Ob prehodu v novo leto ljudje radi naredimo bilanco v svoji glavi, spomnimo se, kaj smo doživeli lepega, tudi žalostni trenutki v naših mislih spet pridejo na površje. Za nekatere je čas okoli praznikov poln sreče, pričakovanja, drugi, zlasti osamljeni ljudje, se teh dni bojijo, saj jim vzbujajo neprijetne občutke. Mnogi v tem času sprejemajo tudi novoletne zaobljube. Veliko jih je povezanih z zdravjem. Zatrdno se odločijo, da bodo takoj po novem letu začeli redno telovaditi, da bodo zmanjšali telesno težo, prenehali kaditi, obiskali zdravnika zaradi kakšne težave, jedli bolj zdravo hrano, da bodo znižali vrednosti holesterola v krvi in se tako izognili nevarnim zdravstvenim zapletom. V tem času se ljudje še pogosteje kot sicer vprašamo, Za kaj nam bije srce?. O prazničnih duševnih stiskah, pomenu družine, zdravja, pa tudi o zaobljubah smo se pogovarjali z Dragico Resman, dr. med., specialistko psihiatrije iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, ki ima dolgoletne delovne izkušnje tudi z bolniki v slovenskem koronarnem društvu.

Prazniki so za nekatere zelo veseli, za druge pa so lahko celo obremenjujoči. Ali v svoji psihiatrični praksi v tem času opažate kakšen porast duševnih stisk?
Med prazniki še veliko bolj kot sicer občutimo, kako veliko nam pomeni prosti čas in bližina ljubljenih ljudi. Malo si oddahnemo od dela, okrasimo dom, srečamo se s sorodniki, prijatelji in se skupaj poveselimo. Kdor ima topel dom, se praznikov veseli. Tisti, ki so v sporu z bližnjimi, osamljeni, zapuščeni, bolni, morda jim je kdo umrl, pa občutijo praznino. Pred novoletnimi prazniki pogosto naredimo nekakšen letni obračun. Kdor ima pozitivno bilanco, je zadovoljen in z veseljem dela načrte za naprej. Tisti, ki se mu je v iztekajočem letu zgodilo veliko hudega, pa se še bolj potopi v žalost, razočaranje, morda občuti tudi jezo in zavist. Zlasti depresivni ljudje se zelo bojijo praznikov, strah jih je neprijetnih čustev, bojijo se, da bi izgubili nadzor nad svojim vedenjem in postali celo samomorilni. Marsikdo se med prazniki zateče v bolnišnico. Žalostno je, če je v bolnišnici lepše in bolj varno, kot doma.

Ljudje pogosto sklepamo tudi novoletne zaobljube. Pogosto so povezane s skrbjo za zdravje. Kaj vse slišite od svojih pacientov?
Bolniki imajo podobne zaobljube, kot jih sklenem tudi sama zase. Med letom pogosto hitimo, pred seboj imamo le en cilj, da bo delo dobro opravljeno. Ko pa imamo malce predaha, se lahko soočimo tudi sami s seboj. Razmislimo, kje smo bili prikrajšani, za kaj smo si vzeli premalo časa in naredimo načrt, kako vse to nadoknaditi in spremeniti. Sprejmemo veliko trdnih sklepov. Na primer, da bomo bolj prisotni v svoji družini, se več družili s prijatelji, bolje poskrbeli za svoje zdravje, da bomo bolj odločni, pogumni … Tudi med letom bi se bilo dobro večkrat vprašati, katere vrednote so za nas res pomembne, kaj bi bilo dobro spremeniti in se kakšni svari tudi odreči. To pa ni vedno enostavno. Da bi te sklepe uresničili, je potrebnega kar precej truda in vztrajnosti, pa tudi stalen stik s samim seboj.

Marsikdo sprejme odločitev, da bo v svoje življenje vnesel več rednega gibanja, da bo izbiral bolj zdrava živila, da se bo izogibal stresu, začel zdraviti povišan krvni tlak, holesterol … Kako je potem, ko se življenje vrne v ritem vsakdana?
Pogosto nas obveznosti povlečejo v stare tirnice. Rečemo si, ‘samo še to ali ono postorim, potem se bom pa lotil izpolnjevanja zaobljub’. Ponavadi se izkaže, da tisti ’potem’ nikoli ne pride. Žal smo pripravljeni vložiti trud v večje spremembe šele, ko smo res motivirani, ko naši stari vzorci vedenja niso več funkcionalni in nam prinašajo veliko več škode kot koristi, ko že občutimo neprijetne posledice. Na primer, za partnerski odnos se začnemo truditi, ko že razpada, bolj zdravo začnemo živeti, ko se bolezen že pojavi. Zdravje ni samo po sebi umevno, tudi dobri odnosi ne. Roža ovene in se posuši, če je ne zalivamo.

Kako pozorni smo in kaj smo pripravljeni narediti za svoje zdravje, če vemo, da ni vse v redu, da imamo povišan holesterol, denimo, posledic pa seveda še ne čutimo?
Lahko razmišljamo v smislu, ‘zakaj bi se ukvarjal s holesterolom, če me nič ne boli, jaz sem vendar trdnega zdravja, zbolevajo šibkejši…’. Bolezni, ki potekajo tiho, pri katerih se hude, včasih celo nepopravljive posledice pokažejo šele po dolgem času, so najbolj zahrbtne. V to skupino sodijo tudi povišan krvni sladkor, povišan tlak, povišane maščobe v krvi. Težko je prepričati ljudi, da bi bilo zelo koristno preventivno jemati zdravila, posebej, če imajo predsodke ali napačne informacije o njih. Kadar občutimo hudo psihično ali fizično bolečino, ki nas zelo ovira v življenju, smo veliko bolj motivirani za iskanje zdravniške pomoči, veliko manj se branimo zdravil. Včasih še prehitro in prepogosto segamo po zdravilih, ki zmanjšajo bolečino, tesnobo ali odpravijo nespečnost, saj tableta prinese takojšnje olajšanje. Povišan holesterol pa ne boli in tudi jemanje statinov ne prinese takojšnjih prijetnih občutkov.

Del vašega delovanja je tudi delo z bolniki, ki so utrpeli srčni infarkt. Večina od njih se s svojim zdravjem do tega dogodka ni ukvarjala, bili so ‘zdravi’. Kako jih zaznamuje ta dogodek? Kako pozorni postanejo na glavnega krivca, na holesterol?
Vemo, da gre pri infarktu za nenadni, življenjsko ogrožajoč dogodek, kar pa ne pomeni, da je tudi bolezen žil nastala v zadnjih petih minutah. Aterosklerotični proces je potekal neopazno že vrsto let. Ko bolezen resno ogrozi naše življenje, se res ne moremo več slepiti, da je vse v redu. Življenje je za človeka še vedno najvišja vrednota, zato takšen dogodek vse zelo prizadene in šokira, ne le bolnika, tudi svojce. Na začetku morda kdo niti ne verjame, da se je to zgodilo, sprašuje se, kako je to mogoče, posebej, če ni bilo nobenih opozorilnih znakov. Zakaj je doletelo ravno njega, se spašuje in se jezi, da se mu je zgodila krivica. Marsikdo šele po infarktu izve, da ima previsoke vrednosti holesterola, povišan krvni tlak ali preveč sladkorja v krvi. Ali pa mora priznati, da res ni bilo pametno, ker ni upošteval zdravnikovih navodil in jemal priporočenih zdravil. Morda obžaluje, ker ni nehal kaditi. Včasih pa raje najde krivce za bolezen drugje, po možnosti zunaj sebe, na primer, zahtevnega šefa v službi ali sitno ženo doma. Če je krivec zunanji, imamo manj občutkov krivde, nič se nam ni treba truditi in ničesar spremeniti. Res tudi psihični dejavniki kot so stres, depresija, stalna tesnoba vplivajo na nastanek infarkta, običajno pa to niso edini dejavnik za nastanek bolezni. Pri iskanju vzrokov zato bolnik potrebuje pomoč zdravnika, da skupaj odkrijeta vse rizične dejavnike in naredita načrt zdravljenja.

Pa tudi psihiatri verjetno pridete prav po takšnih dogodkih …
Ker sem psihoterapevtka, pri svojem delu največkrat srečam ljudi z depresijo, anksioznimi in stresnimi motnjami. Ustrezno zdravljenje zmanjša bolnikovo trpljenje, izboljša funkcioniranje, zmanjšuje samomorilnost, zmanjša pa tudi verjetnost za nastanek številnih psihosomatskih bolezni, kamor spadata tudi možganska in srčna kap. V psihoterapevtskem procesu skušamo prepoznati in odpraviti vzroke stresa, včasih je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Psihiatrično pomoč iščejo seveda tudi tisti, pri katerih telesna bolezen sproži še psihično. Raziskave kažejo, da bi kar četrtina bolnikov po srčnem infarktu potrebovala psihiatrično pomoč. Največkrat se ne morejo otresti strahu, da se bo infarkt ponovil. Težko prenašajo, da je življenje negotovo, da smrti ne moremo predvideti in preprečiti, da imamo v resnici le delček življenja pod svojim nadzorom. Kadar nas je zelo strah, to čutimo tudi v telesu. Srce nam razbija, stiska nas v prsnem košu, včasih nas duši in se nam vrti v glavi. Tisti, ki je že doživel infarkt, težko verjame, da mu razbija srce in ga boli v prsnem košu le zaradi strahu, vedno najprej pomisli, da so to znaki ponovnega infarkta. To pa seveda strah še poveča in tudi bolečina v prsih se zaradi večjega strahu še stopnjuje. Včasih poiščejo pomoč na urgenci, saj jih šele zdravnik lahko prepriča, da ni nič hudega. Mnogi zaradi strahu pred ponovnim infarktom ne upajo več biti sami, ne upajo si iti daleč od doma ali voziti avto, vsak telesni napor se jim zdi preveč nevaren. Včasih infarkt bolniku povzroči pravo travmo, v nočnih morah podoživlja grozo, ki jo je občutil ob dogodku. Izogiba se vsem situacijam, ki ga spominjajo na infarkt. Bolezen lahko pusti tudi trajne posledice. Morda bolnik telesno ni več tako močan, kot je bil pred boleznijo, ne zmore več velikih naporov, ne more toliko delati, zaradi bolezni je lahko izgubil pomemben položaj v družbi, marsičemu se je moral odpovedati. To lahko vodi v depresijo. Depresivni bolniki zgubijo energijo, ničesar več se ne veselijo, nič jih ne zanima, zanje postane vse prenaporno. Življenje postane trpljenje, zdravljenje hudo naporno in brez smisela. Pomembno je prepoznati in zdraviti psihične težave, ki se pojavijo po infarktu, saj tesnoba, depresija in stres povzročajo psihično trpljenje, otežujejo zdravljenje telesne bolezni in celo povečujejo verjetnost ponovitve infarkta in smrti.

Kako pa strah, stres in duševne stiske vplivajo na raven slabega holesterola v krvi? Je mogoče tudi tu najti kakšne povezave?
Ja, je. Več raziskav kaže, da stres povečuje raven maščob v krvi. To je povezano s stresnimi hormoni, kortizolom in adrenalinom. Stres na več načinov poveča verjetnost za nastanek infarkta, ne le s povečevanjem maščob v krvi. Povečuje tudi krvni sladkor, krvni tlak, pospešuje strjevanje krvi, povzroča kronično vnetje žil ... Res pa je tudi, da ljudje, ki so v kroničnem stresu živijo bistveno manj zdravo, ni časa za gibanje in sproščujoče aktivnosti, manj je smeha, pogosteje se ‘tolažijo’ s cigaretami, alkoholom, sladkarijami, z mastno hrano … Tudi nezdrava prehrana povečuje holesterol v krvi. Vseeno pa moramo vedeti, da običajno holesterola ne moremo znižati na normalno raven le z zdravim stilom življenja, saj ima velik vpliv tudi genetika. Največkrat brez ustreznih zdravil pač ne gre.

Vemo, da visoke vrednosti holesterola nič ne bolijo, zato si ga ljudje niti ne kontrolirajo redno. Mislite, da se bojimo 'slabih novic' na krvnem izvidu?
Veliko ljudi potoži, kako je obiskovanje zdravnikov zanje stresno in naporno. V stiski so že veliko dni pred pregledom. Sprašujejo se, ali so sploh dovolj bolni, da lahko nadlegujejo svojega, že tako preobremenjenega, zdravnika, kako in kdaj naj se naročijo na pregled. Ko se končno odločijo in pokličejo, je telefonska linija zasedena ali pa se nihče ne oglasi. In ko dobijo datum pregleda, jih skrbi prevoz, kje bodo dobili parkirni prostor, koliko časa bo treba čakati v natrpani čakalnici med smrkajočimi in kihajočimi ljudmi, bojijo se, da se ne bodo česa nalezli … Polno izgovorov in ovir! V ozadju je strah, da izvidi ne bodo dobri, da se ne bo več mogoče slepiti, kako je vse v redu in da bo potrebno zdravljenje, ki je lahko neprijetno. Včasih se bolniki izogibajo zdravnika tudi zaradi slabe vesti, saj bi se lahko razkrilo, da se ne držijo navodil in ne jemljejo zdravil tako, kot bi bilo treba. Veliko razlogov lahko najdemo, zakaj odlašamo z obiskom zdravnika. Lažje je, če nas pokličejo na kak sistematski pregled, ko drugi vse uredijo, namesto nas. Seveda pa so tudi taki, ki prepogosto iščejo zdravniško pomoč zaradi pretiranega strahu pred boleznijo. To pa še ne pomeni, da se tudi bolj vestno držijo zdravnikovih nasvetov.

Zdravila za zniževanje holesterola, statini, so bila izpostavljena močnim negativnim kampanjam in so v marsikom porodile dvom v smiselnost jemanja. Koliko škode za zdravje ljudi lahko povzročijo zavajajoče informacije?
Mislim, da kar veliko. Ljudje so preplavljeni z različnimi, zelo nasprotujočimi informacijami, običajno pa nimajo stika z znanstvenimi članki in informacijami iz ‘prve roke’. Imajo premalo znanja, da bi lahko presodili, katere so res verodostojne. To gotovo povzroča zmedo. Mnogi iščejo informacije na spletu. Katerim informacijam bodo verjeli, je odvisno tudi od njihovih predhodnih prepričanj. Marsikdo je že vnaprej odločen in opredeljen, zato argumentov niti ne išče in jih ne želi slišati. Ljudje imamo številne predsodke, ki se jih sploh ne zavedamo. Na zdravljenje zelo vpliva tudi odnos med bolnikom in zdravnikom, brez zaupanja in sodelovanja zdravljenje ni mogoče. Pomembno je, kako zdravnik pacientu predstavi bolezen in možnosti zdravljenja. Dati mu mora dovolj informacij, pri tem pa ne sme biti preveč vsiljiv, da pri pacientu ne zbudi odpora. Dobro je če pomisli, da bolnika morda ovirajo strahovi in predsodki, zato mu mora dati možnost, da o tem spregovori. Morda potrebuje malo več časa za premislek in odločitev ter veliko spodbud, da vztraja pri jemanju zdravil. Zdravnik mora biti pogosto zelo potrpežljiv. Včasih pomaga, če za sodelovanje najprej pridobi bolnikove svojce. Za uspeh zdravljenja nista odgovorna le zdravnik in farmacevtska industrija, pač pa tudi zdravstveni sistem, mediji in na koncu v veliki meri tudi bolnik sam, s svojimi odločitvami.

Zanimivo je, da nekateri veliko bolj zaupajo domnevnim naravnim pripravkom kot verodostojnim znanstvenim ugotovitvam. Namesto, da bi jemali preizkušena zdravila, ki jih predpiše zdravnik, raje kupujejo t. i. alternativna, za katera sploh ne vedo, od kod so, kako so narejena in kaj je v njih ... Od kod tolikšno nezaupanje v znanost?
Zdaj je moderno vse, kar ima oznako ’bio’, ’eko’, ’naravno’ in ljudje verjamejo, da je to tudi zdravilno. Ko smo v stiski, hrepenimo po čudežnem zdravilu, ki bi nas v hipu, brez našega truda, rešilo vseh težav. To znajo dobro izkoristiti prodajalci raznih alternativnih pripravkov. Bolj mamljive so obljube o čudežnih lastnostih, ki jih najdemo v reklamnih sporočilih, kot dolg spisek neželenih učinkov, ki je priložen takšnemu pripravku. V resnici ni vse, kar je naravno tudi zdravilno. Mušnica, na primer, je zelo eko, bio in naravna, pa vemo, da se ji je bolje izogniti. Mediji, reklame in ljudje okrog nas imajo velik vpliv na naše mišljenje in ravnanje. Zavedejo nas lahko tudi različni forumi na spletu. Največkrat se oglašajo ljudje s slabo izkušnjo in znajo biti zelo prepričljivi. Tisti, ki so zadovoljni s konvencionalnim zdravljenjem, imajo običajno manj želje, da bi delili svoje izkušnje po socialnih omrežjih. V naši družbi je tako, da veliko lažje širimo kritike kot pohvale. Da je škoda še večja, si slabe stvari tudi veliko bolj zapomnimo, kot dobre. Zato se nas tudi negativne informacije o statinih tako zelo dotaknejo in jih težko pozabimo.

Ampak, kdor vztrajno zavrača statine, tvega hude posledice, razvoj ateroskleroze, posledično pa srčni infarkt, možgansko kap, celo nenadno smrt. Kako to, da možnost teh hudih zapletov ljudi ne strezni?
Vemo, da bomo enkrat vsi umrli, ta resnica nam ne zbuja ravno prijetnih občutkov. Zato nekateri to misel raje odrinejo, pozabijo nanjo in v miru živijo v prepričanju, da so nedotakljivi. Raje ne hodijo okrog zdravnikov, da se njihova iluzija ne bi razblinila. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki se nikoli, niti takrat, ko so zdravi, ne morejo znebiti strahu pred boleznijo, nesrečo in smrtjo. Na vse načine se skušajo zaščititi. Pogosto povsem po nepotrebnem iščejo zdravniško pomoč. Čeprav morda odkrijejo kako bolezen, ki bi sicer ostala skrita in jemljejo predpisana zdravila, kakovost njihovega življenja ni najboljša. Nikoli niso sproščeni. Stalen strah pred boleznijo in smrtjo povzroča velik stres, ta pa celo povečuje verjetnost za nastanek. Umetnost je najti ravnotežje, ravno prav misliti na bolezen in smrt, pravzaprav le toliko, da zdravo živimo, opravimo tudi kak preventivni pregled in upoštevamo nasvete zdravnika, če odkrije bolezen. To je veliko lažje reči, kot narediti. Predvsem težko spremenimo vedenje, če to zahteva veliko našega truda in vemo, da ’nagrade’ ne bomo dobili takoj. Na primer, da moramo že v tem trenutku spremeniti prehrano, jemati zdravila, redno hoditi na kontrole, se več gibati, opustiti kajenje, da enkrat v prihodnosti morda ne bomo zboleli. Tudi jemanje statinov bo nagrajeno šele enkrat v prihodnosti. Ko bolnik izve, da ima povišane vrednostih slabega holesterola, lahko pomisli, ‘ah, to je le danes, ker sem imel včeraj obilno večerjo, sicer imam holesterol gotovo v normalnih mejah. Sicer pa, kje so dokazi, da holesterol res kvari žile? Da bi jemal statine? A ni to tisto zdravilo, ki ima hude neželene učinke? Nima smisla jemati zdravila še naprej, saj so zdaj izvidi že normalni. Malo bom spremenil prehrano in se več gibal, pa bo ...’ To so najbolj pogoste napake mišljenja, ki vodijo v pomanjkljivo sodelovanje in neučinkovito zdravljenje. Statini so v resnici dobro preizkušena, varna in učinkovita zdravila. Trud, ki ga bolnik vloži v dolgotrajno in redno jemanje teh zdravil, je zagotovo poplačan z boljšim zdravjem.

Prej sva govorili o zaobljubah. Sprejmejo tudi osebe po izkušnji, ko je njihovo življenje viselo na nitki? Se jih potem držijo? Kakšno vlogo imajo pri tem svojci?
Bolezen, kot je infarkt srca, lahko zelo spremeni živjenje bolniku in njegovim bližnjim. Včasih povedo, da jih je bolezen spametovala, da znajo bolj ceniti življenje, zdravje in odnose z bližnjimi. Včasih vsa družina spremeni stil življenja, več se družijo in pogovarjajo, več se gibljejo, bolj zdravo jedo, drug drugemu pomagajo opustiti škodljive razvade, svojci budno spremljajo jemanje zdravil in opozarjajo na nasvete zdravnika, če bolnik kdaj kaj pozabi. Ugotavljamo pa, da spomin na neljubi dogodek s časom zbledi, navdušenje in motivacija za zdrav stil življenja počasi upadata. Veliko lažje je vztrajati, če so bolniki in njihovi svojci vključeni v interesna združenja, na primer v koronarni klub. Tam so deležni stalnega izobraževanja in spodbude, med seboj si izmenjujejo izkušnje, tudi fizično aktivnost je lažje redno izvajati, če poteka v skupini in jo vodijo strokovnjaki. Svojci so torej lahko bolniku v veliko pomoč, tudi sami se lahko na ‘napakah’ bližnjega veliko naučijo in sebe še pravočasno zavarujejo pred boleznijo. Včasih pa najbližji ne morejo nuditi opore bolniku in celo negativno vplivajo na njegovo zdravljenje. Morda so sami preveč prestrašeni, pretirano črnogledi, preveč zaščitniški ali pa brezbrižni ter znajo le kritizirati in obtoževati. V tem primeru bi tudi svojci potrebovali psihološko pomoč.

Kot zdravnica in psihiatrinja se gotovo zavedate pomena skrbi za zdravje. Kako poskrbite zanj? Kaj storite za normalne vrednosti holesterola, na primer?
Tudi mene mora najprej kaj boleti, potem se pa zmigam … (smeh). Zdravniki smo na koncu koncev samo ljudje. Ker imam občutek, da sem telesno zdrava, zelo poredko obiščem zdravnika. Kakšna je trenutna vrednost slabega holesterola v moji krvi, ne vem, je bilo pa ob zadnji sistematski kontroli z njim vse v redu. Doslej mi je še najbolj kvarila življenje preobremenjenost v službi, a sem pred kratkim dejansko veliko spremenila in se razbremenila. Oklestila sem obveznosti, na srečo mi je delodajalec omogočil, da sem obdržala le delo, ki mi prinaša zadovoljstvo. Več prostega časa imam, med domačimi in prijatelji mi je lepo, uživam v gibanju, v naravi, lahko pa bi še kaj izboljšala pri prehrani ... Priznam, da so me vaša vprašanja kar malo presunila in sem ob njih pomislila tudi na svoj holesterol. Verjetno bom prav kmalu obiskala laboratorij … (smeh)

Ljudski pregovor pravi, da je navada železna srajca. Ustaljene življenjske vzorce je težko spremeniti. Vemo, da se vse začne in konča v naši glavi. Nam lahko zaupate kakšen motivacijski trik, ki bi pomagal uresničiti novoletne zaobljube?
Navada je res železna srajca, temu pa naj dodam še en pregovor: Brez muje se še čevelj ne obuje. Skrb za zdravje se res začne in konča v naši glavi. Slabih navad se lahko odvadimo in naučimo novih, a za to potrebujemo veliko motivacije, časa, truda in vztrajnosti. Menda je potrebnih tristo ponovitev, da neko vedenje postane navada. To pomeni, da moramo vztrajati praktično vsak dan, vse leto, šele potem bodo naša nova ravnanja postala sama po sebi umevna. Pacienti potem radi rečejo: ‘Zdravila so postala sestavni del mojega zajtrka ali večerje. Zdaj bi mi nekaj manjkalo, če se ne bi gibal, če ne bi naredil sprostitvenih tehnik. Komaj čakam, da grem v koronarni klub. Cigarete so mi začele smrdeti …’ Bližnjic pri teh stvareh ni. Malo lažje se je držati zaobljub, če smo si postavili realne cile, če smo že po naravi bolj organizirani, vztrajni in disciplinirani in če novih zahtev ne jemljemo kot grozno breme, pač pa kot priložnost za prijetno in koristno spremembo. Seveda pa je veliko lažje vztrajati v družbi somišljenikov in iskrenih podpornikov.

Zgornje besedilo je zadnji intervju iz serije, ki je nastala na pobudo Združenja kardiologov Slovenije. Strokovnjaki želijo ozavestiti čim širšo javnost o pomenu spremljanja in zdravljenja povišanih vrednosti holesterola. Tako je mogoče preprečiti ogromno število srčno-žilnih zapletov in ohraniti vsaj 700 dragocenih življenj na leto. Združenje kardiologov Slovenije ozavešča laično javnost o tej tematiki tudi v projektu Za kaj ti bije srce?, ki ga podpira Krka, tovarna zdravil, d. d., iz Novega mesta. Da bi informacija dosegla čim večje število ljudi, vas vljudno prosimo za objavo v vašem mediju, za kar se vam že v naprej zahvaljujemo. Star hebrejski pregovor pravi: Kdor reši eno življenje, reši ves svet! Rešujmo ga skupaj!

Pripravila Helena Peternel Pečauer

Foto: Andrej Križ