V razvpitem primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi Alešu Hogeju, predsedniku sveta delavcev in sindikata SKEI v Kovinoplastiki Lož, Predsedstvo Združenja svetov delavcev Slovenije (ZSDS) v posebnem pozivu in pobudi poslovodstvu družbe predlaga bodisi preklic in umik sporne odpovedi bodisi vsaj izvedbo enega od postopkov za mirno rešitev spora (mediacija, arbitraža).

Po mnenju ZSDS je – neodvisno od /ne/utemeljenosti konkretnih kršitev, ki se očitajo omenjenemu delavskemu predstavniku – izrečena odpoved nezakonita zaradi kršitve določil Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki se nanašajo na posebno varstvo pred odpovedjo oziroma na t. i. delovnopravno imuniteto delavskih predstavnikov. Zato bi se veljalo tako v interesu družbe, ki s tem nezakonitim postopkom drastičnega sankcioniranja poslovodstvu nevšečnega delavskega predstavnika močno izgublja na ugledu in dobrem imenu, kot tudi v interesu delavca, ki bo lahko – preden mu bo morda uspelo podano odpoved izpodbiti pred sodiščem – nekaj let brez službe, ki mu zagotavlja eksistenco, izogniti sodnemu reševanju tega spora. Delavec bo namreč v tem času brez službe in brez sredstev za eksistenco (lahko tudi z uničeno družino in čirom na želodcu), česar za nazaj ni več mogoče popraviti z nobeno naknadno dosojeno odškodnino. In v tem je bistvo problematičnosti postopka, na katerega opozarjamo.

Postopek izredne odpovedi je v danem primeru brez dvoma že v osnovi nezakonit, ker je bil izveden na podlagi napačne razlage in uporabe določbe 112. člena ZDR-1 v povezavi z določbo prvega člena Konvencije MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za delavske predstavnike, ki iz razumljivih razlogov seveda ne dopušča odpuščanja - sindikalnih in voljenih - delavskih predstavnikov kar po načelu »kadija toži, kadija sodi«. Resda je omenjeni člen zapisan nekoliko nerodno, a v pravu (poleg strogo gramatikalne oz. jezikovne) obstajajo tudi druge interpretacijske metode, s katerimi pa nikakor ni moč priti do uporabe zakona po tem načelu. Kljub temu pa je bil v danem primeru postopek izredne odpovedi v bistvu v celoti izpeljan prav po tem načelu.

Povedano preprosteje: delodajalec (kadija) je konkretnega delavskega predstavnika »obtožil« določenih kršitev, ga na podlagi teh obtožb sam tudi »zaslišal« zaradi morebitnega zagovora, nato pa ga po prosti presoji utemeljenosti svojih lastnih obtožb sam tudi »obsodil« (na izredno odpoved, kar pomeni takojšnjo odpoved brez odpovednega roka, ki jo bo sam tudi izvršil). Zdi se neverjetno, a točno ta pravno-civilizacijski nesmisel je bil uporabljen v konkretnem primeru. Najhuje pri vsem pa je, da se v javnosti danes namesto o tem nedopustnem pravnem grozodejstvu, ki se nam vsem na očeh dogaja še v 21. stoletju, razpravlja o tem, ali je konkretni delavski predstavnik res - kot izhaja iz obtožnice, menda podprte celo z detektivskim poročilom!? –zlorabil sindikalno funkcijo za privatne aktivnosti in ali je torej »kriv« ali ni. Tega seveda ne bomo vedeli, dokler o tem ne bo razsodilo »pravo« sodišče. In tudi ni bistveno.  Problem je v tem, da enostranska odločba delodajalca samega lahko izvršilni naslov za realizacijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavskim predstavnikom že preden sodišče (ali neodvisno razsodišče) pove svoje.

Če bomo torej še naprej pristajali na uporabo omenjenega načela »kadija toži, kadija sodi« celo pri odpuščanju delavskih predstavnikov, seveda kmalu ne bo več nikogar, ki bi bil pripravljen biti sindikalni aktivist, član sveta delavcev ali predstavnik delavcev v organih družbe. Bomo to kar gledali še naprej, ali bo kdo (npr. Državni zbor z ustrezno avtentično razlago zakona, ki bi onemogočila omenjene nedopustne razlage in uporabo zakona v praksi) končno vendarle ukrepal. Zdaj nam namreč po teh principih in postopkih vržejo na cesto kakega od zavzetih delavskih predstavnikov praktično že vsak mesec.