Münchenski komorni orkester

Narodni dom Maribor
Dvorana Union, 11. februar, 19.30 3. koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor
Maribor znova ob boku Dunaja, New Yorka in Tokia

V mesecu, v katerem slavimo svoj kulturni praznik, se tudi v Narodnem domu kulturi in umetnosti poklanjamo z vrhunskim koncertom. V okviru Orkestrskega cikla bomo 11. februarja v Dvorani Union gostili enega najbolj cenjenih in najzanimivejših glasbenikov današnjega časa, Christiana Tetzlaffa, ki ga lahko sicer ujamete na odrih najprestižnejših koncertnih dvoran in orkestrov od New Yorka do Tokia.

Nemški zvezdnik, ki to nikakor ne želi biti, kljubuje medijsko nadeti bleščeči podobi s poglobljenimi izvedbami, v katerih se znana dela velikokrat razgalijo v povsem novi luči. In ta nikoli ne služi bleščavim učinkom, temveč globoko osebni, iskreni in ponotranjeni izpovednosti, ki po pričevanju umetnikovih glasbenih sopotnikov in poslušalcev njegove nastope približajo katarzični izkušnji. Glede na spored, ki ob priljubljeni Ozarjeni noči Arnolda Schönberga ter Mozartovih Adagiu in fugi v c-molu, KV 546 vključuje tudi Poliptih za violino in dva majhna godalna orkestra enega najvidnejših švicarskih skladateljev 20. stoletja, Franka Martina, bomo te izkušnje prav gotovo deležni tudi mi.

Podobno kot veliki Gidon Kremer, ki smo ga v aktualni koncertni sezoni Narodnega doma Maribor gostili novembra, je tudi Tetzlaff brez dlake na jeziku kritičen do novodobnih karier, pri katerih velikokrat v prvi vrsti šteje ime izvajalca, šele nato ime skladatelja. Poglobljen, poduhovljen, senzibilen umetnik z neverjetno širino in izrazno močjo velja za mojstrskega interpreta, ki stremi zgolj k enemu cilju – vseskozi ostati zgolj glas skladatelja. Prisega na absolutno zvestobo partituri, v kateri ne spregleda niti najmanjšega, na videz še tako nepomembnega detajla: »Pri študiju partitur se vselej poskušam prikopati do najglobljih plasti. Skladatelji niso imeli veliko prostora, da bi zapisali, kar želijo povedati. Zgolj nekaj črtic in pik … A za vsakim od teh znakov so gigantske arhitekture in globoka, pomembna sporočila! Zato je zame pomembna vsaka podrobnost. Prelevim se v detektiva in iščem po literaturi, zapuščini, pismih … Vse, da bi razkril in s prepričljivimi dokazi potrdil stanje duha skladatelja v trenutku, ko je glasbo zapisal. In ko tako brskam po njihovih dušah, seveda odkrivam tudi povsem nove plati svoje biti. Tudi neprijetne, temne plati, ki bi jih sicer gotovo pustil nedotaknjene. To je izziv, ki ga skladatelji postavljajo pred nas. Spoznavati se z vseh plati, tudi tistih, ki nam morda niso najbolj všeč. Tako rastemo! Ko jih odkrijemo v koncertni dvorani in ob tem doživimo globoko čustveno izkušnjo, ki pretrese in gane do solz, ugotovimo, da smo vsi povezani. Skladatelj, interpret, poslušalci – vsi smo del skupnosti duš. To je zame absolutna funkcija glasbe, ne njena zabavna vrednost.«

Na gostovanje, ki ga bomo v anale našega mesta zapisali z velikimi črkami, s Tetzlaffom prihaja Münchenski komorni orkester. Gre za enega tistih izvajalskih korpusov, ki svoj ugled gradijo ne le z edinstvenimi izvedbami, pri katerih glasba zaživi v vsej svoji čustveni nabitosti, temveč tudi z inovativnimi sporedi, ki gradijo na asociativnih povezavah med skladbami, skladatelji in obdobji, s čimer v koncertne dvorane prinašajo svežino in vznemirljivost nenavadnih kombinacij ter presenečenja, ki za vselej ostanejo v spominu.

Znova bomo torej deležni koncerta, za kakršnega se je sicer treba odpraviti v največje koncertne dvorane sveta, torej najmanj na Dunaj, če ne v kar v New York ali Tokio.

Foto: Giorgia Bertazzi in Sammy Hart