter nosi posvetilo prijatelju Hansu von Bülowu. Kompleksnost štiristavčnega dela se pod okriljem zrelega duha skladateljeve govorice kaže predvsem v bogati zvočni ekspresiji, ki jo že v prvem stavku (Allegro) preveva »sinkopirani« dušni nemir, razpet med refleksivnostjo melodične linije violine in neutrudnim zasledovanjem klavirja – vse dokler slednji teme ne zagrabi in jo v akustični prostor na novo požene s herojsko silovitostjo. Druga tema, ki jo oznani klavir, se sprva kaže zgolj kot lirični drobec z neumornim punktiranim ritmom, vendar pa se tehtnost izpovedanega neprimerljivo poveča šele v tematski izpeljavi, kjer klavir kar petdeset taktov insistira na basovskem tonu A – dominanti izhodiščne tonalite –, in to med razmeroma vedrim motivičnim razpredanjem violine. Tudi v reprizi se kontrasti pomirijo komaj po nastopu druge izpeljave, ki se po drastičnem harmonskem pretresu zaključi z novim pedalnim tonom klavirja – najnižjim tonom D.

Že v drugem stavku (Adagio) nam Brahms – kot da bi želel uravnotežiti temačno in skrivnostno razpoloženje uvodnega stavka – predstavi široko lirično temo v violini (ob stalni klavirski spremljavi). Ob nevariiranih ponovitvah teme velja na tem mestu posebej omeniti močno občutene padajoče intervale in nadvse učinkovita dramatična stopnjevanja s pomočjo hitrega vzporednega terčnega gibanja v klavirju. Tretji stavek (Un poco presto e con sentimento) je zasnovan v dražeči razpoloženjski ambivalentnosti. S svojo subverzivnostjo, ki močno prekaša sentimentalnost, se tako v izraznem smislu umešča nekam med intermezzom in skercom. Začetni takti stavka napolnjujejo igrivi skoki molovske terce, ki jo istočasno spodkopava aluzija durove tonalitete. V skorajda rapsodični maniri spreminjanja razpoloženja se stavek kmalu prevesi v prid strastnemu glasbenemu patosu, prav slednji pa se občasno umika nekakšni mendelssohnovski glasbeni avri, ki jo vse do konca stavka prežema magični svet bajeslovnih bitij. Prav ta izmuzljiv svet skorajda mimogrede in kot nepredvidljiv veter upihne »svečko« in naglo zaključi to nadvse skrivnostno sonatno poglavje. Finale sonate je Brahms kljub pregovorni jasnosti svoje pisave in izrednemu hitremu izvajalskemu tempu ovil v dramatično turbulenco in resnobnost sonatnega rondoja, ki ju ne more prevetriti niti tekoče gibanje v šestosminskem taktu. Četudi se temačni oblaki občasno razmaknejo, še posebej ob pojavu druge, bistveno vedrejše teme, ki jo predstavi klavir in spominja na koral, pa gosto glasbeno tkanje, prežeto z zasledujočimi sinkopami in tesnobnimi unisoni, poskrbi za nadaljnji razvoj glasbenih domislic kakor tudi za zaključno zvočno obilje te poslednje Brahmsove sonate za violino in klavir.

Benjamin Virc      


Nazaj