WWI je bil potem, ko je prejel negativen odgovor Republike Slovenije na svoj zahtevek za ureditev trga in na plačilo dosedanje škode, primoran vložiti odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo in družbo Mobitel, d.d. v vrednosti 48,8 milijarde tolarjev oziroma 203,9 milijonov evrov, in sicer za škodo, nastalo zaradi izpada poslovanja, prav tako pa zoper APEK na ureditev trga mobilne govorne telefonije. Ne glede na to je WWI še zmeraj pripravljen na izvensodno poravnavo. WWI (Vega) poudarja,
da neurejeni trg elektronskih komunikacij ni problem družbe WWI oziroma kakšne druge posamične družbe, ki na tem trgu nastopa, ampak je ta problem širši in je dejansko problem države. V zvezi s tem je potrebno opozoriti, da ni neurejen samo trg mobilnih komunikacij, ampak celotno področje telekomunikacij, kamor spada poleg fiksne in mobilne telefonije tudi internet. Zato nikakor ni mogoče obeh tožb šteti kot sovražni akt družbe WWI zoper državo, ampak gre le za poskus ureditve trga, kar je
nedvomno tudi v korist države. Od oktobra 2004 do konca maja 2005, torej do dne, ko sta bili vloženi prej omenjeni tožbi, se je na področju trga mobilne telefonije zgodilo kar nekaj regulativnih ukrepov v posledici vloženega zahtevka v oktobru 2004 s strani WWI proti državi na plačilo odškodnine in na ureditev trga. Gre za samoregulativne ukrepe Mobitela na eni strani in za državne regulativne ukrepe s strani APEK na drugi strani. Tako Mobitel, d.d. kot APEK sta s samoregulativo oziroma z
državno regulativo prispevali k odpiranju trga. Zaradi tega se je WWI odločil, da na slovenskem trgu ostane. Zahtevek WWI je tako že obrodil sadove, trg se je začel odpirati, čeprav še nezadostno. Tako je migracijska premija še zmeraj izjemno visoka in bi se na primer povprečnemu Mobitelovemu naročniku zamenjava mobilnega operaterja izplačala šele v desetih ali več letih, kar kaže, da je pretočnost še zmeraj zelo slaba. Glede na to, da je trg potrebno urediti, je WWI vložil zahtevek na Upravno
sodišče RS na ureditev trga, in sicer, da se cene on net klicev stroškovno naravnajo in hkrati, da cene off net klicev ne presežejo cene on net klicev, da zmanjšajo število mesecev vezave naročniškega razmerja ob nakupu subvencioniranega mobilnega telefona na največ 12 mesecev, da ob nakupu dodatnih subvencioniranih mobilnih telefonov omejijo število aneksov k naročniški pogodbi na en aneks, da naročnikom, katerih vezava se izteče po 01.05.2007, skrajšajo dobo vezave brez dodatnih stroškov, da
subvencioniranih telefonskih aparatov v okviru naročniškega razmerja ne bodo več zaklepali in da omogočijo vsem obstoječim naročnikom brezplačno odpravo zapore mobilnega telefonskega aparata GSM ter pretočnost oziroma mobilnost telefonskih številk iz omrežja v omrežje. Sektorski regulator (APEK) bi moral urediti trg, vendar ni reagiral na zahteve, naj se trg uredi z zgoraj opisanimi ukrepi. Le z njimi bi lahko trg uredili tako, da bi bila omogočena svobodna konkurenca. To je ugotovil tudi Urad
za varstvo konkurence v Povzetku relevantnih dejstev. WWI je bil tako torej prisiljen k zadevni tožbi. WWI le ilustrira stanje na trgu s tem, kako se je gibal tržni delež drugega mobilnega operaterja. Si.Mobilu se je tržni delež zmanjšal s 23,9% v letu 2002 na 23,6% v letu 2003 in na 23,3% v letu 2004, kar kaže na izkoriščanje tržne moči družbe Mobitel, d.d., zaradi česar nikakor ni mogoče vzpostaviti stanja poštene konkurence. Država in družba Mobitel, d.d. sta nedvomno delovala skupaj.
Mobitel, d.d. je v 100-odstotni lasti družbe Telekom, država pa je 90-odstotna lastnica družbe Telekom. Zato bi lahko država že s korporacijskimi ukrepi, na primer s sklepi Vlade, preko nadzornega sveta Telekoma ali preko Telekomove uprave tako vplivala na Mobitel, d.d., da bi ta sprejel samoregulativno ukrepe, ki jih je izvajal od oktobra 2004 do maja 2005 in seveda samoregulativno tiste ukrepe, ki so zgoraj navedeni kot del tožbenega zahtevka WWI zoper APEK na ureditev trga. Tožbene navedbe v
obeh tožbah so podprte z ekspertizami priznanih slovenskih ekonomistov z Ekonomske fakultete v Ljubljani, Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru in Ekonomskega inštituta Pravne fakultete (EIPF), kakor tudi priznanih pravnikov s Pravne fakultete v Ljubljani. Dodatne informacije: Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki
