Septembra lani, po le dveh odigranih tekmah v domačem prvenstvu, je RK Gorenje Velenje pretresla novica o hudi poškodbi enega izmed ključnih mož v ekipi. Nesreča ni počivala za Matica Verdineka, ki si je pri delu doma odrezal palec leve roke. Kljub težki poškodbi so v klubu globoko verjeli v njegov povratek in ga v petek, 29. 1. 2021, tudi dočakali. S pozitivno naravnanim Maticem smo se pogovarjali o procesu zdravljenja, omejitvah po poškodbi, povratku in pričakovanjih.
V septembru si se soočil s hudo poškodbo palca leve roke. Začetne faze zdravljenja so bile precej kompleksne. So se med zdravljenjem pojavili zapleti?
Ja, zakompliciralo se je v prvi fazi zdravljenja. Prst so mi prišili nazaj, a ga je moje telo v obdobju 10 dni zavrnilo. V tistem trenutku sem bil seveda razočaran, ampak sem kmalu sprejel, da se bom mogel naučiti živeti tudi tako. Ostalih večjih zapletov do sedaj ni bilo.
Psihološki dejavniki pri rehabilitaciji profesionalnega športnika nosijo velik, če ne bistveni pomen. Kakšno vlogo je pri tvojem okrevanju imela psihična podpora okolice in lastna motivacija?
Na začetku je bilo res težko. Že sama misel, da bom živel brez enega prsta je bila dovolj. Potem pa sem moral to sprejeti. Počasi sem se premikal iz stopnje v stopnjo. Na začetku sem se lotil osnovnih stvari, kot je vezanje vezalk in zapiranje zadrge. Ampak po 4 mesecih se mi zdi, da sem se že dobro navadil. Je pa vedno prisotna velika mera previdnosti, da se mi ne pripeti še kaj. Podpora okolice pa je izjemno pomembna in sem je bil ves ta čas deležen. Od domačih in od kluba.
V Gorenju Velenju so od samega začetka verjeli v tvoj povratek. Ne le to, pač pa so mnenja, da boš nadaljeval s svojimi velikimi uspehi, ki si jih dosegal poškodbo. Kaj meniš o tem?
Klub mi je v tej situaciji res stal ob strani. Od samega začetka smo bili v kontaktu in vedno so me bodrili in mi dali vedeti, da verjamejo v moj povratek. Jaz se bom na vso moč trudil, da bom še boljši in močnejši kot sem bil pred poškodbo.
Koliko časa po poškodbi si začel z individualnimi treningi?
Z individualnimi treningi sem začel konec decembra. Na začetku so bili to zelo osnovni treningi s podravkom na oprijemu žoge in podobnih vajah.
Kaj pa sedaj, ali so tvoji treningi enaki, kot so bili pred poškodbo?
Odkar sem začel s treningi po poškodbi sam pri sebi ugotavljam, da treniram drugače, kot sem pred poškodbo. Vedno je prisotna velika mera previdnosti in pa tudi strah, da bi se poškodoval. Na tem moram še veliko delati. Da zaupam procesu in se prepustim brez misli, da se bo zgodilo kaj slabega. Aktivno delam na tem in verjamem, da bom kmalu napredoval. Sedaj treniram po enakem programu kot ostala ekipa. Le da kakšno vajo prilagodim, če ocenim, da še ni primerna zame.
Kaj je najtežje v procesu rehabilitacije?
Glava (smeh). Kot sem povedal je vse v glavi. Potrebno je sprejeti to spremembo in z njo živeti. Sedaj grem korak po korak.
Bi rekel, da je ta poškodba ena izmed težjih preizkušenj s katerimi si se soočil v športni karieri?
Vsekakor. Tudi ostale poškodbe so neprijatne, a so se v mojih primerih vedno “zacelile” in sem kmalu lahko nadaljeval pot po istih tirnicah. Tokrat pa je nekoliko drugače. Ostati brez enega uda potegne ogromno sprememb. Ampak to ne sme biti ovira. Kar se je zgodilo, se je, sedaj pa gremo naprej. Tudi tako se da.
V petek si se vrnil na parket. Po tekmi si izjavil, da je še vedno prisoten strah. Kaj ti predstavlja največji izziv?
Nekaterih stvari ali pa gibov, ki bi jih prej naredil brez da bi pomislil na posledice, jih sedaj zaradi straha ne naredim. Bojim se rizičnega kontakta, ki bi prinesel kakšne posledice. Skratka, vsekakor delam na tem in upam, da bom kmalu v fazi, ko bo prisotna le zdrava previdnost, brez straha. Ko pridem do tega sem prepričan, da bom igral kot sem pred poškodbo. V petek sem prebil led, naslednja tekma bo verjetno že boljša.
Kakšna so tvoja pričakovanja od naslednjih tekem?
Da pridem na isti položaj, kot sem bil pred poškodbo. In, da za Velenje odigram takšne tekme, kot sem jih igral v prejšnjih sezonah. Pa tudi, da pokažem ljudem, da se lahko z voljo pride daleč, kljub takšni omejitvi.
Intervju je pripravila Slavica Mikać.
Foto: Jurij Vodušek
