Mladinsko zdravilišče in letovišče RKS Debeli Rtič bo junija prihodnje leto praznovalo 65 letnico delovanja. Mladinsko zdravilišče se nahaja sredi Krajinskega parka Debeli Rtič in danes predstavlja največji dragulj Rdečega križa Slovenije, ki skozi vse leto izvaja različne programe. To so predvsem tradicionalna zdraviliška zdravljenja, drugi zdravstveni in izobraževalni programi, ki potekajo na Debelem Rtiču vse od leta 1956, ter socialna letovanja za otroke in starostnike, ki si počitnic zaradi globokih finančnih stisk ne morejo privoščiti. V okviru nacionalne dobrodelne akcije Peljimo jih na morje so na Rdečem križu Slovenije od leta 2008 za te namene zbrali več kot milijon in pol sredstev na Debeli rtič pa z njimi povabili več kot 3500 otrok in skoraj 1800 starostnikov. Zadnjih devet let mladinsko zdravilišče z mehkim srcem in odločno roko vodi izkušena managerka mag. Ana Žerjal, ki nam je v pogovoru zaupala nekaj svojih izkušenj.

Mladinsko zdravilišče in letovišče RKS Debeli Rtič je specializirano za zdravje otrok in drugih ranljivih skupin. Zakaj je tako posebno?
Naše zdravilišče je zaradi svoje mediteranske parkovne ureditve in mikroklime absolutno unikatno in zelo posebno, kar nam priznavajo tako zdravniki in drugo medicinsko osebje, pa tudi gostje, ki pridejo k nam iz tujine. Ministrstvo za zdravje je priznalo dve naravni zdravilni sredstvi, to sta morska voda in mikroklima. Zato ga moramo spoštovati. Rada rečem, da je Debeli Rtič najsvetlejši dragulj tega sveta, ker je tukaj lepo tako otrokom kot starejšim. Specializirani smo namreč za otroke in druge ranljive skupine, kot so denimo tudi mnogi starejši državljani Slovenije.

Letos je bilo zaradi aktualne epidemije in omejevanja druženja med ljudmi precej dilem, ali sploh organizirati letovanja otrok ali ne, vendar je nazadnje le prevladal zdrav razum, kajne?
Vsi programi, ki jih izvajamo, so namenjeni izboljšanju imunskega sistema naših otrok in starejših. Pravijo, da tri tedne morja izjemno dobro okrepi telo, kar je ravno zdaj v času epidemije covid-19 še toliko bolj pomembno. Prav zaradi tega smo se letos še posebej trudili, da bi letovanja, epidemiji navkljub, lahko izvajali. Da bi bili odporni proti virusu, moramo okrepiti zdravje, ne pa ljudi zapreti med štiri stene. S številnimi študijami je dokazano, da so otroci, ki so poleti nekaj tednov morju, pa sicer živijo na kontinentu, pozimi veliko manj dovzetni za različna virusna obolenja. Za odpornost je izjemno pomembna menjava klime in to velja za vsakega otroka, ne glede na njegov socialni status.

Vloga zdravilišča in letovišča RKS Debeli Rtič pa ni zgolj v tem, da otrokom omogočite počitnice na morju ter zdravo in varno okolje. Kakšno je vaše temeljno poslanstvo?
Naša želja, cilj in osnovni moto delovanja je, da se imajo otroci res lepo, da so zadovoljni. Pravimo, da je pri nas obvezno, da se otrok vsak dan najmanj dvajset minut smeje. V zadnjem času rada poudarjam, da je Debeli Rtič kraj, kjer otroci smejo uresničevati vse svoje pravice do zdravja, prijateljstva, svobodnega izražanja, igre, smeha ..., kjer lahko uresničujejo svoje sanje.

Veliko pozornosti namenjate tudi skrbi za prihodnost otrok, ki k vam prihajajo iz socialno ogroženih družin ...
Pogosto otroke sprašujemo, kaj si želijo, ko bodo odrasli, in jim preko različnih delavnic poskušamo pomagati, da bi lažje prepoznali svoje talente, videli, katera področja jih veselijo in bi se znali usmeriti na pravo pot za prihodnost. Vzpodbujamo njihovo domišljijo in kreativnost, da bi si lažje začrtali cilje, ki jih želijo uresničiti v življenju, da bi bili srečni.

Otroci iz socialno ogroženih družin so v svojem otroštvu za marsikaj prikrajšani. Kako to vidite vi?
Socialnih in različnih drugih stisk je tukaj zelo veliko. Osebno mi je bilo zelo hudo, ko smo imeli pred kakšnima dvema letoma na Debelem Rtiču lego delavnice. Bili smo prepričani, da vsi otroci poznajo lego kocke, da so te vendar dostopne vsem. Niti slučajno! Otroci niso hoteli izpustiti iz rok teh kock, ker jih doma pač niso imeli. Organiziramo, na primer, tudi nogometne treninge s profesionalnim trenerjem NZS, in zgodi se, da kakšen otrok pride na igrišče v japonkah. Za takšne imamo vedno pripravljen par ustrezne športne obutve, ki jo naberemo z donacijami. Tem otrokom za teden dni nadomeščamo starše, zato je pomembno, da imamo res dobro pedagoško ekipo, v kateri so tudi družinski terapevti, ki otrokom pomagajo, da prebrodijo svoje najtežje stiske. Včasih odkrijemo tudi različne vrste nasilja v družini in na žalost lahko rečem, da je tega v Sloveniji čisto preveč.

S svojo pedagoško ekipo se zelo trudite, da jim naredite veselje, da so otroci srečni.
Otrok, ki ima v času letovanja rojstni dan, mu naša slaščičarka speče torto, skupaj s skupino upihnejo svečko, presenetimo ga z darilom. Vsakemu otroku želimo dati ljubeče, prijazno vzdušje, tako da občuti, da je na varnem, da se njegova borba s strahovi vsaj za nekaj časa lahko konča.

Revščine v Sloveniji je veliko, socialne razlike se poglabljajo, razslojenost prebivalstva je večja kot je bila pred dvajsetimi leti. Kaj opažate pri svojem delu?
Revnejši so danes še bolj revni, starši, ki prejemajo minimalno plačo, pa so v velikih ekonomskih in socialnih težavah. Uradno 41.000 otrok živi pod pragom revščine. Nekateri starši nikoli ne izplavajo iz nje, kaj šele, da bi svojim otrokom lahko privoščili počitnice ... Debeli Rtič je za takšne pravzaprav edina možnost, da gredo njihovi otroci vsaj za nekaj dni na morje. Naše finančne in prostorske kapacitete so absolutno premajhne, da bi lahko peljali na morje vse, ki bi si to zaslužili, ki to nujno potrebujejo. Vsako leto imamo na letovanju veliko otrok, ki po koncu počitnic sploh nočejo domov. Pogosto jočejo, vrnitev domov jim povzroči hud stres. Enim zato, ker so doma nemogoče razmere, drugim pa, ker so bili tu sprejeti, ker so spoznali nove prijatelje in bili deležni objemov.

Kako poskrbite za otroke?
Poudarek je vsekakor na varnosti in na stalni medicinski oskrbi, po čemer se gotovo razlikujemo od drugih organizatorjev letovanj. Otroci na Debelem Rtiču dobijo ustrezno namestitev, pet obrokov na dan, če je s kom kaj narobe, je takoj poleg zdravnik in drugo medicinsko osebje. Posebno pozornost posvečamo kakovostni hrani, ki je, kolikor je mogoče, lokalnega izvora ter sveže kuhana. Veliko je otrok, ki imajo posebno dieto, zanje smo uvedli rdeče zapestnice, da jih kuharji prepoznajo. Bilo je nekaj pripomb, da otroke označujemo, vendar je to edini način, da zagotovimo varnost in zdaj so se vsi navadili in ni težav. Pred tem se nam je zgodilo, da je, na primer, neka deklica s celiakijo šla po repete, izbrala napačen krožnik. Zadnji trenutek je nekdo od varuhov to opazil in opozoril kuharja. Sicer bi lahko nastala težava.

Debeli Rtič ima status zdravilišča, kar je gotovo velika prednost, kot tudi dejstvo, da je odprt vse leto ...
Premoremo vsa specialna znanja, ki so potrebna za zdraviliško terapijo tako otrok kot odraslih. Izven šolskih počitnic gostimo tudi športnike, ki hodijo na Debeli Rtič na priprave. Preko Nogometne zveze Slovenije in UEFA sklada za otroke organiziramo nogometne tabore za deprivilegirane otroke, ki pa se izvajajo zunaj terminov šolskih počitnic.

Že od ustanovitve negujete tudi dobro ustaljen pedagoški sistem, ki poteka s pomočjo varuhov in prostovoljcev.
Ključno je, da imamo res bogate dnevne programe. Te nam pomaga ustvarjati 250 varuhov in prostovoljcev, ki so res zlata vredni. Kajti prevzemati odgovornost za 10 do 12 otrok, sedem dni, štiriindvajset ur na dan, je res velika zahteva. Vsako leto moramo tretjino prostovoljcev pridobiti na novo, saj 'stari' končajo študij, se zaposlijo, ali si ustvarijo družine.

V preteklosti je bil Debeli Rtič specializiran za zdravljenje astme in različnih oblik dihalnih obolenj ter za rehabilitacijo po poškodbah, kako je danes?
Od leta 2014 astma ni več indikator za zdraviliško zdravljenje, tako da k nam prihajajo otroci, ki imajo težja obolenja dihal, ter tisti, ki imajo različna kronična kožna obolenja ali okrevajo po poškodbah. Pri vseh treh tipih so nadvse uspešni zdravilni učinki morske vode. Smo edini v Sloveniji, ki smo pred covidom-19 izvajali fizioterapijo v morski vodi, v notranjem bazenu ali v morju, ob prisotnosti fizioterapevta v vodi.

Na Debeli Rtič so vsa leta prihajali tudi otroci iz tujine. Kakšne so te povezave danes?
Zelo živa je povezava z Rdečim križem Avstrije in Nemčije ter z drugimi humanitarnimi organizacijami iz tujine, ki otroke pošiljajo na različne rehabilitacije. Lani denimo smo zabeležili kar 15 odstotkov nočitev iz tujine, letos pa so zaradi pandemičnih razmer morali ostati doma.

So med otroki, ki pridejo na letovanje, tudi takšni, ki so na morju prvič, ki morda niti ne znajo plavati?
Seveda. Vsako leto je med otroki, ki se udeležijo socialnih letovanj, kar petina neplavalcev, od teh se jih 80 odstotkov prav na Debelem Rtiču nauči plavati. Letovanje zato vedno začnemo s preizkusom plavanja, kjer se ugotovi, kdo zna plavati, kdo slabše plava in kdo sploh ne zna plavati. Na tej osnovi potem oblikujemo skupine. Ravno to poletje smo imeli deklico, ki je imela 14 let in je pri nas splavala. Veliko otrok je na morju prvič, in to v vseh starostnih skupinah, tudi številni štirinajstletniki so med njimi.

Ste edina organizacija, ki skrbi tudi za letovanja socialno ogroženih starejših. Koliko jih je?
Vsako leto na Debelem Rtiču v okviru socialnih letovanj pozdravimo okrog 200 starejših, kar pa je seveda premalo, saj aktualni podatki kažejo, da jih pod pragom revščine živi kar 90.000. Radi bi gostili več socialno ogroženih starejših, ki so izjemno hvaležni, da lahko pridejo k nam. Tudi med njimi je vsako leto nekaj takšnih, ki v življenju, največkrat zaradi dela na kmetiji, še niso imeli možnosti, da bi šli na morje. Tudi zanje ob prihodu najprej organizirajo preizkus plavanja, ker ni povsem gotovo, da vsi, ki pravijo, da znajo plavati, to tudi zares znajo.

Kakšne izkušnje imate z njimi?
Starejši so najbolj hvaležni gostje, ki se imajo na letovanju vedno res dobro. To so naši sončki. Neprestano so dobre volje in so zelo srečni, da so na Debelem Rtiču. Veliko se sprehajajo naokrog, dihajo morski zrak in prav uživajo. Tudi za njih pripravimo različne aktivnosti, ker pridejo pozno jeseni, so posebej priljubljene delavnice izdelovanja novoletnih venčkov, vendar jih v nič ne silimo. Možnost imajo, potem pa se sami odločijo, pri čem bodo sodelovali. Po dolgoletnih izkušnjah lahko rečem, da so zelo hvaležni, ker se nekdo ukvarja z njimi, da je nekomu mar zanje.

Tudi za starejše zvečer organizirate kakšno večerno zabavo?
Predvsem gospe gredo zelo rade v četrtek zvečer na tržni sejem, ki poteka v italijanskih Miljah, v neposredni bližini letovišča. To je postala že kar nekakšna tradicija (smeh). Potrudimo se, da jim pripeljemo tudi kakšne pevce itd.. Radi se udeležijo takšnih srečanj, razen v terminih, ko so na televizijskem sporedu turške serije (smeh). Takrat se ne dogaja nič, gospe sedijo v svojih sobah, v vsaki je televizor, in vsaka zase gledajo nadaljevanke. Na vseh socialnih letovanjih ob zaključku naredimo tudi skupinske fotografije otrok oziroma starejših, ki jih potem vsem udeležencem, pred odhodom domov, izročimo. Za mnoge, še posebej za starejše, je takšna fotografija zelo lep spomin in jo večkrat vzamejo v roke.

Se spomnite najstarejšega letoviščarja, letoviščarke?
To je bila gospa, ki je imela 92 let. Na letovanje je prišla sama in ni potrebovala kakšne posebne družbe in zabave. Preprosto vesela in srečna je bila, da je lahko bila tukaj.

Pripravila Helena Peternel Pečauer

Foto: Polonca Vodopivec


Nazaj