Vsako leto 16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane. Ključno sporočilo letošnjega dne je Naša dejanja so naša prihodnost. Z zdravim prehranjevanjem za svet brez lakote. FAO z njim opozarja na dva ključna problema na prehranskem področju, na eni strani je debelost, na drugi pa naraščajoča lakota v svetu. V teh dneh se že vrstijo pozivi k zdravemu, uravnoteženemu prehranjevanju, ki mora postati dostopno vsem v enaki meri. Pozivi pod geslom Kaj jemo? so namenjeni pristojnim nacionalnim organom v vseh državah, zasebnim podjetjem, civilni družbi in vsakemu posamezniku. Kako varno hrano jemo Slovenci? Kako potrošnika ščitijo pristojne službe? Na kaj moramo biti pri nakupu najbolj pozorni? O tem smo se pogovarjali z dr. Janezom Posedijem, generalnim direktorjem Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).

Ko v javnosti govorimo o varni hrani, so zaradi funkcije, ki jo opravljate, navadno vse oči uprte v vas, saj imate najboljši pregled, s čim se prehranjujemo. Kako gledate na hrano? Kaj vam osebno pomeni?
Tako kot za vsakega človeka je hrana tudi zame ena od osnovnih potreb. Ni veliko tako močnih potreb, saj s hrano poskrbimo za ohranitev sebe in za ohranitev vrste. Zato ji moramo posvečati posebno pozornost. Torej, lahko rečem, da je hrana zame zelo pomembna, čeprav si zaradi delovnih obveznosti lahko privoščim le dva obroka na dan. Zjutraj in zvečer. Zdi se mi, da so prehranska priporočila zastavljena presplošno. Če se želi nekdo resno ukvarjati s tem, si mora priskrbeti prehranska priporočila na osebni ravni. Vsi se lahko držimo le nasvetov, naj ne jemo preobilnih obrokov, ne preveč slano, ne maščob, ne preveč sladkega ... Kaj pa je pravilna sestava obroka, je zelo individualno pogojeno.

V dosedanjih javnih nastopih ste močno poudarjali pomen uporabe domače, slovenske hrane. Še vztrajate pri tem?
Absolutno. Iz dveh razlogov. Kar je naše, je pač naše in ima ugoden vpliv tudi na našo ekonomijo. Ljudje še vedno zelo veliko denarja porabimo za nakup hrane, torej je to pomembna postavka. Drugi razlog pa je v tem, da na UVHVVR izvajamo zelo dober nadzor nad hrano in veliko vlagamo v monitoringe živil. Prav zaradi tega našim potrošnikom zagotavljamo višjo stopnjo varnosti kot v kakšni drugi državi na svetu.

Kako bi na splošno ocenili kakovost hrane, ki jo jemo Slovenci? Nekateri pravijo, da naj bi imeli na voljo boljšo kot v mnogih drugih državah EU.
Mogoče imamo tudi dobre kuharice in kuharje (smeh). Na koncu se vse gleda skozi dober, okusen obrok. Na področju kulinarike in priprave jedi je Slovenija gotovo odlična. Res je, da se prehranske navade po posameznih regijah močno razlikujejo. Domača ponudba v Prekmurju, denimo, je bistveno drugačna od tiste, ki jo zagotavljajo na Primorskem. Na začetku svoje kariere sem se imel priložnost sprehoditi po vsej Sloveniji in povsod pojesti kaj dobrih jedi. Sama kakovost hrane, kot jo obravnavamo na UVHVVR, pa je povezana z živili. Vemo, da je mogoče tudi iz dobrega mesa pripraviti zanič zrezek, ampak kakovost mesa je pri nas predpisana. Včasih se javnost zgraža nad pravili EU, kakšna mora biti banana, kakšna kumara, ampak to so tržni standardi kakovosti in to je urejeno. Industrija, na primer, jemlje kakovost hrane v kontekstu kakovostne predelave. V javnosti sem že slišal pripombe, da Slovenci najboljše meso izvažamo, ampak to ne drži povsem. Imamo res visoko kakovostno meso, uporaba pa je odvisna od različnih navad predelave. Deli mesa, ki pri nas niso prav visoko cenjeni, so nekod drugod pač bolj. Ta trend morda v Evropi še ni tako zelo opazen kot denimo v Aziji. Tamkajšnje predelovalce bolj zanimajo prašičje glave, mastne nogice in podobno. Pri njih to pomeni višjo kakovost kot kakšen zrezek. Če se vrneva h kakovosti hrane na splošno, pa menim, da bi se morali o tem nekoliko več pogovarjati že z otroki v šolah. Včasih smo se prehranjevali pretežno doma, danes pa skoraj vsi otroci jedo v šoli in vrtcu. Jedo dobro, ponekod celo odlično, s surovinami pa se ne srečujejo več neposredno. Kakovostna hrana pa vključuje kakovostne sestavine in kvalitetne načine priprave. Tu imamo Slovenci res velike prednosti pred drugimi. Imamo odlične surovine, odlične načine pridelave, tako poljedelske kot živinorejske. Pri nas živali krmimo s tistim, kar razumemo pod pojmom živalska krma, in ne s kakšnimi vprašljivimi nadomestki.

Imamo za te stvari strožjo zakonodajo, morda več kontrole?
Nadzor je v Sloveniji, tudi po neodvisnih ocenah, boljši kot kje drugje. Imeli smo revizijo Evropskega računskega sodišča, ki je ugotovilo, da smo edini, ki smo preverjali prisotnost nekaterih aditivov v živilih, za kar je treba uporabljati zelo zahtevno analitiko. Seveda bi si želeli na tem področju doseči še več, ampak vse je povezano z razpoložljivostjo kadrov in financ. Da ne bo nesporazuma, tega že zdaj nimamo malo, ampak če bi imeli še več, bi znali to zelo koristno preliti v še zahtevnejši nadzor in še boljšo zaščito potrošnikov.

Kaj pa nacionalna zakonodaja za zagotavljanje varne hrane? Ali vašim službam nudi dovolj pooblastil in podlag za dober strokovni nadzor, ali bi morda opozorili na kakšne anomalije?
Pravne podlage, ki jih imamo, nam omogočajo učinkovito delo, zahtevajo pa veliko znanja. Naši inšpektorji so zelo visoko kvalificirani, njihovemu stalnemu izobraževanju posvečamo veliko pozornosti, udeležujejo se vseh usposabljanj, ki jih nudi Evropska komisija. Med anomalijami bi morda omenil internetno prodajo živilskih proizvodov, ki tudi drugod po svetu še ni najbolje nadzorovana. Nekatera običajna in uveljavljena orodja v tem primeru pač odpadejo. Naši inšpektorji lahko opravijo navidezen nakup v trgovini, kjer se inšpektor neposredno izpostavi z izkaznico, pri internetni prodaji se pač ne more. Treba bo vzpostaviti nove sisteme, da bodo mogoči navidezni nakupi tudi na spletu. Inšpekcijski nadzori pač morajo biti nenajavljeni.

Ko sva ravno pri spletu: kako pa je z nakupom sredstev za varstvo rastlin na ta način? Je to v Sloveniji velik problem?
V takih primerih gre za nakupe 'na črno', kot rečemo, zato vam lahko povem zgolj oceno, koliko je tega. Videti je, da tega še ni ne vem koliko, zdi se, da se o tem več govori, kot je dejansko res. Pogosteje smo opozorjeni na ilegalne nakupe sredstev za varstvo rastlin preko meje, v sosednjih državah, tudi v tretjih, v Bosni, Srbiji, ali še dlje, v teh primerih pa je seveda mogoča tudi internetna prodaja. Legalno trženje fitofarmacevtskih sredstev je urejeno, enako tudi uporaba. Pridelovalci, ki jih uporabljajo, morajo to početi v skladu s predpisi. Redno jih nadzorujemo. Včasih takšna sredstva najdemo v sadju. Primer: prodajalec vam, na primer, ponuja briške češnje, pa v njih najdemo prisotnost fitofarmacevtskega sredstva, ki ga je uvozil iz Italije. To je včasih tudi izgovor prodajalcev, saj je kazen v tem primeru manjša, kot če bi ga dobili, da kupce zavaja s poreklom pridelka.

Večkrat slišimo, da so inšpektorji kakšen izdelek odpoklicali s trgovskih polic. Kateri so najpogostejši vzroki za takšno ukrepanje?
Odpoklic se zgodi takrat, ko obstaja utemeljen sum, da živilo, ki je doseglo potrošnika, zanj predstavlja določeno tveganje, ali ko se oceni, da je nevaren izdelek že dosegel potrošnika. Praviloma se to dogaja v segmentu, kjer preverjamo mikrobiološko oporečnost živil, prisotnost različnih povzročiteljev, denimo salmonele, campylobakterja, listerije, ali bakterijskih toksinov. To so pretežno živila živalskega izvora, pojavljajo pa se tudi pri sestavljenih živilih, živalskega in rastlinskega izvora. Pri rastlinskih so lahko težava različne kontaminacije ali pa mikotoksini, ki jih proizvajajo glivice in plesni. Te so lahko prisotne že v postopku pridelave, nanjo zelo vplivajo neugodne vremenske razmere, lahko pa se razvijejo med skladiščenjem.

Že več kot štiri leta ste na mestu direktorja UVHVVR, se je v tem času na področju zagotavljanja varne hrane v Sloveniji kaj bistvenega spremenilo?
Predpisi se ves čas spreminjajo. Konec tega leta bo prišla v veljavo nova zakonodaja za uradni nadzor. Zdajšnji način nadzora živil živalskega izvora je relativno tog in trd, zdaj pa se bo razširil še na vsa druga področja nadzora. V času mojega mandata pa se je uveljavila tudi nova zakonodaja na področju informiranja potrošnikov. Od decembra 2016 je obvezno označevanje hranilne vrednosti živil. Tudi na ravni EU je prišlo do spremembe pri komuniciranju tveganj. Dostopnost podatkov je zdaj za vse bistveno večja. Prej se je ugotavljalo le, ali je živilo varno ali ni, zdaj pa izvemo tudi, kaj to pomeni. Prej so, po moji oceni, to ’komuniciranje’ prevzemali nevladne organizacije, ne pa pristojne uradne inštitucije. Te so se prej praviloma odzivale na zavajajoče informacije, ki so jih nevladniki sprožili v javnosti in s tem potrošnikom že povzročili določeno škodo. Vedeti moramo, da življenja brez tveganj ni, treba jih je obvladovati in z njimi živeti, kar pomeni, da morajo biti tveganja sprejemljiva.

Zadnje čase so v javnosti zelo pogoste vsebine, ki potrošnike 'strašijo', zlasti s potencialnimi sledovi pesticidov in drugih fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v hrani. So ti res najpogostejša težava?
Fitofarmacevtska sredstva niso neki problem. Že samo ime pesticid pove, da je to sredstvo, s katerim se borimo proti boleznim. Ko takšno sredstvo uporabljamo v okolju, so pesticidi, ko jih uporabljamo na živalih, pa so zdravila, zato je negativna konotacija v kontekstu pesticidov nekoliko presenetljiva. Nekateri s tem res ’strašijo’, saj v ozadju ni utemeljenih nevarnosti. Sistemi, kaj je na tem področju dovoljeno uporabljati in kaj ne, so se v zadnjih 20 letih radikalno spremenili in zaostrili. V kakšnem starem priročniku so navedene snovi, ki so zdaj že dolgo prepovedane in teh ni malo. Že pri pohištvu, kozmetiki in podobnem imamo visoke standarde, pri hrani pa so še bistveno višji. Prepovedano je uporabljati sredstva, ki niso že v naprej preizkušena in potrjena in. Z vso odgovornostjo lahko zatrdim, da se s tem povezane politike trudijo biti v koraku s časom. Slovenija je pri presojanju fitofarmacevtskih sredstev že zelo zgodaj začela presojati okoljski vidik tudi z vidika čebel in čebelarstva, pa tudi z vidika varstva voda. To je seveda lahko težava za pridelovalce, saj nimajo več takšnega nabora sredstev kot kje drugje, a za takšnimi odločitvami vedno stoji pozitiven razlog za omejitev določenega sredstva. To kaže na ustrezno skrb tistih, ki so odgovorni za sistem in zaščito ljudi pred znanimi tveganji. Kakšen nosilec dejavnosti včasih misli, da malo pretiravamo, ampak ...

Po podatkih WHO eno večjih tveganj glede prehranske varnosti pomenijo bolezni, povezane z okuženo hrano, kot so škodljive bakterije, virusi, kemične substance, ki povzročajo kar 200 različnih bolezni. S katerimi okužbami hrane se srečujete pri nadzoru živil v Sloveniji?
Skladno z evropsko živilsko zakonodajo je za varnost živil odgovoren nosilec dejavnosti. Vsak mora imeti pri sebi dokument o internem nadzoru - kontroli dejavnikov tveganj, na principu HACCP sistema, ki mora obravnavati katera potencialna tveganja so povezana z določenim tipom živil, in kako jih obvladuje. Seveda morajo temu slediti notranje laboratorijske kontrole, pa tudi uradni nadzor s strani UVHVVR v okviru načrtovanega programa nadzora in monitoringa. Največkrat naletimo na prisotnost kakšnih bakterij, presežene vrednosti težkih kovin, kemične snovi pa so bolj redke. Težko bi govorili o kakšnem trendu, saj pojavnost med leti precej niha. Pojavnost mikotoksinov, na primer, je močno odvisna od podnebnih razmer v določenem letu. Lansko leto, denimo, je bilo s tega vidika relativno zahtevno, zato smo nosilce dejavnosti opozorili, naj vpeljejo dodatne kontrole. Opozorili smo tudi peke, saj žita niso bila najbolj suha, tudi mlekarje, na primer, saj vemo, da mikotoksini preko krme prehajajo v mleko. Če se pojavijo težave, že sami poostrijo nadzor, mi pa kontroliramo, ali njihovi postopki ustrezno potekajo in so učinkoviti. Mikotoksine pogosto odkrijemo tudi pri oreških, ki prihajajo iz tretjih držav. Vemo, da so zelo strupeni in da imajo lahko različne negativne učinke.

Tudi rastline je pač treba zdraviti, ker imajo bolne lahko škodljive vplive na zdravje ljudi …
Seveda. Kot sem že uvodoma rekel, hrano nujno potrebujemo, osnovni pogoj pa je varnost. Hrana mora biti varna. Tudi proizvodnja mora biti organizirana tako, da varno hrano omogoča. Zagotovo je uporaba določenih fitofarmacevtskih sredstev za to potrebna in nujna. Iz bolnih rastlin in živali zdrave hrane ne moremo dobiti. Sicer obstajajo alternativni načini, a se ob njih pojavlja vprašanje, kako je v teh primerih s količinami pridelane hrane. Prehranska varnost v prvi vrsti pomeni, da moramo imeti kaj jesti, to je strateško in ključno merilo. Vsaka država mora stremeti k temu, da bo prehransko varna – da bo hrane dovolj. Samooskrba je v tem kontekstu ožji pojem, banan, na primer, najbrž v Sloveniji nikoli ne bomo pridelovali.

Je po vašem mnenju v tem času mogoča pridelava, ki popolnoma izloča FFS?
To vprašanje je povezano s prehransko varnostjo. Eno je vprašanje, koliko lahko pridelamo brez uporabe FFS, kako jih lahko nadomestimo in kakšne posledice to lahko ima. Tu imamo še drugo problematiko, ne samo v smislu podnebnih sprememb, imamo tudi globalizacijo. Razni povzročitelji bolezni se prenašajo po svetu s tako hitrostjo kot proizvodi. Na UVHVVR veliko pozornosti posvečamo tudi boleznim, ki se jih lahko vnese in imajo lahko za posledico propad širokih pridelovalnih površin ali pridelkov. V takih primerih je treba pač hitro ukrepati z ustreznimi sredstvi. Pomembno je, da take izredne razmere čim prej odkrijemo, da je potem poseg lahko čim manjši, če pa pride do večjih razsežnosti, ima ne-ukrepanje lahko dramatične posledice. Recimo, lubadar nam povzroča ogromno škodo in gotovo bi se ga dalo z nekimi ultraradikalnimi pristopi drugače rešiti, ampak vedno se tehta med koristmi in škodo. Na koncu pa se vedno zastavlja vprašanje, ali bo pridelek ali ga ne bo. Ne gre se zanašati na to, da ga bomo že nekje dobili. Recimo, na področju živil živalskega izvora se trenutno kaže kriza v Aziji. Tam se širi afriška prašičja kuga, zaradi tega se že pojavlja pomanjkanje živalskih beljakovin, ki so pomemben del prehrane, pritiski so na cene. Zaradi tega se Kitajci tudi pri nas že zanimajo za nakup živil živalskega izvora. Na koncu je vseeno bolje jesti varno, varen kruh, na primer, ki je bil pridelan iz pšenice, tretirane zaradi bolezni. Bolje je, da jo sploh imamo, kot pa računati na to, da bomo že nekje dobili pšenico, da bomo pekli kruh. To ni pametno ravnanje.

Ko se začne lakota, so kriteriji verjetno bistveno drugačni ...
Na koncu gre za vprašanje, kdo ima koliko virov, torej denarja, na koncu bo gotovo nekdo lačen. Tisto, kar pri nas ni zraslo, bomo nekje dobili in nekomu vzeli oziroma nam bo prodal, pa sam ne bo imel. Iz tega izvirajo težave tretjega sveta. Pomembno je, da imamo zagotovljeno ustrezno prehransko varnost, ki zagotovo ni mogoča brez uporabe zdravil za rastline in živali. Tudi pri živilih živalskega izvora ljudje niso čisto neobčutljivi, antibiotiki in odpornost mikrobov na antibiotike so vedno pomembnejša tema. Dejstvo je, da so ta sredstva uporabljena v kar najmanjši meri in da so živila še vedno varna. Ni vse isto. Plevele je lažje zatirati na nekemičen način kot pa insekte. Ko je v naše kraje prišel koloradski hrošč, so ga nekaj let obirali na roke. To je teoretično še mogoče, ampak da bi nekdo polovil vse mušice in vse ostalo kar leze naokoli ter prenaša bolezni, je pa bolj malo verjetno.

Naša kmetijska politika se zelo zavzema za dvig stopnje samooskrbe, ki ne dosega niti polovice potreb po hrani, hkrati pa močno spodbuja ekološki način kmetovanja. Je to sploh mogoče uskladiti? Ali konvencionalni način kmetovanja in integrirana pridelava v Sloveniji res lahko pomenita tveganje za zdravje ljudi?
Po moji oceni ne. Na podlagi tega, kar danes vemo, se Slovenija do sredstev za varstvo rastlin obnaša zelo restriktivno. Pri nas FFS, za katere ni nedvoumno jasno, da so popolnoma v redu, ni mogoče uporabljati. 'Ekološko' pomeni neko širše zavedanje, da se boš varno prehranjeval, ima pa še drugo konotacijo. Mimogrede: brez varstva rastlin tako in tako ne gre, saj ’biološko’ ne pomeni, da je nekaj zraslo na ’Deviških otokih’. Biološka pridelava poteka podobno kot konvencionalna. Važno je, da se zavedamo pomena čim bolj varne hrane, po drugi strani pa tudi tega, da morajo pridelovalci od tega živeti, ne samo preživeti.

V pogovorih s kmeti smo naleteli na vrsto pomislekov o dodeljevanju oznak 'bio' in 'eko' za kmetijske pridelke. Menda jih lahko uporabljajo tudi za tiste iz tuje pridelave, kjer veljajo bistveno blažji pogoji certificiranja ...
Na Evropskem trgu so pogoji enaki za vse. Med ljudmi pa zaradi nepoznavanja pojmov prihaja do določenih nesporazumov. Dejstvo je, da imamo pri nas nekatere okoljske zahteve postavljene precej višje kot v drugih državah, ampak to še ne pomeni, da je nek pridelek zato že kar ’bio’. Da si prisluži ta naziv, mora pridelovalec izpolniti vse okoljske zahteve, pa še dodatne zraven. Skratka oznaka ’bio’ mora biti za vse enaka, je pa res, da ima kakšna od držav nižji kriterij za kadmij v zemlji, na primer, ampak bistvenih odstopanj v predpisih ni. Če se vrneva k sredstvom za varstvo rastlin, lahko rečem, da toleranca ostankov v živilih ni določena na podlagi toksičnosti, ampak na podlagi dobre kmetijske prakse. Kadar jih pridelovalec uporablja v skladu z navodili, jih več kot toliko v živilu ne bi smelo biti. Tudi če je ta vrednost malce presežena, še ne pomeni, da bi bilo živilo zaradi tega nevarno za zdravje ljudi – gre za sprejemljivo tveganje, brez negativnih učinkov na zdravje. Če bi v njem našli ostanek kakšnega FFS, bi pogledali še, ali je vsebnost nevarna, ali je šlo le za nepravilno uporabo. Ob tem pa moram poudariti, da predpisane mejne vrednosti nikoli ne smejo biti presežene.

Težava naj bi bila tudi z razumevanjem pojma 'lokalni dobavitelj'. Natančneje: registrirani lokalni dobavitelj lahko kupi, denimo, meso v Uzbekistanu in krompir na Poljskem, ga v Sloveniji embalira, potem pa označi kot ’slovenski izdelek’. Je poreklo surovine potemtakem nepomembno?
Tu imamo spet dve različni zadevi. Eno je živilski izdelek, drugo pa je surovina. Označevanje izdelkov je urejeno z uredbo 1169/2011, z njo zagotavljamo tudi informacije potrošnikom. Če bi meso res uvozili iz Uzbekistana, na primer, pa ga ne, ker ni na seznamu držav, iz katerih ga lahko uvažamo, bi ga pri nas narezali v zrezke, določili rok uporabe, jih zapakirali v kontrolirano atmosfero, na pakiranje pa namestili številko odobrenega slovenskega obrata. Na zavitku teh zrezkov lahko piše ’slovenski izdelek’, toda zraven mora biti obvezno navedeno tudi poreklo surovine, sicer bi bil potrošnik lahko zaveden. Pri krompirju je podobno. Če ga dobavitelj pri nas obdela, predela, v čips, na primer, lahko zapiše, da gre za ’slovenski izdelek’, ampak mora povedati tudi, od kod je krompir. To je obvezno. Ljudje pa razmišljajo, da mora biti, denimo, za kulen, ki je narejen v Sloveniji in ima oznako ’slovenski kulen’, uporabljeno tudi naše, domače meso. Ni nujno, da je tako, ampak ob tem mora biti zapisano poreklo surovine, v kolikor to ni slovensko. V primeru, ko pa gre za izdelke s tako imenovano oznako po shemi kakovosti, pa to nadzirajo certifikacijski organi, naša Uprava pa nadzira njih. Tak je recimo primer Ekstra deviškega oljčnega olja Slovenske Istre, kjer gre za zaščiteno označbo porekla.

Kako vi osebno skrbite za varno prehrano? Kaj, kje kupujete in na kaj ste pri izbiri hrane, kot človek, ki ima pomembne informacije pri roki, najbolj pozorni?
Kar zadeva informacije, imamo na Upravi t. i. ambasadorja transparentnosti, kar pomeni, da vse, kar nas ljudje vprašajo, tudi povemo, o potencialnih nevarnostih pa jih zagotovo obvestimo preko medijev. Če me vprašate, kako se osebno oskrbujem s hrano, vam moram povedati, da je zelo veliko odvisno od tega, kaj doma želijo jesti. V glavnem jaz hodim po nakupih, tudi kuham po navadi jaz, tako da zelo spremljam, kaj se v trgovinah ponuja. Če kaj ni v redu, včasih kakšnega trgovca tudi opozorim, da tako ne gre. Ne pošljem pa jim inšpekcije (smeh). V nekaterih prehranskih segmentih imamo na trgovskih policah še prostor, predvsem pri sadju in zelenjavi. Ko primerjamo police v Avstriji in Sloveniji, smo pri nas potrošniki precej na slabšem, čeprav smo še vedno znotraj predpisanih kakovostnih razredov. Veliko je torej še mogoče narediti, predvsem v dobrem sodelovanju s potrošniki. Vesel sem, da tudi Zveza potrošnikov kdaj kakšno kritično ost usmeri na nas ali pa nam pove, čemu posvetiti pozornost.

Pogovarjala se je Renata Fras Peterlin

Foto: arhiv UVHVVR


Nazaj