Ivan Bučar: »Mirno lahko rečem, da v Sloveniji tudi na konvencionalen način, v integrirani pridelavi, kupcem zagotavljamo varno in kakovostno hrano.«
Ivan Bučar je inženir kmetijstva, pa tudi strasten samostojni kmet. V vasi Veliko Mlačevo pri Grosupljem se ukvarja izključno s pridelavo zelenjave. Na njegovih poljih raste 16 različnih kultur. Je tudi predsednik Zadruge pridelovalcev in trgovcev sadja in zelenjave Slovenije, na Ministrstvu RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je sodeloval v delovni skupini za pripravo Strategije razvoja kmetijstva, je član upravnega odbora GIZ Slovenska zelenjava, v organih Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) deluje kot član sveta območne enote Ljubljana in član odbora za poljedelstvo, vrtnarstvo in travništvo. V preteklosti je bil sedem let direktor Veletržnice Ljubljana, svojo delavno kariero pa je začel kot dietni kuhar v kuhinji UKC Ljubljana. Z njim smo se pred letošnjim Svetovnim dnevom hrane pogovarjali o tej pomembni dobrini za življenje ljudi, pa tudi o slovenski samooskrbi.
Kakšen je vaš oseben odnos do hrane, kakšen pomen ji kot pridelovalec pripisujete?
Lahko rečem, da na hrano gledam s posebnega zornega kota, saj sem bil dobrih dvajset let zaposlen pri pripravi bolnišnične hrane, na oddelku Bolniška prehrana in dietoterapija UKC Ljubljana. Tam sem dobro spoznal, kaj pomeni hrana. To ni le sredstvo za preživetje, ampak je lahko tudi terapevtsko sredstvo, način zdravljenja. Hrana je ključnega pomena za obstoj človeka, a se tega premalo zavedamo. Res je, da je zdaj na trgu, v Evropi, ogromno hrane, premalokrat pa razmišljamo, kaj se
lahko zgodi ob kakšnih nesrečah, katastrofah. Vsaka država se mora truditi zagotoviti domačo hrano za svoje prebivalce. Žal je v Sloveniji pridelamo premalo. Upam, da bo nova ekipa na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) to spremenila. V pogovorih z nami, pridelovalci, so pokazali resen namen.
Kako bi iz prve roke ocenili trenutni položaj slovenskega kmeta, pridelovalca domače, kakovostne hrane?
Slovenski kmet je v zelo slabem položaju. Ne le pridelovalci zelenjave, tudi kolegi, ki se ukvarjajo s prirejo mesa, poročajo, da je katastrofalno, mlekarji dihajo na škrge. Njihov zaslužek je tako nizek, da ne vedo, kako dolgo bodo še zdržali. Tudi sadjarji so v velikih težavah, ker so nekatere države v predpristopnih pogajanjih z EU, Poljska na primer, dosegle 80-, 90-odstotno sofinanciranje naložb v nove nasade, zdaj pa v Ljubljano prihajajo poljska jabolka po 15 centov. Na naš majhen trg
prihajajo z dampinškimi cenami, ki jim domači sadjarji pač ne morejo konkurirati. Poljaki lahko s 50 kamioni jabolk za lep čas zrušijo celoten trg. Podobno je tudi pri prireji telet, na primer. Prav zato sem odgovornim predlagal, naj država izračuna in določi proizvodne cene, tako kot so v Sloveniji izračunane in določene minimalne plače, denimo. Manj kot toliko nihče ne more dobiti. Če bi imeli kmetje te najnižje proizvodne cene, bi se lahko odločili, ali se jim pridelava, prireja, poslovno
splača ali pač ne. Jaz, na primer, paradižnika po 30 centov nikakor ne morem pridelati.
Po uradnih podatkih Statističnega urada RS smo lani (2018) v Sloveniji pridelali manj kot polovico potrebne hrane, za zelenjavo, na primer, se je uradni podatek, ob lanski, res obilni letini, ustavil na 39 odstotkih ...
Prepričan sem, da naša celotna samooskrba z zelenjavo realno ne dosega deset odstotkov potreb po hrani. Ta statistika namreč zabeleži tudi tisto, ki jo iz tujine pripeljejo lokalni dobavitelji. Ti so največja anomalija v naši državi, saj se enakopravno z nami, domačimi pridelovalci, vključujejo tudi v sistem javnih naročil. Lokalni dobavitelj je po zakonu o kmetijstvu lahko vsakdo, ki ima v naši državi to dejavnost registrirano, tako je območje celotne Slovenije definirano kot lokalni trg.
Letos, denimo, je strašno moderno na Poljskem kupovati krompir, ga v rinfuzni obliki pripeljati v Slovenijo, tu so fantje, ki ga lupijo, potem pa ga distribuirajo našim vrtcem, šolam, bolnišnicam, pa tudi gostincem in hotelirjem, pod znamko Slovenski izdelek, seveda. Enako zgodbo srečamo tudi pri Kraškem pršutu, ali Kranjski klobasi. Ne razumem, kako lahko meso iz Uzbekistana na koncu postane ’Slovenski izdelek’. Včasih je dovolj, da pri nas izdelku dodajo le folijo, pa že dobi slovensko
poreklo. Že dolgo glasno opozarjam, da mora biti na vsakem izdelku zabeleženo poreklo surovine. Če je zrezek iz Uzbekistana, pa naj bo, a naj bo to zapisano, da se bo potrošnik lahko sam odločil, ali ga bo kupil ali pa bo raje izbral tistega s slovenske kmetije. Ampak uvoz cenenih surovin je danes velik biznis, ki ga zakonodaja omogoča, za odgovorne na statističnem uradu pa takšni izdelki sodijo v ’slovensko samooskrbo’. Tudi pri vloženi zelenjavi opažamo podobno, pri vloženih kumaricah,
denimo. Danes jih celo v kozarce že dajejo v Španiji, opremijo jih s slovensko deklaracijo, na police slovenskih trgovcev pa preko lokalnega dobavitelja pridejo kot domač izdelek. Upam, da se bodo tudi na tem področju stvari zdaj uredile, pogovori z uradom za varno hrano so kar obetavni. Zakonodajo bo nujno sistemsko prevetriti in jo končno urediti. V Sloveniji ne moremo vedeti, koliko korenja dejansko pridelamo doma, ker pač nimamo urejenega sistema zbirnih vlog v registru pridelovalcev
hrane. Brez tega ni mogoče delati kmetijske politike, niti statistike o samooskrbi.
Kdo ali kaj predstavlja največjo konkurenco slovenskemu kmetu?
Če pogledamo področje zelenjadarstva, nam največjo konkurenco predstavlja Italija. Na lastne oči sem videl, kako tam poteka pridelava, kot predsednik Zadruge pridelovalcev ter trgovcev sadja in zelenjave Slovenije sem tja večkrat peljal skupine naših pridelovalcev. Vsem so najbolj padli v oči delavci v nasadih. Azijci, Afričani, prebežniki, ki so pripravljeni ali prisiljeni delati v sužnjelastniških pogojih, za evro na uro. Vedeti moramo, da je pridelava zelenjave delovno intenzivna panoga,
delovna sila pa ključni strošek. V Sloveniji pač ne moremo dobiti delavcev za tak denar, kot jih plačujejo na italijanskih ali španskih plantažah. Pri nas to v glavnem opravljamo sami. Midva z ženo, na primer, morava biti na njivi po 16 ur na dan, brez dopusta.
V nedogled to ne bo šlo, moji otroci pa se tega posla gotovo ne bodo šli. Dokler pod črto ne bo pozitivnih številk, se mladi ne bodo odločali za pridelavo hrane in popolnoma jih razumem.
Kako pa evropska kmetijska politika vpliva na vas, pridelovalce?
Veste, v Sloveniji smo bolj papeški od papeža. Ko sem poslušal dosedanje evropske komisarje za kmetijstvo, so vedno poudarjali, da evropska komisija ’sprejme in določi okvirje za kmetijsko politiko ali uredbe’, posamezna država članica, pa bi jih morala prilagoditi nacionalnim potrebam, možnostim in naravnim danostim. Poudarjajo, da moramo imeti vsaka takšno zakonodajo, ki bo domačim pridelovalcem v korist. Mi pa se v vsakem drugem stavku sklicujemo na Evropo in krivdo zvračamo na Evropsko
unijo in Evropsko komisijo. Prej je bil izgovor za vse Beograd, zdaj je pa Bruselj. Domači oblikovalci kmetijske politike nas pridelovalce sicer povabijo na pogovore, že petnajst let jim pojasnjujemo, kakšno je realno stanje, iz prakse predlagamo rešitve, pa se nič ne premakne.
Tudi na področju dovoljene uporabe in izbire fitofarmacevtskih sredstev (FFS) ste menda na slabšem kot vaši kolegi iz drugih držav EU.
Tako je. Bistveno več jih imajo na voljo. Ključna napaka se je zgodila, ko je bila Slovenija razporejena v osrednjo cono za uporabo FFS, čeprav imamo ogromno trajnih nasadov, sadovnjakov, oljčnikov, vinogradov, zato bi vsekakor sodili v južno cono, kot denimo Italija, Španija itd. Res pa je tudi, da imajo znotraj naše, osrednje cone, druge države to bolje urejeno. Avstrijec, tržni pridelovalec, na primer, zaradi vzajemnega priznavanja registracij mirno lahko gre v Nemčijo in tam kupi določeno
sredstvo za varstvo rastlin. Mi pa nobene aktivne snovi ne smemo kupiti v tujini in to je čista diskriminacija. Bom povedal primer: določeno sredstvo za varstvo rastlin proizvajamo v Sloveniji, v Račah. Preparat, izvožen v Avstrijo, bo tamkajšnjega kmeta stal 3,5 evra, jaz pa moram doma zanj odšteti 11 evrov. Avstrijski svetovalec za uporabo FFS pa ima vsaj dvakrat višjo plačo kot slovenski. Naj razume, kdor more! Če jaz tega preparata ne bi kupil v Sloveniji, bi bil v prekršku, zagrožena
kazen pa do 32.000 evrov. Ko o smiselnosti tega vprašamo odgovorne, nam pojasnjujejo, da je tako zaradi ’skrbi za zdravje ljudi, varovanje narave in pitne vode’, ko jih vprašam, ali Avstrijcev to ne skrbi, ali varovanja ljudi in okolja ne poznajo, pa samo molčijo. Že omenjeni Avstrija in Nemčija, na primer, sta podpisali dogovor o avtomatskem priznavanju registracije FFS, Slovenija pa takšnega dogovora ni sklenila z nobeno državo. Pa bi ga lahko.
Kaj pa druge evropske uredbe s področja kmetijstva? Spomnim se, da je kmalu po prelomu tisočletja tudi naše medije polnila novica o določbi vizualnih standardov kmetijskih pridelkov. Kumare, denimo, so morale biti po teh določilih ravne, vse enako dolge …
Hvala bogu, takšnih neumnosti pri nas niso dosledno upoštevali. Sicer pa vsak slovenski pridelovalec pridelke, ki niso organoleptično ustrezni, že sam izloči. Večino kumar, na primer, vzgajamo na vrvici, ali na mrežah, kjer zrastejo ravne. Če pa najdemo kakšen ukrivljen primerek, ga pač uporabimo drugače, za domače kosilo, denimo. Takšni evropski lapsusi na našo proizvodnjo v bistvu nič ne vplivajo, poznamo jih pa kar nekaj. V Sloveniji imamo bolj normalne organoleptične predpise za
zelenjavo, ki določajo, da ne sme imeti vonja, stranskih primesi, določeno je, kako mora izgledati, ampak pri sodobnih tehnologijah je odpadka pri pridelavi zelo malo. Če ima korenje dva izrastka, na primer, se v kakšni šolski kuhinji nad tem ne bo nihče zgražal, v trgovskem sistemu pa takšen ne gre skozi. Ampak pridelovalci s tem ne izzivamo, ker nima smisla.
S katerimi argumenti bi, kot človek iz prakse, zagovarjali pomen uporabe v Sloveniji pridelane hrane?
Ne bom rekel, da bi jo morali kupovati tudi zato, ker moramo podpirati domačo ekonomijo. Bolj pomemben argument je dejstvo, da smo v Sloveniji pri uporabi FFS pod stalnim nadzorom, tako uporabljenih količin, vrste, načina in časa uporabe FFS in končno se preverjajo tudi ostanki v hrani. Teh v naših pridelkih skoraj ni, če pa so, so pod predpisano mejno vrednostjo. Poleg tega pri nas nasade namakamo s pitno vodo, brez bakterij, kar ne počnejo nikjer drugje. V Egiptu, denimo, niti vode s pipe
ne smemo piti, pa vendar uvozimo precej sadja od tam. Slovenski potrošnik bi moral podpirati kakovostno, doma pridelano hrano, država pa bi morala zagotoviti minimum proizvodne cene. Vedeti moramo, da domača zelenjava ne izgublja hranilne vrednosti s prevozi, ne potrebuje dolgotrajnega shranjevanja v skladiščih. Zdaj pa se celo v sistemih javne prehrane dogaja, da ljudem, starostnikom po domovih za upokojence, na primer, za kosilo ponudijo krompir, ki ga že kuhanega uvažajo iz Srbije. Ali pa
med, na primer, na katerem piše ’poreklo EU’, a vemo, da je v kozarcu ena kapljica morda res iz EU, drugo pa je s Kitajske. Mirno pa lahko rečem, da v Sloveniji tudi na konvencionalen način, v integrirani pridelavi, potrošnikom zagotavljamo varno in kakovostno hrano.
Smo potrošniki že dovolj ozaveščeni o prednostih nakupa domače hrane? Smo po vaših izkušnjah za kakovost pripravljeni odšteti več denarja?
No, tu pa se pojavi nov problem. Na deklaracije so natisnjene tako majhne črke, da jih brez povečevalnega stekla nihče ne more brati. Pa tudi če bi jih lahko, ne bi imeli dosti od tega, saj sem že prej pojasnil, kako poteka označevanje poteka. Če krompir uvozimo in ga prepakiramo v manjše vreče, ga že lahko označimo kot slovenski izdelek. Če, denimo, s Kitajske uvozimo oreške in jih v Sloveniji ’na ekološki način’ pakiramo, jih že lahko označimo s pojmom ’ekološko’. Tako je to. Za mafijo,
denimo, zdaj niso več značilni samo prostitucija in droge, zdaj je popularna hrana. Pod oznako ’ekološko’ agromafija hrano pripelje iz Bolgarije ali Romunije, prepakira in pod to oznako pošlje naprej na trg. Tudi na policah nekaterih naših trgovin lahko najdemo takšno hrano. Da se razumemo, opremljena je z vsemi potrebnimi certifikati, ampak v omenjenih državah so eko standardi precej nižji. Tam celo v ekološki pridelavi po rastlinjakih lahko uporabljajo kemijska FFS, ki pri nas v ekološki
pridelavi, razen bakra in žvepla, nikakor niso dovoljena. To je nula proti tistemu, kar imajo na voljo ekološki kmetje v Italiji, tudi v drugih državah EU, da o svetu ne govorimo. Za Italijane smo skoraj vsi slovenski pridelovalci hrane ekološki. Tam je pridelava pač pomembna gospodarska panoga, pri nas pa je ’Marijina družba’. Za primer naj vam povem, da je osnova za obdavčitev slovenskega kmeta še vedno virtualni katastrski dohodek. Halo!? Morali bi imeti evidence o pridelavi in evidence o
prodaji ...
Pa kljub temu, naše Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v svojih akcijah že nekaj zadnjih let močno spodbuja ekološko pridelavo ...
Dokler ne bomo usklajeni s pogoji, ki jih imajo za tovrstno pridelavo v drugih državah EU, ta prizadevanja nimajo nobenega smisla. Zdaj naj bi po podatkih SURS imeli pet odstotkov takšne pridelave, cilj je do konca prihodnjega desetletja doseči 15 odstotkov, ampak to ne bo šlo, naši kmetje tega ne bodo sprejeli. V zelenjadarstvu, denimo, bi se izšla ekološka pridelava brez herbicidov, ker imamo na voljo že dovolj dobre zastirke in folije, slamo, tudi papirnate so že na voljo, ampak država bi
morala nakup stimulirati. Pri denarju se pa vse konča.
Kako to, da se vi, ki ste bili vsa leta močno aktivni celo pri kreiranju kmetijske politike, še niste odločili za preusmeritev v ekološko kmetovanje?
Ker se nikakor ne morem. Kako naj bom konkurenčen italijanski ekološki pridelavi? Kako naj po ekoloških standardih pridelam paradižnik po 1,10 evra? To je nemogoče. Kje bom dobil človeka, da mi bo šel z motiko okopavati njivo za manj kot deset evrov plačila na uro? Pa še nekaj je. Moje pridelke bodo pristojne službe in inšpekcije ves čas kontrolirale na primesi in ostanke FFS, bog ne daj, da ni vse čisto, kazni so astronomske, ’ekoloških’ pridelkov, ki bodo prišli iz Italije, pa ne bo nihče
kontroliral. Tako funkcionira evropski trg.
Dolgo ste bili tudi direktor Veletržnice v Ljubljani. Gotovo iz prve roke veste, od kod vse je zelenjava prihajala v Slovenijo.
Z vsega sveta. Ni kontinenta, s katerega je ne bi uvažali. Težava je tudi v tem, da hočemo ob vsakem času jesti vse. Ljudje ne poznamo več sezonskega prehranjevanja, že januarja hočemo lubenice, paradižnik in papriko. To je skregano z logiko. Odgovornim na ministrstvu sem že predlagal, naj vsaj v javnih zavodih spodbujajo uporabo sezonske hrane, ker s tem, da je ves čas vse na voljo, uničujemo tudi prehransko kulturo našega naroda in čez nekaj let nas bo bolela glava. Antioksidanti, ki so v
repi, zelju, kolerabi, nam pomagajo pozimi zdržati pri minus 20 stopinjah Celzija. Če bomo namesto tega v zimskih mesecih jedli paradižnik iz Egipta in lubenice iz Avstralije, nam ne bodo nič koristile, še kakšne škodljive primesi, s katerimi pridelke opremljajo, preden jih pošljejo na dolgo pot, bomo dobili v telo. Vedeti je treba, da so tam, kjer so ugodni pogoji za pridelavo, tudi ugodni pogoji za razvoj škodljivih organizmov, bolezni in plevelov. V tropskem svetu res raste vse, ampak je
tudi golazni toliko, da si ne morete misliti. Tisti, ki so delali na transportu banan, so mi povedali, s čim vse jih tretirajo, še preden jih natovorijo na ladjo. Če bi se tega zavedali, bi zelo premislili, ali jih bomo jedli, mi pa jih dajemo že nekajmesečnim dojenčkom, namesto da bi jim naribali domače jabolko. Ampak banane so danes velik biznis, milijardni posel.
Kako pa vi izbirate hrano za svojo družino, saj vsega verjetno ne pridelate sami? Na kaj ste pri nakupu najbolj pozorni?
Večino zelenjave pridelamo doma, prehranjujemo pa se sezonsko. V zimskem času kisla repa, zelje v rastlinjakih pa imamo motovilec, špinačo, zimsko solato. Iz teh sestavin je mogoče pripraviti odlične in zdrave jedi. Meso večinoma kupujemo od vzrediteljev v soseščini, kokoši in zajce pa za lastne potrebe redimo doma. Veste, kmetje si zelo dobro pomagamo med seboj, saj smo visoko ozaveščeni o pomenu doma pridelane zdrave hrane.
Pogovarjala se je Renata Fras Peterlin
Foto: Impress
