V okviru nedavno zaključenega sejma Agra so se na okrogli mizi varuha za odnose v verigi preskrbe s hrano sestali predstavniki pridelovalcev, predelovalcev in trgovine, da bi pod pokroviteljstvom Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano  in v družbi s kmetijskim in gospodarskim ministrom ter predstavniki Agencije za varstvo konkurence (AVK)  preverili stanje trgovskih nabavnih praks, ki že leta dušijo slovenske dobavitelje hrane.  Žal je bilo medijske odzive mogoče razumeti tudi tako, kot da stvari ni moč kaj dosti spremeniti in da bi bilo najbolje, da se vsi vpleteni s tem dejstvom tudi sprijaznijo.

Zato je dogodku ob rob vendarle treba zapisati tudi nekaj podrobnosti, ki v medijskih objavah niso našle prostora.  Predvsem to, da se je v razpravi skušal ustvariti vtis, kot da so nepoštene prakse splošen pojav tudi na drugih ravneh odnosov, ne le na ravni trgovec – dobavitelj. To seveda ni res, saj prav nikjer ni tako velike razlike v pogajalski moči kot med tema dvema. Res je, da formalno noben trgovec  ne dosega (več) zakonsko pričakovanih 40 odstotkov trga, kar na nek način »legalizira« žalostno neuravnotežene odnose, ki vladajo med trgovino in dobavitelji. Posledice pa so jasne. AVK-ju pravzaprav ne bi bilo treba narediti drugega kot pogledati nekajletne bilance deležnikov na obeh straneh, da bi dobil zelo jasen vtis kaj se dogaja med njimi: vsaj stabilno ekonomiko pri večini trgovcev in že kar nevarno usihajočo uspešnost določenih segmentov živilskih podjetij. To bi moralo biti dovolj, da jim kateri koli sodnik izda nalog za podrobnejši vpogled v drobovje teh odnosov.

Stališče, da za ukrepanje »ni zakonske podlage«, je za dobaviteljsko stran uničujoče, saj uradniški pristop za nevtralizacijo inovativnih trgovskih prijemov preprosto ni ustrezen. Še huje bi bilo, če bi AVK na podlagi rezultatov spodletele ankete (ki, mimogrede, ob takšni odvisnosti dobaviteljev, ni ravno najbolj ustrezen pristop) ugotovil, da kršitev ni. Ne nazadnje bi morala šteti obilica pripomb, ki jih  varuh dobiva v osebnih stikih z branžo in dokumentov, ki jih je v času svojega mandata, že prejel s strani dobaviteljev.

Ni težko sklepati, da so omejevalni sporazumi  in druge »slaščice« prisotni na vsakem koraku, saj sleherni nabavni referent lahko v zahteve do dobaviteljev, poleg »strateških« vgrajuje tudi čisto osebne preference in »cilje«. Seveda nikoli niso zapisani, kot bi pričakovali formalisti, zato ostajajo »nevidni«, njihove posledice pa se kopičijo v dobaviteljskih bilancah.  Če bi res hoteli, bi postopke lahko sprožili že na podlagi pričevanj tistih, ki so se izvili izpod vpliva povračilnih ukrepov namenjenih »žvižgačem«, dejanja pa še niso zastarala. 

Vse besede na tej okrogli mizi so bile zaman, če inštitut Varuha in AVK zaradi formalnih preprek ne bosta uspela pravočasno prispevati k večjemu uravnoteženju odnosov v verigi. Strogo načelna dilema o tem, ali gre v resnici za nepoštena ravnanja, bi bila zelo hitro razjasnjena že, če bi AVK  »poiskal« podatke o tem, na primer,  koliko časa  mine od zahtev dobaviteljev za dvig cen in kako hitro jih le ti morajo znižati, ko to zahtevajo trgovci. Trenutno se vse breme letošnjega sezonskega dviga cen surovin na svetovnih trgih zgrinja na pleča dobaviteljev. Če in ko se bo zgodilo obratno, dobavitelji ne bodo imeli prilike, da bi nekaj od teh »posledic« dobili nazaj, kot bi bilo pričakovati v normalnih odnosih. Zmotno se tudi domneva, da so te prakse namenjene koristim potrošnika. Ti, tudi kratkoročno,  ne uživajo koristi zaradi pretiranih zahtev trgovcev, saj maloprodajne cene v trgovinah večinoma niso odsev gibanja nabavnih cen.  Te razlike izginejo predvsem med dobički, ki se odlivajo v tujino ali v brezna preveč razkošnih odločitev iz preteklosti. Kako bi bilo to v interesu potrošnika, saj bo posledice, ki jih ima tako nesorazmerno pritiskanje na pridelovalce in ŽPI, v prihodnosti nosil tudi potrošnik. Rečeno drugače: trgovci nesramno grizejo roko, ki jih hrani.  Zato bi lahko brez slabe vesti trdili da je »družbena odgovornost«, s katero se radi postavljajo najbolj vneti med njimi, žal bolj ali manj prazna beseda. Po drugi strani pa si cel agroživilski sektor, z državno upravo vred, zasluži pokroviteljski poduk, ki ga je bil deležen iz ust predsednice Trgovinske zbornice Slovenije, saj spretnostim trgovcev res nismo kos.

Ker vse bolj postaja jasno, da je celo varnost hrane tesno povezana z njeno ceno, bi si morali vsi vpleteni (zgoraj navedeni) želeti večje učinkovitosti funkcije varuha v verigi preskrbe  s hrano, varuha pa v imenu  interesov ŽPI pozivamo k bolj smelim korakom pri izvajanju svojih nalog.

Foto: Janssen-Cilag GmbH