Andreja Jernejčič je direktorica mednarodnega podjetja za piar, treninge javnega nastopanja in izobraževanja Lin&Nil s svojo blagovno znamko Andreja. Njena strast je delo z ljudmi. Uživa v predavanjih in delavnicah o komuniciranju, piaru, ustvarjanju osebnega piara, javnem nastopanju, internem komuniciranju, skrivnostih uspešne prezentacije, organizaciji dogodkov doma in v tujini. »Nastopamo vedno in povsod, le da se tega ne zavedamo,« pravi sogovornica, ki je spregovorila še o pomembnosti pripravljenosti na nastop pred množico.
Neka ameriška analiza je pokazala, da med 11 najhujših človeških strahov na prvo mesto uvrščamo nastop pred kamero ali mikrofonom, na drugo pa govor pred skupino ljudi. Ima javni nastop upravičeno tak renome?
(smeh) Mislim, da vsekakor ne. Javni nastop je nekaj v čemer bi morali uživati. Nekaj, kar naj bi nam dalo zadoščenje in dvignilo samozavest. Je pa res, da moramo biti nanj dobro pripravljeni. Prav tako javnega nastopa ne gre igrati, govoriti moramo s srcem in ne pozabiti v začetku na trening. Tudi na teniški turnir ne bi šli nikoli, če ne bi prej povadili tenisa. Tu je enako.
Kaj je pri javnem nastopu, ali pri vsaki komunikaciji z ljudmi, pomembno? Na kaj moramo biti pozorni? Verjetno na vse.
Drži. Najbolje kar na vse. Veste, da vsakdo podzavestno ocenjuje na stotine informacij naenkrat in s tem sprejema odločitev zunaj zavesti? Le tisto, kar je presenetljivo ali zelo neskladno, vzbudi pozornost zavesti, vse drugo pa ocenite v ozadju, kjer tudi sprejemate odločitve. Kar pomislite, kako je bila sodelavka presenečena, ko ste pokomentirali njeno obleko. Čeprav jo vidite vsak dan, pa ji niste nikoli prej nič dejali o njenem stilu oblačenja. Ko je oblekla nekaj drugačnega, ste to opazili in povedali. Torej ste jo vedno ocenjevali, ko je bilo neskladno z vsakdanjim, ste povedali naglas. Dobili ste tisti nenavaden občutek o okoliščinah ali stvareh, ki niso videti pravilne, vendar niste vedeli, kaj je narobe. Temu rečemo intuicija. V resnici gre za natančen proces v podzavesti, ki vam omogoča, da hkrati sprejemate več odločitev. Zato moramo biti previdni tudi takrat, ko pozdravimo sodelavce ali izbiramo barvo srajce.
Torej drži, da nastopamo povsod, v vsem kar počnemo?
Kadar smo s kom v družbi, kadar smo v javnosti, med ljudmi, nastopamo. Pred sodelavci, prijatelji, popolnimi tujci, med čakanjem na zeleno luč na semaforju, v trgovini, restavraciji. Ker marsikaj delamo vsakdanje, se tega niti ne zavedamo, torej je za nas rutina in to ne potrebuje vaje. Ko pa gremo recimo na oder ali konferenco, in tega ne delamo prav pogosto, pa velikokrat šele začnemo razmišljati, sedaj bomo nastopali. In nastane odpor, pri komu strah.
Pravite, da je najpogostejša napaka nastopajočih strokovnjakov ali direktorjev v tem, da so prepričani, da ni pomembno, ali so v nastopu dobri. Kaj mislite s tem?
Če si strokovnjak na svojem področju, to še ne pomeni, da znaš nastopati pred množico. Problemi nastanejo, ko nekdo mora govoriti ali zavzame pozicijo in se od njega pričakuje, da nastopa, v to pa ne vloži časa. Od vsakega, ki se izpostavi, po svoji želji ali želji drugih, ki stopi na oder, se pričakuje, da zna nastopati. To pričakuje tudi občinstvo, ki ga gleda ali posluša. Če posameznik ne zna nastopati, to ni opravičilo. Če se tega tokom študija ni naučil, je to spet njegov problem. Od njega se pričakuje, da zna. S tem kaže spoštovanje do vseh tistih, ki ga poslušajo. Njegova funkcija od njega zahteva znanje javnega nastopanja.
Vi imate nastopanje v malem prstu. Delavnice, ki jih vodite, vam znanje verjetno vsakodnevno še dvigujejo. Kakšen pa je vaš nasvet tistim, ki jih čaka oder, občinstvo, sodelavci ali le nekaj šefov?
Ključno je eno pravilo: bodite tudi na odru, kar ste. Nikoli ne igrajte. Če boste igrali, imate dvojno vlogo: poleg nastopanja še vlogo igralca. Kako pa boste igrali vlogo igralca, če to niste? Bistveno je, da ste spontani, to, kar ste. Poleg tega, ne glede na to, koliko let imate, je trening javnega nastopanja vedno dobrodošel. Z njim utrjujete nastopanje ali ponovite, česa ni dobro delati. Mnogi ne nastopajo vsak dan in sčasoma pozabijo na osnove oz. je dobro, da jih osvežijo, dodajo kaj novega. Zato si velja vzeti čas za trening vsaj enkrat ne leto. Še posebej kadar funkcija zahteva javno nastopanje.
Intervju je pripravila in izvedla Nina Rogelj.
Foto: Barbara Reya
