Sopranistka Dunya Tinauer, magistrica akademske glasbe, kot operna pevka nastopa že 15 let in je v glasbo zaljubljena že od malih nog. Čeprav se lahko pohvali s številnimi nastopi doma in v tujini, svoj talent ves čas izpopolnjuje, nazadnje pa se je na povabilo solista Dunajske državne opere Bojidarja Nikolova udeležila mojstrskega tečaja, na katerem je bila edina Slovenka.
Dunya, očitno je, da živite z in za glasbo. Od kje izvira ta ljubezen?
Peti sem začela že v zelo zgodnjem otroštvu, saj sem pri štirih letih obiskovala glasbeno pripravnico (balet) in pevski zborček. Starša sta opazila, da sem vsakič, ko sem slišala neko skladbo po televiziji, sedla za klavir in začela igrati ter peti to skladbo po posluhu, zato sta me vpisala v glasbeno šolo iz klavirja. Na pevskem tekmovanju v 6. razredu, me je mama slišala peti, spremljala je tudi mojo zagreto vajo, zato je bil vpis v srednjo glasbeno šolo povsem naravna odločitev.
Kdaj pa je otroška ljubezen prerasla v življenjsko strast?
Na Umetniški gimnaziji sem nadaljevala svojo glasbeno pot z učenjem solo petja ob spremljavi klavirja. Znanje pa sem nato razvijala in poglobila na dodiplomskem ter magistrskem študiju petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sem z odliko opravila diplomski in magistrski izpit. Tam sem se podrobno poučila o Belcanto tehniki in jo tudi razvijala, zdaj pa jo z veseljem prenašam na svoje učence.
Debitirali ste z glavno vlogo v operi La Cecchina v Cankarjevem domu. Kakšen je vaš odnos do največjega hrama slovenske kulture?
Veličastno je stati na odru dvorane Cankarjevega doma, na katero, tako kot mnogi umetniki, gledam s spoštovanjem. Nastop tam si štejem v nepopisno čast. Nedavno sem imela ponovno priložnost nastopiti na podelitvi nagrad za dosežke v gospodarstvu, kjer je slavila moja mama, zato je bil ta nastop zame še toliko bolj poseben.
Ste glasbeni talent podedovali po svojih starših?
Morda. Oba starša zelo rada in lepo pojeta, predvsem mama, Flora Cvetka Tinauer, je v osnovni in srednji šoli prepevala na različnih proslavah. Nobeden od njiju pa ne igra inštrumenta. Brat se je v otroštvu v glasbeni šoli učil klavirja, a je kmalu prenehal.
Kljub številnim glasbenim uspehom, redno izpopolnjujete svoj talent. Nazadnje ste se kot edina Slovenka udeležili mojstrskega tečaja na Dunaju.
Tako je. Prepričana sem, da se v življenju ves čas učimo in izpopolnjujemo. Podobno je s talentom. Treba ga je piliti. Mojstrskega tečaja na Dunaju sem se udeležila na povabilo solista Dunajske državne opere Bojidarja Nikolova, kjer sem se zaljubila v avstrijsko prestolnico. Očaralo me je dejstvo, da lahko na vsakem koraku slišiš klasično glasbo, ulice so poimenovane po največjih mojstrih klasične glasbe, po celem mestu hodijo animatorji in vabijo na koncerte in predstave v opero. Mesto ponosno živi z vrhunsko umetnostjo.
Ste dobitnica Prešernove nagrade UL Akademije za glasbo, bili ste štipendistka Wagnerjeva sklada za udeležbo na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu v Nemčiji, poleg Slovenije ste nastopali že tudi na Hrvaškem, v Srbiji in Italiji. Kaj pa počnete, kadar vam življenja ne narekuje glasba?
Moj dan brez obveznosti izgleda povsem drugače, kot takrat, kadar delam. Vedno najdem nekaj, kar rada počnem. Ali grem na izlet, se sprostit v hribe, ukvarjam se tudi z različnimi športnimi aktivnostmi. Včasih pa mi paše tudi kaj bolj umirjenega, kot je na primer uživanje na terasi ali druženje s prijatelji. Z veseljem grem tudi na kakšen dober koncert v Cankarjev dom, Filharmonijo ali pa v kakšno opero. In smo spet pri glasbi.
Intervju je pripravila in izvedla Mojca Vakselj.
Foto: Anže Krže
