Aleksander Stankov je še eden od povratnikov v FFC-ring, in to leto dni po odlični borbi proti Karimu Mabrouku na Dunaju. Ta član srednje kategorije se bo na dogodku FFC 29 boril proti nekdanjemu izzivalcu srednje kategorije, Reneu Wimmerju.

35-letni slovenski borec je 18. marca lani publiko dvignil na noge kot redko kateri FFC-debitant. Zaradi njegovega načina borbe je malokdo ostal ravnodušen in FFC-publika je končno dobila priložnost, da ga spet vidi v ringu najmočnejše regionalne promocije borb te vrste. Kako on gleda na to borbo, kje je bil lani, kje se vidi v prihodnosti in kdo dejansko je Aleksander Stankov, preberite v tem intervjuju.

Težko je pozabiti tvojo prvo FFC-borbo in pravo vojno proti Mabrouku. Na koncu si sicer izgubil, toda izgubila je tudi publika, ki si je zaslužila še eno rundo. Kaj nam lahko poveš o tej borbi?

Mabrouk je vrhunski borec. Kot velik oboževalec K-1 spremljam skoraj vse borbe, pa tudi moja naloga je spremljati konkurenco. Karima spremljam že dolgo. Pri večini svojih borb iz runde v rundo nadgrajuje svoj tempo, najnevarnejši pa je prav pri koncu, v tretji. Enako nevaren je z močnimi low kicki, in to že od začetka. Naša taktika je bila v prvi vrsti biti pripravljen na low kicke in jih blokirati, a ne samo to – načrt je bil z močnimi low kicki izzvati tudi njega in ga s tem šokirati in prisiliti, da se osredotoči za nogo, da ne bi počel, kar on hoče in kot on hoče. Kot drugo smo morali kondicijo varčevati za tretjo, saj če ima nekdo v tretji veliko kondicije, ti pa malo, lahko postane borba zelo nevarna in on je resnično zelo nevaren borec. In ne samo to – načrt je bil, da mi njemu pripravimo takšno tretjo rundo, kot je še ni doživel, in ga s tem šokiramo in premagamo, morda tudi zaključimo borbo.

Bom pa iskren – nisem ravno zadovoljen s to borbo, bil sem zelo površen. Kar zadeva taktiko, je bilo vse odlično, zadel sem ga z low kicki, tako da jih je občutil, varčeval pa sem s kondicijo za tretjo. Ko se je tretja začela, sem se počutil odlično, imel sem dovolj kondicije, začel sem udarno. Nato sem dobil udarec v mednožje. In ko so mi dali odmor, da pridem k sebi od udarca, sem opazoval Mabrouka na drugi strani ringa in videl, kako diha. Pomislil sem, pojdi takoj, ne dovoli mu, da si odpočije. In to je bila majhna napaka, saj sem nadaljeval z borbo, ker se mi je mudilo. V glavnem – izgubil sem koncentracijo.

Nato je sledilo nekaj, kar je spremenilo vse. Bil sem nepreviden in izvedel desni kroše tako, da sem z levo roko izpostavil telo in v isti sekundi dobil močen in natančen udarec s kolenom, za katerega se samo spomnim, da so mi možgani dali znak, naj grem na tla, naj si vzamem čas, vendar sem si rekel: »Ne, pa ne boš, najprej boš to naredil, nato pa lahko tudi umreš.« Toda posledice so bile zelo hude. Iskreno, ni bilo samo koleno, temveč sem na to isto mesto tudi pred tem dobil nekaj udarcev s kolenom. Imel sem površen gard, zato nisem pričakoval takšnih kolen; to je bilo očitno nekaj, na čemer so delali, toda to koleno je bilo kapljica čez rob, saj sta mi nato zelo padli moč in kondicija. Do konca borbe sem se boril proti Mabrouku in samemu sebi. Dal sem vse od sebe, toda vseeno mi je žal, da nisem nadaljeval z low kicki. Iz te borbe sem odnesel veliko, saj od takrat naprej pazim na kolena, ne samo v borbah, temveč tudi na treningih, saj sem tudi po borbi še dolgo imel težave z rebrom – tako dobro me je Karim zadel.

Kje si se boril v vmesnem času in kakšne rezultate si dosegal?

Po tej borbi se nekaj časa nisem mogel boriti, ravno zaradi težav z rebrom. Po nekaj časa pa sem se boril najprej na CFC 2 v Ljubljani, kjer sem zmagal v drugi rudni s tehničnim nokavtom, udarcem s kolenom v levi del, v jetra, prav tako kot je mene udaril Mabrouk. Nato sem se boril na IFC X v Linzu, kjer sem prav tako zmagal s tehničnim nokavtom v drugi rundi.

Prav na račun tvojega prvega nastopa so pri FFC-ju izjavili, da veliko pričakujejo od borbe med tabo in Renejem Wimmerjem. Lahko še enkrat ponoviš takšno borbo, nabito z akcijo?

Imel sem dobre predstave in slabe, borbe, s katerimi sem zadovoljen, in, seveda, borbe, s katerimi nisem. Toda za vse moje borbe, tako amaterske kot profesionalne, lahko rečem, da sem se vedno boril in se nikoli nisem predal do zadnje sekunde. Vedno sem si želel, da bi bil borec, ki hoče akcijo, ki se ne umakne in ne popusti do zadnje sekunde, ki vedno hoče zmagati, pa čeprav je situacija videti slabo. Ne morem vam ničesar obljubiti, toda ker nikoli ne popustim in ker tako zelo spoštujem FFC, mi verjemite, da bom naredil vse, kar bo v moji moči, in da bom dal vse od sebe, da bo borba nabita za akcijo in da premagam Wimmerja.

Si gledal Wimmerjevo borbo proti Marjanoviću v Zagrebu in njegovo presenetljivo zmago proti Sidibeu v Linzu? Kaj si opazil v teh borbah, kakšen borec se ti zdi in kje vidiš svojo priložnost?

Seveda sem, gledal sem tudi druge njegove borbe. V nekaterih od teh je bil videti podobno kot v borbi proti Sidibeu, kot da nima moči, kot da je zelo utrujen. Nato pa je kar naenkrat z močnim desnim overhandom nokavtiral nasprotnika. On je boksar in ta desni overhand ni slučajnost. Videl sem ga, kako je čakal borce in njihov površinski sprednji direkt, nato pa jih je prehitel in nokavtiral. Tako da bom cel čas v borbi moral ohranjati visoko stopnjo koncentracije in paziti, da ne bom površen, predvsem pa bom moral ohranjati dober gard.

To, kar je dokazal v borbi proti Marjanoviću, je, da je zelo trdoživ borec, ki mu ne moreš povzročiti veliko škode. V tej borbi me je resnično impresioniral s trdoživostjo. Ogledal sem si tudi nekatere druge borbe, kjer je imel hiter tempo, kjer je roke hitro premikal in zelo dobro boksal. Seveda pa opazim tudi stvari, v katerih ni tako dober, toda o njih ne morem govoriti javno. Tu vidim svojo veliko priložnost. V borbi ga nameravam presenetiti.

Meniš, da bi se z zmago v borbi z nekdanjim izzivalcem lahko približal pasu in ali je to tvoja ambicija?

Moja velika ambicija je že to, da bi prikazal vrhunsko borbo in premagal Wimmerja; kako tudi ne bi bila moja ambicija, če bi to pomenilo, da lahko pridem še korak bližje osvojitvi pasu. Gre za veliko stvar, nekaj, o čemer že dolgo sanjam, toda gremo korak za korakom. Te stvari bom prepustil ekipi FFC-ja, jaz pa v tem trenutku razmišljam samo o borbi proti Reneju Wimmerju in o ničemer drugem. Vsa moja pozornost je usmerjena v borbo.

Kakšna se ti zdi trenutna konkurenca v kategoriji? Marjanović je takoj izgubil pas z Andijem Vrtalićem, fantom, ki za zdaj še ni spoznal poraza. Tu pa so še drugi borci, na primer Igor Emkić ali Nikita Chub.

Konkurenca je, kot se za tako profesionalno in odlično organizacijo pričakuje, zelo močna. Vse poznam in vse spremljam, in proti komurkoli se bo FFC odločil, da se bom boril, bom zelo počaščen in srečen, da se lahko pridem dokazat. Nikoli nisem izbiral nasprotnikov in nikoli jih ne bom. Vedno sem menil, da se lahko veliko več naučiš, če se boriš proti resnično odličnim borcem. Andi je zelo težek borec, tip borca, proti kateremu se ni lahko boriti že zaradi njegovega sloga, tu pa so še druge njegove kvalitete. Toda jaz v njem vidim nekaj, kar mislim, da drugi borci do zdaj niso znali izkoristiti. Ne razumite me narobe, zelo ga spoštujem kot borca, toda mislim, da ga s pravo taktiko lahko premagam.

Nam lahko kaj poveš o klubu, v katerem treniraš, in o svojih timskih kolegih, s katerimi si se pripravljal na to borbo?

Treniram v klubu Legija Mariboru. Moj trener je Aleš Povhe. To, kar mi je pri njem najbolj všeč, je to, da nas uči točno tisti slog K-1, ki mi je najbolj všeč, in to je čudovito. To mi največ pomeni. Naš klub ima zelo veliko članov, delimo pa se na začetnike, nadarjene in tekmovalce. Jaz sem seveda v zadnji ekipi, v kateri vsi fantje tudi uradno tekmujejo. Vsi naši fantje so resnično zelo dobri, to vem že po sebi, saj se mi je z njimi zelo težko boriti, ko padem iz forme. Pa tudi ko sem v formi, nisem pa dovolj skoncentriran, je takoj nekdo drug boljši. To je super, ker pomeni, da imam močne in dobre sparing partnerje, kar je zelo pomembno, če hočeš biti dober borec. Nikogar ne bi hotel izpostavljati in koga drugega zaradi tega užaliti, ker smo resnično dobra ekipa. Ko se na treningih borimo, poskušamo drug drugega premagati, ko pa končamo s treningi, smo zelo dobri prijatelji in odlična ekipa. Prav tako moram omeniti, da imam poleg svojega odlična glavnega trenerja Aleša tudi svojega boksarskega trenerja, Petra Makovca, ki vodi Boks klub Ljutomer. Z njim imam individualne treninge boksa in moram reči, da mi pri pripravah zelo veliko pomaga.

Kdo pa je Aleksander Stankov, ko ni v ringu? Lahko izvemo več o tebi?

Ko nisem v ringu, se spet vse vrti okrog športa, okrog K-1. Ljubezen do tega športa je tako velika, da si resnično ne znam predstavljati življenja brez njega. Seveda me bo nekoč biološka ura prisilila v to, da bom nehal tekmovati, toda o tem nočem razmišljati, ker to preveč rad počnem. Toda že zdaj lahko rečem, da sem odkril, da si želim nekoč biti tudi trener. Svoj klub že imam, imenuje se Legija Murska Sobota. Za dokaj majhno mesto lahko rečem, da sem uspešen, saj imam približno 40 članov, in menim, da to ni majhen uspeh za tako malo mesto. In še naprej rasemo. Pred kratkim so moji prvi člani začeli tekmovati, kar je čudovito. Vsi vedo, da to počnem s svojim srcem, fantje in punce pa mi dajo toliko energije nazaj, da tega ne znam opisati z besedami. Prav tako treniram nekaj ljudi individualno. Ta šport mi daje toliko dobrega, da o slabem, pred čemer me je rešil, sploh ne govorim.

Če vam se na kratko opišem, sem velik zafrkant, človek, ki vidi veliko v majhnih stvareh, ki ceni vse, kar ima v življenju. Človek, ki zelo spoštuje dobre ljudi, in ki zna bili zelo zafrknjen, če si do njega nespoštljiv. Človek, ki zelo spoštuje starejše, in ki bi dal vse v življenju za trenutke z mamo in očetom, ki sta mi poleg športa dala vse v življenju in ki jima vsak dan poskušam vrniti vsaj malo tistega, kar sta onadva dala meni.

Intervju je pripravil in izvedel Bojan Rojko