»Petje in ples me izpopolnjujeta, operni in koncertni odri pa me navdajo s pozitivno energijo. Resnično sem vesela, da lahko opravljam poklic, ki mi iz dneva v dan riše nasmeh na obraz,« z žarom v očeh pove Dunya Tinauer, operna pevka, ki jo ljubezen do glasbe spremlja že od malih nog.

»Klavir je bil doma pred mano, saj se je moj brat v otroštvu učil igranja. Ker je kmalu prenehal sem njegovo mesto hitro zavzela. Mami mi pripoveduje, da sem že kot tri ali štiri letna punčka po posluhu igrala pesmi, ki sem jih slišala po televiziji.« Operna pevka, ki je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nastopa na domačih in tujih odrih. V intervjuju pa je z nami delila še mnogo več zanimivosti.

Spoštovana Dunya, dejali ste, da je vaše celotno življenje prepleteno z glasbo. Kaj je bilo tisto, kar vas je usmerilo na to z umetnostjo prepredeno poklicno pot? Ste si že kot majhna punčka želeli prepevati v opernih hišah?

Moje življenje je prepleteno s petjem, inštrumenti in plesom in lahko rečem, da sem si že v otroštvu želela biti del tovrstne umetnosti. Klavir je bil doma pred mano, saj se je moj brat v otroštvu učil igranja. Ker je kmalu prenehal sem njegovo mesto hitro zavzela. Mami mi pripoveduje, da sem že kot tri ali štiri letna punčka po posluhu igrala pesmi, ki sem jih slišala po televiziji. Da me bo pot pripeljala na odre opernih hiš pa si vse do začetka študija na fakulteti verjetno nisem znala dodobra predstavljati.

Po Umetniški gimnaziji ste študij solo petja nadaljevali na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer ste naredili tako diplomski, kot tudi magistrski izpit. Kako se spominjate teh študijskih let?

Oba, diplomski in magistrski izpit, sem opravila z odliko, slednjega tudi z diplomo s posebno pohvalo Summa cum Laude. Na fakulteti sem se na primer podrobno poučila o Belcanto tehniki, ki sem jo pri sebi tudi intenzivno razvijala. Vse osvojeno znanje sedaj z velikim veseljem prenesem tudi na svoje učence. Nastopam sicer že dobršen del svojega življenja, a prav v času študija se je količina mojih nastopov močno povečala. Kljub končanemu študiju pa svoje pevsko znanje in vokalno tehniko še vedno nenehno nadgrajujem in poglabljam.

Študijske dni so mi ostale v res lepem spominu, saj se mi je vsak dan zgodilo kaj novega, predvsem včasih hitri in nepričakovani napredki. Z mojo mentorico izr.prof.Alenko Dernač Bunta sva vsa ta leta trdno garali, izpopolnjevali tehniko in razvijali glas, pri čemer je bilo res fenomenalno opazovati kaj vse se doseže in kam te na koncu to pripelje; vse od prestrašenih začetkov z ogromno popravki in vajami, do končnega igranja z glasom in uživanja na odru. V najlepšem spominu pa imam to obdobje zaradi svoje profesorice, s katero sem imela tesen, oseben in topel odnos. Ob zaključku magistrskega koncerta sem dejala, da je ona moja druga mama. Prav ona je največ prispevala k mojemu napredku, znanju in moji perfekciji.

Širši javnosti ste se prvič predstavili na božično-novoletnem koncertu Pihalnega orkestra Zarja, in sicer z muzikalom Fantom iz opere. V vlogi operne pevke pa ste pod okriljem Slovenskega komornega glasbenega gledališča v ljubljanskem Cankarjevem domu debitirali z naslovno vlogo v operi La Cecchina (Nikogaršnja hči). Kaj vam je v večje zadovoljstvo?

Na odru se počutim kot doma in nastopanja ne bi zamenjala za nič na svetu. Z veseljem lahko povem, da sem se imela možnost predstaviti tudi že izven meja Slovenije, na Hrvaškem, v Srbiji in Italiji. Operno petje, koncerti in nastopi na različnih dogodkih, kot so občinski prazniki, državni in zasebni dogodki, prireditve različnih večjih podjetij, in še bi lahko naštevala. Resnično sem vesela, da lahko opravljam poklic, ki mi iz dneva v dan riše nasmeh na obraz. Če pa moram izbrati, pa je zagotovo prav operno petje tisto, ki me v celoti izpopolnjuje.

Vaš trud in marljivost nista bila prezrta – za študijsko leto 2013/14 ste s strani fakultete prejeli Prešernovo nagrado, leta 2015 vam je občina Šoštanj poklonila nagrado za izjemne dosežke in uspehe študentov, pred enim letom pa ste prejeli tudi štipendijo Wagnerjevega sklada za udeležbo na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu v Nemčiji. Vse to so verjetno dejavniki, ki vas motivirajo za nadaljnje glasbeno udejstvovanje?

Res je, takšne nagrade so neke vrste potrditev in ti povedo, da to kar delaš, delaš dobro, hkrati pa so tudi pohvala za ves trud in delo, ki si ga do se­daj vložil v svoja umetniška udej­stvovanja. Nagrade pa predstavljajo tudi neke vrste odgovornost do moje publike in vem, da moje delo zahteva veliko vaje, in še enkrat vaje.

Kakšen je vaš moto?

Stvar je preprosta – vse, za kar se odločim in česar se lotim, skušam izpeljati profesionalno in v celoti. Vedno sem osredotočena na končni rezultat, saj sem prepričana, da je recept za uspeh samo eden: trdo delo in vložen trud. Oba sta na koncu zagotovo vedno poplačana.

Imate kakšnega vzornika?

Vzornikov nimam, saj sem prepričana, da mora človek v sebi razvijati svoj lastni jaz in svojo unikatnost. Ob tem se, seveda, lahko zgleduje po ljudeh, ki imajo določene vrline, sposobnosti, znanja in vrednote. Pogosto zgled najdem v ljudeh, ki so sposobni na druge prenašati svoje znanje, cenijo neke vrednote, so dobri, moralni in pristni ter odločni in unikatni.

Dejali ste, da na odru združujete petje in ples. Nedavno pa ste se lahko preizkusili tudi kot igralka. Vaša celotna družina nastopa v filmu Mesto svetlobe, ki skozi zgodbe štirih različnih družin razkriva usodo kraja, kjer je bil postavljen največji energetski projekt v zgodovini države, Šoštanj. Kako ste se znašli v tej vlogi?

V bistvu sem se v filmu dobro znašla, ker gre za dokumentarni film, ki je nastajal tri leta. V njem ne igram, saj so na platno ujeti vsi pomembni dogodki, ki so se mi v tem času zgodili, od podelitve Prešernove nagrade, do kakšnega nastopa. V filmu, v katerem predvsem pojem, je posnetih tudi nekaj povsem običajnih trenutkov iz mojega življenja in življenja naše družine.

Kljub mladim letom ste na kariernem področju že ogromno dosegli. Nam za konec lahko zaupate kaj počnete, ko niste v vlogi solistke, pevke in navdušene umetnice. Kaj je tisto, kar počnete v prostem času, s čim se odklopite?

Vedno najdem nekaj, kar rada počnem. Že celo življenje sem aktivna športnica, zato so različne športne aktivnosti moja prva izbira. Pohodništvo, fitnes, joga, so recimo dejavnosti, ki me sprostijo in napolnijo z energijo. Z veseljem grem tudi na kakšen dober koncert v Cankarjev dom, Filharmonijo ali pa v kakšno opero. Najlažje pa se odklopim s spremembo okolja in prav poletje, ki ga obožujem, nudi ogromno takšnih priložnosti.

Intervju je pripravila in izvedla Maja Šmitek.

Foto: osebni arhiv


Nazaj