Intervju s krasno zdravnico, zmagovalko lanskoletne Vivine akcije Moj zdravnik, ki jo pacientke naravnost obožujejo.

Lani ste v akciji Moj zdravnik, ki jo že vrsto let organizira revija Viva, Medicina & ljudje, postali Moja zdravnica 2020 in Moja ginekologinja 2020. Kaj vam pomenita ta dva naziva, se je vaš vsakdan kaj spremenil?
Naziva Moja ginekologinja in Moja Zdravnica mi veliko pomenita, saj gre za priznanje pacientov, ki nam na ta način izkažejo zahvalo in priznanje, da delamo dobro. Moje delo se sicer nadaljuje v istem tempu, pacientke pa mi rade čestitajo. Tiste, ki me vidijo prvič, me sprašujejo, če sem »tista zdravnica«, vesele so me, tako da se večkrat skupaj nasmejimo.

Pogosto omenjate, da ste se že v mladosti navdušili nad zdravniškim poklicem. Kako svoje poslanstvo vidite danes – kakšne lastnosti mora imeti po vašem dober zdravnik?
Ko sem bila stara 12 let, smo imeli z družino prometno nesrečo. Zdelo se je, kot da bi se zbudila iz nočne more. V bolnišnici so bili zelo profesionalni, pomagali so nam pri okrevanju, obenem pa so bili tudi zares prijazni, tolažili so nas, da bo vse v redu. Takrat mi je to veliko pomenilo, saj bolnik kljub bolečinam, mukotrpnemu zdravljenju in obupu, išče pri zdravniku prijazno besedo, topel stisk roke. Vse to mi je takrat res ogromno pomenilo. Tudi ta izkušnja mi je pomagala, da sem spoznala, kako pomembna je osebna nota v odnosu do pacientov. Vse to in še več, se trudim dati tudi sama svojim pacientkam v procesu zdravljenja ginekoloških težav.

Kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč in kaj morda pogrešate oz. kaj bi spremenili, če bi bilo mogoče?
Všeč mi je, da je zdravstvo v Sloveniji na splošno dostopno vsem. Vesela sem, da sem ostala v Sloveniji, kjer je zdravstvo na dovolj visokem nivoju v primerjavi z revnejšimi državami. Zdravstvo tu je primerljivo z zahodnimi državami, tako da si lahko vsak privošči zdravljenje, česar ne morem trditi za Makedonijo in sosednje države.

Poleg porodništva in ginekologije ste se specializirali tudi za področje uroginekologije. Kaj vas je pripeljalo do tega in kako je pri nas urejeno to področje?
Uroginekologija je področje ginekologije, ki se ukvarja s težavami medeničnega dna in z inkontinenco. Uhajanje vode je neprijetna nadloga, s katero se srečuje vedno večje število žensk, pojavi pa se lahko v katerem koli življenjskem obdobju. Obstaja več uspešnih metod zdravljenja, s katerimi lahko ženskam resnično pomagamo, zato ni potrebno, da je inkontinenca prikrita, oz. tabu tema.

Še vedno smo v primežu epidemije koronavirusa. Kako se je v tem letu spremenilo vaše vsakdanje delo in kako ste se v ginekologiji prilagodili tem posebnim razmeram?
Bilo je veliko sprememb, strahu in neznanja. Tako v službi kot v zasebnem življenju se je zgodilo veliko sprememb. Po drugi strani pa smo v tem času ponotranjili tudi veliko novih družinskih in življenjskih vrednot. Pri mojem delu in na področju porodništva nasploh seveda ni bilo nič drugače, saj porodov ni mogoče popolnoma načrtovati. Čeprav sem bila še več v službi, se mi je na srečo uspelo izogniti koroni. Zdaj sem cepljena, kar je še korak naprej k svobodi gibanja. 

Kako je obdobje koronavirusa vplivalo na vaše pacientke? Ste tudi sami obravnavali kakšno okuženo nosečnico oz. porodnico?
Imeli smo nekaj primerov, v glavnem urgentne porode, pri katerih nismo mogli čakati na transport v porodnišnico v Ljubljani, kjer so sicer potekali pregledi okuženih nosečnic in porodov. Tam so namreč v ta namen uredili dodatne prostore in vzpostavili dodatno porodniško ekipo. Imeli smo tudi nekaj okuženih pacientk na ginekoloških pregledih, zanje pa smo poskrbeli s primerno zaščito in z upoštevanjem vseh predpisanih ukrepov.

V epidemiji se je veliko govorilo o težavah v slovenskem zdravstvenem sistemu, vseeno pa se naša medicina lahko pohvali z nekaj izjemnimi uspehi. Kako vi ocenjujete stanje pri nas, se po strokovnosti in znanju lahko primerjamo s tujino?
Menim, da smo se v epidemiji kar dobro znašli, na začetku je bilo za vse novo stanje, učili smo se, izobraževali, zdaj pa imamo več svojih lastnih izkušenj, tako da lahko rečem, da so naši rezultati kar primerljivi z zahodnim svetom. Informiranje je bilo ažurno, tudi z dobavo zaščitnega materiala nismo imeli večjih težav.

Delate v manjši bolnišnici, kar pomeni, da morate obvladati različna področja. Kako izgleda vaš vsakdan na delovnem mestu? Verjetno je veliko dežurstev.
V naši bolnišnici (govorimo o srednje veliki bolnišnici) moraš obvladati tako ginekologijo kot porodništvo. Delo je zelo razgibano, kar mi je res všeč. Večina zdravnikov nas je redno dežurnih, v času dežurstev pa smo večinoma sami, zato moramo obvladati vse primere in najrazličnejše situacija. Od porodov, do nujnih operacij (carski rez, izven maternične nosečnosti, krvavitve) in nujnih pregledov, obenem pa moramo vzdrževati nadzor nad oddelki. V povprečju imamo štiri do pet dežurstev na mesec, ki pa so kar naporna, trajajo po 24 ur.

Bi se danes, če bi se ponovno odločali za študij, še enkrat odločili za medicino? Kaj se je spremenilo od časov vašega študija do danes? Imate kakšen nasvet za bodoče študente medicine?
Velikokrat sem razmišljala o tem, in mislim, da bi se ponovno odločila enako. Biti zdravnik ni samo poklic. Je veliko več. Je pripravljenost, da daješ tudi sebe. Da čutiš neizmerno zadovoljstvo ob tem, da rešiš življenje ali si prisoten, ko se rodi novo življenje. Ko to začutiš, takrat se zaveš, da si prav izbral. Mladim bi svetovala, naj poslušajo svoje srce. Naj ne gredo po tej poti, če je to samo zaradi želje staršev, prijateljev …

Morda bi želela dodati še, da sem izjemno počaščena in hvaležna za vsa priznanja, za lepe besede, ki sem jih dobila z nazivom Moja zdravnica 2020. Zavedam se, da je še veliko takih zdravnikov, ki bi si zaslužili to priznanje. Tudi v imenu vseh tistih zdravnikov naj se obvežem, da bomo ostali taki oz. se trudili biti še boljši.

Foto: osebni arhiv dr. Ismaili


Nazaj