Skrb za vodo v sodobnem kmetijstvu

Naraščajoče onesnaževanje in intenzivna raba tudi pri nas že povečujeta potrebo po odgovornem ravnanju in skrbnem načrtovanju prihodnje rabe vode.

Voda je del narave, ki jo moramo spoštovati. Je najpomembnejša življenjska spojina. Kjer ni vode, ni življenja. Najdemo jo skoraj povsod na Zemlji, potrebna je za vse znane oblike življenja. Okoli 70 odstotkov površine našega planeta je prekrito z vodo. Okoli 97 odstotkov vse vode na planetu se nahaja v oceanih, 2,15 odstotka v ledenikih in zmrznjenih področjih, na kopnem pa je je le 0,63 odstotka. Od nje smo odvisna vsa živa bitja, vpliva pa tudi na geološke in podnebne procese. Sladke, pitne vode je le nekaj odstotkov, dostopne pa še precej manj. V zadnjih 100 letih se je poraba vode povečala za šestkrat. Že danes je mnogo dežel na svetu, kjer je preskrba s čisto pitno vodo katastrofalna. Naraščanje števila prebivalstva in grožnja podnebnih sprememb lahko ob dosedanjem načinu njene uporabe pripelje do velike svetovne krize v preskrbi z vodo. Poleg tega pa naraščajo tudi emisije nevarnih snovi v vode ter s tem vplivajo na poslabšanje njene kakovosti in primernosti razpoložljivih vodnih virov za uporabo.

Cilji: Odpravljanje škodljivih vplivov na vode, zagotavljanje primerne kakovosti vode za človeka ter vzdrževanje naravnih ekosistemov in ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Kroženje vode v naravi
V naravi voda nenehno kroži z izhlapevanjem s površin morij, oceanov, jezer, rek, z zasneženih in zaledenelih površin in zemeljskih tal, pa tudi z zgorevanjem organskih snovi, lesa in premoga. Kasneje se s padavinami vrača nazaj na zemeljsko površino. Padavine, ki padejo na zemljo, pridejo v podtalnico ali iz zgornjih slojev ponovno izhlapijo. Kroženje vode v naravi vzdržuje energija Sonca. Približno četrtina energije, ki jo sprejme Zemlja, se porabi za kroženje vode. Sonce vodo segreje, ta izhlapi in nastane vodna para, ki je lažja od zraka, zato se dviga. Prenašajo jo vetrovi. V višinah se zgosti v oblake in padavine ter pade nazaj na Zemljo. Nekaj je ponovno izhlapi, druga pa po površju ali pod zemljo odteče v potoke in reke.

Medtem ko voda kroži po Zemlji, nabira različne primesi, ki so mnogokrat škodljive za živa bitja. Razpadajoče organske snovi, raztopljeni minerali in plini so snovi, ki jih vsebuje onesnažena voda. Ta se v zraku lahko onesnaži še s plini, raztopinami škodljivih snovi in trdnimi delci, na kopnem pa z odpadnimi vodami iz industrije, s kmetijskih in prometnih površin ter z odlagališč odpadkov. Vodo onesnažujejo tudi gospodinjstva. Glavni krivec za onesnaževanje voda je torej v vsakem primeru človek. Vsa umazanija, ki jo spustimo v vodo, poruši ravnovesje narave. Na ta način počasi, a zagotovo uničujemo naš planet.

Biološko in nebiološko samočiščenje vode
Zanimiva lastnost vode je, da se lahko očisti sama, brez sodelovanja človeka. Takšen pojav se imenuje samočiščenje in poteka v dveh delih, biološkem in nebiološkem. Nebiološko samočiščenje pomeni delovanje fizikalno-kemijskih dejavnikov, kot so ohlajanje, usedanje, razredčevanje in izhlapevanje. Pri biološkem samočiščenju se razgradljive sestavine, ki onesnažujejo vodo, razgradijo v okolju prijazne snovi. V vseh vodah, ki so razmeroma čiste, se nahajajo živi organizmi, ki za sabo puščajo veliko organskih delcev. Onesnažene vode se tako očistijo, če le ni kontaminacija premočna, ali pa, denimo, če tok reke ni prekratek za takšen postopek.

Tudi pri umetnem, posrednem onesnaževanju voda je najpomembnejša sposobnost reke same, da sprejete odpadne vode onesnaževalcev biološko samoočisti. Če pa te vsebujejo snovi, ki jih bakterije in plesni ne morejo razkrojiti, kot so na primer raztopine anorganskih snovi, kisline, lugi, in strupi, so potrebni zapleteni fizikalni in kemijski procesi, da se voda očisti. Med pogoste onesnaževalce vode spadajo tudi težke kovine, kot so svinec, cink, kositer, nikelj, ki pa jih strokovno odstranijo z bolj zapletenimi tehnološkimi postopki v čistilnih napravah.

Že od prvih civilizacij so ljudje poseljevali rečne doline in izkoriščali reke za namakanje kmetijskih površin in za druge gospodarske dejavnosti. Rečne vode še danes v veliki meri uporabljamo za namakanje, površine polj pa se skozi razvoj skupaj z rastjo prebivalstva povečujejo. Razmah kmetijstva je povzročil tudi gradnjo velikih jezov ter vodnih zbiralnikov. Med posledicami razmaha kmetijske dejavnosti velja omeniti še zasoljevanje prsti, zaradi katere se slabša njena rodovitnost. Gre za proces, ki poteka zlasti v prsteh v suhem podnebju. Tam je izhlapevanje vode večje, kot jo lahko zagotovijo padavine, zato deževnica s seboj ne more odnašati soli, ki nastajajo ob preperevanju matične podlage. Pride do kopičenja soli, kar zelo ovira rast rastlin.

Vodo izrabljamo hitreje, kot se lahko obnavlja
Posegi za varovanje vodnih virov so danes del splošne ekologije, ki postaja vodilo našega obnašanja na planetu. Voda velja za obnovljiv vir, a jo zaradi eksplozije prebivalstva v zadnjem stoletju izrabljamo hitreje, kot se lahko obnavlja. To dejstvo je spodbuda za sledenje načelom trajnostnega razvoja, ki se jim je razviti svet že zavezal. Tehnološki napredek je izrabo virov še pospešil, znanost pa opozarja na to, da moramo usklajevati porabo z naravno obnovljivostjo in tako zaščititi okolje.

Po vsem svetu črpamo vodo iz podzemnih virov veliko hitreje, kot so se sposobni obnavljati. Podtalnica se zadržuje v porah in razpokah geoloških plasti pod zemeljskim površjem. Je najpomembnejši vir pitne vode. Razpoložljivost podzemne vode je, kot že rečeno, omejena z obnovljivostjo, ki je odvisna od količine padavin, izhlapevanja in infiltracije tekočih voda. Ogroža jo prekomerno črpanje, ki povzroča krčenje mokrišč, presušitve izvirov in zmanjšuje vire iz tekočih voda. Druga pomembna težava je onesnaževanje. Učinki zanosa snovi so pogosto dolgotrajni, ker je premikanje podtalnice počasno, naravni procesi čiščenja se tako lahko odvijajo po več desetletij. Infiltracija s površin na območju podzemne vode predstavlja še dodatno težavo zaradi izpiranja nitratov, pesticidov in drugih antropogenih onesnaževal.

Odpadne vode
Odpadne vode delimo na razgradljive in nerazgradljive. Nerazgradljive niso hranilo za bakterije ter druge organizme in se čistijo samo nebiološko, saj imajo povečane ali znižane pH vrednosti, povečano slanost, anorgansko kalnost in povišano temperaturo. Nerazgradljive snovi so neke vrste strupi, ki vplivajo na organizme. Strupeni pragi so različni zaradi kemične sestave, nekatere bakterije pa se nanje lahko prilagodijo. Količina kovin v odpadnih vodah ni velika, njihov učinek pa posreden in dolgotrajen.

Razgradljive odpadne vode vsebujejo raztopljene ali neraztopljene zelo raznovrstne organske snovi, ki jih organizmi v končni obliki razgrajujejo do enostavnih anorganskih spojin, ki so okolju neškodljive. Razgrajujejo se z biološkim samoočiščevanjem s pomočjo organizmov in kisika, ki je raztopljen v vodi. Obstajata dve vrsti razgradnje odpadnih voda: popolno, ki poteka v aerobnem okolju ali okolju, kjer je dovolj kisika, in nepopolno, ki poteka v anaerobnem okolju ali okolju brez kisika. Stranski učinki razgradnje odpadnih voda so prehodna kalnost, sprememba barve in neprijeten vonj. Ti učinki nastajajo predvsem v anaerobnem okolju, saj se zaradi odsotnosti kisika ne morejo popolnoma razgraditi. Hitrost razgrajevanja odpadnih voda je različna. Za lahko razgradljive snovi bakterije potrebujejo nekaj dni, za težko razgradljive pa mesece ali leta.

Potratno ravnanje z vodo
Z vodo še vedno ravnamo preveč potratno, zato so viri povsod onesnaženi, v ozračju in tudi v podzemlju. Intenzivnejše onesnaževanje je posledica industrijske revolucije, ki je povzročila hitrejšo urbanizacijo in rast prebivalstva. Stopnja onesnaženosti vodnih virov pa je na neki način pokazatelj gospodarskega razvoja, industrijske sestave in tehnološkega napredka določene regije.

Poznamo tri glavne vire onesnaževanja: industrija, kmetijstvo in gospodinjstva. Industrija porabi četrtino vse načrpane vode. Predelovalna industrija vodo onesnažuje s strupenimi snovmi in težkimi kovinami, rudarstvo in gradbeništvo s sedimenti in kislinami, proizvodnja hrane pa z organskimi snovmi. V gospodarstvu voda igra zelo pomembno vlogo, saj je industrijska surovina, prenašalka energije, energetski vir in transportno sredstvo. Ker tudi v energetiki za hlajenje termoelektrarn in jedrskih elektrarn uporabljajo vodo, ter segreto odvajajo nazaj v vir, se temperatura vseh voda dviga.

Razumna uporaba rastlinskih hranil v kmetijstvu
Kmetijstvo po nekaterih raziskavah velja za največjega porabnika vode, saj predstavlja dve tretjini vse porabljene, onesnažuje pa jo z ostanki mineralnih gnojil, pesticidov in tudi z naravnim gnojem. Skrb za vodne vire lahko izkažemo že na svojem vrtu ali njivi, tako da razumno uporabljamo rastlinska hranila in okolju čim manj nevarna sredstva proti škodljivcem. Po izsledkih preiskav kmetijskih zemljišč in vrtičkov je nemalo takih, ki so preveč gnojena, tako da uporaba rastlinskih hranil najmanj eno leto sploh ne bi bila potrebna. Padavinska voda namreč ponika in spira presežna hranila, predvsem nitrate, v podzemno vodo in jo tako onesnažuje.

Zaradi rabe v gospodinjstvu je opazna višja stopnja organskega in anorganskega onesnaževanja, predvsem s fosforjem. Gospodinjstva porabijo od 10 do 40 odstotkov vse načrpane vode, odvisno od regije. V povprečju jo steče iz odprte pipe od 11 do 20 litrov na minuto. Če pustimo vodo teči ves čas, je pri ročnem pomivanju posode za štiričlansko družino, na primer, porabimo od 30 do 40 litrov, pomivalni stroj pa je ob enem pranju porabi od 18 do 27 litrov. Vsakič, ko splaknemo stranišče, se približno 9 litrov čiste vode v trenutku spremeni v umazano. Če vode ne zapiramo, jo lahko v petih minutah prhanja porabimo tudi do 140 litrov, pri namakanju v kadi pa kar do 250 litrov. Če med umivanjem zob pustimo pipo odprto, porabimo od 20 do 40 litrov vode več, kot če pipo med ščetkanjem zob zapremo.

Vsak Slovenec ima na voljo 3000 kubičnih metrov vode na leto
Podobno kot v večini evropskih držav, je tudi v Sloveniji, v skladu z Okvirno direktivo o vodah, uvedeno celovito upravljanje z vodnimi viri. Prednostna naloga te direktive je odpravljanje škodljivih vplivov na vode, zagotavljanje primerne kakovosti vode za človeka ter vzdrževanje naravnih ekosistemov in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Po podatkih obdobne vodne bilance, ki jih izračunavajo na Agenciji RS za okolje, pride na vsakega prebivalca Slovenije približno 3000 kubičnih metrov obnovljive letne količine podzemne vode. Naša dežela je bogata z vodo, zato večjih težav pri preskrbi nimamo, razen lokalno in občasno. Da bodo potrebe različnih uporabnikov vodnih virov zadovoljene v različnih razmerah, tudi izjemnih, pa je treba z njo dobro gospodariti. Naraščajoče onesnaževanje in intenzivna raba tudi pri nas že povečujeta potrebo po odgovornem ravnanju in skrbnem načrtovanju prihodnje rabe.

Opis naslovne fotografije
Nastopajoči na novinarski delavnici (z leve), Anton Jagodic, Renata Fras Peterlin in dr. Mario Lešnik

Foto: GIZ fitofarmacije