Ob predstavitvi iniciative za donacije gorski reševalni zvezi Slovenije pred poletno turistično sezono smo se z Janezom Rozmanom, predsednikom GRZS, pogovarjali o popularizaciji gora in s tem povezanim porastom nesreč, o razlogih za nezgode turistov in tudi delu, organizaciji in težavah gorskih reševalcev na terenu ter lepih (in tudi manj lepih) izkušnjah z reševalnih akcij.
V gore vsakoletno zahaja vse večje število turistov, tako poleti kot pozimi. S tem pa žal prihaja tudi do vse več nesreč in s tem posredovanj gorske reševalne službe. V podjetju si prizadevamo tudi za družbeno korist, zato poleg različnih donacij, podpore športnikom in lokalni skupnosti spodbujamo tudi iniciativo za donacije gostov v namen dobrodelnosti. Naši gostje so aktivni turisti, ki zahajajo v gore v vseh sezonah. Zato je odgovorno, da tudi turistični delavci in namestitveni obrati skušamo doprinesti tako pri preventivi in izobraževanju, kot tudi z neposredno pomočjo za reševanje “naših gostov”, za kar smo pripravili namensko predstavitveno stran o iniciativi ...
Hribolazenje vseh sort in v vseh sezonah je vse bolj popularno in množično. Se vam zdi, da je primerno veliko tudi znanje pri obiskovalcih gora ali morda ocenjujete da ga je premalo?
Res je. Hribolazenje je v zadnjem času vse bolj popularno. Posledično se povečuje pogostost naših posredovanj. Število posredovanj se dviguje predvsem na turističnih območjih Julijskih in Kamniško Savinjskih alp. Številčnost obiskovalcev gorskega sveta se je v zadnjem obdobju povečala predvsem na račun turistov. Pri teh obiskovalcih je znanja absolutno premalo.
Kdo bi po vašem mnenju lahko najbolj vplival na to, da bi bilo manj nesreč zaradi neprimerne opreme (obutev) turistov, ki se na primer v natikačih vzpenjajo čez Komarčo proti dolini Triglavskih sedmerih jezer?
V tem primeru so turistični delavci tisti, ki imajo prvi stik z gostom. Ti morajo potencialnim obiskovalcem hribov predstaviti prave informacije o izbiri, težavnosti, časovnih okvirih ture in opozoriti na uporabo ustrezne opreme. Da srečujemo v hribih neprimerno opremljene obiskovalce je znak, da se ti obiskovalci niti ne zavedajo kam so namenjeni in so povsem nepripravljeni na pasti gorskega sveta.
Bohinj in Julijske Alpe so izjemen gorski okoliš z nešteto cilji. Temu pritrjuje tudi množičnost obiska - žal tudi posredovanj GRS Bohinj ob nesrečah. Ali lahko naštejete 3 najpogostejše vzroke nesreč med turisti?
Najpogostejši vzroki za naša posredovanja je nepravilna priprava in izbira ture, nepoznavanje terena ter slaba fizična in psihična pripravljenost.
Gore okrog Bohinjskega jezera obiskujejo turisti najrazličnejših narodnosti. Ali pride ob posredovanjih reševalcev kdaj do jezikovne prepreke, ko turisti ne razumejo jezika vas reševalcev ali obratno? Ali se v takem slučaju lahko vseeno sporazumete?
Načeloma se pri intervencijah kjer so udeleženi tujci sporazumevamo v angleščini. Seveda so primeri, ko zadeva odpove. Najtežje je kadar gre za obiskovalce, ki prihajajo iz držav katerih jezikov ne znamo. V takih primerih je pomembna iznajdljivost reševalcev. Spomnim se primera reševanja na območju Rjave skale, kjer se je izgubila turistka iz Kitajske. Zaradi tehničnih težav nismo uspeli določiti njene lokacije, njeno znanje angleščine pa tudi ni zadoščalo za spodobno komunikacijo. Eden od
reševalcev je preko svojih prijateljev vzpostavil kontakt s turistično vodičko iz Kitajske, ki je dobro govorila slovensko.
Če bi morali izbrati reševalni akciji, ki ste ju v Bohinju opravili osebno, eno poleti in eno pozimi, kateri dve sta vam najbolj ostali v spominu? Zakaj, kaj se je zgodilo?
V vseh teh letih se je nabralo lepo število reševalnih akcij. Veliko je zgodb s takšnim in drugačnim zaključkom. Vsaka reševalna akcija je zgodba zase. So akcije s srečnim koncem in žal tudi akcije z žalostnim koncem. Tu gre predvsem za primere ko ponesrečenim ni več pomoči. Spomnim se reševanja konec devetdesetih let prejšnjega stoletja pod Lepo Špico. Takrat se je smrtno ponesrečil osemletni otrok. Vremenske razmere so vplivale na posredovanje helikopterske ekipe, zato smo reševanje
opravili klasično. Vsi fizični napori niso omembe vredni v primerjavi s čustvi, ki so v takih situacijah prisotni tudi med reševalci. V javnosti vlada mnenje, da smo gorski reševalci ljudje, ki smo zmožni storiti čisto vse. Pozablja se, da smo tudi reševalci samo ljudje s svojimi slabostmi in šibkostjo in da podobni dogodki puščajo sledi tudi na nas.
Seveda so pa tudi akcije s srečnim zaključkom, včasih tudi komičnim. Primer izgubljene nabiralke gob, ki nas kliče na pomoč po končani intervenciji pa nas obdolži nadlegovanja. Padalec alergičen na osji pik bi v dolino poletel kar s padalom. Res, da je v takih primerih pomembna hitra pomoč samo tako enostavno pa to ne gre. Primer » zaplezane« turistke na severni obali Bohinjskega jezera. Po »rešitvi« nas je povabila na pijačo. Bila je presrečna. Rešitelju se je usedla kar v naročje.
Ali bi med ponesrečenimi turisti lahko izpostavili kakšno narodnost, ki je številčno izrazito bolj zastopana, torej slabše opremljena ali pripravljena? Morda bi bilo smiselno, da bi tudi agencije svojim gostom pred prihodom ponudile zloženko, v kateri bi bila dovolj poudarjena opozorila na nevarnosti gibanja v gorah in seznam priporočene opreme?
Se bom osredotočil bolj na reševane osebe. Tu so v vodstvu obiskovalci gora, ki prihajajo iz območja držav Bene Luxa. Pomanjkanje izkušenj pri gibanju v gorskem svetu, slaba orientacija, pomanjkljiva oprema so najpogostejši vzroki za naša posredovanja. Spomnimo se pred leti odmevnega reševanja belgijskih skavtov na območju Jerebice. Podobni primeri v manjših razsežnostih so bili prisotni tudi v času pred epidemijo.
Problem obveščanja o nevarnosti gibanja v gorah je v tem, da na splošno veliko tujcev ne potujejo preko agencij ampak si organizirajo potovanja in hribolazenje po individualnih načrtih. Pri tem iščejo informacije na spletu, socialnih omrežjih, forumih in podobno. Tam so informacije pomanjkljive in varljive. Na Gorsko reševalni zvezi smo v kontaktu z eno od belgijskih televizij. V načrtu je predstavitev našega dela njihovim gledalcem. V tem primeru moramo priložnost izkoristiti za preventivne nasvete in opozorila obiskovalcem, ki prihajajo v Slovenijo iz tega območja.
V Hotelih, številnih apartmajih, kampih in pri sobodajalcih v Bohinju prenoči približno pol milijona gostov, (pred korono) predvsem iz tujine. Kakšen nasvet bi dali upravljalcem oziroma, na kakšen način bi lahko poskrbeli za večjo ozaveščenost svojih gostov - turistov o nevarnostih v gorah, primerni opremi in usposobljenosti?
Pred nekaj leti smo gorski reševalci v Bohinju skupaj z vodstvom Turističnega društva Bohinj organizirali predavanja za turistične ponudnike na območju Bohinja. Namen predavanj je bil predvsem spoznavanje z načini in informacijami, ki so pomembne za varen obisk gora. Za večjo ozaveščenost obiskovalcev gora je v zadnjih letih tudi GRZS izvedla nekaj aktivnosti. Skupaj z Zavarovalnico Triglav smo pripravili nekaj video posnetkov, katerih vsebina so predvsem napotki za varen obisk gora.
Ali bi imelo smisel predpisati in uzakoniti obvezno opremo, ki jo potrebuje posameznik, ki se odpravi v gore? Sankcija bi bila lahko podobna, kot če voziš pijan - za nobeno škodo, ne fizično, ne materialno, ni kritja - vse plačaš sam.
Po mojem mnenju je potrebno razmišljati v to smer. V zadevo je potrebno vključiti zavarovalnice. S tem bo vsak obiskovalec gora v primeru nesreče oz. reševanja, prevzel del odgovornosti.
Ob nesrečah v gorah reševalci največkrat posredujejo s pomočjo helikopterja. Toda v slabem vremenu, vetru, ponoči in ob zelo slabi vidljivosti, je še vedno edina rešitev ekipa reševalcev “na lastni pogon”. Koliko in kako se je v zadnjih 10 letih spremenila tehnika, oprema in način posredovanja gorskih reševalcev?
S pomočjo helikopterja opravimo približno polovico reševalnih intervencij. Aktivacija helikopterja ne pomeni, da reševalci ne posredujemo na klasičen način. Računati je potrebno na vremenske neprilike in v času visoke sezone na sočasnost večih intervencij. Zaradi tega je nujno da, se vzporedno aktivira in organizira tudi klasičen način reševanja. Tehnika reševanja se v zadnjih letih ni bistveno spremenila, se pa predvsem izpopolnjuje tehnične oprema, in oprema namenjena oskrbi ponesrečenca.
Predvsem sodobne komunikacije so nam v pomoč za hitro in učinkovito posredovanje. Aktiviranje reševalcev poteka preko centrov za obveščanje 112.
Ob klasičnem reševanju planinca, ki se je “zaplezal”, je potrebno do (nad) ponesrečenca prinesti precej opreme. Kateri posamezni del oz. kos je najtežji in kako se ekipa reševalcev odloči, kdo bo prenašal največje breme?
Pri klasičnem reševanju vso potrebno opremo za reševanje nosimo. Tu gre predvsem za opremo za oskrbo ponesrečenca , oprema za transport ponesrečencain pa osebna oprema vsakega reševalca. Količina opreme se praviloma povečuje z oddaljenostjo ponesrečenca. Pri nošnji opreme smo reševalci med seboj solidarni in si težke kose opreme med seboj izmenjujemo. Nekaj časa nosiš težjo opremo, nekaj časa lažjo.
Pogosto slišimo, da so sredstva za opremo GRS omejena. Kako pa je s članstvom - z novimi prostovoljci, kandidati za GRS? Predvsem je zanimivo stanje v GRS Bohinj, kjer je zaledje v smislu števila prebivalcev relativno majhno, posredovanj ob nesrečah pa veliko. Vsaj, če primerjamo to s kraji kot so Kranj, Jesenice ali Kamnik, ki so vsi bistveno večji.
Trenutno s podmladkom nimamo težav. Res je, da se v manjših krajih srečujejo tudi z kadrovskimi težavami, ki pa jih zaenkrat večina društev GRS obvladuje. V Bohinju, kjer je intervencij res veliko je zaledje majhno. Naši inštruktorji so aktivno vključeni v delo AO Bohinj iz katerega črpamo podmladek. V društvu GRS Bohinj poleg reševalnega dela, veliko pozornost posvečamo izobraževanju in usposabljanju članstva.
Trenutna razdelitev na 17 postaj je predvsem zgodovinska. Ali menite, da bi bilo bolje, če bi porazdelitev in prostorsko pristojnost posameznih postaj posodobili in prilagodili?
Poleg teh 17 ih društev in postaje, v okviru društev GRS Ljubljan, GRS Maribor in GRS Tolmin delujejo reševalne skupine z namenom hitrejšega posredovanja na območjih oddaljenih od matičnih društev. Kot zadnja izmed 17 postaj ( po ustanovitvi GRZS so se postaje organizirale kot društva) je bila ustanovljena postaja GRS Jezersko. Leta 1992. Od takrat do danes so okoliščina naših posredovanj spremenile. Ne posredujemo samo v gorah, ampak se naše delo širi na področje adrenalinskih športov,
turizma, delovnih nesreč. Pogostost posredovanj in obremenjenost reševalcev je neprimerljiva s takratnimi časi. Pričakovanja reševancev in ponesrečencev vse večja. Prav zaradi hitre in učinkovite oskrbe ponesrečenca in razbremenitve reševalcev, se kažejo potrebe po določenih spremembah.
Reševalci povedo, da pri (predvsem helikopterskem) reševanju tujcev le-ti pogosto ponudijo svoje kartice zavarovanja za primer reševanja v gorah, vendar jih v Sloveniji ne "unovčimo". Ker sta izvajalki helikopterskega reševanja Policija in Slovenska vojska, pravno tujcem ne smeta izstaviti računa za reševanje. Menite, da bi z namensko (poklicno?) reševalno službo in namenskim helikopterjem odpravili tovrstne anomalije in posledično finančno okrepili slovensko gorsko reševanje kot
tako?
Trenutno na nivoju države potekajo določene aktivnosti za rešitev opisanih težav. Gre za določene spremembe v zakonodaji, ki opredeljujejo našo dejavnost. Tu ne gre za profesionalizacijo naše službe, ampak za ureditev razmer na področju zavarovanj in odgovornosti obiskovalcev gora.
Kako pa sodelujete z reševalnimi službami okoliških držav? Si želite več mednarodnega sodelovanja in izmenjave znanj ter izkušenj?
GRZS je članica ICAR. Dušan Polajnar je član predsedstva. Naše sodelovanje s sosednjimi državami je dobro. Tesno sodelujemo z reševalnimi službami na območju Alpe Jadran. S kolegi iz Koroške in Furlanije imamo vsakoletna srečanja, kjer si izmenjujemo izkušnje. Problemi so podobni – povečevanje nesreč - to je rdeča nit. Sodelujemo tudi z državami bivše skupne države. Hrvaška ima gorsko reševanje dobro organizirano in kot tako ima pomembno vlogo v sistemu zaščite in reševanja. V drugih državah
nekdanje Jugoslavije so razmere različne in sodelovanje z njimi temelji predvsem na pomoči pri organiziranju reševalnih služb.
Ali bi bilo v primeru, da bi bilo reševanje plačljivo (s plačilom posebnega zavarovanja bi to krila zavarovalnica), po vašem mnenju nesreč v gorah manj?
Po mojem mnenju bi bilo nesreč manj. Kot sem že omenil bi z uvedbo zavarovanja vsak obiskovalec gora za svoja dejanja prevzel del odgovornosti.
Ker ste veliko v gorah imate gotovo svoj najljubši kotiček. Nam ga zaupate?
Večino svojega življenja sem preživel na Bohinjski Bistrici. Iz domače hiše se mi je najprej ponudil pogled na verigo Spodnjih Bohinjskih gora. Tam se še najdejo kotički, ki nudijo predvsem mir in čudovite razglede, v zimskem času pa smučarske užitke. Tisti, ki me poznajo vedo kam merim.
Tekst in foto: Anže Čokl
