Še teden dni nas loči od 16. oktobra, ko bomo tudi letos obeležili Svetovni dan hrane. Ključno sporočilo letošnjega dne je Naša dejanja so naša prihodnost. Z zdravim prehranjevanjem za svet brez lakote. FAO z njim opozarja na dva ključna problema na prehranskem področju, na eni strani je debelost, na drugi pa naraščajoča lakota v svetu. Pozivi pod geslom Kaj jemo? so namenjeni pristojnim nacionalnim organom v vseh državah, zasebnim podjetjem, civilni družbi in vsakemu posamezniku, zato to vprašanje zastavljamo tudi slovenski ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Aleksandri Pivec, najbolj pristojni osebi za to področje. Zanima nas tudi, kako je s stopnjo slovenske samooskrbe, kakšna je aktualna strategija naše kmetijske politike, koliko potencialov še skrivajo slovenske kmetijske zmogljivosti, kako s spodbujanjem ekološkega kmetovanja zagotoviti več hrane za naše preživetje in drugo.

Razprave o hrani, kmetijski pridelavi, o samooskrbi so gotovo že neke vrste vaša dnevna rutina. Kako osebno gledate na hrano? Kaj vam pomeni?
Res je, v profesionalnem smislu se moj sleherni dan vrti okrog živih vidikov, ki so povezani s hrano, je pa res tudi to, da osebno do nje gojim prav poseben odnos. Žal v zadnjem obdobju pripravi hrane ne morem posvečati toliko časa in pozornosti, kot bi želela, ampak redke trenutke, ki si jih lahko utrgam za to, zelo skrbno izkoristim. Resnično se trudim izbirati in pripravljati čim bolj zdrave obroke zase in za svoje domače. Hrana, gibanje v naravi in skrb za okolje so zame, tudi zasebno, zelo pomembne teme in posebej želim to, ob veliki meri strateške usmerjenosti in profesionalnosti, prenašati tudi v delo resorja, ki ga vodim ter tako odgovarjati tudi na potrebe in želje trga in potrošnikov

Kako bi ocenili hrano, ki jo pridelujemo in predelujemo v Sloveniji, če jo primerjate s tisto, iz drugih svetovnih okolij? Kakšno hrano jemo Slovenci?
Slovenija ima, tudi glede na naravne danosti, ohranjenost našega naravnega okolja in dobrega odnosa do doma pridelanega, zelo kakovostno hrano. Ne morem reči, da sem s tem popolnoma zadovoljna, saj se moramo še bolj potruditi za uvajanje trajnostnih, sonaravnih okoljskih praks. Osebno si želim veliko več ekoloških pridelkov, ampak dejstvo je, da ima slovenski potrošnik vsak dan možnost dostopa do lokalne, kakovostno pridelane hrane. Vesela sem, da se že kaže trend večjega zavedanja Slovencev, ki pri trgovcih in dobaviteljih vedno pogosteje sprašujejo, ali ponujena hrana prihaja iz lokalnega okolja in na kakšen način je bila pridelana. Dobro je, da ljudje že iščejo takšno hrano in da so, ne nazadnje, zanjo tudi že pripravljeni odšteti nekaj več denarja kot za prehranske izdelke, ki k nam masovno prihajajo iz tujine in zanje včasih ne znamo natančno opredeliti, ali so dovolj visoke kakovosti in dovolj varni ali ne.

Vemo, da je naša stopnja samooskrbe ena najnižjih v EU in da si prehransko varnost zagotavljamo z uvozom. Ali ste na ministrstvu predvideli specifične cilje za povečanje domače pridelave?
Prav gotovo s stopnjo samooskrbe, še posebej v nekaterih specifičnih sektorjih, ne moremo biti zadovoljni in nas mora to kar precej skrbeti. Za zdaj smo več kot stoodstotno samooskrbni na področju prireje govejega in perutninskega mesa, vse boljši smo pri drobnici, tudi na področju mleka in posledično seveda pri mlečnih izdelkih, nikakor pa ne moremo biti zadovoljni s količinami pridelave sadja in zelenjave. Čeprav je to področje izjemno odvisno od vpliva vremena, od različnih vremenskih ujm, moramo v prihodnje narediti vse, kar je v naši moči, da pridelek obvarujemo. To nam bo uspelo predvsem z uvajanjem tehnoloških novosti, kakršne so, rastlinjaki, protitočne mreže in namakalni sistemi v boju proti suši, denimo, ki bodo pridelek zaščitile pred neugodnimi vremenskimi pojavi. Le tako bomo lahko dvignili delež samooskrbe tudi na področjih zelenjadarstva in sadjarstva. Naše strateške in razvojne usmeritve, seveda podprte s konkretnimi ukrepi, morajo iti v smer dviga stopnje pridelave zelenjave, sadja in tudi v razvoj prašičereje, kjer smo v zadnjih desetih letih ekstremno padli. Seveda pa se bomo potrudili ohranjati samooskrbo v dobrih sektorjih ter izboljšati in popraviti tudi druga področja domače oskrbe s kakovostno hrano. Razveseljiv je podatek, da so v letu 2018 tudi v treh prej omenjenih deficitarnih sektorjih stopnje pridelave že nekoliko zrasle, tako v primerjavi z letom 2017, kot tudi v primerjavi z obdobjem zadnjih petih let.

Slovenska kmetijska politika že več let v ospredje postavlja povečanje ekološke pridelave, za katero vemo, da v povprečju prinaša nižji pridelek kot konvencionalno, integrirano kmetijstvo. Mar niso ta prizadevanja nekoliko protislovna?
Delež ekoloških pridelovalcev res zelo počasi raste, vendar mislim, da imamo v tem segmentu Slovenci še precej prostora. V celotni masi vseh kmetijskih pridelkov, ekološki zdaj predstavljajo le pet odstotkov, takšnemu kmetovanju je namenjenih le deset odstotkov vseh slovenskih pridelovalnih površin. To je zagotovo premalo, saj naša država velja za specifično kmetijsko območje, ki ima veliko več naravnih danosti za tovrstno pridelavo, kot jih v tem trenutku uporabljamo. Kot že rečeno, potrošniki vedno bolj povprašujejo po ekoloških pridelkih, gledati pa moramo tudi na ohranjanje okolja, še posebej vodnih virov, zraka in prsti. Zaradi navedenih razlogov mora kmetijsko ministrstvo tudi v prihodnje spodbujati ekološki način pridelave hrane, kar pa ne pomeni, da ne bomo spodbujali tudi drugih oblik.

Toda slovenski kmetovalci, tudi konvencionalni, se že vse bolj zavedajo pomena ohranjanja okolja, pazijo nanj, uporabljajo manj in varnejša sredstva za varstvo rastlin, pa vendar v medijih vsak dan lahko beremo članke, kako 'so pesticidi krivi za vse'. Za vse okoljske težave in za najhujše bolezni ljudi. Ni to malce pretirano?
Pri tem odnosu se bo moralo v naših razmišljanjih marsikaj spremeniti. V razmerju med ekološkim in konvencionalnim načinom pridelave bomo morali vedno iskati kompromisne postopne prehode in strateško narekovati pot k preusmerjanju na razumen in sprejemljiv časovni rok. Seveda si vsi želimo, da bi bila uporaba FFS lahko vedno manjša, če bi bilo mogoče, bi ta sredstva verjetno jutri ukinili, ampak kmetijska pridelava brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev danes ni mogoča, pa tudi revolucionarno zmanjševanje njihove uporabe ni realno. Ob tem pa je treba poudariti, da ima Evropa zelo strogo zakonodajo, ki ureja uporabo FFS, Slovenija pa ima v nekaterih pogledih celo še strožjo. Naši pridelovalci nas redno opozarjajo, da imajo na voljo precej manj sredstev za varstvo rastlin kot kmetje v sosednjih državah. Prepričana sem, da slovenski potrošniki že zdaj nima nobenega razloga za panične reakcije ob novicah o uporabi FFS, saj imamo zelo strog režim tudi pri nadzoru uporabe teh sredstev na kmetijskih površinah. Da se določeno sredstvo sploh uvrsti na listo dovoljenih, mora skozi precej strožja preverjanja kot v mnogih drugih državah. Tukaj bi rada izpostavila dve področji in sicer čebele in čisto pitno vodo. V kolikor določeno sredstvo izkazuje potencial tveganja za čebele in spiranja v podtalnico, potem ga na območju Slovenije ni dovoljeno uporabljati. Z vso odgovornostjo lahko zatrdim, da slovenski kmetijski sektor še vedno zagotavlja varno in zdravo hrano. Na drugi strani se moramo potrošniki zavedati, da nam sredstva za varstvo rastlin zagotavljajo pridelavo zadostnih in dostopnih količin hrane. Ekološko kmetijstvo in druge alternativne oblike pridelave nikoli ne bodo mogle zagotavljati enakih količin, kot jih dobimo s kmetijstvom, ki dovoljuje uporabo zaščitnih sredstev za zdravje rastlin in to takšnih, ki jih Slovenija potrebuje.

No, verjetno pa tudi sredstva za varstvo rastlin niso več tisto, kar so bila v preteklosti. Stroka ves čas razvija nova, okolju in ljudem prijaznejša ...
Tako je. Kot sem že rekla, vsa omenjena sredstva za varstvo rastlin morajo prestati zelo stroga testiranja, preden je njihova uporaba odobrena za uporabo pri pridelavi rastlin.

Prehranska varnost Slovenije je v veliki meri odvisna tudi od podnebnih sprememb in globalizacije, k nam prihajajo nove bolezni in škodljivci. Evropa zaradi pritiska dela javnosti vztrajno zavrača nove tehnologije za povečanje pridelkov, odpornost sort na izredne vremenske pojave in učinkovito varstvo rastlin. Kako ocenjujete takšna stališča?
Zavedati se moramo, da morajo kmetovalci s pridelavo hrane preživeti, ne nazadnje pa moramo preživeti tudi mi, potrošniki. Kmetijstva brez uporabe FFS, ki bi omogočalo pridelavo zadostnih količin hrane, žal še vedno ne poznamo. Ekološka pridelava in druge oblike kmetovanja, biodinamična denimo, so še v tako nizkih odstotkih, da niso sposobne zagotavljati zadovoljivih količin hrane. Ne le globalizacija, tudi podnebne spremembe, ki so dejstvo, v naše okolje že prinašajo vedno nove bolezni rastlin in številne škodljivce. Večkrat na leto ugotavljamo prisotnost novih, ki jih v našem okolju nikoli prej nismo srečali, zato moramo iskati in razvijati nova sredstva, da rastline zaščitimo pred njimi. Takšni novi škodljivci v zadnjem času tudi v naših krajih povzročajo veliko škodo predvsem na sadju, od jabolk, hrušk do jagodičevja, tudi na oljkah imamo obsežne primere. Zlasti v južnem delu Slovenije je že nekaj časa velik problem marmorirana smrdljivka, so pa še številni drugi škodljivci, zato je raba FFS nujna, sicer bi pridelovalci v mnogih obsežnih nasadih ostali popolnoma brez pridelka. Že lani, na primer, so škodljivci drastično prizadeli naše oljke, pa tudi za letos pridelovalci že napovedujejo veliko škodo. Pri tem ne gre le za njihov izpad dohodka, tudi slovenski potrošniki bomo odvisni od uvoza iz drugih držav, kjer pa seveda ob podobnih težavah lahko uporabljajo agresivnejša kemijska sredstva kot v naših nasadih. Na koncu koncev potrošnik od tega, da mi opustimo uporabo teh sredstev, nima popolnoma nič, če pogledamo varnost takšnih prehranskih izdelkov, je lahko še na slabšem.

Laična javnost ne ve, ali pa noče vedeti, da so tudi v ekološki pridelavi hrane dovoljena določena sredstva za varstvo rastlin. Kako ocenjujete to težavo?
Mislim, da je kljub vsemu med ljudmi prisotno pomanjkljivo vedenje, znanje o teh stvareh. V javnost pride določena 'fama', kakršna se je zgodila ob glifosatu, na primer, potem pa začnejo ljudje o tem pospešeno polemizirati, kljub temu, da seveda nimajo dovolj strokovnega predznanja. Dejstvo je, da tudi ekološka pridelava dovoljuje rabo določenih FFS, je pa res, da je tam ocena tveganja drugačna. Praviloma gre za sredstva, pri katerih je določena vsebnost manj tveganih snovi. Moram pa poudariti, da so prav vse snovi, ki imajo ocenjeno zgolj potencialno nevarnost za človeka, v Sloveniji, večina pa tudi v EU, že tako in tako prepovedane. Tudi za konvencionalno kmetijsko pridelavo. Slovenski kmetje zelo spoštujejo predpise, izpostavljeni pa so tudi neposrednemu inšpekcijskemu nadzoru. Potrošniki jim lahko močno zaupamo, saj je možnost, da bi pri pridelavi hrane prišlo do uporabe kakšnih nevarnih sredstev ali snovi, tudi v praksi izjemno, izjemno majhna.

Ampak nekateri potrošniki imajo še vedno zastarele, celo romantične predstave o kmetijstvu ... Kaj bi sporočili tistim, ki hočejo sveže domače češnje že januarja, na primer, naslednji mesec pa že novi krompir?
Tudi na tej točki se kaže potreba po vedno novih načinih ozaveščanja kupcev. Ljudje seveda imajo določene želje, ne glede na letni čas, ampak po drugi strani se ne oglasijo in ne rečejo 'mi ne želimo nekakovostne uvožene hrane'. Če se bomo zavedali, kaj je v določenem radiju še sprejemljivo lokalnega, v določeni sezoni dosegljivo, se bomo morali sprijazniti s tem, da bomo na trgovskih policah pač našli le sezonske pridelke. Decembra gotovo ne moremo pričakovati češenj. Bolje bo, če bomo kupili jabolka, ali pa sveže obrane domače hruške, se pravi lokalno sadje. Seveda bodo vedno na policah tudi prehranski izdelki iz globalnih trgov, ampak, če bo kupec izbiral varno lokalno hrano, se bo tudi razmerje med ponudbo in povpraševanjem enkrat uredilo, seveda v smeri podpore domači, lokalno pridelani hrani. Tem pridelovalcem bomo morali dati večji pomen. Opažam, da imamo Slovenci še vedno rahlo negativen, celo ciničen odnos do njih. Že leto dni sem priča precej zaničevalnemu odnosu širše javnosti do kmeta, kar me zelo boli. Kmete vedno povezujemo z nekom, ki prejema 'številne subvencije od države', za katerega veljajo 'številni privilegiji', povezujemo ga z nekom, ki 'onesnažuje okolje, naravo', ki 'gnoji in uporablja pesticide', hkrati pa se ne zavedamo, da brez njih jutri na trgovskih policah ne bo popolnoma ničesar, ali pa bomo tam našli le prehranske izdelke iz različnih globalnih trgov. Tega pa si večina Slovencev ne želi, še posebej, če se spomnimo zadnje afere povezane z mesom. Sama še vedno najbolj zaupam in prisegam na slovenske kmetijske in lokalne proizvode.

Poleg odnosa pa slovenske kmete ’tepejo’ tudi dampinške cene pridelovalcev iz tujine, saj jim naši ne morejo konkurirati. Kmetijstvo je delovno intenzivna panoga, pri nas pa delavcev pod določno urno postavko ni mogoče dobiti. Kmetje predlagajo, naj država izračuna proizvodne cene, tako kot so v Sloveniji izračunane minimalne plače, denimo, in določijo minimalno ceno, ki jo pridelovalec mora dobiti za svoj pridelek. Ste na ministrstvu že razmišljali o tem?
To se že zdaj izračunava. Razumeti moramo princip, da je cena še vedno oblikovana na osnovi razmerja med ponudbo in povpraševanjem, drugo pa je že prej omenjen odnos do domače hrane. Ne moremo pričakovati, da bo, denimo, govedina, ki prihaja na naše police iz uvoza, kjer vedno obstaja verjetnost, da nekaj v sistemu nadzora zataji, ter ne poznamo standardov v načinu prireje in predelave, stala enako kot tista, ki jo je pridelal lokalni pridelovalec, pod popolnoma drugačnimi, precej višjimi kakovostnimi standardi. Tu se mora poznati cenovna razlika, seveda pa mora pri tem tudi kupec odigrati svojo vlogo. Kot rečeno, na kmetijskem inštitutu po različnih modelnih kalkulacijah vsako leto sproti izračunavajo t. i. lastno ceno, za vsak pridelek posebej. V tej ceni je seveda zajet vložek pridelovalca, vključno z njegovim delom in vsem kar sodi zraven. S tem se ureja tudi kalkulacija zagotavljanja nekega minimalnega prihodka. Modelni izračun, ali pa lastna cena je eno, drugo pa je vprašanje, ali je kupec to ceno pripravljen plačati. Seveda je cena slovenskega pridelka, v primerjavi z italijanskim, na primer, kjer vlada povsem drugačen trg delovne sile, nekoliko višja. Slovenski kupec je tisti, ki lahko pokaže odnos do slovenskega kmeta tako, da je za kilogram domačih jabolk, denimo, pripravljen plačati 50 centov več kot za uvožena. V sosednji državi, na primer, so izjemno nacionalno zavedni in pripadni, zelo spoštujejo svoje, domače pridelovalce. Lani, ko so se na avstrijskem in tudi na slovenskem trgu pojavile presežne količine jabolk, se je tamkajšnji trg za slovenske pridelovalce na enkrat 'zaprl', čeprav ne uradno. Avstrija ni sprejela nobene zakonodaje, ampak avstrijski kupci so tako ozaveščeni, da so raje plačali evro več za kilogram domačih, avstrijskih jabolk, ker je zanje zelo pomembno, da podprejo lokalnega pridelovalca. Do tega zavedanja in takšne podpore moramo priti tudi v Sloveniji. Vesela bom, ko bomo potrošniki znali spoštovati delo slovenskega kmeta in čas, ki ga vloži v pridelavo domače hrane. V zameno bomo potrošniki seveda dobili kakovostna, varna in zdravju koristna, lokalno pridelana živila.

Kako pa vi skrbite za varno prehrano svoje družine? Na kaj ste pri izbiri kmetijskih pridelkov najbolj pozorni?
Odkar sem ministrica - no, pa tudi že prej sem pazila na to - večino hrane, kolikor je le mogoče, izbiram lokalno pridelano, iščem domačo hrano. Kupujem jo torej pri lokalnih pridelovalcih. Vsako soboto, če le nimam službenih obveznosti, se s košaro odpravim na domačo tržnico. Osebno poznam skoraj vse tamkajšnje branjevke in pri različnih kupujem tiste pridelke, za katere vem, da so najboljši v ponudbi. Moj odnos do hrane in s tem do lokalnih predelovalcev, je že od nekdaj pozitiven, želim pa ga prenašati tudi na slovenske potrošnike.

Pogovarjala se je Renata Fras Peterlin

Foto: arhiv MKGP