V zadnjih dneh močno odmeva afera v enem največjih slovenskih mesnopredelovalnih obratih, MDK (Mesnine dežele Kranjske). Hrana, ki je poleg vode in energije nujna za preživetje vsakega izmed nas, je prav zato povsod po svetu regulirana s številnimi ustaljenimi procesi in postopki; njena pridelava pa ima večplastne odraze na obdelovalnih površinah, življenju na podeželju, urejenosti krajine itd.
Pri nas je za to področje pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, ki ima za te namene zagotovljene proračunske postavke – domačih in evropskih sredstev - za vzdrževanje obdelovalnih površin, za strojno opremljanje kmetij, različnih subvencij, pa vse do promocije kmetijskih in živilskih proizvodov. Prehranska varnost ljudi je še posebej regulirana in se ji posveča posebna pozornost. To je tudi razlog, da je veterinarska inšpekcija stalno in obvezno prisotna v mesnopredelovalnih obratih v državi in to ves čas poteka predelovalnih procesov.
MDK v tem pogledu niso predstavljale nobene izjeme; nacionalna veterinarska služba je bila ves čas prisotna v obratu na robu Ljubljane, enko kot v vseh drugih mesnopredelovalnih obratih v državi. Učinkovitost te iste inšpekcije pa je že druga zgodba. Kot je danes že jasno, inšpekcija ni odreagirala na stanje v obratu, ki je bilo investicijsko podhranjeno, podpovprečno opremljeno in urejeno. Posebej bom izpostavil, da kot organa v sestavi Ministrstva za kmetijstvo sodita Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in tudi Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. ministrstvo je tudi pristojno za varuha odnosov v verigi oskrbe s hrano.
Institucionalno bogato in dobro organizirana struktura varuhov javnega interesa je v celoti zatajila pri spremljanju dejanskega stanja v enem od najpomembnejših živilskih obratov v državi. Jasno je, da se stanje v predelovalnem obratu ni poslabšalo hipno. Jasno je tudi, da desetletje kopičenja težav, ki izvirajo iz časa managerskega prevzema podjetja - MDK je v lasti Mesne industrije Kras, ki MDK finančno izčrpava vse od njegovega prevzema, ki ga je realiziral na način, da ga izčrpava za odplačilo kreditov za pridobivanje lastniških deležev. To izčrpavanje je neposredno vplivalo na nacionalno prehransko varnost, ki so ga spregledale vse službe v sestavi Ministrstva za kmetijstvo oziroma celo več, pomagale so mu. MDK je tako npr. v preteklem letu prejel certifikat Izbrana kakovost, kar za potrošnika pomeni zgolj potrditev, da je za zidovi MDK vse kot mora biti.
Afera je razgalila neučinkovitost dela služb v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, s tem pa povzročila nepopravljivo škodo vsem pridelovalcem hrane v državi. Še posebej pa mesnopredelovalnim subjektom, saj so potrošniki izgubili zaupanje vanje. Šele prihodnost bo pokazala kako velika škoda je bila s tem povzročena na eni strani slovenskim potrošnikom in na drugi strani slovenskim mesnopredelovalnim obratom. Kar posebej bode v oči pa je pasivnost pristojnega ministra in tudi celotne Vlade kot takšne. Minister ni terjal odgovornosti za nastali položaj od niti enega svojega uradnika. S tem seveda je sam prevzel objektivno odgovornost za dopuščeno stanje v MDK, kot za stanje na področju zagotavljanja varne hrane v državi.
Odgovoren je tudi za spodbujanje neenakopravnega položaja med sami predelovalci hrane - drugi so namreč morali z investicijskim vzdrževanjem vzdrževati visoke standarde v tehnologiji obdelave posameznih živil, Krasu oziroma MDK pa do sedaj tega ni bilo treba. Spoštovani člani Vlade. Jasno je, da bodo posledice afere imele močne negativne finančne učinke na celotno panogo. Še pomembneje pa bodo v negativnem smislu učinkovale na upad zaupanja v slovensko živilskopredelovalno industrijo, ki ji je bilo potrebno prav za graditev tega zaupanja močno pomagati z različnimi proračunskimi stimulacijami.
Kako učinkovito so bila porabljena sicer visoka proračunska sredstva za vzpostavitev dragega sistema Izbrana kakovost? Certifikat je namreč zdaj, komaj leto po njegovi vzpostavitvi, izgubil zaupanje potrošnikov, vlaganja vanj pa so izničena. Odgovornost ministra je tako še izrazitejša, saj ni uspel prepoznati koristnosti promocije hrane na osnovi uspešnih sistemov v drugih državah (AMA v Avstriji, Sopexa v Franciji, BordBie na Irskem), ampak je s certifikatom in sistemom Izbrane kakovosti manipuliral – vse zato, da je poraba visokih sredstev nepregledna. korupcijska tveganja so se s tem povečala, učinkovitost porabe proračunskih sredstev na tem področju pa zmanjšala.
Vlado vsled vsega zapisnega sprašujem:
- Kaj, če sploh kaj bo s tem v zvezi ukrenila?
- Kako ocenjuje učinkovitost porabljenih proračunskih sredstev za vzpostavitev sistema Izbrana kakovost?
Janko Veber
