Znanstveniki britanske univerze Cranfield so ugotovili, da organsko kmetovanje sicer povzroča manj toplogrednih plinov kot tradicionalno, vendar prinaša tudi 40 odstotkov manjši pridelek. Evropa že zdaj, na konvencionalni način ne more pridelati dovolj hrane za svoje potrebe, Slovenci denimo, uvozimo več kot 60 odstotkov hrane. Da bi se Evropejci izognili lakoti, bi morali velike količine hrane pridelati drugje. S tem pa bi v skupnem seštevku izpuste ogljikovega dioksida samo še povečali, saj bi potrebovali petkrat večje kmetijske površine kot doslej.
Organsko kmetovanje naj bi s tem, ko ne uporablja umetnih gnojil, pesticidov, genetsko spremenjenih rastlin in drugih pripravkov, zmanjševalo emisije toplogrednih plinov ter bilo bolj prijazno okolju in s tem seveda tudi človeku. »Vendar to žal ne drži,« trdijo znanstveniki britanske univerze Cranfield, ki so proučili, kaj bi se zgodilo, če bi kmetje v pokrajinah Anglija in Wales v celoti prešli na organsko kmetovanje. Kakšen učinek bi imel takšen preobrat, bi bil prehod zares okolju prijazen? Raziskava, ki je bila oktobra 2019 objavljena tudi v ugledni znanstveni reviji Nature Communications, ugotavlja, da je res prav nasprotno in da tovrstno kmetovanje v resnici povzroča več toplogrednih plinov kot konvencionalno kmetijstvo, ki za zaščito in zdravo rast rastlin uporablja sintetična fitofarmacevtska sredstva. Veljalo bi se zamisliti.
Za 40 odstotkov manj hrane
Kaj bi se torej zgodilo, če bi Anglija in Wales v celoti prešla na organsko kmetovanje? »Prvi neposreden učinek bi bil dejansko pozitiven, saj bi se na račun živinoreje emisije toplogrednih plinov zmanjšale za pet odstotkov, na račun poljedelstva pa za okoli 20 odstotkov. A potem nastopi težava. Organsko kmetovanje ima v povprečju za okoli 40 odstotkov nižji hektarski donos kot ne-organsko, to pa pomeni za 40 odstotkov manj hrane, ki jo bo treba uvoziti od drugod ali pa povečati kmetijske
površine. Vendar kje naj jih vzamemo? Če večamo kmetijske površine, je treba izsekati gozd in travišča pretvoriti v njive, vemo pa, da drevesa in trave akumulirajo ogromno ogljikovega dioksida, s čimer varujejo okolje in čisti zrak,« razlaga dr. Adrian G. Williams, soavtor raziskave, sicer pa ugleden okoljski znanstvenik z univerze Cranfiled. Če bi potemtakem povečali kmetijske površine na račun krčenja gozda in travnikov do te mere, da bi zapolnili kvoto potreb po hrani, bi se emisije
toplogrednih plinov v skupnem seštevku povečale za 21 odstotkov, ugotavlja raziskava, saj obdelana zemlja oziroma rastline na njej v svojih koreninah, gomoljih in zelenih delih iz zraka počrpajo bistveno manj ogljika kot travišča in gozd.
Petkrat več kmetijskih površin
Študija dodaja, da bi za nadomestitev izpada pridelka, ki bi ga na območju Anglije in Walesa utrpeli zaradi prehoda na organsko pridelavo, morali hrano uvoziti iz čezoceanskih dežel, pri čemer pa velja opozoriti še na dejstvo, da bi tudi tam potrebovali veliko več obdelovalne zemlje, če bi želeli kmetovati organsko. Kajti, »za pridelavo količin hrane, ki bi zadostile za britanske potrebe, bi morali zasaditi kar petkrat več kmetijskih površin, kot če bi kmetovali na konvencionalni način, ki
vključuje uporabo sredstev za varovanje zdravja rastlin. Kar 80 odstotkov naše prehrane je namreč rastlinskega izvora. Naj poudarim še to, da smo iz študije izključili rastlinska živila, ki jih sicer v Veliki Britaniji ne pridelujemo v večjih količinah, kot so, denimo, koruza, riž, čaj, kava in sladkorni trs,« pove dr. Williams.
Posebna težava za vedno strožje okoljske standarde pa je tudi organska živinoreja, ugotavljajo raziskovalci. Na ta način vzgojene živali v povprečju živijo dlje, saj jih ne hranijo s hormoni za hitrejšo rast. Daljše življenje pa pomeni, da te živali proizvedejo več metana, največjega toplogrednega onesnaževalca. Ima pa takšna živinoreja tudi svojo dobro plat. Če se te živali prosto pasejo, gnojijo travišča, ta pa z boljšo rastjo lahko shranijo več ogljikovega dioksida. »Če bi hoteli doseči manjše izpuste metana, bi površine, ki se uporabljajo za živinorejo, morali uporabiti za posevke žit, denimo, za prehrano ljudi ali jih spremeniti v travišča, vendar pa tu trčimo na novo težavo,« opozarja dr. Adrian G. Williams in dodaja: »Globalni trendi potrošnje na prebivalca v svetu namreč kažejo na povečanje porabe mesa.«
Zgovorni požigi gozdov
Je organsko kmetovanje res okolju bolj prijazno? »V teoriji je to morda res, v praksi pa je drugače. Dejstvo je, kot že rečeno, da je treba za domnevno okolju prijazno kmetovanje z manj sredstvi za varstvo rastlin uporabiti veliko večje površine zemlje, če želimo pridelati enako količino hrane kot pri konvencionalnem kmetovanju. To pomeni krčenje večjih površin gozdov in travišč, ki sicer predstavljajo najboljši način za hranjenje ogljikovega dioksida, ki bi drugače ostal v zraku, ki ga
dihamo,« poudarja dr. Williams. Najboljši primer za ponazoritev težave je aktualno krčenja amazonskega pragozda, ki velja za t. i. pljuča planeta. Zaradi požarov v tem gozdu so bila zadnje mesece vanj uprte oči vse svetovne javnosti, dejstvo pa je, da Brazilci sami požigajo gozd, ker želijo pridobiti več površine za pridelavo hrane, za živinorejo in za plantažne nasade - evkaliptusa, na primer. Daleč od oči svetovne javnosti pa tudi v Sibiriji že nekaj časa divjajo obsežni požari. Tudi tam so
drevesa žrtev širjenja obdelovalnih površin za kmetijstvo. Znanstveniki pričakujejo, da bo okoljska škoda v Sibiriji velika, saj območju dodatno grozi še nevarnost taljenja permafrosta, v šoti pa je uskladiščenega ogromno ogljikovega dioksida in metana.
Razlog za požare v amazonskem pragozdu torej ni v samovolji Brazilcev, temveč v pridobivanju novih površin za kmetovanje, kar bi omogočilo večje količine hrane za nas, Evropejce, saj iz Brazilije in iz drugih čezoceanskih dežel uvažamo velike količine hrane, ker je doma ne moremo pridelati dovolj niti s konvencionalnim kmetovanjem, kaj šele na organski način. »Zahodni Evropejci, ki levji delež svojega 'krožnika' uvozimo, se ne zavedamo, da prelagamo odgovornost za pridelavo hrane za svoje potrebe na države onkraj naših meja, na Južno Ameriko, Azijo, Rusijo itd., kjer pa se dogajajo okolju močno škodljive prakse, ki jih niti ne poznamo, saj informacije o njih do nas večinoma ne pridejo in nas niti ne skrbijo, ker so od nas zelo oddaljene. Tudi, če bi nam s pomočjo organskega kmetovanja uspelo zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in doseči boljšo kakovost zemlje na lokalni ravni, bi s tem, ko bi skrb za pridelavo hrane v večji meri preložili na druge celine, povzročili večje izpuste na globalni ravni. To je dejstvo, pred katerim si ne smemo zatiskati oči,« je prepričan dr. Adrian G. Williams, soavtor raziskave o učinkih organskega kmetovanja.
Omenjeno študijo je podprl tudi Dan Blaustein-Rejto, izvršni direktor za prehrano in kmetijstvo na kalifornijskem Inštitutu Breakthrough, ki meni, da so dosedanje raziskave obravnavale okoljske učinke zgolj na podlagi posameznih farm, študija univerze Cranfield pa je vzela pod drobnogled celotno regijo in širši kontekst kmetijske pridelave. »Ocene na podlagi posameznih kmetij nam ne povedo dovolj o tem, kakšen vpliv bi imel prehod na organsko kmetovanje v širšem obsegu. Kako organsko kmetijstvo lahko vpliva na okolje v določeni regiji oziroma državi, lahko pokaže le študija, kakršna je ta,« je izjavil.
Visoki eko standardi le v Evropi
Ob ugotovitvah omenjene študije velja opozoriti še na dejstvo, da ekološki standardi, ki jih v kmetijstvu in industriji nasploh uvaja EU, za druge dele sveta ne veljajo. Evropa si domišlja, da z ’zelenimi dogovori’ lahko samostojno ukrepa proti podnebnim spremembam, ampak Evropejcev je le 512 milijonov, kar sedem milijard ljudi živi na drugih celinah, kjer bodo gospodarili in kmetovali enako kot doslej, mi pa bomo hrano od njih uvažali.
Slovenci že zdaj uvozimo več kot 60 odstotkov hrane, ki jo potrebujemo. »Če bi vse kmetije v Sloveniji čez noč spremenili v ekološke, bi to imelo verjetno podoben učinek, kot je predstavljeno v britanski študiji,« poudarja Renata Fras Peterlin iz GIZ fitofarmacije in nadaljuje: »Vendar pa imamo v Sloveniji v ekološki pridelavi - po zadnjih podatkih - le okoli 10 odstotkov površin. Doslej je bila pozornost pri varstvu rastlin usmerjena predvsem na varovanje zdravja ljudi in okolja, v glavnem na področju voda in neciljnih organizmov - zlasti čebel in drugih opraševalcev. Zaradi podnebne krize pa bo treba fokus varovanja okolja pri varstvu rastlin razširiti tudi na ogljični odtis. Ta je seveda večji pri ekološki pridelavi, saj običajno potrebujemo več površin na enoto pridelka, kot je pokazala tudi raziskava univerze Cranfiled. Fitofarmacevtska industrija ponuja rešitve in sredstva za varstvo rastlin tako za ekološko kot za integrirano oziroma konvencionalno pridelavo. Menim pa, da bo zaradi podnebne krize treba razmišljati bolj kompleksno in prenehati z delitvijo kmetovanja na ekološko in konvencionalno. Angažirati bo namreč treba vse razpoložljivo znanje in obstoječe dobre prakse varstva rastlin ter povečati vlaganja v raziskave in razvoj, da bomo dosegli cilje evropske okoljske politike, pri kateri je v ospredju prav ogljični odtis, ob tem pa bomo morali pridelali dovolj zdrave in cenovno dostopne hrane.«
Foto: ECPA
